Konec sveta ali?

Zabava me, ko berem številne neumnosti, ki v zadnjem času krožijo po spletu in preko pošte. Hkrati pa se sprašujem koliko ljudi je ohranilo zdravo pamet in notranjo razsodnost, da vedo, kaj je resnica in kaj so blodnje prestrašenega Ega? Glede na to, da že nekaj časa svet vodijo psihopati, ki so otopeli v svojem svetu in ne čutijo empatije, sočutja ali ljubezni se upravičeno lahko sprašujemo kam gre ta svet. Če nekdo odkrito dvomi v sposobnost ljudi, da bodo našli izhod iz svojih notranjih kriz, ki se odslikavajo v krizi, ki jo izkušamo zunaj nas, potem se res lahko vprašamo komu sledimo in komu dovolimo, da upravlja z našim svetom.

Glede na možnosti in število informacij, ki so na voljo, me vedno znova preseneča, kako omejeno gledamo na svet, na prihodnost in na vse kar kreiramo. In v zadnjem času je kreacija resnično ekspresna. 
Sami izbiramo realnosti, ki jih kreiramo zase in hkrati s svojimi izbirami pripomoremo h kolektivni naravnanosti. In ko takole gledam kaj je po televiziji, kaj se bere, s čim se obdajamo se upravičeno sprašujem kako to, da smo sploh še med živimi. Napovedi so zelo črnoglede.

Razsodnost je trenutno tista veščina, ki jo je nujno razviti, če želimo preživeti vse kar se dogaja na energijskih ravneh. Toliko možnosti in izbir je na voljo, da velika večina skače iz ene realnosti v drugo in se ne morejo odločiti, katera je njihova in kje ostati. Še vedno je nesporno dejstvo, da se krepi tisto, čemur dajemo svojo pozornost, čemur namenjamo svoje misli in kamor teče naša energija. To je zakon privlačnosti. In res je, da je ohranjanje pozitivne naravnanosti v obliki vsakodnevne prakse, dobrih navad, ki te krepijo in podpirajo nekaj, kar je za mnoge izziv. Pa vendar ni nemogoče in vsak od nas ima izbiro kaj naredi s svojim življenjem.

Ne, ne bo konec sveta, vsaj ne v kataklizmičnem smislu, kot si mnogi predstavljajo. 21.12.12 bo Zemlja še vedno stala kjer je, ne bo je razneslo, le da se že dogaja izjemna poravnava, ki smo ji bili priča pred 26.000 leti, ko se centralno sonce poravna z našim soncem in pride do edinstvene povezave na nivoju zmajevih energij, aksiatonalnih silnic Vesolja, ki omogočijo nalaganje informacij iz samega Vira. To lahko prinese s seboj osvoboditev ali pogubo, odvisno od vaše percepcije, od vašega pogleda na svet.

Znana je zgodba dveh zapornikov, ki skozi rešetke gledata na dvorišče. Eden vidi zvezde in drugi blato na tleh dvorišča. Ta pogled ostane tudi po tem, ko prideta ven iz celice in ta pogled je tisto, kar moramo spremeniti v sebi in to lahko naredi le vsak posameznik zase.

Dolgo časa sem se v svojem življenju ukvarjala s težavami in svojim notranjim "drekom" dokler nisem dojela, da bolj ko kidam, več ga je. Dojela sem, da bi bilo zelo modro stopiti ven iz dreka in se usmeriti na cvetje, ki je zraslo, ko sem tako obilno gnojila svojo notranjo zemljo. In sem se raje usmerila na cvetje, na to v čemer resnično uživam in kaj me izpolnjuje v življenju. Notranja preusmeritev na drugo časovno vzporednico, na notranjo časovno dimenzijo je v celoti spremenila moj pogled na moje življenje. In ko poslušam o vesoljcih, teorijah zarote in vsemu česar bi se morali bati se včasih vprašam; Kako jim to služi?
Kako ti služi, da se ukvarjaš z nečim, česar ne moreš dokazati, kar je neoprijemljivo in kar v tebi vzbuja ... karkoli že prinese na površje, razen s tem namenom, da se soočiš s svojimi notranjimi občutki in nato nadaljuješ s svojim življenjem. 

Veliko stvari imamo ljudje okoli sebe, ki se nam zdijo pomembne in s katerimi se ukvarjamo. In na koncu koncev pozabimo živeti, pozabimo uživati v življenju, ki ga ustvarjamo in se ukvarjamo s celim kupom stvari, ki so kot krama v vašem domu, le preusmerjajo vašo pozornost stran od vas.

Če vas zanima, kaj je resnično pomembno za vas si predstavljajte, da imate samo še en mesec življenja. Kaj bi bilo pomembno v vašem življenju? Kako bi preživeli svoje dneve? Kaj bi ohranili v svojem življenju in kaj bi odpadlo?

Kriza, ki je le "preobrazba" skozi katero moramo iti vsi mi, je točno to. Šla bo tako daleč v vašem življenju, dokler ne boste opustili vse na kar ste navezani, dokler ne bo vse, kar je nepomembno odšlo, samo zato, da bi nadomestilo to, kar je resnično vredno za vas. In krizo ustvarjajo smrti, odpuščanja, izgube, kajti le takrat imamo to priložnost, da spustimo matrico, ki jo držimo, se je oklepamo, takrat se sesuje, razpade, enostavno vse izgine. In kaj naredimo z vso osvobojeno energijo je izbira vsakega posameznika. Kam se usmerimo po tem, ko nam razpade življenje je naša izbira. Lahko v krizo, lahko v zgodbe, lahko v medije, lahko v strah, lahko v izgubo, vendar je precej bolj modro, če zberemo svojo energijo in se usmerimo v to, kar si želimo in ne v to, česar se bojimo.

Razsodnost je tukaj ključnega pomena. Kako izberemo zase to, kar si želimo? V sebi moramo vedeti kaj si želimo. In to je včasih precej težje, kot to česar nas je strah.
Družba nas je naučila in skozi udomačevanje smo si potrjevali to, kaj hočejo od nas drugi. In tako enostavno pozabimo, kaj si zase resnično želimo mi sami. Osebno sem rabila tri močne pretrese v svojem življenju, da sem dojela lekcijo in se končno obrnila vase. Najtežja stvar v moji izkušnji je bilo to, da neham delati usluge drugim in da končno enkrat naredim nekaj zase. Lažje reči kot narediti, vendar smo vsi mi pred to isto odločitvijo. Kaj je tisto, kar si tvoje srce resnično želi? Kaj so tvoje srčne želje?

Kajti tvoje srčne želje so tvoja realnost, to je tisto, kamor se moraš usmeriti, to je tisto, kar podpira tvoja duša in to je tisto, kar bo potencirala energija iz centralnega sonca s katero se usklajujemo. Časa nimamo več veliko. Zato je skrajen čas, da se nehate ukvarjati z zunanjim svetom in najdete svojo srečo, svoje zadovoljstvo ... v sebi. Kajti le tako boste lahko prispevali k splošnemu dobremu, le tako boste kreirali Zlato Dobo, Novo Zemljo. Služenje drugim se začne s tem, ko odkriješ kdo si in kaj si želiš, kaj so tvoji potenciali, v čem resnično uživaš in da to deliš s svetom. Služenje nima veze z žrtvovanjem in mučeništvom, to so napačne informacije.

21.9.2012 jesensko enakonočje je tisti ključ, ki nas vodi po aksiatonalnih linijah vzporednih realnosti tja, kamor izbiramo. Bodite modri v svojih izbirah, kajti kreirate svoje življenje. Kaj izbirate zase? Ljubezen ali strah? To je vaša izbira! Energija enakonočja je še vedno močno prisotna, kajti na nivoju duše nam je odprla mogočne notranje vpoglede in vrata v novo realnst duha.

Čas je, da začnete uživati v svojem življenju. Brez če bi in ko bom. Uživati s tem kar imate, tukaj kjer ste, je ključ do Zlate Dobe. V tem trenutku, tukaj in zdaj. In to je umetnost. Umetnost zadovoljstva. Umetnost izpolnjenosti. Umetnost življenja. Da narediš največ kar lahko s tem kar imaš. Brez izgovorov, da nimaš... in da boš, ko boš imel ... 

Živi tukaj. Živi zdaj. Bodi zadovoljen. In izpolnjen. Kjer si, s tem kar imaš. To je umetnost.

Uživaj na polno!

Namrie
Taja

Kaj izbiraš zase?

Se vam ne zdi, da bi bil počasi že čas, da se nehamo ukvarjati s strahovi, s tem česar nimamo in namesto tega svojo pozornost raje usmerimo na to, kar imamo?
Ljudje veliko preveč stvari jemljemo za samoumevne, pa to niso. To, da imamo dom, avto, družino, otroke, partnerja niso samo po sebi umevne stvari. To so blagoslovi. In čas je, da pogledamo, kje se nahajamo, namesto da se skozi ukvarjamo s tem kje nismo.

Ugotovila sem, da je kriza prišla kot rešiteljica, kajti to kar je njeno osrednje učenje je, da začnemo ceniti to, kar imamo. In dokler ne bomo dojeli tega sporočila, bo vsak dan slabše. Kaj ti to čemur dajemo svojo energijo raste.
In močno upam, da bodo ljudje kmalu dojeli, da je kriza učiteljica in da moramo vzeti njeno lekcijo. Da ne gre za varčevanje in za to, da zategujemo pasove in si vedno manj privoščimo, da se omejujemo in smo vedno bolj nejevoljni. Pomembno je, da dojamemo, da gre za preobrazbo in ta preobrazba od nas zahteva odločitev, kaj podpiramo, kaj izbiramo v svojem življenju. Čemu namenjamo svojo pozornost manjku ali obilju?

Vikend sem preživela v družbi meni dragih ljudi in vendar sem vedno znova ugotavljala, kako močno smo ujeti v stare spone kritiziranja, obtoževanja, prelaganja krivde na druge, češ oni so krivi.

Trenutna klima v državi je zelo prestrašena. Se vam ne zdi, da bi bilo modro kaj narediti v zvezi s tem? Da začnemo pri sebi.
Namesto pritoževanja, jamranja in strahu kar bo, bi bil že čas, da se polno zavemo, da smo mi tisti, ki kreiramo. In da, če se osredotočamo na strah je to tisto, česar bomo imeli še več. In če lažete sami sebi in zanikate svoje strahove in mislite, da se osredotočate na pozitivne stvari, niste naredili tega, kar mislite, da ste naredili.

Kreiramo s svojimi občutki in ne s svojimi mislimi. Če vas je strah, je to tista vibracija, ki prevladuje. In ne mi govoriti kaj nimate in kako slabo vam gre, kajti vsi poznamo, tudi sama sem bila tam.

In vendar vem, da imamo izbiro kam vsak dan usmerimo svojo življenjsko energijo. Vsak dan namreč dobimo 100% življenjske energije, paket, s katero razpolagamo in jo prerazporejamo čez dan. In energija sledi vaši pozornosti. Če je vaša pozornost usmerjena na probleme in na to česa nimate, verjemite mi iz prve roke vam povem, da boste točno tega imeli še več. In če se osredotočate na pomanjkanje in to, da ni, bo to raslo in bo tega še več. Sem naredila daljši eksperiment na to temo in vem, da je kreacija stvar frekvenčnega ujemanja. To kar daješ iz sebe, dobiš nazaj. Frekvenca, ki jo izžarevaš pritegne k tebi ujemajočo frekvenco. In ta frekvenca so vaši občutki, ne misli. Če se počutite žalostni, prestrašeni, besni, je to tista frekvenca, ki deluje. In če čutite zadovoljstvo, izpolnjenost in radost ob tem kjerkoli že ste, je to tisto, česar je vedno več v vašem življenju.

Frekvenca, ki jo dajete iz sebe je izbira. To je vaša odgovornost.
Vi kreirate svoj svet. In vsak soustvarja svet v katerem živimo. Nihče tega ne more narediti namesto nas. Mi smo tisti, ki bomo ali rešili ali zavozili ta svet. Vprašanje je samo, kaj izbirate v svojem življenju.

In ja, seveda ni enostavno. To niso afirmacije, ki si jih ponavljate in upate, da bo delovalo. Gre za vsakodnevno izbiro, gre za disciplino tega, da ne glede na to kaj se ti dogaja vedno znova izbiraš zadovoljstvo in izpolnjenost. In ko si soočen z izzivi, da se soočiš z njimi in si jih ne zanikaš, češ saj meni gre pa tako super. Ne, trenutno sem žalosten, zakaj že? Gre za to, da se soočiš s stvarmi, ki so trenutno prisotne, pa tudi da jih presežeš, namesto, da se z njimi boriš ali jih zanikaš v sebi. Tudi to, da se zatakneš v njih ni najboljša izbira. 

Čas je, da se zavemo, da imamo vedno izbiro. In na nas je. da vedno znova izbiramo tisto frekvenco, ki jo pač izbiramo.

Jaz vedno znova izbiram ljubezen in izpolnjenost, zadovoljstvo in polnost življenja. In ko me življenje zabriše ob tla se zjočem, si obrišem kolena, se ponovno postavim na noge in se spomnim, kaj sem izbrala, la izbiram vsak dan. In tako iz trenutka v trenutek, 24/7. Gre za prakso, gre za novo navado.

In kaj izbiraš ti zase?

Namarie
Taja

Samo bodi!

Univerzum nam vedno daje usmeritve. Vedno smo vodeni, če smo se voljni predati toku življenja in spustiti kontrolo. Včasih me preseneti, ko gledam pri sebi, kako s pomočjo kontrole vzpostavljam občutek varnosti in stabilnosti, vsaj mislim tako, pa se hitro ujamem. Največji paradoks življenja je nedvomno v tem, da kontrolo nad svojim življenjem dobiš takrat, ko se uspeš prepustiti toku življenja. Bolj ko se uspeš prepustiti in samo biti, bolj občutiš avtentično moč v svojem življenju.

Večina preveč nadzoruje svoje življenje in ljudi v njem in se zaradi tega zakrči, loči, oddalji in izgubi občutek zase. Zanikanje samega sebe je ena izmed ključnih ranjenosti, ki nas ovirajo na naši poti Ljubezni. Zanikanje vodi v izdajo zaupanja, resnice in tega kar resnično čutimo s tem, ko pobegnemo stran od težav. Običajno stvari zanikamo tako, da se premaknemo v svojo glavo in najdemo cel kup argumentov, zakaj imamo prav. Um je prepoln izgovorov, sodb, razlogov in obtožb. Ko zanikamo svojo bolečino in boleča čustva v sebi, v resnici zanikamo ljubezen in resnico. Ločimo se od tega po čemer najbolj hrepenimo.

Zanikanje lahko pozdravite le z ranljivostjo, s tem, da si dopustite, da se odprete, čutite svoja boleča čustva, vse kar je zakopano pod masko persone, ki pravi, saj je vse v redu. Popolno razkritje je ključ, da presežemo zanikanje in ob tem je ranljivost prva stvar, ki si jo moramo dopustiti.

Vedno znova me preseneti koliko svoje življenjske energije porabljamo za to, da stvari skrivamo sami pred seboj. Šokira me, ko vidim ljudi, ki komaj živijo, pa kljub temu niso pripravljeni popustiti prijema svojega nadzora in samo biti. Pogosto šele po tem, ko se prepustimo ugotovimo kako napeti smo bili in kako močno smo se trudili, da smo obdražali iluzijo kontrole in nadzora v svojem življenju. Od nas zahteva velik napor, da držimo iluzijo nedotaknjeno. Pravzaprav smo ujetniki svoje realnosti.

Ko v polnosti objamete karkoli ste skrivali sami pred seboj, se začne resnično zdravljenje, kajti šele ko si dovoliš, da v polnosti čutiš svojo bolečino, lahko izbereš med bolečino in zadovoljstvom. Prvi korak je vedno priznanje, ko pogledaš in stopiš direktno noter in samo si.

Ko si dovoliš čutiti to kar je, se pokaže resnica in hkrati prepoznaš, da imaš izbiro in da lahko izbereš drugače kot si vajen. In da si dopustiš, da si ranljiv in da čutiš, moraš biti ponižen v sebi. Težke situacije nas vedno naredijo ponižne. Ponižne in ne ponižane kot radi zamešamo ta dva izraza. Ponižnost je pripravljenost sprejeti to kar je. Ko samo si. Si sprejemljiv, se prepustiš toku in dopustiš, da te življenje vodi. Sama rada rečem, da moramo vedeti, kako se usmerjeno prepuščati, da natančno veš kam greš in hkrati dopustiš Vesolju da te vodi po najboljši možni poti do tja.
Ponižnost je zadnja stvar, kamor si želi um. Srce zna biti ponižno, kajti ve, da je ponižnost največja moč.

Ponižanost na drugi strani je povezana z zasramovanjem in sramom. Ko smo zasramovani imamo občutek, da smo izločeni, da smo nezaželeni, da ne pripadamo in nismo vredni, da živimo ali obstajamo. Pri ponižanosti imaš občutek nemoči, ko misliš, da je s teboj nekaj hudo narobe. Ponižnost na drugi strani te ojača, te naredi močnejšega, saj ti razkrije avtentično moč tvoje duše. 

Zanikanje je precej bolj del našega življenja kot si mislimo in pogosto je del našega kritika, našega sodnika, ko sami sebe v sebi zanikamo, da ne bi izpadli smešni, čudni, ko hočemo ustrezati in zato zanikamo sami sebe in svoje talente in sposbnosti.

Soočenje s svojimi notranjimi ranami je ključno za to, da se lahko osvobodimo in samo smo. Vsi moramo to narediti pri sebi, da se osvobodimo in stopimo v svojo pristno, avtentično naravo.

Čas je, da se osvobodite in polno zaživite svoje življenje. Kaj menite?
Soočite se s seboj in objemite celega sebe.

In če na svoji poti potrebujete pomoč, vas vabim na enodnevno druženje Pot Ljubezni to soboto.

Samo bodi. Bodi ljubezen. Bodi življenje. Bodi svetloba.

Namarie
Taja

Maščevanje je sladko ali pač ne?

S prijateljico sva bili na čaju. Debata je tekla okrog izdaje, prevaranosti in kar naenkrat je kot iz topa izstrelila: "Veš, če bi me moj dragi prevaral, bi mu vrnila milo za drago. Dala bi se dol s ful dobrim tipom in uživala do konca." Nekaj časa sem jo gledala brez besed, medtem ko je v meni tekel monolog.

Nisem tako prepričana, vsaj zase lahko rečem, da bi mi maščevanje v smislu milo za drago prineslo tisto zadovoljstvo, ki bi si ga v tistem trenutku želela. Pravzaprav vem, da tak obliž na rano ne bi bil prav zelo učinkovit. Pravzaprav bi bilo vse skupaj bolj podobno razsoljeni rani, ki še bolj skeli in peče.

V svojem raziskovanju ženske narave sem prišla do zaključka, da je tisto po čemer najbolj hrepenimo ženske povezano z občutkom varnosti in globokim zaupanjem osebi, ki jo izberemo za partnerja. Moja izbira je globok, strasten odnos, kjer se lahko v celoti odprem in celo sebe delim s partnerjem. In če želim resnično uživati rabim na drugi strani občutek stabilnosti in zaupanja. Ženske smo tiste, ki si želimo odnose, moškim so pravzaprav bolj v oviro, kot v resnično veselje. Moški se poročajo zavoljo ženske, da bo ona srečna, če bi poslušali svojo naravo, bi verjetno ostali neporočeni.
Kajti moški bolj od vsega drugega ceni svobodo in izjemno nesrečen se počuti takrat, ko je ujet. Zato smo v krizi srednjih let priča toliko osvobajanju na moški strani, ko se želijo osvoboditi spon, ki jih vežejo.

In ženske? Če smo iskrene s seboj in poslušamo svoje srce je tisto kar nas najbolj izpolnjuje polnost. Polnost odnosov, polnost življenja. Če moške duši ujetost, potem je za ženske najbolj boleče, ko čutijo praznino. Ženske se v svoji bolečini zapirajo vase, se ločijo od vira, ki jih polni in se vedno bolj potapljajo v praznino, ki jih muči in boli. Ko v odnosu ostane samo prazna lupina in kaj deliti, to ženske spravlja ob pamet, čeprav ne znajo razložiti kaj je pravzaprav narobe.

Ko se moški umakne v svojo svobodo, v notranjo praznino to ženska zazna kot grožnjo, kajti kar naenkrat ni več prisoten z njo, čeprav je fizično ob njej. In ni je bolj seksi stvari za žensko kot je moški, ki je polno prisoten z njo, ne glede na vse, brez da umira od dolgočasja in se na koncu izklopi.
Ugotovila sem, da imajo moški v sebi gumb za vklop in izklop, ki ga ženske v svoji polnosti življenja nimamo. Ne znamo se izklopiti, le odrežemo se oziroma ločimo od toka življenja. Povezanost je namreč tisto, kar ženski daje ta občutek polnosti. Povezanost z vsemi aspekti življenja.

In zato menim, da maščevanje nikoli ni sladko, četudi se na prvi pogled zdi da je. Maščevanje pravzaprav povzroči notranjo bolečino, kajti s tem ko hočeš raniti drugega pravzaprav raniš samega sebe.

Rešitev v primeru izdaje marsikomu ni všeč in se mu zdi popolnoma neverjetna, vendar preverjeno lahko rečem, da edina pot ven iz bolečine in ranjenosti, ven iz sramu in maščevalnih nagibov vodi skozi odpuščanje. Ko zmoreš ljubiti ta del sebe, ki je to povzročil v tvojem življenju in si odpustiti, samemu sebi, ne drugim okoli tebe, ne zunanjem u svetu, temveč svetu v sebi, takrat zdraviš sebe. Takrat presežeš samega sebe v tem delu samega sebe, ki ti ga odslikava druga oseba.

Veliko se govori o ogledalih v zadnjem času vendar v resnici šele ob velikih izgubah, izdajah, velikih bolečinah v svojem življenju sam sebe postaviš na test ali boš zmogel preseči samega sebe ali boš podlegel bolečini ali sovraštvu v sebi. 
Poligon naše rasti ni nekaj glamuroznega in razkošnega, je vsakodnevno življenje, je bitka za življenje, je izbira v vsakem trenutku. Nikoli ne veš, kje se bo pojavil tvoj naslednji učitelj in kako veliko mučenje te čaka, če ne boš sprejel lekcije, učenja, ki ti ga je prišel odslikati v tvoje življenje.

Rast nikoli ni udobna. Rast je izjemno neudobna. Seme mora predreti številne plasti zemlje in kamenja, da pokuka na plano in ko je zunaj se številne "nevarnosti", ki ogrožajo njegovo rast še povečajo. Rast ni varna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Včasih so kurili čarovnice, inkvizicija je preganjala tiste, ki so iskali vedenje in so želeli rasti in konec koncev so Jezusa križali, ker je želel rast. In vendar danes kurimo sami sebe in vedno znova se pribijamo na notranji križ, trpimo in se ranimo zgolj in samo zato, ker nismo pripravljeni opustiti navad in načinov delovanja, ki nam ne služijo več.

Nenavezanost je ključ duhovne rasti. In ko ti vzamejo vse v materialnem svetu spoznaš, kaj nenavezanost dejanko pomeni, če si voljan. Vendar ni potrebno, da vse izgubiš, nenavezanost lahko izmojstriš skozi popolno povezanot, popolno odprtost, popolno predanost življenju.
In takrat spoznaš, da je življenje sladko in grenko in da je oboje samo del te igre, ki jo igramo.

Na razmišljanje moje prijateljice nisem odgovorila. Bila sem modro tiho. Spoznala sem, da je včasih bolje stvari zadržati zase, kajti ne moreš prepričati prepričanega. Ne glede na to, kako rada imam ljudi okoli sebe, se zavedam, da vsak izbira zase. In čeprav pogosto opazujem boleče izbire in globoke ranjenosti se ne čutim poklicana, da pomagam, če mi oseba ne pove, da si želi moje pomoči. Kajti moja lastna izkušnja je, da ko si prepričan v eno stvar, ga ni človeka na svetu, ki bi te prepričal v nasprotno, čeprav kasneje sam prideš do teh istih zaključkov. Vendar je rast pomembna in potrebna, da to modrost sploh lahko objameš v sebi in presežeš samega sebe.

Najpomembnejša stvar, ko govorimo o rasti se mi zdi ljubezen do sebe. Da se ljubiš v vseh delih samega sebe. In brezpogojna ljubezen je včasih velik izziv.

Namarie
Taja Albolena 

Hočem nazaj svoja rožnata očala...

Spravila me je v smeh, ko sva po dolgi dabati zaključili z njeno izjavo; I want my pink glasses back! Ja, rožnata očala. Kako radi imamo rožnata očala in kako težko jih odložimo. Zanikanje je tista rana srca, ki je sploh ne prepoznavamo kot ranjenost. Za večino je zanikanje nekaj normalnega. In vendar nas vodi v otopelost. Zanikanje sebe je podobno zadrževanju zraka. Sprva je čutiti neudobje, nato se zgodi panika, ko telo kriči po tem kar potrebuje. Če bi zanikali svojemu telesu zrak si lahko predstavljamo kam pridemo. Če pa si zanikamo svoje zadovoljstvo in tisto v čemer uživamo, pa pravzaprav v telesu ravno tako ustvarjamo stres, le da tega ne prepoznamo.

Zanikanje delov sebe je eden od hobijev velike večine ljudi na planetu. Večina meni, da bodo neprijetne stvari kar izginile same od sebe. In senca je ena tistih stvari za katero večina ljudi poskuša sebe okrog prinesti, ker jo zanikajo v svoji notranjosti. In zanikanje je izjemno subtilno.

Gledam na eni strani ljudi, ki se trudijo biti pozitivni. Vso svojo voljo usmerijo v doseganje pozitivnega pogleda na stvari in svet, ampak kvazi pozitivnost na eni strani se vedno pokaže skozi polarnost na drugi, ko potem v tistih najintimnejših odnosih seka ven senčna plat človeka. In ko sem bila priča posameznikom, ki so učili pozitivnost in pozitivno mišljenje, potem pa so doma res grdo delali s svojimi domačimi sem ugotovila, da to ni to. Ne moreš se pretvarjati da nekaj nisi in brez posledic iti mimo.

Sami sebe prinašamo na okrog s tem, ko zanikamo stvari v sebi, ko poskušamo skriti ali zanikati, da boli. Moj pogled na stvari je, da je nujno, da se potopiš direktno v stvari in greš v samo srce težave s katero se soočaš, direktno v strahove, direktno v skrbi in da pogledaš kaj je zadaj, kaj drži to stvar ujeto v tvojem energijskem sistemu. Kajti šele takrat si sposoben odločitve ali boš ostal ujet ali se boš osvobodil. Samo resnica osvobaja. In soočenje z resnico je nujno za rast.

In dejstvo je, da je velika večina pozabila, kako uživati v svojem življenju. Užitek je v sodobnem svetu omejen na spolnost, povsod drugje pa velja moto, da je trpljenje tisto, ki prinaša rezultate in da je potrebno garati. In vendar sem sama pri sebi ugotovila, da garanje prinaša le stres in ne zadovoljstva in radosti v moje življenje. In ko je telo preplavljeno s stresnimi hormoni, to omejuje pretok krvi po telesu, pretoki zastajajo in razpoloženje človeka gre globoko v podzemlje.

Hodim po mestu in opazujem ženske. Malokatera se smeji, večinoma so napete, v stresu, vidi se jim, da so zakrčene. Pogosto žalostne, v depresiji, rahlo sitne, napete, jezne. In ko se počutimo takole napete in v stresu pogosto posežemo po zunanjih stvareh, ki bi nas sprostile. Po nečem, kar bi pomagalo, da bi se počutila bolje. Take hitre rešitve pogosto vključujejo substance kot je kofein, nikotin, ostale substance na -in ter sladkor. Vse kar gre hitro v kri in zasvoji. In ker nosimo rožnata očala pogosto to upravičujemo sami pred seboj, češ da si zaslužiš to majhno pozornost, glede na to koliko garaš. Zanikanje, zanikanje.

In ker se po taki dozi substanc na -in, no saj niso vse na -in pa vendar, počutimo bolje, vsaj na kratek rok to hitro postane nova navada. Pozabimo, da je prenajedanje, opijanje, zakajanje ali kakršen koli drugačen način, da smo "high" pravzaprav otopelost. Ko narediš vse, da ne čutiš nelagodja ali bolečine v sebi. In bolj ko se zatekaš k hitrim rešitvam, bolj otopel postajaš, bolj ločen v sebi, bolj zanikaš samega sebe. In ko se navadiš na substance, ki ti pomagajo na hitro spremeniti razpoloženje, potrebuješ vedno več te snovi v sebi, da dosežeš enak učinek vznesenosti.

In vendar obstaja drugačen način življenja, brez rožnatih očal. Veliki večini ni všeč, ker zahteva odgovornost in prevzemanje odgovornosti zase v življenju in za svoje izbire. In zahteva pogum, da se potopiš v svojo notranjost in se soočiš s seboj brez zanikanja samega sebe.

Redna praksa zadovoljstva, tega v čemer resnično uživaš je nujno potrebna, če želimo v svojem življenju ustvariti radost. In ko enkrat poznaš mehanizme in načine, kako pomagati svojemu telesu, da čutiš zadovoljstvo in si brez potrebe po zunanjih substancah svojo pozornost usmerjaš v to, kar si resnično želiš. Poišči v sebi kaj je tisto kar te navdihuje, navdušuje in tega počni vedno več. In tako ti nikoli ne bo treba nazaj po svoja rožnata očala.

Potem je izjavila še tole; Veš s tabo sploh ni žur. Vzela si mi moja rožnata očala. Kako naj zdaj po vsem, kar si delila z menoj nataknem na nos svoja rožnata očala. Sploh ne morem. Ugotavljam, da je zanikanje same sebe bolj boleče kot to, da vidim da se zanikam in da sem otopela. In kaj zdaj?

V smehu sem jo povabila na druženje za ženske, kjer bom delila več o kreaciji, ženskih ciklih in užitku 29.9.2012 v Ljubljani.

Namarie

Taja

Mlaj v Levu

Lev je kot sonce. In sonce je najsvetlejša zvezda v našem solarnem sistemu, Sirius je naše duhovno sonce in v močni povezavi z levom, kar se najbolj pokaže ravno v Egiptu, kjer Sfinga že tisočletja spominja na njegovo moč, sijaj in izjemnost. In sonce sije, izžareva ter dopušča, da svetloba ustvarja še več svetlobe.

Ko si v lepoti izžarevanja enostavno samo si. Vsa svetloba, ki jo širiš iz sebe se odslika nazaj. In ena najlepših prispodob učenja izžarevanja izhaja iz odnosa lune in sonca. Luni ni potrebno narediti ničesar, luna ne ustvarja svoje svetlobe, ni v delovanju, enostavno samo odslikava aktivno svetlobo sonca. In lev je najboljši učitelj tega odnosa dajanja in sprejemanja. 

Uživajte v tem zaključevanju pasjih dni, ko se energija leva aktivno povezuje in kanalizira energijo Siriusa na Zemljo. Bodite sprejemljivi, spontani in družabni. Poglejte, kaj povzroči, da vaše notranje sonce sije močno in toplo. Kaj je tisto, kar vas navdihuje, kaj želite deliti z drugimi in to tudi naredite. Dovolite si, da vaše notranje sonce zasije v polnosti. 

Mlaj v levu je čas za sanjarjenje o tem kaj imate resnično radi. Je čas, ko je potrebno pogledati vase in v svoje sanje, v svoje vizije. To je dan za vizionarje. Čas, ko v sebi najdete pogum, da to kar vam veliko pomeni iz sebe širite v svet. Pogum, da opustite vse tisto, kar vam ne služi več in naredite prostor za vse tisto, kar si srčno želite. Konec koncev je mlaj čas novih začetkov. In če želimo nekaj novega roditi, je potrebno nekaj starega opustiti.

Igrivost levje energije izkoristite za zastavljanje nove poti. Še posebej ženske bodite pozorne na prebujajočo energijo boginje. Pomembno je, da očistite svoj mental vseh vzorcev, ki vam ne služijo več in vas ovirajo na vaši poti. Vsi vemo, da so izbire ključnega pomena za naše izkušanje sveta in da skozi svoje izbire kreiramo svoj svet. Da bi lahko resnično prebudili svojo božansko naravo moramo opustiti vse iluzije uma. S tem spodbudimo, da se prebudi naša intuicija. Naš um je orodje, ki lahko deluje v svoji funkciji, ko ga osvobodimo vseh konceptov dvojnosti, polarnosti in zaslepljenosti. Takrat smo odprti za resnico in odprti za sprejemanje impulzov naše duše. Sprejemljivost nam omogoči, da stopimo v tok življenja in smo v stiku z božanskim vodstvom ter svojim višjim jazom.

Naša osebnost je tista, ki se pogosto izgubi v iluziji uma in kaosu čustev, medtem ko naša duša natanko ve kako krmariti ladjo skozi valove življenja. V stiku s svojim višjim jazom smo pripravljeni odkriti svoj božanski načrt.

Lev simbolično predstavlja predajo naši svetosti. Predstavlja integriteto naše duše, veličastnost, ki jo mnogi interpretirajo kot vzvišenost ali arogantnost. Vendar v svoji izvorni energiji lev prepoznava čistost duše in dovoli le človeku, ki je nedolžen kot otrok, da ga vodi in usmerja s svojo čisto namero. To je trenutek, ko lahko pogledate v svojo dušo in v njej najdete svojo unikatnost, edinstvenost, izvornost, moč pristnosti in svojo lepoto. Levi nimajo nobenih težav s sramom in sramežljivostjo. Dovolijo, da njihova moč žari iz njih.

Danes je čas, da se oblečeš in okrasiš v skladu s tvojo izvorno naravo. Čas je, da pokažeš svojo edinstvenost, se izraziš skozi stvari, ki te napravijo edinstvenega in izjemnega. Pomembno je, da si dovoliš, da se izrazi tvoja izvorna moč duše.

Današnji dan je posvečen praznovanju lepote in moči, moči in miline. Karkoli v vas vzbudi občutek moči, izjemnosti in vas spodbudi k temu, da svojo svetlobo sijete v svet, je danes na mestu, da to pokažete. Danes bomo v svetem krogu LaLuna ženske ustvarjalne. Prinesite ščepec lepote, miline, svoje edinstvenosti, enkratnosti, kajti dejstvo, ki ga ne smemo pozabiti je, da nikoli ni obstajala oseba z enakimi lastnostmi, taka, kot si ti in tudi nikoli ne bo. Vsaka oseba na tem preljubem svetu je edinstvena. In čas je, da to objameš v sebi.

Danes bomo objele vse svoje edinstvene aspekte. Zdaj je čas, da si ogledaš kaj zadržuje tvojo svetlobo, da ne sije iz tebe in si dovoliš, da zasiješ v vsej svoji lepoti. Naše srečanje v krogu LaLuna nas bo vodilo v lepoto in moč pristnosti, v integriteto in izžarevanje.

Namarie

Taja

Zakaj se to dogaja meni?

Soočamo se s preizkušnjami, z izzivi, vsak dan znova. In vendar je edini način, da rastemo ta, da se soočamo z izzivi. Spet sem imela en tak paket soočanja sama s seboj in sem ob tem razmišljala kako težko mora biti ob soočanju šele tistim, ki ne vedo za kaj gre in se sprašujejo; zakaj, zakaj se te stvari dogajajo meni? Vedno znova slišim ista vprašanja; Taja zakaj se to dogaja? Zakaj meni? Zakaj zdaj? Samo še tole mi je manjkalo ...
Odgovora nimam, pa tudi če bi ga dobili, z njim ne bi bili zadovoljni.
Zakaj meni? zakaj zdaj?
Ker je čas pravi in ker so ljudje pravi, ker so okoliščine idealne, da odigrajo igro, ki jo je duša izbrala preden je prišla na ta svet, v to telo. Duša izbere igralce v tej božanski komediji ali tragediji, izbira je vedno samo vaša.

O izbiri pišem veliko, kajti v resnici je izbira tista, ki kreira vaše življenje. Če si niste všeč, je to vaša izbira, če mislite, da ste nesposobni, je to vaša izbira, če mislite da zmorete ali da ne zmorete je v obeh primerih odločitev samo in zgolj samo vaša. Kruto? Pravzaprav ne, zame je bilo osvobajajoče. Kar še vedno ni pomenilo, da so moje izbire idealne, vedno pravilne in lepe ter pozitivne. Včasih zarijem globoko v blato moje podzavesti in bi z velikim veseljem obtoževala ves svet za to kar se mi dogaja, vendar sem se skozi svoje življenje naučila, da je samo-obtoževanje in smiljenje sebi izraz nespoštovanja samega sebe, zato zelo hitro zaključim s takimi epizodami, konec koncev gre za mojo izbiro, kako bom delovala v svojem življenju.

Zanimivo mi je opazovati svet okoli sebe, kako se iz paradigme preživetja premikamo v paradigmo rasti in kako je iskanje moči v zunanjem svetu kontraproduktivno v paradigmi v katero se premikamo. Ugotovila sem, da te osredotočanje na zunanje stvari pravzaprav pripelje čisto drugam kot bi si želel, kajti mehanizmi kreacije, ki delujejo so zdaj drugačni. In zato kaos. Kajti premik iz zunanje moči v avtentično pristno moč duše je nekaj, kar mnogim ni po godu, mnogi ne vedo kaj početi s tem. In vendar se dogaja in pomembno je soočanje s seboj. Rast te vedno pelje v notranjost, vase. In začutiti je potrebno bolečino negativnih aspektov sebe, kajti le tako jih lahko ozavestiš in izbiraš drugače.
Nič v vašem življenju ni naključno, vse je priložnost za kreiranje avtentične moči duše.

In vendar smo naučeni, da v soočenju z bolečimi čustvi ali pobegnemo, kar pogosto vodi v perfekcionizem, ki pod seboj skriva sram in strah da nismo dovolj dobri, v deloholizem, ko se ljudje za obilico dela skrijejo sami pred seboj in pred svojo bolečino ali pa v oboževanje in guru čaščenja. Drugi odziv na boleča čustva je v izogibanju, kar vodi v dolgočasje, občutke da ti stvari pripadajo, pričakovanja in odvisnosti od substanc, ljudi ali stvari. S hrano se ljudje pogosto zamotijo, da se izognejo bolečini čustev in seks je izjemno priljubljena terapija pri parih, ki se po prepiru v postelji zamotijo, da ne čutijo svoje bolečine. In tretji način je spreminjanje zunanjih okoliščin, kar poskušamo narediti skozi ustrezanje, sojenje in kritiziranje drugih, bitke za moč ali skozi stres. Vse to globoko spodaj skriva bolečino ranjenosti, bolečina namreč sporoča, da je nekaj s čimer bi se morai soočiti.

Mnogi mislijo, da je pot ljubezni enostavna in da je vse krasno in lepo. In vendar je na moji osebni poti toliko bolečine, da se včasih sprašujem kaj mi je tega treba. Pogosto pozabljamo, da z ozaveščanjem pridejo v paketu vsa čustva, tako radost, kot tudi tista druga, ki so boleča, ki jih nočemo čutiti. In vendar sem se naučila da se največja rast dogaja ravno skozi največjo bolečino in da me največja darila vedno čakajo pod največjimi strahovi in izzivi.
Na svoji poti sem se naučila kako se soočati s svojimi notranjimi zmaji, s svojimi sencami in bolečinami in kako kljub temu da me boli zavestno izbrati tisto, kar želim, da je del mojega življenja. Temu pravim mojstrenje, kajti dejstvo je, da imamo vedno izbiro.

In tako sem ob svojem zadnjem paketu bolečine močno dojela koliko sem napredovala, koliko notranje moči imam v sebi, kajti ko sem začela lesti v notranje obtoževanje in smiljenje sebi, sem takoj prepoznala kaj se dogaja v meni, opomnila sem se, da moram ostati zavestna. In ko sem drsela v notranjo bolečino in jo izkušala v njeni polnosti sem prepoznala izbiro, da odreagiram ali pa sem ljubeča. Zelo hitro sem sprejela odgovornost zase in za svoje izbire in delovala v skladu z ljubeznijo in prijaznostjo, najprej do sebe. Ena mojih osebnih zavez je, da vedno sebe postavim na prvo mesto in ljubim najprej sebe in sem prijazna najprej sama s seboj. Kar ne pomeni, da ne jokam, včasih napolnim celo steklenico solza in seveda čutim tudi jezo in bes in razočaranje in žalost. Vendar sem se izmojstrila v tem, da izbiram kaj je tisto kar je del moje realnosti, da se ne prepuščam temu, kar mi ne služi, da zavestno izbiram najboljše zase. Kajti vem, da je vsaka preizkušnja samo skrit blagoslov in je pravzaprav priložnost za rast. In ker imam ljudi okoli sebe rada toliko kot imam rada sebe, izbiram, da se namesto ločenosti zavestno odpiram in povezujem, da ostajam v svoji pristnosti. Zavezala sem se duhovnemu partnerstvu in sestrstvu, kar pomeni, da je pristnost prvo vodilo mojih odnosov in če želim biti pristna z drugimi, da moram biti pristna najprej sama s seboj. Kar ni vedno najlažja pot, vodi me skozi veliko bolečin, skozi ozaveščanje lastnih udomačenosti, lastnih senc. In v duhovnem partnerstvu vse, kar je skrito v meni, priplava na površj,e da si lahko ogledam in sprejmem kot svoje. In ja sem hladna in vzvišena, kot so mi pogosto očitali in razvajena, kar so mi očitali že v osnovni šoli in draga, nad čimer se pritožujejo predvsem moški v mojem življenju. In sem tudi nežna in strastna in mehka in ljubeča. Pa tudi divja in neukročena. Ja vse sem. In vsakič ko me kdo okarakterizira s kakšnim vzedvkom s katerim imam težave, vem, da imam s tem težave jaz sama in da mi je oseba prišla samo sporočiti kaj je tisto česar ne sprejemam v sebi. In tako imam spet delo sama s seboj.

Naučila sem se, da pot vase ne vodi skozi spreminjanje drugih, kajti spreminjanje drugih sploh ni možno. Vsak lahko spremeni le samega sebe, če tako izbere in v zvezi s tem kaj naredi. Presežeš lahko le tiste dele sebe, s katerimi se soočiš in se z njimi spogledaš iz oči v oči. Če si nekaj zanikaš ali skrivaš, bežiš od tega ali se delaš, da tega ni si le v ranjenosti zanikanja, ki te vodi v notranjo bolečino. Poznam krivulje in ovinke na poti vase in vem, da ne morem ničesar narediti namesto kogarkoli, lahko pa pokažem kako potovati po notranji poti ljubezni. Že dve desetletji potujem po sebi, spoznavam sebe in bolj, ko se poznam, bolj se imam rada, bolj se sprejemam in lažje mi je spogledovati se z vsemi tistimi bolečimi deli sebe, ki sem jih prej zanikala ali pospravila v kakšno globjo klet v svoji notranjosti.
V hecu rada rečem, da grem pogosto v deseto klet, kamor dvigalo ne vozi več in ko mi kdo reče, da so moji seminarji "težki", da niso lahkotni in frfotajoči to vzamem za kompliment. Veliko ljudi mi pove, da jih to, kar delim z vami osvobaja, jim pomaga na njihovi poti in stojim za vsem kar delim v svojih individualnih ali skupinskih srečanjih, kajti gre za moje izkušnje, mojo prehojeno pot in preizkušene prakse kako se srečati s seboj, prebuditi sebe in ljubiti sebe.

Hvala za priložnost, da delim stvari, da bogatim ta svet in da ta svet zapustim kot boljše mesto. Ustvariti pozitivno spremembno v življenju ljudi je že dolgo moje vodilo, zdaj lahko dodam le to, da v preobrazbi, ki smo ji priča z radostjo in ljubeznijo hodim z ramo ob rami z vsemi tistimi, ki ste izbrali pot ljubezni, pot vase, pristnost in avtentično moč duše. Z ljubeznijo, iz ljubezni, za ljubezen.

Namarie.
Taja