četrtek, 15. december 2011

Duhovno življenje

Ko sem pred časom prebrala sporočilo o tem koliko ljudi je potrebnih na Zemlji, da bi resnično naredili preskok v zavesti se mi je številka zdela majhna, vendar bitja duhovnega kraljestva pravijo, da nismo niti blizu temu, da bi jo dosegli. Zakaj? Da bi jo dosegli, mora vsak posameznik iz te "kvote" resnično živeti to o čemer veliko slišimo in beremo.

In ena od pasti duhovnega življenja, ki jo pogosto srečujem pri ljudeh je poskus ega, da uporabi duhovno življenje, da pobegnete pred bolečino realnosti, strtim srcem, težavami, vzorci udomačenosti, vzorci sovraštva, maščevanja in bojevanja, da bi ubežali ideji pekla.

Eden od komentarjev ene od udeleženk notranjega popotovanja je bil, da je pri meni vedno tsko intenzivno, da se je potrebno srečati s toliko notranjimi stvarmi in da je veliko lažje samo iti na crkljanje z angeli. In s tem se nedvomno strinjam. In ne glede na to kako ljubi so mi angeli sem v svojem dolgoletnem delu z njimi ugotovila, da so krasni sopotniki in zavezniki na moji poti, vendar niso tukaj zato, da bi svoje sranje predajala njim v razrešitev. Dokler nisem začela kidati sama, se ni kaj dosti spremenilo v mojem življenju. Odkar kidam sama in se soočam s svojim notranjim sranjem sama sem se premaknila veliko bolj kot sem kdajkoli načrtovala. Angeli so nam lahko v podporo in nas opogumljajo na naši poti in vendar moramo stvari, za katere smo se kot duše odločili, da jih bomo izkusili, izkusiti mi sami. Ko vidimo stvari, jih ozavestimo in prepoznamo vzorce delovanja, lahko zavestno izberemo druge načine delovanja. Mi smo kreatorji. Jaz in ti, mi vsi.

Mistiki govorijo o prehodu v mistično srce, kjer z besedami Jezusa nastaviš še drugo lice takrat, ko nekdo udari po tebi, brez da bi udaril nazaj. Ko sem se sama prvič zavestno odločila, da bom to naredila, sem imela hude notranje boje s tistim delom mene, ki je utemeljeval zakaj bi bilo pametno, če bi vrnila udarec, se pritožila, bila žrtev. Tisti, ki so že bili v tej vlogi vedo povedati, da ni lahko in da je prvič najtežje. In vendar šele ko smo pripravljeni polno izkusiti nemoč in grozljivost tega, da smo ljudje in česa vse smo sposobni, lahko v polnosti zaživimo življenje resnice.

In ja, resnica pogosto ni prijetna in ja, res, je, tudi boli. In vendar je bolečina v našem življenju potrebna sestavina, ki nam pokaže našo zmožnost sočutja. Eden od vitalnih in vendar pozabljenih čutov je tudi čut za življenje, ki nas pouči glede bolečine, kajti bolečina je vitalni del našega življenja. Skozi izkušanje bolečine in trpljenja se zavemo sočutja in vesti. Brez bolečine, ki jo izkusimo na fizičnem nivoju se težko soočimo z bolečino naše usode in se ne znamo omejiti, da bi dosegli to, kar smo si zastavili.

Veliko ljudi sanjari o prihodnosti v raju in o razsvetljenosti, ter o tem, kako bi ušli iz sedanjosti. Razmišljajo o življenju na drugih planetih, kako bomo vnebovzeti in vendar osvoboditev prihaja skozi popolno sprejemanje in pomiritev s točno tem, kje se trenutno nahajamo v svojih življenjih.
Pogosto ne dojamemo, da je v resnici ravno izkušanje pomanjkanja tisto, kar nam pokaže polarnost obilja, da sploh cenimo in da izberemo tisto, kar želimo izkušati. In da je sovraštvo tisto, ki nam pokaže na ljubezen, da jo lahko zavestno izberemo in živimo. Polarnosti so ključnega pomena za naš razvoj, rast in napredek.

Opazovanje vam bo v tem izjemnem času v katerega vstopamo pomagalo, da boste zaznali resnico in da boste našli sebe.
Čiči in čaki je včasih najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, še posebej takrat, ko bi želel brcati, gristi in se boriti. Še vedno imamo največ težav s tem, da se predamo in dopustimo, da smo. In še vedno ljudje predajo napačno razumejo kot vdajo in zapustitev samega sebe.

Opazujte se, opazujte svoje odzive in se pomirite s seboj. Ko bi radi udarili nazaj za trenutek pomislite na to, kako se vroč kostanj ponavadi predaja naprej in koliko ljudi lahko rani vaša nečimrnost in nepripravljenost prevzeti odgovornost za svoje življenje. Odločite se, da to v sebi preobrazite zase in za vse vpletene. Imate v sebi toliko sočutja, da to lahko naredite?

Namaste
Taja

četrtek, 03. november 2011

Prebudite se iz transa

Danes sem na facebooku prebrala prispevek sopotnice na poti luči, ki pravi, da se prebujamo iz religije, ki ji pravimo "new age" v dejstvo, da 2012 ne bo nič drugačno kot je naš danes, če mi ne bomo nekaj spremenili v sebi. Religija se definira po tem, da ima vernike.
Ja, včasih sem bila hud vernik, verjela sem v angele in v Boga in v mojstre, vse zunaj mene, tam nekje, zgoraj... kjerkoli že naj bi to bilo.
Potem sem se začela prebujati v sebi in sem dojela, da tam zgoraj ni ničesar, da je vse tukaj v meni. Tukaj in zdaj, v tem trenutku. Vse je v meni.
In da je vse kar moram narediti to, da opustim svojo navezanost na preteklost in se osvoboditi laži in "udomačenosti". In tako "mic po mic" hodim po svoji poti. In v svojih molitvah ljubezni in luči molim, da se nas bo zbudilo čim več, kajti le iz sebe lahko spremenimo svet okoli sebe.

Včasih sem verjela, da ne morem živeti svoje dušne poti in prispevati, ker bom ponižana. Dolgo časa sem rabila, da sem to poimenovala, še posebej, ker sem si ustvarjala situacije, ki so vedno znova potrjevale to, da ko sem stopila naprej s svojimi idejami, sem bila ponižana. In seveda so bili dolgo časa za moj občutek ponižanosti krivi drugi.
In tako se izmojstrimo v tem, da se temu, kar boli, izogibamo, hkrati pa se znajdemo v začaranem krogu, kjer nas vse sili v to, da se izpostavimo in se izrazimo in ker imamo v sebi cel kup slabih izkušenj na to temo vedno znova stopimo na zavoro. Znano?

Dojela sem, da lahko iz tega stopim ven le na tak način, da to sprejmem za svoje. Jaz sem vir vseh izkušenj, ki jih doživljam. Jaz sem tista, ki izbiram. Nihče mi tega ne dela, ne življenje in ne drugi ljudje. In prepoznala sem ,da je bila moja izbira znotraj tega vzorca, da sem se vedno znova zadrževala, da sem se zaprla. Morala sem prevzeti polno odgovornost za svoje obnašanje, brez potrebe po tem, da bi se predala občutkom krivde, sojenja in obsojanja sebe ali drugih. Morala sem to videti kot svojo izbiro.
Bistvena razlika je, če rečeš, da ni prostora, da bi se ti lahko izrazil (preložiš odgovornost na nekoga zunaj sebe) ali pa jaz izbiram, da se ne izpostavim (ko v polnosti prevzemaš odgovornost zase in za svoje izbire). In to je bila čista resnica. Vendar resnico moraš poimenovati tukaj in zdaj, to sprejeti za svoje in potem to lahko spremeniš. In mene je ta resnica zelo bolela. Kot je rekel Jezus; poimenovanje te osvobodi. In res te osvobodi. Preverjeno!

Prepoznati je potrebno globljo resnico, resnico, ki nima veze z občutki zapuščenosti, prizadetosti, krivde, sojenja ali obsojanja. In kaj je globlja resnica, se boste vprašali? Leži v vaši duši, poznate jo v sebi, vendar morate ponovno vzpostaviti stik z njo, se je spomniti.

In verjemite mi, ko vam rečem, da tega ne morete narediti tako, da si ponavljate resnico drugega ali afirmacije, ko si nalagate nekaj od zunaj sebe, pa naj bodo občutki ali prepričanja. Meni ni pomagalo. Dokler si nisem bila pripravljena pogledati v oči in si priznati kdo sem in kakšne so moje izbire in jih zavestno izbrati drugače, se stvari niso bistveno spremenile, vsaj navznoter ne.

Dokler imamo v sebi vzorce delovanja, ki so del naše "udomačenosti" še iz otroštva, nas energije preplavijo kot ocean in nas potegnejo v občutke, ki so povezani z nemočjo, jezo, užaljenostjo, prizadetostjo. Ta energija nezavednega je tako močna, da rabimo včasih veliko notranje moči in nenehen stik s svojim notranjim staršem, ki nas vodi ven iz teh preplavljajočih občutkov, da zmoremo prepoznati, ozavestiti in spustiti.

Vaša pozornost je vaša energija, je gorivo, ki ga dajete...čemu? Kaj je tisto, kar hranite danes s svojo pozornostjo? Kaj je tisto, na kar se osredotočate? Kaj je tisto, kar izbirate?

Tako lahko se je osredotočati na to kar je danes okoli tebe, kar se ti je zgodilo včeraj, na to kdo te je prizadel in kako so te onemogočili, kdo je kriv, da si kjer si trenutno. Veliko težje je v vsem tem kaosu svojo pozornost osredotočati na svojo vizijo, na to, kaj čutiš v sebi, da je resnica. Veliko težje se je osredotočati na to kaj sem jaz in ne na to kaj so drugi in kakšni so in kaj so naredili. Ko opazujem svet imam včasih občutek, da je najljubši šport ljudi osredotočanje na druge, na državo, na starše, vse tiste, ki so krivi, da ste tukaj kjer ste. In s tem hranite s svojo energijo vse druge, samo sebe ne.

Kajti energija je energija, nima pozitivnega ali negativnega predznaka, tisti ki jo zna uporabiti, jo bo uporabil za to, da doseže kaj želi. Mi smo tisti, ki energiji, ki pride do nas damo predznak s tem, ko izberemo, kaj čutimo.

Paradigma evolucijskega partnerstva pravi, da se osredotočaš na najvišji možen potencial tvojega partnerja, da ga vedno znova spominjaš na to kdo je v resnici, kajti s tem soustvarjaš njegovo najveličastnejšo različico njega. In ob tem, ti je kristalno jasno kdo si ti in kaj je tvoja vizija, kaj je tvoja izbira. In s tem, ko podpiraš njega, podpiraš sebe. V zadnjem mesecu sem resnično izkusila, kaj pomeni biti eno z vsem. Ko si eno z vsem, si eno z vsemi ljudmi, z vsemi situacijami, dogodki, vse se dogaja tebi, le da v vzporednem vesolju. In potem ne moreš ničesar več kriviti za nič, ker je vse tvoje, vse si ti. In karkoli narediš komurkoli, narediš samemu sebi. Vse kritiziranje, vse spletke, vse delaš sebi. Vse se dogaja hkrati, vse je eno, le da mi vedno znova izbiramo drugo vzporedno realnost. Izbiramo jo, na tem je poudarek. In ko to resnično dojameš, se spremeniš, naenkrat dojameš, da se ti nič ne dogaja od zunaj, nihče ti ničesar ne dela, zunaj tebe, ti to izbiraš in zato je del tvoje realnosti.

In danes je čas, zdaj je čas, da se prebudite iz transa prelaganja odgovornosti na druge in si priznate kaj v resnici izbirate zase.
Ali izbirate zase, da ste zavrnjeni, zanikani, nevidni, ali izbirate zase, da ste brez podpore, osamljeni, osmešeni? Ali izbirate, da ste povezani, da ste sprejeti, da ste eno? Kaj izbirate zase? Kam investirate svojo življenjsko energijo?

Zavestno zavedanje, opazovanje in spreminjanje izbir... tja nas vodi pot ... vase, v svojo notranjost.

Namaste
Taja

četrtek, 20. oktober 2011

Sveti krogi božanske ženskosti

Sveti krogi so namenjeni ustvarjanju nove oblike medsebojnih odnosov in druženja. Verjamem, da živimo v času, ki je ključen za oblikovanje novega načina komunikacije in povezanosti drug z drugim. V zadnjih 50 letih smo podpirali individum, posameznika, uspešne posameznike. Prišel je čas, da stopimo skupaj, na način, ki podpira vsakega posameznika, da se v polnosti izrazi in postane svoja najboljša, najveličastnejša različica sebe in ne le izbrance. Prišel je čas povezovanja, ustvarjanja kolektivnega polja podpore v katerem se lahko vsi posamezniki povežejo in skupaj soustvarjajo prihodnost.

Evolucijsko partnerstvo je nov način druženja, ki presega okvire prijateljstva, kot ga poznamo. Prijateljstva, ki v glavnem temelji na navijaštvu in dobrih željah, kar pomeni, da ti prijatelji želijo vso srečo na tvoji poti, vendar nimaš kolektivnega polja podpore za to, kar si se namenila ustvariti. Temeljijo na varnosti in udobju, gre za odnose, kjer ne želimo, da nas kdo izzove, hočemo stabilnost in ne spremembe, hočemo udobje in ne bolečine, ki nas vodi skozi rast.
Evolucijsko partnerstvo pa nas vodi skozi naslednji korak na naši poti v Evolucijo. Gre za odnos, kjer so dogovori že v začetku postavljeni na drugih osnovah, kot pri prijateljstvu, kot ga poznamo. Svojemu partnerju daš dovoljenje, da je pristen, avtentičen, izvoren jaz, da je kar je. Podpiraš njegovo vizijo prihodnosti, tega kar želi postati in hkrati imaš dovoljenje, da ga spomniš, ko stopi s svoje poti čemu se je zavezal, da ga spomniš, da je sprejel zavezo 100% odgovornosti za svoje življenje, kar pomeni, da prepoznava in sprejema stvari kot svoje, ne glede na to, da jih zanj odigravajo drugi ljudje, da pozna vseh 7 esenskih ogledal v medsebojnih odnosih in je njegova praksa, da se prepoznava v njih in sprejema vse dele sebe. Evolucijsko partnerstvo te navdihne, da udejanjaš svoj klic, to kar si prišel uresničiti, narediti.

Zame najbolj osvobajajoče je bilo spoznanje kaj je moj klic, da sem priča prebujanju iz transa nezavednega, da vodim ljudi, da uresničijo, živijo svoje najbolj divje sanje, da povezujem ljudi, da spomnim vsakega s komer pridem v stik na njegovo božanskost, da soustvarjam z ženskami in jih vodim v osvobajanju samih sebe. To je moja strast, ki sem jo desetletja skrivala globoko v sebi. Hrepenela sem po tem, da bi drugi spoznali moje darove, nato pa sem prišla do zaključka, da ni na drugih, da to odkrijejo v meni, na meni je, da se odprem in grem s tem v svet, naproti vsem vam, ki se mi želite pridružiti na tej poti prebujanja in spominjanja kdo v resnici smo.

Ja, res je, svete kroge sem zaprla za moške, kajti v prisotnosti moškega se ženske sicer kot pravi Vianna Stibal: »Lepše vedejo.«, vendar pa si ne dovolimo biti take kot v resnici smo zaradi vtisa, ki ga želimo ustvariti pri moškem. Ta impulz je v nas naravno in ker želim ženskam omogočiti, da postanejo pristne, sočne, sijoče, briljantne, veličastne ženske, želim, da pridejo ven iz svojih lukenj, ven na plano take kot so, so sveti krogi odprti le za ženske.
Globoko verjamem v to, da ko se ženske odpremo in smo kar smo, da smo kraljice s tem odpremo polje moškim, da postanejo kralji. Da odrastejo iz razvajenega princa, ki hoče vse zase ali iz heroja, ki zatira in se bojuje, iz viteza, ki rešuje v moškega, po katerem večina žensk tako močno hrepeni.

Čas je za povezanost, čas je, resnično je čas.

Namaste
Taja

torek, 11. oktober 2011

Trije ključi za dostopanje do ženske moči kreacije

Večina vas verjetno dela na sebi že nekaj časa, moje popotovanje vase traja že dobrih 18 let in resnično sem si prizadevala za boljše medsebojne odnose, da bi živela svoj namen in v življenju dosegla cilje, ki so vrednoteni in cenjeni, da bi doprinesla nekaj večjega k človeštvu. Prizadevala sem si za nekaj več in vendar je moj notranji nemir rasel s tem, ko sem rasla tudi sama. Počasi sem dojela, da sem izmojstrila delovanje skozi voljo, da sem lahko dosegla stvari skozi moški sistem moči in vendar sem ob tem izgubila del sebe.

In to ni le moja osebna izkušnja. Moč v kateri se mojstrimo zadnjih 60 let je moška verzija moči. Če pogledate v slovar, kaj je moč, boste prebrali, da pomeni doseganje, akcijo, delovanje in kontrolo. Ta moški sistem moči nam je dal ogromno, saj smo razvili znanost, industrijo, razvili smo izjemne dosežke in napredke, priložnosti ki presegajo najbolj divje sanje naših babic. Ženske smo izmojstrile delovanje skozi moške aspekte moči, ki se kažejo skozi analiziranje, projektiranje, strukturo, disciplino ter predvsem skozi usmerjanje navzven, iskanje potrditve v zunanjem svetu. In vendar je bila cena tega, da smo delovale na moški način velika.

Dandanes večina še vedno verjame, da je razlog za to, da ne uspemo živeti svojih potencialov ljubezni, kreativnega izražanje sebe, povezanosti, intimnosti in ne uspemo uresničiti našega doprinosa k svetu v tem, ker nimamo denarja, časa, podpore, izobrazbe ali znanja. In vendar to ni resnica. Resnica je, da enostavno še nismo prebudile v sebi tistega dela, ki bi nam omogočil, da ustvarimo to, po čemer najbolj hrepenimo.

Res je, če hočemo resnično izraziti sebe, ustvariti duhovna partnerstva, biti kreativne in doprinesti k svetu to, za kar smo se rodile, se moramo premakniti naprej. Večina se prebuja v realnost v kateri čutijo, da če hočemo živeti in delovati skozi ljubezen, povezanost, intimnost živost, kreativnost, pristnost, in živeti svojo življenjsko misijo, tega ne moremo ustvariti v sistemu, ki temelji na kontroli, analizi, logiki, linearnem razmišljanju, še manj pa to lahko dosežemo skozi strateško planiranje. In dokaze za to lahko opazujemo okoli sebe vsakodnevno.

Zato je čas, da znotraj sebe prebudimo žensko moč in te moške aspekte uravnovesimo z ženskim načinom, ki je usmerjen predvsem v povezovanje, pretočnost, dopuščanje in bivanje. Ženskost sedanjosti in preteklosti ne glede na to kako negovalna in zdravilna je nima moči, da nas opogumi za ustvarjanje prihodnosti. Enostavno nimamo vzornic, ki bi nam pokazale kako uresničiti sebe, kajti ženske smo prvič v znani človeški zgodovini poklicane, da postanemo vir moči iz katere lahko ustvarimo prihodnost zase in za svet. In to moč moramo zavestno razviti znotraj sebe.

V moški paradigmi moči smo poskušale dominirati svojim občutkom, in kontrolirati svoje misli – in navkljub letom osebne in duhovne prakse, se nismo uspele razviti onkraj osebnih vzorcev, ki so nam napoti, da bi živele svoj višji klic. Vsaj jaz lahko potrdim zase, da sem se zatikala na enih in istih mestih.

Večina nas je izkusila, kako se ob tem, ko naredimo korake proti svoji usodi, znani vzorci prebudijo in se ponovijo, vedno znova in znova. Iz izkušenj vem ,kako radi sabotiramo sami sebe in se zataknemo v inerciji, v tem, da nimamo podpore ali pa čutimo pomanjkanje samozavesti, da bi tvegali in sledili svoji intuiciji. Pogosto smo navezani na stvari ali pa pričakujemo, da bi morale priti na točno določen način. Morda imate občutek, da ste nevidne za ljudi ali pa da ne cenijo tega, kar lahko prispevate.
Če pogledate od blizu boste opazile, da obstaja rdeča nit med vsemi temi izkušnjami in vir je vaša zavest in ne zunanje okoliščine.

Če ste poklicana, da veliko prispevate k svetu v tem življenju, se morate razviti onkraj teh vzorcev, ki vas zadržujejo, da bi postala ženska, za katero ste se rodila, da postanete in da naredite prispevek, ki ste ga prišle narediti.

Prvi ključ v kultiviranju ženske moči je, da vidimo in presežemo svoje osebne vzorce, ki so nam na poti, da uresničimo sebe. Pomembno je, da prepoznamo svoje ključne vzorce, kajti dokler jih ne ozavestimo lahko manifestiramo kolikor želimo, vendar odreagiramo iz starih vzorcev in ne prepoznamo priložnosti, ko se pokažejo v našem življenju.
Prvi korak je da pridemo v stik z močjo, da stopimo v proces, prevzamemo odgovornost, da vidimo sebe kot vir svoje izkušnje, da sem jaz tista, ki kreira svoje življenje. Tukaj prepoznamo dva dela sebe, eden je moder, zavestni del nas, drugi pa je mladi del nas, ki drži čustveni center vzorca. To kar ustvarjamo v prvem delu notranjega popotovanja DivineFeminine je povezovanje teh dveh delov znotraj sebe.

Drugi ključ v kultiviranju ženske moči je, da začnemo soustvarjati, da se povežemo z energijo in inteligenco Univerzuma, da začnemo soustvarjati z življenjem. Gre za ključni premik v ustvarjanju stvari, ki si jih najbolj močno želimo, še posebej notranje realnosti naših najvišjih potencialov, ljubezni, intimnosti, povezanosti, soustvarjanje z inteligenco in energijo življenja, ki presega naš lokalni jaz. Gre za postavljanje notranjega temelja, iz katerega se soočamo z izzivi in razočaranji v našem življenju. Iz katerega zmoremo prepoznati, da so razočaranja v resnici blagoslovi, ki nam pomagajo, da rastemo in se razvijamo onkraj pričakovanega. Da si dopustimo postati najbolj veličastna in najboljša verzija samega sebe v partnerstvu z življenjem.

Tretji ključ v kultiviranju ženske moči pa je, da aktivirate kolektivno polje podpore. Večina nas je delala na sebi sama in vendar za uresničenje naše usode pomembno, da se povežemo s kolektivnim poljem podpore. Da bi realizirali potenciale svojega življenja in doprinesli k evoluciji sveta tega ne morete narediti sami. Ne morete postati to kar ste v resnici, sami. Moški sistem moči podpira individum – posameznika. V moškem sistemu moči je naše predvidevanje, da v resnici ne potrebujemo odnosa z drugimi, da ustvarimo stvari po katerih hrepenimo.

Večina nas dela na sebi že desetletja, borimo se v izolaciji, sami v sebi, da prebijemo skozi stare vzorce in prinesemo naše darove in talente v svet.
Četudi imamo mnogo prijateljev, ki nas podpirajo in smo del skupnosti, še vedno čutimo čustveno osamljenost in pomanjkanje podpore, ki bi nam omogočila razcvet in uspešnost, ki predstavlja resnično prepoznanje svojega klica.
In kar pogosto naredimo je, da sami sebe kaznujemo in zatolčemo, ker nam ni uspelo narediti stvari sami. Tako se pogosto obtožujemo, da smo šibki, nezadostni ali da je z nami nekaj narobe, ker nam ne uspe izmojstriti življenja brez podpore.

Pomembno je, da se zavemo, da smo bitja, ki potrebujejo povezanost in da potrebujemo partnerstvo, da dostopamo do moči, ki bi nam omogočila, da uspemo in rastemo.

Resnica je, da nismo ustvarjeni, da bi bili sami!

Da bi uresničili usodo, svoje potenciale, talente potrebujemo podporo, ki presega samo nas, enega samega človeka. Samo s povezovanjem z drugimi lahko dostopamo do nečesa tako velikega in vseobsegajočega kot je odzivanje na spremembe v svetu.

Tretji ključ je povezan z močjo kolektivnega polja, kar razloži zakaj se goske, ki letijo v formaciji premikajo hitreje in lahko letijo dlje, če sodelujejo in soustvarjajo v partnerstvu z drugimi.
To se zgodi, ko se združimo v skupni viziji na nivoju, ki presega dobre želje in navijaštvo. Večina ljudi je nepovezana s potenciali tega kdo bi lahko postali..

Z nami se povezujejo na načine, ki so dosledni s tem, kako nas poznajo v preteklosti in sedanjosti, kar ustvarja polje okoli nas, ki ojačuje trenutno realnost.

Da aktiviramo moč kolektivnega polja, moramo oblikovati odnose z drugimi, ki stojijo z nami in za nas kot partnerji prihodnosti h kateri smo zavezani, da jo ustvarimo.

DivineFeminine notranje popotovanje je nastalo v želji, da ustvarimo medsebojne odnose in soustvarjalno partnerstvo med ženskami, kjer stojimo druga z drugo in druga za drugo v našem polnem nastajanju, v realiziranju naših polnih potencialov, da postanemo pristne, avtentične ženske, kot smo. Da ustvarimo resnične partnerje s katerimi lahko delimo popotovanje k svojemu polnemu razcvetu in uspehu.

Kar prepoznavam v življenju je izziv, da najdemo druge, ki z nami delijo našo strast, da se razvijemo, kot tudi zavezanost, da smo v služenju z dragocenimi darovi in talenti, ki so nam bili dani. In večina nas ne ve, kako se povezovati na načine, ki bodo hranili resnično medsebojno povezanost in soodvisnost ter soustvarjanje.

Gre za medsebojne dogovore in načine povezovanja druga z drugo, ki aktivirajo moč kolektivnega polja tako z drugimi ženskami na samem notranjem popotovanju kot tudi z ljudmi v vašem vsakodnevnem življenju.

Namaste
Taja

nedelja, 09. oktober 2011

Vzorci ustvarjajo matrico v kateri živimo

Poslušam vse tole govoričenje o manifestaciji, o pomembnosti namena, o tem kako lahko vsak doseže vse kar si želi in v meni kar vre. Seveda, ljudje smo različni in nedvomno vse povedano drži. In vendar se zavedam naivnosti, ki jo opazujem okoli sebe v ljudeh, kot svoje lastne. Kako mislimo, da se bodo stvari kar zgodile same od sebe, da bomo dali naročilo in nam ne bo treba premakniti tudi prsta, pa bo vse padlo skupaj (vključno z mano). To je moja zgodba in vendar jo delim, ker čutim, da je to zgodba mnogih. Ob tem imam pomisleke, ker bi si raje želela, da bi to ostalo samo moje in vendar vem, da je izkušnja nekoga, ki je šel čez tako zelo dragocena vsem, ki se znajdejo na istem križišču v življenju. Danes vem, da te nihče ne more ničesar naučiti, čisto ničesar. In vse to govoričenje o šoli življenja in temu kaj vse se moramo naučiti je zgolj eden od prijemov kako so nas lažje udomačili, da delujemo na predvidljive, poznane načine.

Vzorci so del naše izkušnje in skozi vzorce se energija preoblikuje v materijo. Vzorci ustvarjajo matrico (kar poglejte si film Matrica, ki govori o notranjosti vsakega od nas, o programih, ki so v nas in o tem, kako jih lahko presežemo, spremenimo), v kateri živimo. In vzorci niso samo prepričanja, kot sem mislila, ko sem delala na njih nekaj let nazaj, še bolj pomemben del vzorca so navade ali rutine, ki smo jih ustvarili in ki jih moramo spremeniti, če želimo preseči vzorec. In ko se soočamo z vzorci se največkrat znajdemo v svojem otroštvu, ko smo te vzorce prevzemali, ko smo prvič pisali zgodbo svojega življenja.

Vem tudi sama sem v preteklosti velikokrat z velikim navdušenjem in zanosom govorila o pomenu afirmacij in pozitivnega razmišljanja in manifestaciji, brez zavedanja, kako ločenost ustvarjam znotraj sebe, ker sem želela stvari spremeniti skozi voljo, ko sem rinila z glavo skozi zid, sem ranila samo sebe, ker se nisem znala poslušati, ker nisem znala ustvariti odnosa v sebi. Identificirala sem se s stvarmi, ki sem jih želela v svojem svetu in se nadalje ločevala, kajti te stvari so bile zunaj mene. Gnala sem se za papirnatimi zmaji, kot jih slikovito poimenuje Kreslin v eni svojih pesmi. In nato sem zgubila vse v kar sem verjela, da sem lahko ponovno našla sebe in začela vzpostavljati povezanost sama s seboj, odnos s sabo, kot je zdaj popularno reči; ljubiti samega sebe.

Moja izkušnja večine otroštva je bila zapuščenost, ki se je ponavljala v neskončnost z različnimi ljudmi in ob različnih prilikah. In vendar se nisem zavedla, kako pomembno je najti tvojo identiteto, tisto s čimer se resnično identificiraš od otroštva. Delno mi je tančico odstrnil RPT, delno arhetipi in vendar šele danes zagotovo poznam mehanizem vzorcev v sebi. Ker sem se identificirala s tem, da sem napaka in razočaranje, sem v svojem življenju verjela, da me drugi zaradi tega vedno zapustijo in da me življenje ne podpira, kajti moja pot je bila vedno tako prekleto težka, drugi pa so se samo sprehajali po svojih. In seveda skozi prizmo svoje identitete nisem mogla soustvarjati drugače kot skozi ta vzorec, kar me je vedno znova pustilo samo, razočarano nad ljudmi in življenjem navkljub mojemu zelo vestnemu delu z afirmacijami in pozitivnim razmišljanju. In ne glede na to koliko energije in truda, dela in časa sem vložila v stvari, ki sem jih delala, sem se vedno znova znašla na koncu neuspešna, izdana, razočarana nad sabo in svetom in tako ali drugače uničena. Šele ko sem začela svoje notranje popotovanje vase skozi vračanje ženske moči in obujanje božanske ženskosti sem dobila v roke orodja, s pomočjo katerih sem združila vse tri aspekte sebe zavest, podzavest in nadzavest. Danes vem, da sem skozi različne tehnike delovala na moški način in ločevala, analizirala, strukturirala, segmentirala, zdaj pa je prišel čas, ko moram povezati vse dele sebe, namesto da jih ločujem in obdelujem kot ločene segmente. Vse tehnike te na koncu pripeljejo nazaj k sebi, čeprav včasih na tak način, da se do skrajnosti ločuješ in nato izgubiš vse v zunanjem svetu, da se lahko spet vrneš nazaj k sebi. Vem, da sem zelo dramatična in moja pot je bila do sedaj izjemno dramatična. In zdaj izbiram soustvarjanje z življenjem v partnerstvu ljubezni, miru in radosti.

Danes sem neizmerno hvaležna za vso rast in razvoj, ki mi ga je ta vzorec prinesel in vendar ga z velikim veseljem opuščam in ustvarjam novo življenje. Kot soustvarjalec v tej drami, ki jo imenujemo življenje se zavedam mojega partnerstva z življenjem, zavedam se, da sem jaz tista skozi katero se življenje velikodušno izraža in da je samo na meni, kako bom to energijo življenja spustila skozi sebe. Danes vem, da je na meni, da prevzamem vso odgovornost za lastno kreacijo kajti sem edinstvena, unikatna, enkratna in neponovljiva verzija, ki obstaja samo tokrat, samo v tem življenju in je nikoli prej ni bilo in je nikoli več ne bo.
Danes vem, da smo vsi mi enkratni in neponovljivi, veličastni in izjemni primerki, ki jih še nikoli ni bilo in jih nikoli več ne bo v tej obliki. In zato sem ponižna ob veličastnosti univerzuma, ki ga srečujem vsak dan skozi vsakega posameznika, ki pride v moje življenje. Hvaležna sem, da si, da si del mojega življenja v virtualni ali fizični obliki, hvaležna da me spomniš kdo sem in da živim svojo najveličastnejšo različico sebe, zdaj.

In ko sem začela s šolo in z učenjem. Ničesar vas ne morem naučiti. In vi ne morete ničesar naučiti mene. Lahko pa vas spomnim, kdo ste. Lahko vas vodim po poti do sebe. Kajti tukaj smo, da drug drugega spomnimo kdo smo v resnici. In to z velikim navdihom in strastjo počnem že nekaj časa.

Ljubim sebe, ljubim ljudi, ki me obkrožajo, ljubim življenje, to Zemljo, naš ljubi planet, ljubim vse, kar me obdala. Ljubim, da sem kar sem - božanska.

Namaste
Taja

ponedeljek, 19. september 2011

Uspešne in ločene same v sebi

Moja zgodba, pa ne le moja. Mnoge ženske delijo z mano isto zgodbo. V želji, da bi bile uspešne, se uspešno ločimo same v sebi. In tako pridemo v slepo ulico, ko imamo ves ta zunanji uspeh in vse te zunanje dosežke. In vendar smo nesrečne, življenje je videti težko in srce je ranjeno. Pogosto se počutimo osamljene, preobremenjene in brez navdiha. K temu se pogosto pridruži občutek, da nisi dovolj, da ne delaš tega, kar naj bi počela, da si popolnoma izgubljena, neljubljena, nepomembna. In vendar nihče ne razume, kako si lahko tako nesrečna, saj imaš vendar dobro službo, družino, prijatelje, vse... kaj bi sploh še hotela več? In vendar srca toliko žensk hrepenijo po notranji povezanosti, izpolnjenosti in da bi imelo njihovo življenje nek smisel.

Vsi se moramo naučiti, kako biti povezani s pristnimi občutki in imeli opolnomočen odnos z njimi. V otroštvu smo se naučili, kako se odrezati od svojih občutkov in čutenja. Enostavno nam je bilo lažje se ločiti v sebi, kot čutiti ranjenost in izdajstvo do sebe, ker smo šli po poti doseganja in uresničevanja ciljev. Ženske še posebej čutijo to ločenost v sebi kot izjemno izdajo same sebe. In od tukaj izvira vse nezadovoljstvo, ki smo ga polne navkljub idiličnim življenjskim razmeram.

Hrepenimo po občutku živosti, kreativnosti in radovednosti. In ker to iščemo zunaj sebe, se ženske pogosto spuščajo v nova razmerja z novimi ljudmi, ker jim za nekaj časa prebudijo to povezanost v sebi. In vendar, če je ne vzpostaviš v sebi, vedno znova bezlaš iz enega odnosa v drugega, ker nikjer ne najdeš trajne izpolnjenosti. Kajti tovrstna izpolnjenost je možna samo, ko si navdih sama sebi, ko si vir kreativnosti in radovednosti sama sebi, v sebi.

Povezanost s sabo v sebi nas postavi v stik z neizmerno radostjo. In čas je, da ponovno pridemo v trajen stik same s seboj. Da se ne ločujemo več v sebi. Da ne poskušamo povoziti svojih občutkov. Da si dovolimo čutiti. Da dopustimo občutkom, da nas informirajo in ne da nam dominirajo. Ženske pogosto iz ene skrajnosti zapadamo v drugo skrajnost, ko nekaj časa nočemo čutiti, kasneje pa dopustimo, da nas občutki popolnoma preplavijo. Ali pa se nam dogaja, da se kontroliramo na enem področju, na drugem pa smo popolnoma v kaosu in brez kontrole. In vendar je ravno ta občutek nemoči v povezavi s tem kar čutimo tisti, ki nas vodi v stagnacijo in stopicanje na mestu. Ko imamo občutek pristne moči v povezavi z občutki smo na poti rasti in evolucije.

Divine Feminine sem razvila ravno s to namero in željo, da se ponovno povežemo v sebi, da prepoznamo, kako iščemo potrditev v svetu zunaj sebe in da osvojimo načine, kako same sebi damo pozornost in potrditev.

Čas je, da prebudimo polno moč svoje duše in jo živimo tukaj in zdaj. In zato je potrebno stvari dati v prakso, ne le brati in se izobraževati. Potrebno je spremeniti stare navade in stare rutine. Ter osvojiti nove veščine, da se razvijemo onkraj starih vzorcev, ki jih nosimo v sebi še iz otroštva.

Čas je, drage moje. Čas je...

Namaste
Taja

sreda, 07. september 2011

Sprejmi odgovornost zase

Odgovornost... priljubljena tema mnogih zapisov in mnogih učiteljev. Pa vendar jo pogosto zaznavamo kot strogo, neosebno silo, ki naj bi nas vodila skozi življenje. Dobila sem čisto nov uvid v to, kaj odgovornost je in zakaj je tako zelo opevana in tako zelo pomembna, in se mi je zdelo vredno, da to podelim.

Ko govorimo o tem, kaj naj daje dostop do neskončnega vira moči v nas, v resnici govorimo prav o odgovornosti. V resnici moramo sprejeti odgovornost za to, da imamo vir moči znotraj sebe. Odgovornost je tista, kar nam v resnici daje možnost in vplivnost, da začnemo dostopati do te svoje moči in da kreiramo iz tega notranjega centra moči.

In ko prevzameš odgovornost zase in za svoje kreacije od znotraj navzven, odpade žrtvovanje, mučenoštvo in tako priljubljena vloga ubogega jaza in žrtve, ki je v naši družbi verjetno na prvem mestu po priljubljenosti. Enostavno ne moreš biti žrtev in hkrati odgovoren zase ... ne gre. Paradigma žrtve govori o tem, da je kriv nekdo drug. In kot lepo rečejo mnogi uspešni podjetniki, včeraj sem na to temo slišala Akrapoviča, enostavno ne moreš pričakovati pomoči od države in biti uspešen, ne gre. Ker če hočeš biti uspešen, živeti svojo življenjsko misijo, biti velik, narediti spremembo, moraš najprej prevzeti odgovornost za svojo kreacijo. Da ti nihče ni ničesar naredil, da je vse na nekem nivoju, zavednem ali nezavednem, v resnici tvoja izbira.

Pomembno je, da lahko vidimo, da smo sprejeli odločitev in izbiro, da smo se ločili od sebe, da ne poslušamo svojega notranjega glasu in vedenja, da dajemo svojo moč drugim prostovoljno. Pomembno je, da smo lahko priča temu, da je šlo za našo izbiro. Kajti to je prvi korak na naši poti. Prepoznati, da ne vem, kako navigirati svoje življenje na način, ki je resničen in avtentičen. Potrebno se je odločiti, da sem se pripravljen to naučiti.

Ko se premaknemo v odgovornost do sebe, s tem odpremo dostop do izvorne moči svoje duše. Radikalna odgovornost je osnova za prebujenje v ženskem sistemu moči, ki bazira na povezanosti. Enostavno ne moreš biti povezan in hkrati ločen skozi svojo žrtev. Paradigma žrtve te enostavno loči od vseh, kajti tukaj si ti, kot žrtev, in tam zunaj so oni, ki so krivi.

Odgovornost je tudi osnova za aktiviranje moči kolektivnega polja podpore. Povezanost in evolucijsko prijateljstvo ali dušno partnerstvo je možno samo iz te platforme, kjer si v polnosti odgovoren zase in za svoje početje. Sprejemaš odgovornost zase kot osnovo svoje izkušnje. Sprejemaš odgovornost, da pritegneš vso podporo, ki jo potrebuješ.

Odgovornost zase ni isto kot neodvisnost. Neodvisnost s seboj prinese potrebo po samostojnosti, da si ločen. Odgovornost zase je v resnici baza, osnova iz katere lahko ustvarjaš in kultiviraš zdravo medsebojno odvisnost in povezanost.

Namaste
Taja

petek, 02. september 2011

Evolucijsko prijateljstvo

Odkar pomnim sem hrepenela po njemu. S solznimi očmi in sklonjeno glavo sem pogosto zapuščala prizorišča. Vse skupaj pa je le še bolj ojačalo mojo željo po njemu.
In zdaj se razvija in odvija - evolucijsko prijateljstvo. Ko sem prvič naletela na izraz je vse v moji notranjosti zakričalo JA, to je to, to je tisto. To si želim iz globine srca. Vedno znova sem želela ustvarjati evolucijska priajteljstva z ljudmi, ki tega niso razumeli, ravno toliko kot sama nisem razumela, kaj pravzaprav zahtevam od njih. Nisem razumela, zakaj sem tako naivna in se vedno znova in znova odpiram kot roža, le da sem vsakič bolj močno stisnila cvetne lističe skupaj, ko sem bila izdana in vsakič je bilo težje odpreti svojo notranjost, svojo lepoto in vse kar mi je sveto in dragoceno.

Zdaj končno razumem. Zdaj vem kakšne izbire so mi na voljo in s to jasnostjo prihaja tudi odrešitev moje potrebe po skrivanju in nevidnosti. Končno lahko globoko diham v vedenju, kakšne so izbire, ki so mi na voljo in kakšni so medsebojni dogovori v vsaki povezavi, ki jo ustvarimo med seboj. Končno vem, po vseh teh dolgih letih kaj sem iskala in kam sem skušala vtakniti vsakega, ki mi je bil srčno blizu.

Hvaležna sem za vedenje in razumevanje, da je evolucijsko prijateljstvo stvar medsebojnega dogovora in da je tako dragoceno kot moj notranji cvet. Osvobodila sem se in zdaj si končno dovolim biti odprta in sprejemljiva do vseh, brez pričakovanj in brez zahtev, ki obvisijo nekje v zraku.

Zdaj razumem, da imamo kolege, prijatelje in tiste, ki so naši dušni prijatelji, naše Anam Care, tiste, s katerimi sklenemo medsebojni dogovor, da podpiramo drug drugega, ki živijo z nami in za nas. Končno razumem, od kod prihaja vsa moč, silovitost kreacije, ki izbruhne, ko se srečamo in drug z drugim komuniciramo telepatsko, na nivojih onkraj vsega poznanega, ko je dovolj prisotnost in si poveš vse. Ko te oseba s svojo razsodnostjo vedno znova uravnoveša, ti drži podporo, da najdeš svoj center in si kar si. Ko te vidi pristnega, takega kot si, brez okraskov in brez mask in te ceni takega kot si, slečenega vseh polepšav. Ko te vidi v tvoji lepoti in pozna vse tvoje šibke točke, te opomni na njih in te podpira v tem, da jih vidiš in presežeš sam. Brez razsojanja, obsojanja in sojenja, brez kritiziranja.

Zdaj sem končno preobrazila notranje leče in vidim svet z novimi očmi. Neizmerno sem hvaležna, da sem pripravljena odpreti se do te mere, da k meni prihaja vse, kar moram vedeti in poznati.
Evolucijsko prijateljstvo te podpira v voji rasti. Gre za medsebojno brezpogojno podporo v viziji, ki jo dosegata. Povezanost v zavezi k medsebojni rasti v avtentičnosti in pristnosti vsakega posameznika. Brez podpore žrtve in mučeništva, ko si iskren in ko drug drugega spominjata na prevzemanje odgovornosti zase in za svoje življenje. Ko ne odlagaš svojih bremen na druge, le zato da ga odložiš na ramena drugega, ko si odgovoren za svoj del in se z njim soočiš in se izzoveš. Ko držiš podporo za prihodnje projekte, za vse tisto kar se rojeva za tvojega Anam Caro, ko stojiš za njim in z njim v podpori in mu ne rečeš le, no fino se imej, naj ti rata. Ko vprašaš kaj lahko storim zate, kako ti lahko pomagam. Ali lahko molim zatr, za tvoj uspeh in za to, da ti rata, kar si srčno želiš.

Ja, temu rečem JA. Evolucijsko prijateljstvo, duhovno partnerstvo, to je to.

O tem in še čem v novem seminarju za ženske DivineFeminine.

Namaste
Taja

ponedeljek, 29. avgust 2011

Moški sistem moči vs. ženski sistem moči

No ja, rabila sem dve leti in polnoletnost na svoji duhovni poti, da sem si dovolila spoznati kaj me moti in kaj hočem drugače. Dojela sem, da večina sistemov, tehnik, orodij tudi na področju duhovne rasti, izhaja iz moškega sistema moči. Poskusila sem vse, od poskušanja razveljavljanja prepričanj s pomočjo afirmacij, dominacije nad tistim delom sebe, ki je odgovoren za taka prepričanja, analiziranja in razumevanja od kod prihajajo prepričanja, zamenjava in učenje novih prepričanj.... in vendar sem se znova in znova vračala nazaj k enim in istim ključnim jedrnim vzorcem. Dojela sem, da spreminjanje ne deluje, pa zanikanje tudi ne. Enostavno je potrebno drugače pristopiti k celotni stvari.

Morda s sprejemanjem. Enostavno prepoznavanje in soočanje s tem delom v sebi, ko ta del sebe objameš in mu daš njegovo mesto, prepoznaš njegovo vrednost in se prenehaš boriti s tem delom sebe. To je ženski pristop ali ženski sistem moči.

Pogosto smo sami v sebi sovražno nastrojeni proti tistim delom, ki jih ne maramo in ki nas motijo. Ko uspemo z njimi navezati stik in jih sprejeti, smo na konju. Ključ je v tem, kako to naredimo na prijazen, ljubeč in topel način. Kot mati, ki objame otroka.

Naučila sem se, da mora starš objeti otroka v nas, ga pomiriti in negovati. Šele tako postanemo celostni in celoviti znotraj sebe in ustvarjamo iz sebe navzven. Če poznamo svoj notranji arhetip otroka in skozi katere ključne vzorce delujemo v svojem življenju, prevzamemo 100% odgovornost za dejstvo, da smo mi tisti, ki ustvarjamo percepcije in leče skozi katere sodimo svet, da smo soustvarjalci, potem resnično lahko zavestno kreiramo svoje življenje in svet okoli sebe.

Neizmerno sem hvaležna za vse razumevanje in orodja, ki jih božanski ženski del zliva, predaja in prebuja v meni. Nič novega, le v nov kontekst se postavlja. Ob tem pa razumevanje in modrost spajata delce v mozaiku spominjanja.

Jasno videnje in naravnanost na globje resnice... hvaležnost za vse kar prihaja.

Namaste.

torek, 16. avgust 2011

Razcvet

Neizmerno hvaležna sem, da si dopustim in sem odprta za sinhronosti, ki se dogajajo in vsa takoimenovana "naključja" v zadnjem času. Hvaležna sem za prepoznavanje kaj ženska moč v resnici je, za osvobajanje znotraj sebe, ko si končno dovolim, da povezujem in uravnovešam to, kar je bilo zelo dolgo časa izven ravnovesja. Hvaležna sem za razcvet in spoznavanje resničnih globin avtentičnosti in pristnosti. Hvaležna sem za povezanost, ki jo ponovno čutim, z ženskami. Dolgo časa sem bila ranjena, izdana in v zamerah do žensk, ki so skozi močki način tekmovalnosti, ločenosti, potrebe po dokazovanju prihajale v moje življenje in za seboj vedno znova pustile razdejanje, ko mi ni bilo jasno, kaj za vraga se dogaja. Danes sem dojela in ni besed, s akterimi se lahko zahvalim za to, kar prejemam v zadnjem tednu s strani mojega ženskega kroga s katerim sem se povezala v nameri, da obudim svojo ženskost, svojo božansko žensko.

Zdaj vem, da so kreativnost, globoka povezanost, hrepenenje po skupnosti in soustvarjanju del ženske moči. In dopuščam, da polno stopam v svojo ženskost. Nepojmljiva strast in navdušenje me prevevata ob tem, ko končno sprejemam svojo vlogo in način delovanja. Magija in mistika dobivata pomen in moja duša poje. Hvaležna sem vsem, ki ste me v zadnjem letu vodile na to pot, da sem si dovolila, da imam tempelj, da sem boginja in svečenica.

Hvala, hvala, hvala za lepoto sveta, za to, da sem priča tej lepoti, da jo živim in da dopuščam, da je življenje del mojega vsakdana ravno toliko kot je smrt del mojega vsakdana. Hvaležna sem za uravnovešanje, ki vodi v transcendenco in preseganje same sebe, svoje identitete, kajti le tako sem se lahko znašla kjer trenutno sem. Na poti v mojo najbolj sijajno in veličastno prihodnost.

Dopustite si, da se spomnite kako je biti celosten, celovit in popoln, kajti v resnici ne moramo biti celostni in iskati poti v celostnost istočasno. Ali-ali. Lahko iščete ali pa enostavno samo ste. V svojem iskanju zdravja, sreče in zadovoljstva enostavno pozabimo biti vse to, tukaj in zdaj. Dojela sem, da je pot v popolno zdravje v tem, da se spomnimo, da smo v popolnem zdravju. Da je bogastvo ne v manifestaciji temveč v spominjanju, da sem neizmerno bogata, da sem v tej frekvenci, tukaj in zdaj. Da ne rabim rasti, le spomniti se moram različnih možnosti, ki so mi na voljo. In da se ne spreminjam, le spominjam se nove prihodnosti. Vse je že v meni kot potencial, samo spomniti se moram njegove esence.
Spominjam se sama sebe in se objemam. Prepoznavam se v razcvetu številnih možnosti in enostavno dopuščam, da so del moje realnosti.

Hvaležna sem, da prepoznavam svojo sposobnost kreiranja. Jaz sem, ki sem - božanska.

Namaste
Taja

ponedeljek, 08. avgust 2011

Prebujanje ženske moči

Že nekaj časa opazujem takole bolj od daleč, sedaj pa vedno bolj vstopam na novo področje, v novo paradigmo. Z zavedanjem, da potrebujemo nova orodja in nove načine kako se povezati in delovati skupaj. Paradigma, ki temelji na moški moči, moški energiji doseganja ciljev in delovanja ustvarja v svetu v katerem živimo vedno več nesrečnih ljudi, ki navkljub izobilju stvari, moči in svobode, ki so nam na voljo, v sebi čutijo praznino. In dejstvo, ki sem ga sama zelo dobro dojela pred dvema letoma je, da je večina tehnik, metod razvijanja sebe, tako osebne kot duhovne rasti postavljena na tej paradigmi. In tako se ljudje ženejo za doseganjem ciljev, manifestacijo točno določenih stvari, spreminjanjem sebe in sledenju točno določenih korakov, velika večina, vsaj žensk pa na koncu ostaja ravno tako zafrustriranih, če ne še bolj nezadovoljnih, kot na začetku.

Neizmerna hvaležnost je v meni vznikala to pomlad, ko sem končno dojela, da mi je RPT prinesel razumevanje kaj je tisto kamor se želim usmeriti, kar želim početi in vendar sem rabila še naslednjih šest mesecev, da sem čisto zares dojela in v sebi začela postavljati nove temelje. Večina tehnik s katerimi sem delala so me učile, da če spremenim še tole malenkost, še tale vzorec, še tole, potem bom pa popolna. In tako je bil še eden in še eden, v meni pa je zijala globoka luknja, praznina in nezadovoljstvo sama s seboj. Dojela sem, da moram spremeniti celotno paradigmo načina dela, pogleda na svet in duša je bila tista, ki mi je prišla naproti z velikimi koraki. Prepoznala sem, da je tisto, kar nam manjka ženski aspekt moči, da hrepenim po povezanosti, soustvarjanju, doprinosu k celoti, k razcvetu življenja in ljubezni. Moja notranjost je hrepenela po tem, da se povežemo in da smo kar smo že - celostni in celoviti. Gre za prebujanje, za evolucijski preskok o katerem vsi govorijo in da bi ga lahko izvedli, bomo morali opustiti vse kar poznamo zunaj nas in se obrniti vase. Dejstvo je, da smo v zadnjih 50 letih izmojtrili moški sistem moči doseganja in usmerjanja navzven ter hkrati le na individualnost vsakega posameznika. In vendar nam ta sistem ne bo omogočil, da ustvarimo vse tisto po čemer tako globoko hrepenimo v sebi, vse tisto po čemer hrepeni in kar največ pomeni našemu srcu. Pred nami je, da ponovno obudimo in integriramo ženske vrednote, ženske načine vedenja in biti, samo biti. Seveda je individualnost pomembna in vendar jo moramo začeti povezovati v dobrobit vseh in soustvarjanje z drugimi.

Nedvomno je bilo to, da so ženske v 60-tih osvobodile sebe in postale enakovredne moškim izjemen korak za vse ženske, sedaj pa prihaja tisti čas, ko moramo prepoznati, kako nesrečne smo vsaka v sebi, ker nismo v svoji moči in v svoji energiji ženske moči. In pogosto se sliši, da bomo ženske začele dominirati in bodo moški izgubili svojo vlogo in pomen, sama pa opažam v svojem življenju in življenju mojih dušnih sester, da če si dovolimo biti kraljice, tudi moški postanejo kralji. In to brez potrebe po manipulaciji, prenarejanju in igranju vlog. Tisto za čemer stremim in kar mi je vodilo je avtentičnost, pristnost tega kdo smo. Pomembna mi je vsebina veliko bolj kot embalaža. In neizmerno me fascinira dejstvo da je v svetu v katerem živimo ravno obratno. Večini ljudi je embalaža še vedno izjemno pomembna.

Hrepenenje, ki ga večina izkuša v sebi zavestno ali nezavedno je hrepenenje po kreativnosti, tisti globoki notranji kreativnosti, povezanosti, duhovnem avtentičnem partnerstvu tako v odnosih moški-ženska kot v poslovnih odnosih, doprinos in sorodnosti v svetu v katerem živimo. Naše duše hrepenijo po soustvarjanju in zaupanju, po poštenosti in povezanosti. In čas je, da to ponovno obudimo v sebi in to živimo.

Vabljeni v Tempelj na srečanja in notranja popotovanja, ki vas bodo peljala vase, v večjo povezanost s seboj in s svetom, ki vas obdaja.

Namaste
Taja

nedelja, 07. avgust 2011

Povezanost

Tisto kar smo pozabili skozi udomačevanje našega odraščanja je povezanost, ki je za majhne otroke nekaj normalnega. Kar smo naredili je, da smo ustvarili prostor med sabo in stvarmi, ki jih opazujemo. Ločili smo se od tega, kar nas obdaja.

Preteklost je kot breme, ki ga vlečemo s seboj. Imamo pretekli jaz, sedanji jaz in potencialni jaz. Pretekle izkušnje nam dajejo občutek pomanjkanja, ločenosti in neenakosti. Pretekle izkušnje so ustvarile pretekli jaz. Spomin preteklosti izhaja iz znanja, stvari ki jih obvladamo, psihološka preteklost, kar so energijski vzorci, ki jih ne razumemo. Psihološka preteklost je povezana s strahovi. Pomanjkanje je percepcija, ki jo imamo na podlagi preteklih izkušenj. Ta občutek, da ni dovolj za vse ustvarja občutek nepravičnosti. Če nam uspe opustiti svojo težo preteklosti in osvojiti ta občutek, da smo povezani in je za vse dovolj, potem tudi pravičnost pride popolnoma naravno. Sedanjost je vse kar vemo o sebi. Povezanost je del potencialnega jaza. Je povezanost s celostnostjo vsega kar smo, vsemi našimi talenti in potenciali.

Prihaja čas, ki nas enostavno sili v to opuščanje preteklosti, zmanjševanje tega prostora, ki smo ga ustvarili med sabo in stvarmi, ki nas obdajajo in v povezanost z vsem kar je. V resnici že smo vse kar smo, potencial, čista zavest. Smo preteklost, ki se hoče ozavestiti in opustiti. V resnici ni kaj spremeniti, v resnici že smo vse kar lahko smo, smo seme samega sebe. Le spomniti se moramo, kaj smo. Opazovati. Zavedati se moramo, da je dovolj za vse, da ni pomanjkanja, ko smo povezani. Kajti ko smo povezani smo eno.

Vse v zvezi mano je samo misel. Gre za identiteto, ki jo ustvarjamo skozi izkušnje, skozi preteklost. Vprašati se moramo, kdo je tisti, ki vse to opazuje. Gre za potencialni jaz, ki se bo prebudil in bo priplaval na površje. S tem bodo na dosegu vsi vaši potenciali in talenti. In s tem ko se povežete s to celostnostjo, ste kar ste, čisti potencial, čista zavest.

Ko si prisoten tukaj in zdaj, postaneš opazovalec in ko si opazovalec obudiš povezanost in svoj potencial.

Namaste
Taja

nedelja, 31. julij 2011

Pravičnost

Kar me vodi zadnje čase je moj notranji kompas, naravnan na celostnost, celovitost, povezanost, integriteto. In izjemno zanimivo je, kako k meni prihajajo odgovori na notranja vprašanja, ki vzniknejo globoko v notranjosti, v obliki knjig, prispevkov, predavanj. In zadnje, kar je priplavalo v moj e-nabiralnik je pravičnost.

V obdobju, ko je velika večina izzvana z raznoraznimi potezami tistih na vrhu, ko si v času recesije izplačujejo zneske s toliko ničlami, da se ti zvrti, na drugi strani pa ljudje ostajajo brez služb, se sprašujemo kam je izginila pravičnost. Kje je tisti notranji občutek humanosti ob tem, ko vodilni brez slabe vesti izpraznejo blagajno in podjetja zapirajo, ob tem pa ljudje, ki so pomagali ustvarjati podjetje, ki so gradili in verjeli, ostajajo brez plačila? Razkorak med vodstvenimi delavci in tistimi, ki delajo za tekočim trakom so tako neverjetna, da nekako ne moraš razumeti, da tisti na vodilnih mestih res toliko prispevajo s svojim delom. Zato ni čudno, da se težave pojavljajo v podjetjih, kjer je nepravičnost tako v nebo vpijoča. Včasih ne morem verjeti, da živim v svetu in v družbi, kjer so ljudje tako brez občutkov, brez čustev. In vendar vem, da živimo v obdobju skrajnega narcizma, kjer mnogi delajo stvari le zato, da drugi ne bi uspeli, v obdobju, ko je tekmovalnost v skrajnem polu, ko je trend "jaz", "moje" in ne "mi" in "naše". Mnogi starejši danes pogešajo stare čase socializma, ko je bilo za vse poskrbljeno v enaki meri.

In vendar pravičnost ne pomeni, da bi morali imeti vsi enako, pomeni, da tisti, ki več delajo res imajo več in tisti, ki si zaslužijo, dobijo kar jim gre in vendar ne na račun drugih.

Pravičnost pomeni predvsem ravnovesje in to znotraj vsakega posameznika. Dejstvo je, da vsi vemo, v svojih srcih, kaj je prav in kaj ni. In ravno zaradi tega je toliko več razburjenja med ljudmi zaradi nepravičnosti, ki se dogajajo. In vendar s tem, da se nad tem pritožujemo ne bomo naredili ničesar. Pritoževanje je zelo priljubljen šport našega ega in s tem, ko se pritožujemo nad ljudmi ali nad situacijami, ko nergamo nad tem kako nepravično je življenje, pravzavprav ne naredimo nič dobrega, le krepimo svoj ego in naš občutek, da imamo prav mi in da se vsi ostali motijo.

Povezanost je tista, ki nas lahko reši iz te situacije v katero drvimo. V tej situaciji je tisto, kar moramo razumeti to, da smo kjer smo predvsem zaradi notranje ločenosti. Ločili smo se od sebe, v družini, znotraj družbe. Povezanost na kakršen koli način v duhu dobrobiti je tisto, kar moramo ponovno obuditi.

Kot družba smo prevzeli mišljenje, da zmagovalec vzame vse. Tekmovanje se začne med otroci in namesto da bi naučili povezanosti in sodelovanja, jih spodbujamo k temu, da je le eden zmagovalec, vsi ostali pa izgubijo. Pozabili smo na vrednote, ki jih uči zlato pravilo, da vedno narediš drugim to, kar želiš da drugi naredijo tebi. Dandanes opazujem starše, ki se hvalijo z dosežki svojih otrok, s tem kaj vse si privoščijo in kaj vse lahko kupijo. Neravnovesje se čuti med sosedi in v družinah, kjer so ljudje med seboj skregani in si nagajajo. Naučiti se moramo WIN-WIN načela, da je s sodelovanjem to kar je dobro za tebe dobro tudi za druge. Da delamo, namesto samo zase, za odnose, za povezanost. Celostnost in celovitost vključuje zavedanje kaj odločitve povzročajo celoti in ne le kakšne so koristi za nas.

Želim si spodbuditi povezanost in dobrodelnost. In ker povezani in združeni lahko dosežemo več, vas vabim, da se mi pridružite.
Pred meseci sem začela s srečanji Anam Cara, vsakič na drugo temo, ki jih želim sedaj odpreti za vse, ki želite širiti zavedanje. Delo z namero bo toliko bolj del vsakega srečanja, saj želim skozi namero skupine pozitivno vplivati na dogajanje v družbi, ki nas obdaja. Zato vas vabim, da se mi pridružite v živo ali na daljavo. Tokrat se bomo srečali v petek 20.8. na temo povezanosti, pravičnosti in dobrodelnosti.

Poleg tega bo v Templju Divine zaživela knjižnica odprtega tipa, kar pomeni, da bodo na voljo knjige, ki si jih lahko izposodite za nedoločen čas in jih nato vrnete, da so na voljo tudi drugim. Z veseljem bomo sprejeli vaše knjige, ki jih želite podeliti z drugimi, da zaokrožijo in se vrnejo nazaj. Odprto knjižnico želim postaviti z namero fair play, zaupanja in izmenjave. Kajti zavedam se, da sta nevednost in ignoranca največji oviri na poti v celostnost, zato želim ponuditi možnost vsem, ki radi berejo, da si lahko izposodijo knjige in da jih delimo s kar največ ljudmi. Na vseh srečanjih boste lahko pokukali med police in vsakič s seboj odnesli eno knjigo. Vabljeni!

Z namero, da pravičnost in dobrodeljnost spet najdeta pot v srca ljudi, da se povežemo in ustvarimo svet povezanosti po katerem vsi hrepenimo vas pozdravljam.
Namaste
Taja

torek, 26. julij 2011

Pogled z neba

Gledala sem franconsko dokumentarno oddajo o tem kaj vse počnemo s planetom in kako se to kaže v resničnem življenju mnogih po svetu. Zastrupljanje jezera v Keniji zaradi gojenja vrtnic, ki jih lahko kupimo v trgovinah po vsej Evropi, morje smeti v oceanih, ki ubijajo na tisoče delfinov, želv in albatrosov na Havajih, smetišča na čudovitih plažah, ki jih morje izpljune na kopno. Bolečina je bila izjemna in je zarezala globoko.

Pa ne zaradi Zemlje. Pogosto rečem in še vedno stojim za tem, da nas Zemlja le opazuje, ko bomo presegli njene meje, bo le parkrat kihnila in se stresla in človeštvo verjetno ne bo preživelo. Kako graciozno je Zemlja prevzela svoje mesto tiste, ki nam je vodnica na tem popotovanju v ozaveščanje sebe. Univerzalni zakoni pravijo; Kot je zgoraj je tudi spodaj in kot je znotraj je tudi zunaj. In vsa situacija, ki jo opazujemo, če znamo gledati s prave perspektive v resnici odslikava nas same. Mi smo tisti, ki se dušimo in utapljamo v lastnih smeteh, ki plavajo v naši notranjosti. Mi smo tisti, v katerih plavajo pesticidi in uničujejo notranje življenje, kot v jezeru v Keniji. In mi smo tisti, v katerih plava brozga plastike in v naših fizičnih telesih zavzema vedno več prostora, kar povzroča lakoto mnogih. Duhovno lakoto. Kot je zunaj, je znotraj in kot je zgoraj, je spodaj.

Zavedam se, da je vse, kar čutim, moja bolečina in ne Zemljina. Bolečina zanikanja, nesprejemanja, potiskanja v notranjosti, bolečina ob tem, ko se skrivaš za lepo fasado, ker si tako naučen. In vem, da vse to kar gledam zunaj sebe, morje plastike, v resnici moje morje plastike, ki ga moja podzavest ne more sama razgraditi, ampak se moram s tem soočiti zavestno. Gre za čustva, prizadetosti, travme, ki jih nosim v sebi kot plastiko. Ko ta odsev vidim navzven, se še bolj zavem, koliko je te svinarije navznoter. Gledam kolektivno nezavedno, vse, kar si ljudje kolektivno nočemo priznati, nočemo sprejeti in se vsak dan v večjih količinah manifestira v fizični realnosti naše Zemlje. In hvaležna sem, da si upam pogledati, kajti ko vidim resničnost, ki se odslikava zunaj mene, vedno znova dobim navdih, da se lažje s stvarmi soočam navznoter.

Ne zdravimo planeta, zdravimo sebe, če znamo pogledati na drugačen način. In verjetno je res prišel čas, da se soočimo z vso to brozgo plastike v sebi in jo recikliramo. Kajti, kot pravijo mnogi, lahko svet spremenimo le od znotraj navzven, saj smo z njim neločljivo povezani. In zaradi te vezi, se naša notranja sprememba odseva tudi v svetu zunaj nas.

Ne glede na vse, sem še vedno optimist. Še vedno verjamem, da bomo zmogli kot človeštvo vsi skupaj narediti ta korak, ki bo zaradi medsebojne povezanosti vsega, vplival na vse okoli nas. In vendar se zavedam, da lahko stvari delam le pri sebi in sem hkrati navdih drugim, da naredijo spremembo pri sebi.

I Believe.

Namaste
Taja

petek, 08. julij 2011

Pasji dnevi in odpiranje Siriusovih vrat

Pasji dnevi so se po starem koledarju začeli s 3. julijem in so trajali vse do 22. avgusta. Izraz so prevzeli tudi drugod in po nekaterih razlagah, ki so v veljavi v Ameriki, so to dnevi med 3. julijem in 11. avgustom, v starem Rimu so menili, da je so pasji dnevi od 6. julija do 17. avgusta. Letos so v Ameriki začetek pasjih dni praznovali 7.7.2011.

V Evropi se je pozneje uveljavilo, da se pasji dnevi začnejo 23. julija in trajajo štiri tedne, do 23. avgusta. Za takšno natančno opredelitev ne nujno vročih dni, vsekakor pa pasjih, je astronomska razlaga. Gre za podnebno razporeditev na severni polobli, še posebno pogosto ga uporabljajo na območju Sredozemlja, čeprav so o pasjih dnevih govorili že v starem Egiptu.

Po 20. juliju začne na nebu s Soncem vzhajati tudi zvezda Sirius v ozvezdju Velikega psa, velika sijoča zvezda belorumene barve, ena najsvetlejših zvezd, ki je izjemno pomembna za razvoj astronomije, imenujemo pa jo tudi pasja zvezda. Že stari Rimljani so bili prepričani, da vročino povzroča prav Sirius, ki je bil pes velikega lovca Oriona. Diana, boginja lune, lova in gozdov, ki je bila zaljubljena v Oriona, je ponesreči ubila svojega ljubimca. Da ga ne bi nikoli pozabila, ga je s psom vred pripela na nebo. Pes pa je eden tistih simbolov, ki imajo pri ljudeh različne pomene, in najpogosteje ga povezujejo s tem, da prinaša nesrečo, da je povezan z demoni, ki samo škodujejo, pa tudi sicer je v številnih simbolih povezan s smrtjo. To še zlasti velja za Evropo, kjer pri Germanih čuva vhod v Niflheim, ki je kraljestvo mrtvih in dežela teme.

V tem času odpiranja Siriusovih vrat, Sirius izgine v sijaju našega sonca. Obe nebesni telesi sta v konjunkciji in skupaj vzhajata. Starodavni zvezdogledi so bili mnenja, da vročina prihaja s strani najsvetlejše zvezde na nebu, v kombinaciji s Soncem, kar je ustvarilo najbolj vroč del leta. Čeprav je Sirius bolj vroč od našega Sonca, je predaleč, da bi njegova vročina dejansko vplivala na vročino na našem planetu.

V starem Egiptu so na Sirius gledali kot na darovalca življenja. Kajti vedno, ko je Nil začel poplavljati, se je Sirius na nebu pokazal malo pred vzhodom Sonca. Ko je zvezda zašla na zahodu je izginila za 70 dni (nekje konec maja po sedanjem koledarju), preden se je zopet pokazala na vzhodu. To je Egipčanom predstavljalo čas smrti in ponovnega rojstva. Egipčani so ta proces prekopirali v svojih pogrebnih ceremonialih. Ko je kralj umrl, so njegovo telo mumificirali, nato pa so ga pokopali v grobnici. Celoten ceremonial pokopa je po običajih potekal 70 dni po smrti, ko je kralj "ponovno vstal" med zvezdami.(Izbrano po radijskih zapisih Damond Benningfield).

Na prvi dan Siriusovega ponovnega vzhoda so Egipčani napovedovali, kakšna bo tisto leto žetev. Če se je Sirius prvič po 70 dneh pokazal kot svetla sijoča zvezda na nebu, so pričakovali obilno žetev. In če je bila podoba Siriusa na nebu motna ali je bila zvezda rdeča, je to napovedovalo slabo žetev.

Pasja zvezda, Sirius je poznana tudi kot duhovno sonce in je v ezoteričnih tradicijah srce našega fizičnega Sonca. Med pasjimi dnevi, ko Sirius izgine v naše Sonce, bi lahko rekli, da naše fizično sonce objema naše duhovno sonce. Po tej nebeški združitvi se zgodi ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje. Gre za obdobje, ko Sirius izgine z neba, kar sovpada z mitom, da se Isis skrije dokler ne rodi svojega sina, Horusa.

Sirius je v egipčanski mitologiji poosebljena Isis, imenovana tudi Sothis, sestra in žena boga Osiriza, ki ga na nebu najdemo kot Oriona. Sirius je bil pri Egipčanih astronomsko osnova za celotni religiozni sistem, ki so ga ustvarili. Pravijo, da vsi veliki avatarji in energija evolucije izhajajo iz Siriusa. Povezujejo ga s kristusovo energijo, saj je ena najsvetlejših zvezd na nebu.

Sirius na svoji poti po nebu vsakih 365,25 dni ponovno vzide z našim Soncem, kar je brez primere v svetu astronomije, saj to ustreza točno enemu sončevemu letu. Starodavni Egipčani so poznali ta izjemen odnos med našim sončnim sistemom in Siriusom in so zato svoje novo leto začenjali s prvim dnevom, ko je Sirius vzšel s Soncem.

In danes še vedno, čeprav se večina ljudi na svetu tega ne zaveda, naše praznovanje novega leta 1.1. sovpada s starodavnim ritualom v čast vrnitve Siriusa na svojo najvišjo točko na nebu ob polnoči. Skozi stoletja so opazovali, da se je 1. januarja Sirius postavil na svojo najvišjo točko na nebu, kar je pomenilo, da so bile njegove energije direktno nad nami in so tako najmočneje vplivale na naša življenja v svoji čistosti in pristnosti. Že tisočletja, po vsem svetu praznujemo ob polnoči to vitalno povezavo, to novo energijo, ki jo z radostjo in novim upanjem pričakamo točno opolnoči. (Vir: Theresa Humphrey)

25.7. je poznan kot dan brez časa v majevskem koledarju in po tem dnevu, se začne novo leto, zato 26.7. praznujemo Odpiranje Siriusovih vrat, povezavo z Isis in energijo ponovnega vstajenja, spominjanja naše prave, pristne narave. Vabljeni!

Namaste
Taja

petek, 01. julij 2011

Apokalipsa zdaj?

Ah ja, strahovi. Skoraj kogarkoli vprašaš, v teh časih, izkuša neke vrste zlom. Osebni, na partnerskem področju, poslovno, finančno. Dejstvo je, da se k duši običajno obrnemo takrat, ko nič drugega ne funkcionira več. In v časih v katerih živimo v zunanjem svetu vlada kaos. Videti je, kot da se bliža konec sveta in vendar je tako le videti! V resnici ni konec sveta, temveč začetek novega. Duša je v vseh kulturah veljala za aspekt božanskega ženskega dela. In zanimivo je, da deluje v tandemu in v skladu z modrostjo boginje. Duša sveta je bila pogosto opisana kot Sophia, kot modrost. O spremembah, ki smo jim priča danes, je Rudolf Steiner daljnega 1911 zapisal: "Iz svojih duš moramo izkoreniniti strah in teror pred tem, kar k nam prihaja v prihodnosti... V prihodnost moramo zreti s popolno mirnostjo nad vsem, kar utegne priti in razmišljati moramo o tem, da karkoli že pride s strani Zemlje oz. sveta, je polno modrosti."

Seveda je strah prisoten, vendar nič manj kot prihod Sophie, ki je arhetipsko povezana z apokalipso. Dvakrat je po starih zapisih močna nuja po povezanosti z dušo sveta v ljudeh skoraj pripeljala preporod v modrost na našo Zemljo in vendar se je obakrat stvar izjalovila. Apokalipso predstalja znana številka 666. Trevor Ravenscroft in T. Wallace-Murphy sta raziskovala zgodovino te številke skozi zgodovino sveta, na osnovi raziskav Rudolfa Steinerja.
Ugotovitve sledijo; da je leto 666 v Perziji zaznamovala ustanovitev akademije Jurdi-Shapur. Akademija je bila ustanovljena kot odgovor na zapiranje grških akademij oziroma filozofskih šol, ki jih je ukinil cesar Justinian, ki je želel pomesti z vsem pred krščanskim znanjem. Izgnani grški filozofi so potovali v Perzijo, kjer so odprli novo akademijo. In tukaj se je zgodila bistvena sprememba v usmeritvi in nameri akademije, saj se je zgodil preskok iz razumevanja, da je telo le substanca duše v bolj tehnično medicinski pogled na človeški organizem. Znanje fizičnega sveta kot dela duše sveta se je spremenilo v čisto materialno fiziko. Prvo pojavo Sophie so zatrli in rodila se je znanost, namesto povezanosti znanosti, umetnosti in religije.

Dvakrat 666 je bilo leta 1332, ko naj bi se Sophia pojavila drugič in tudi tokrat je bila zatrta. To je bilo leto, ko je Philip the Fair zatrl gibanje Vitezov Templarjev, reda, ki je bil zvest Sophiji. Templarji so uvedli prvi sistem kreditov, ki je v resnici zametek današnjih bank. Zanimivo je to, da nikoli niso uporabili profita zase, temveč so prispevali k skupnosti tako da so gradili katedrale, bolnišnice, podpirali so umetnost in dobrodeljnost. Ker so želeli priti do denarja, ki so ga Templarji imeli, je prišel ukaz, zaradi katerega so pobili večino Templarjev. Sophia je bila zatrta in namesto povezanosti z dušo sveta je Philip ustvaril začetek ekonomije kot ustvarjanje profita namesto prispevanja k svetu in služenja svetu.

Trikrat 666 je bilo leta 1998. To leto je bilo znano kot leto svetega Duha. Januarja 1998 je Rev. Francis J. Peffley v publikaciji edition of the Arlington Catholic Herald objavil, da je kot pripravo na leto 2000 papež John Paul II v apostolskem pismu, "Tertio Millennio Adveniente" to leto oznanil kot leto svetega Duha, z obnovljenim razumevanjem pomena svetega Duha za krščansko cerkev. Tisto kar mnogi ne vedo pa je, da je cerkev v svetega Duha pravzaprav skrila božanski ženski del, boginjo modrosti, znano kot Sophijo ali mati Marijo. Kajti le tako so ohranili sveto trojnost očeta, mati in sina. Kar naj bi se zgodilo v tem obdobju je združenje in povezanost znanosti, umetnosti in religije in še bolj pomembno, to kar je to leto prineslo je osredotočenost na individualnost, namesto na sistem. Nevarnost pred katero smo vsi skupaj je v tem, da bi hoteli kot se je v preteklosti že zgodilo, dušo sveta uporabiti v osebne namene in ne v dobro celotnega sveta. Če naj bi se to zgodilo, se bo strah sveta povečal, kar lahko pripelje do dejanske fizične apokalipse. Če je duša, globina, misteriji, sanje, domišljija, kvaliteta, lepota, povezanost in celostnost nekaj, kar izkoristimo in apliciramo le na osebno dušo in ne na dušo sveta, smo iz stališča zunanjega sveta vsi fundamentalisti. Osredotočenost le nase je narcizem. In narcizem najhujše vrste, ki smo mu priča danes je, ko ljudje uničujejo stvari, da jih ne bi imeli drugi. "Če tega ne morem imeti jaz, potem tudi nihče drug ne bo imel tega."

Prvič se je želja po vedenju in modrosti večne duše izjalovila v začetek materialistične znanosti in drugič v ekonomijo za lastne potrebe, namesto v služenje duši sveta, kaj nam bo prineslo v tretje? Zanikanje duše sveta v tretje nam utegne prinesti, kot prvič materialistično znanost brez duše in drugič ekonomijo brez domišljije, virtualno realnost kot imitacijo duše sveta. Virtualna realnost imitira fantazijo, domišljijo, sanje, kreativnost, notranjost duše in vendar se obrača proti svetu. Virtualna realnost je ustvarila občutek, da je svet popolnoma nepomemben in vas naredi odvisne. Dušo zniža na nivo zabavljaštva in tako zunanji svet prepustimo izkoriščanju.

Povezanost znanosti, umetnosti in religije, ki je v tem času omogočena je v resnici ogrožena, ponovno. Prvi aspekt enosti je bil poškodovan ko se je znanost obrnila stran od duše sveta. Danes se vendarle na tem področju nekaj premika, saj se znanost in medicina ponovno zanimata za dušo. Drugi aspekt je bil poškodovan, ko se je umetnost ustvarjanja stvari v svetu, ki izraža dušo namesto tega obrnila k ustvarjanju denarja. In tudi tukaj se nekaj premika, ko se svet, v katerem so dominirale ekonomske zadeve, sesuva in se ustvarja nov občutek za ekonomijo, ki naj bi bolj skrbela za svet. Tretji aspekt pa lahko poškudujemo s tem, ko vzamemo notranji svet posameznika za edini tempelj duše. Z nepriznavanjem duše sveta, lahko uničimo tretjo priložnost, da ustvarimo povezanost in združenost v en ocean, katerega izraz je vsak posameznik na tem svetu. Preseči narcizem, ki se razbohotil preko vseh meja je tisto, kar moramo storiti, vsak v sebi. Kajti svet spreminjamo od znotraj navzven.

Nam bo tokrat uspelo? Kot vedno je vse na nas, na vsakem posamezniku. In kot je v Harryju Potterju lepo rekel prof. Dumbledor: "Kdo smo v resnici ne kažejo naše sposobnosti, temveč naše odločitve."

Namste
Taja

sreda, 29. junij 2011

Ko te preplavi ... navdih

Uau kako seka tale mrk, ki se še bo zgodil. Se vidi, da smo že v fazi tri dni pred mlajem. Kreativna energija preplavlja vse možne kanale in dogaja se toliko, da z velikim navdušenjem in hvaležnostjo komaj "folgam". Prihajajo projekti ala "you are on the Mission from God (za tiste, ki ste gledali film Blues Brothers)". Hkrati pa se razkrivajo in odkrivajo razumevanja vse moje dolge poti do tukaj, kjer stojim danes. Neizmerno hvaležna sem za vse, kar me je pripeljalo do tukaj in ko takole uravnovešam situacije, dogodke in ljudi, ki so mi pridstavljali izzive v mojem življenju si ne morem kaj, da ne bi čutila globoke ganjenosti in hvaležnosti. Svetost, ki preveva mojo notranjost je neizmerna in sedaj resnično razumem z vsakim vlaknom svoje Biti, kaj pomeni sezuti čevlje na svetih tleh, kajti danes vem, da so vsa tla sveta in da ni mesta v Vesolju, kjer Boga ne bi bilo. Moja terapija ponižnosti je nedvomno obrodila sadove, hkrati pa mi je prinesla določene uvide, ki bi jih želela deliti z vsemi vami, ki ste v mojem življenju virtualno ali preko osebnih stikov.

V zadnjem času se kar vrstijo vprašanja mnogih, ki so z mano že res dolgo, kakšna je čisto zares razlika med vsemi tehnikami, ki sem jih delala, predvsem pa mnoge žuli razlika med Reconnection in Theta Healingom. Ko sem opravila tečaj pri Ericu Pearlu, mi je dal mnogo potrditev in kot sam pravi, nam je odprl vrata, skozi katera mora nato vsak stopiti sam. Namera, ki sem jo dala ob odhodu s seminarja je bila; Bog rabim ozadje, razloži mi, kako ta stvar resnično deluje. Kajti na seminarju teh odgovorov ne dajo. Eric pravi, da je čisto ok, če rečeš, da ne veš. In načeloma se z njim strinjam. Vendar mi je Tom Kenyon pred njim dal kost za glodanje, ko je rekel, da je izjemno pomembno, da sta v nas zadovoljeni tako leva kot desna polovica možganov. In da leva, racionalna polovica ne spusti v desno polovico, kjer stvari izkusimo, če ni zadovoljna z razlagami oz. nima dovolj informacij. Dejstvo, ki ga pogosto slišimo je, da moramo združiti in povezati razum in srce, da lahko vstopimo v realnost svoje duše. In zato sem si dopustila, kar je bistvena podrobnost, da do mene pridejo informacije o ozadju.

Deepak Chopra je bil tisti, ki mi je odprl oči v zvezi z mnogimi stvarmi. Ena od najpomembnejših za mojo današnjo temo pa je opis treh ravni obstoja, v katerih ljudje delujemo. Prva je fizično materialna realnost v kateri živi velika večina ljudi in kjer ne obtaja nič drugega razen trdnih, fizičnih stvari. Druga realnost obstoja je kvantna, ki obsega energijo in informacije ali z drugo besedo govorimo o srcu in o razumu. Tukaj ni nič otipljivega in iz te ravni izhaja velika večina tehnik, ki jih poznamo, tudi Theta Healing in Reiki. Tretja raven obstoja je raven nelokalne inteligence ali večne duše, kot jo imenuje Deepak. Raven iz katere vse izhaja, velik ocean katerega val smo. In to je raven duše. To je raven na katero se povežeš skozi osebno ponovno povezavo. Ko si priča, opazovalec, ko samo si in hkrati si del druge in prve ravni, obstajaš celosten in celovit na vseh treh ravneh hkrati.

Sama prepoznavam še eno bistveno razliko od vsega, kar sem delala do sedaj. Vse tehnike gradijo na paradigmi spreminjanja, to pomeni, da se moraš spremeniti, izpuliti stvari iz sebe, odrezati stvari, jih zamenjati ali se naučiti nekaj kar nimaš. Vendar vse to gradi na paradigmi, da je z mano nekaj narobe, zato moram to "nekaj" v sebi popraviti. In ko popravim še samo tole reč, bom popoln, sprejet, skratka ok. Energija, ki je zadaj za večino tehnik, pa tega sploh ne prepoznavamo je, da nismo v redu taki kot smo. In vsaka tehnika obljublja, da bomo s pomočjo te tehnike pa popolni.

Resnica je, da smo že popolni. Resnica je, da smo že božanski, taki kot smo. Ne moremo se spremeniti, ker ni kaj spreminjati. JA res pa je, da se moramo sprejeti v vseh svojih aspektih. Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da iščemo ugodje in zavračamo bolečino. In tako zanikamo in se borimo z bolečino in poveličujemo ugodje. Samo poglejte malo okoli sebe in prepoznali boste kako je naravnana družba.

Sama sem v iskanju sebe v prvi fazi in nato spreminjanju sebe vedno znova naletela na razočaranje, ker sem pričakovala več kot sem dobivala. In problem ni bil v tehnikah, temveč v meni. Svojo energijo sem dajala stvarem zunaj sebe v upanju, da bom našla sebe. Tehnike in ljudi sem dajala na piedestale, sebe pa v klet. Druge sem precenjevala, sebe pa podcenjevala, kajti vedno, ko v nekom prepoznaš neko kvaliteto, ki je sicer del tebe, pa tega ne prepoznaš in zato človeka začneš oboževati to isto kvaliteto v sebi zanikaš. In tako sem dolgo časa zanikala sebe. In od vseh bolečin je največja ravno bolečina izdaje samega sebe. In ko sem postala mojster v izdajanju sebe, me je iz te paradigme ven vrgla iniciacija v dušo. Iz paradigme spreminjanja sem vstopila v paradigmo sprejemanja. In to je proces, ki se dogaja na kolektivnem nivoju, vse kar je potrebno je, da prepoznamo, da je vse že v nas, tako dobro kot slabo, da vse objamemo kot del sebe in integriramo. Spremenil se je moj pogled na svet. Postala sem bolj opazovalec, priča sama sebi. In nato je prišlo vedenje in razumevanje uravnovešanja, ki pomaga, da stvari objameš v sebi po tem, ko se jih zaveš in si jih prilastiš. In danes sem neizmerno hvaležna vsem, ki so me kalili na poti, Angelski terapiji in Doreen Virtue, pa Theta Healingu in Vianni, pa RPT-ju in Simonu, ki mi je pokazal, kaj je moja pot, kajti s tem, ko sem hotela slediti njegovi, sem pravzaprav prepoznala, kaj mi manjka in to skozi Reconnection objela v sebi. Hvaležna sem vsem, ki ste bili in ste del moje poti. Hvaležna sem svojemu geniju za vodstvo. Hvaležna sem za vse vpoglede in za vedenje, ki prihaja iz moje notranjosti. Zdaj vem, da sem na pravi poti. Zdaj namesto na piedestale ali v kleti ljudi, dogodke in sebe raje dajem v srce, v svoj notranji dom, mojo zlato zvezdo. Zdaj vem, kaj je moja misija in s hvaležnostjo in ponižnostjo ji sledim.

Namaste
Taja

petek, 17. junij 2011

Odnosi so naši templji

Odnosi so, kot so bili včasih templji, namenjeni temu, da duhovno rastemo. Končni cilj je v obeh primerih isti, doseči enost zavesti. Neizogibno smo vsi del iste vesoljne zavesti, pravo razodetje pa se zgodi, ko smo to povezanost pripravljeni odkrivati vsak dan znova in znova in znova. Kajti, če se tega zavedamo ali pa ne, smo v odnosih neprestano. V ogledalu odnosov spoznavamo sebe, v vseh svojih različicah. Tako tisti, ki jih ljubimo, kot tisti, ki v nas vzbujajo odpor, so ogledalo nas samih. In to je včasih zelo težko sprejeti.

Običajno ljudi, ki jih občudujemo, postavljamo na piedestale. In vendar imajo enake pozitivne lastnosti kot mi, le da se nam zdi, naš apercepcija je, da so še boljši, da jih imajo več kot mi. Zato sebe postavimo v klet, njih pa na piedestal in s tem zanikamo te lastnosti v sebi. Želimo si njihove družbe, saj si podzavestno predstavljamo, da bomo tako morda bolj v stiku z lastnostmi, ki jih pri teh ljudeh občudujemo. In tako začnemo zanikati sebe še bolj. Pomanjšujemo se in ponižujemo sami sebe, namesto, da bi prepoznali te lastnosti kot svoje in bi se zahvalili osebi, ker nam je pokazala vse te lastnosti, ki so naše.

Druga stran istega kovanca pa se pokaže skozi ljudi, ki nas odbijajo, ker odsevajo tiste slabe lastnosti, ki jih pri sebi zanikamo. Tako ljudi podcenjujemo in jih dajemo v klet. Ob njih se počutimo boljši in se tako postavimo na piedestal. Vendar resnično velik odpor kaže na dejstvo, da si s to osebo delite tiste lastnosti, ki jih sami pri sebi ne želite priznati. Ko boste sami pri sebi pripravljeni sprejeti vse te lastnosti, vas taki ljudje enostavno ne bodo več razburjali.

Spoznanje, da so drugi vedno odsev nas samih, vsak odnos postane orodje za razvoj naše zavesti. Vedno ko čutimo naboj v plus ali v minus to samo pomeni, da nismo v ravnovesju v sebi in da se moramo uravnovesiti.

Ko boste naslednjič spoznali nekoga, ki vas bo očaral, se vprašajte, kakšen je razlog za to. Kaj vas je očaralo? Njegova milina, lepota, eleganca, moč, iskrenost? Vse to je tudi v vas. In če boste pozorno spremljali sebe skozi odnose z drugimi, boste vedno bolj postajali resnični, pristni jaz.
Enako pa velja tudi za vse tiste, ki so vam zoprni. Da bi postali avtentični, pristni jaz, morate v sebi sprejeti tudi svoje manj lepe lastnosti. Osnova narave je namreč ravno v sobivanju nasprotnih vrednot.

Večinoma ljudje svoje življenje preživijo v zanikanje svoje temne plati in hkrati te temne plati projicirajo na ljudi okoli sebe. Ljudje, ki nenehno privlačijo v svoje življenje "napačne" ljudi, ki jih izkoristijo, jih okradejo, trpinčijo ali karkoli drugega, kar označujemo kot "temo" v resnici ne privlačijo do sebe teme, temveč le, da temnih aspektov sebe niso pripravljeni sprejeti. Vsak odnos je priložnost, da bolj celostno objamete sebe, da odkrijete skrite in še neodkrite dele samih sebe. Vse kar opazimo pri drugih in na to reagiramo, kar pomeni, da ima ta lastnost nek naboj najsi bo pozitiven ali negativen, je v nas samih. Šele ko pogledamo v ogledalo odnosov, lahko sebe vidimo celostno.

Samo takrat, ko ljudje mislijo, da so dobro in zlo, prav in narobe lastnosti, ki jih sami nimajo, se pojavi sodba. Ko smo pripravljeni sprejeti svoje svetle in temne lastnosti lahko začnemo zdraviti sebe in svoje odnose. Nihče nima samo dobrih ali samo slabih lastnosti. Celoviti smo in v nas je oboje. Prav celovitost omogoča širši dostop do vesoljnega jaza, naše esence.

Namaste
Taja

četrtek, 02. junij 2011

Potresi

Ko sem danes zjutraj na FB prebrala, da je bil potres v Čilu, me je stisnilo pri srcu. Ko sem pripravljala junijsko številko Namarie sem napisala med napovedi, da predvsem za 1.7. astrologi napovedujejo potrese in potem mi je zmrznil računalnik. Vse kar sem napisala sem izgubila in to sem vzela na znanje, da morda ni modro, da o tem pišem. No pa se je začelo že kar s prvim mrkom od treh. Pretreslo me je, ker se mi je potrdilo to, kar sem že konec maja, ko sem pripravljala prispevke to zaznala, pa sem raje zanikala v sebi.

Potresi so samo odsev nas, ljudi, prebivalcev Zemlje. Kajti preko povezave Zemlja-srce-možgani-celice vplivamo na Zemljo z vsem, kar je v nas, z vsemi svojimi čustvi-mislimi-občutki. In ko mi ljudje rečejo, da zdravijo Zemljo se samo nasmehnem, ker Zemlja se zdravi sama, mi le zdravimo sami sebe, skozi projekcijo, ki jo vidimo v Zemlji.
To kar počnemo z gozdovi delamo svojemu imunskemu sistemu, svojim pljučam, ki skrbijo za reciklažo zraka. Kar počnemo z vodami, delamo sebi, svoji krvi in svojim notranjim tekočinam. Svojim ledvicam, svojemu črevesju. Nič ni zunaj nas, vse je v nas.

In notranji potresi, in pretresi, ki se dogajajo v ljudeh se preko povezave celice-možgani-srce-Zemlja kažejo v našem zunanjem svetu kot potresi in pretresi po svetu. Naše notranje bitke in vojne, ki jih bijemo v sebi se kažejo v svetu kot zunanje vojne in bitke, ki jih gledamo. Sami sebi smo najhujši sodniki in to sojenje gledamo zunaj sebe.

In če kdo misli, da lahko temu ubeži ali pa se temu izogne, se moti. Kajti vse spremembe, ki jih dela Zemlja, ki se dviga v novo zavest moramo zaradi povezave Zemlja-srce-možgani-celice narediti tudi vsi mi. In vse kar naredimo mi preko povezave celice-možgani-srce-Zemlja vpliva na naš planet. In ker nas nam lenoba kot eden izmed sedmih demonov prepričuje, da lahko zavlačujemo, zavlačujemo že 11 let. To kar delamo danes, naj bi v idealnem svetu naredili pred letom 2000. Tak je bil plan. Pa ga nekako nismo izpolnili. Zato je zdaj tako intenzivno in ljudje dihajo na škrge, ker zdaj gre pa zares, prej smo imeli izbiro, zdaj pa Zemlja dela svoje. Lahko gremo vštric z njo ali pa se borimo, se upiramo, brcamo in grizemo, pa s tem samo otežujemo popotovanje zase.

Zato dragi moji prepoznajte strahove. Soočite se s svojimi strahovi, kajti preprečujejo vam zavestno povezavo s srcem in z Zemljo. Globoko dihajte, kajti tako boste šli ven iz zakrčenosti. Povežite se z Zemljo in Univerzumom. Soočite se s samopomembnostjo, vsi šamani pravijo, da je to tista zver, ki jo moramo vsi narediti za zaveznika. In kot pravijo mistiki, letite pod radarjem, bodite skromni in ponižni. Le tako ste lahko vse, kar ste.

Kajti žrtvovati moramo vse kar smo, na svojem notranjem oltarju v srcu, da iz pepela vstane feniks, novo bitje moči, nova povezanost, novo zavedanje.
Imejte se radi. In uravnovešanjte svoje notranje potrese in kataklizme. Tako bomo tudi v zunanjem svetu šli čez tole prehodno obdobje precej bolj lahkotno.

Ni več časa, da bi se zanašali na druge in čakali, da bo to naredil nekdo namesto nas. VSI moramo narediti to, vsak v sebi!

Želim vam prijetno in mirno popotovanje, čeprav v turbulencah ali na makadamski cesti .
Namaste
Taja

četrtek, 26. maj 2011

Naša ogledala skozi starše

Ste opazili, da se v naših življenjih vedno znova pojavljajo ljudje, ki nam odsevajo vedno ene in iste zgodbe, ene in iste izzive, s katerimi se ne moremo pomiriti in jih objeti v sebi? In tako se ljudje poslužujemo vedno iste metode - zamenjujemo ljudi, ki nam niso všeč z novimi.
Ste morda opazili, kako se stvari odvijajo, ko sprejememo tisto, kar nas žuli pri drugih v sebi? Ljudje se "spremenijo", čeprav se v resnici ne spremenijo oni temveč se spremenite vi ali pa odidejo iz vašega življenja.

Verjetno edini odnos, ki ga v resnici nikoli ne zapustimo do konca je odnos med starši in otrokom. Ta odnos nosimo v sebi in ga manifestiramo v vseh različicah, definitivno ga vsi doživimo na relaciji jaz - otrok in moji starši - oče, mati. In ob tem sploh nima veze ali so starši še v vaših življenjih, ali ste jih sploh poznali ali so pokojni. To kar je ob tem zanimivo je, da v resnici naš odnos do staršev odseva in je ogledalo odnosa, ki ga imamo do boga.

O tem govori peto ogledalo esenske tradicije, ki pravi, da so nam naši starši skozi življenje pokazali sisteme prepričanj, ki jih imamo do božanske matere in božanskega očeta. Naši starši nam odslikajo naš odnos do božanskega očeta in matere. V našem odnosu do staršev se pokažejo naša prepričanja o tem, kaj menimo, da bog pričakuje od nas. Prav tako se pokaže zakaj živimo svoje življenje kot ga živimo.
Ko se pritožujemo nad svojimi starši se pogosto ne zavedamo s kakšno brezhibnostjo nam starši držijo ogledalo. Ljubezen, sprejetost in spoštovanje, ki jih pričakujemo in si želimo od svojih zemeljskih staršev odslikavajo naša iskanja potrditve, ljubezni, sprejetosti in spoštovanja s strani naše božanske matere in očeta.

Tisto kar nam niso povedali je, da skozi zemeljski odnos s svojimi starši zdravimo svoj odnos s svojimi božanskimi starši. In ko imamo svoje otroke pogosto pozabimo, da so nas izbrali kot duše za svoje starše z istim razlogom, da jim brezhibno držimo ogledalo, v katerem odkrivajo vsa pričakovanja, za katera verjamejo, da jih ima do njih bog.

Morda je čas, da namesto boja izberemo hvaležnost. In da namesto udrihanja po starših v smislu kako so nas zaj....i prepoznamo, da gre za našo izbiro in naše učenje.

Čas je, da spoznamo resnico. In ta resnica je, da moramo sprejeti vse dele sebe in da smo v svoji esenci popolni. Čas je, da se začnemo kreirati in da zavestno izbiramo svoje odzive. Objemite ta del v sebi, objemite svoje starše v sebi. In po alkemičenm zakonu kot zunaj, tako znotraj, kot znotraj, tako zunaj se bodo naši odnosi z zemeljskimi starši spremenili.

Pomembno je, da ljudi nehamo postavljati na piedestale ali jih dajati v klet, da nehamo biti očarani nad njimi ali razočarani nad njimi, da nehamo precenjevati ali podcenjevati in gremo enostavno v srce. V srcu smo vsi enaki. V srcu samo samo smo. Božanski!

DIVINE.SI

sreda, 25. maj 2011

Izbira in strah

Čustvo je vibracija. Ljudje vzorce vibracij shranjujemo v tekočih kristalih naših tkiv v telesu. Kvaliteta čustev je kot val, vzorec energije, ki objema našo DNK in jo aktivira. Živimo v intenzivnem energijskem momentu, ki močno vpliva na fizično strukturo našega telesa. Prvič v zgodovini človeštva živimo v telesih, ki se istočasno fizično spreminjajo. Telo dviga svojo vibracijo in s tem spreminja svojo fizično osnovo. Do sedaj je bila naša osnova silicij, sedaj pa se ta osnova spreminja v litij. Litij spremeni komunikacijo med živčnimi končiči in izboljšuje počutje, zato vam morda v zadnjem času bolj ustrezajo kristali kot sta sugilit, kunzit ali pa turmalini in ne več kvarci.

Dogaja se prehod v človeški zavesti. Ob tem, ko se magnetizem na Zemlji spreminja se osvobajajo vzorci energije, ki so bili stoletja kot zlepljeni v naši celični zasnovi. Možnost imamo, da spremenimo stare vzorce in da ustvarimo nove vzorce zase. V tem procesu moramo preseči polarnosti v sebi in prehod o katerem govorimo je transcendenca v popolnoma novo energijsko polje. Resnica je, da svojo prihodnost kreiramo zdaj. Transcendenca polarnosti se dogaja ob tem, ko živimo v svetu polarnosti in sistem spreminjamo ob tem, ko še vedno živimo v sistemu. Smo hkrati opazovalci in opazovani. Hkrati smo tisti, ki izvaja prehod in ki doživlja prehod. Misli, čustva in občutki spreminjajo kemijo našega telesa skozi NAŠO IZBIRO!

Srce je prvo, ki prejme informacijo s strani Zemlje in Vesolja, se uskladi na nove ritme in to posreduje možganom, ki to posredujejo naprej našim celicam. Ko spreminjamo svoja občutja, se spreminja naša kemija v telesu in naša biologija. S svojimi molitvami, kar občutki nedvomno so, spreminjamo Zemljo in Vesolje, saj smo v direktni povezavi z njima.

Strah je eden tistih vzorcev, ki najbolj moti to povezavo med Zemljo-srcem-možgani-celicami. Ustvarja magnetno motnjo v resonanci Zemlja-srce-možgani-celice. In strah ima mnogo mask. Ko identificiramo osnovne univerzalne strahove v sebi in jih preobrazimo, se osvobodimo in se bolj povežemo s sabo, z Zemljo in z Univerzumom. Težava je v tem, da strah preprečuje resonanco s svojo izvorno bitjo. In naša izbira je ali izberemo ljubezen ali strah.

Ko smo prišli na ta svet, smo se uspešno priklopili na številne strahove. Verjamemo, da so naši. Vendar je vse kar moramo storiti to, da jih presežemo.
Uravnovešanje polarnosti s hvaležnostjo nam omogoči, da presežemo sodbe, obsodbe, kritiziranje in strahove, ki jih nosimo v sebi.

IZBIRA JE! Zato izberite!

torek, 24. maj 2011

Uravnovešanje polarnosti

Svet je zgrajen na principu dualizma. Živimo v svetu polarnosti, kjer ima vsaka stvar svoje nasprotje tema in svetloba, radost in žalost, dobro in slabo, pozitivno in negativno. Vsako ravnovesje v naravi se lahko poruši, s pretiranim nagibom na eno ali drugo stran. In vsak dogodek, ki ga izbiramo ima dve tirnici ugodno in neugodno. Ko se vam nekaj dogaja, ko nekaj doživljate se sami odločate, kako boste dogodek videli. Če ga vidimo pozitivno ae avtomatsko usmerjamo na pozitivno tirnico in nezadovoljstvo vas bo vedno usmerilo na negativno tirnico. Vendar v preseganju dualnosti, ki vodi nazaj v Enost, dosežemo nevtralni položaj, notranjo harmonijo, uravnovešenost, izpolnjenost. Skozi doseženo nevtralnost v sebi začutimo povezanost s svojo esenco, pristnostjo, virom ali svojo dušo. Preko uravnovešanja polarnosti v sebi razvijemo sposobnost izbire, da vzpostavimo harmonijo, kreativno uporabljamo svojo inteligenco, dvignemo samozavedanje, izmojstrimo svojo dušno izbiro in presežemo dvojnost. Nehamo se boriti z različnimi deli sebe in se objamemo taki kot smo, v vseh svojih različicah.

V tem izjemnem času, v katerem živimo, imamo možnost, da presežemo polarnosti svetlobe in teme, pozitivnega in negativnega s tem, da oba dela objamemo kot izraz sile. Izjemnost našega življenja je v tem, da moramo preseči paradigmo polarnosti svetlobe in teme med tem, ko živimo v svetu polarnosti svetlobe in teme!

Ključ je v integraciji posameznih polarnosti. Sočutje je ključ, ki smo si ga pustili iz preteklosti skozi zapise, da bi dosegli to pomembno nalogo. Transcendenca dualistične zavesti skozi integracijo polaritet in realiziranje Enosti je cilj vseh resničnih duhovnih disciplin.

In kot vedno me moja duša pelje po poti, kjer spoznavam, da se je vse, kar se je dogajalo v preteklosti zgodilo z namenom. In ko objemam starodavno egipčansko znanje o polarnostih oplemeniteno z esenskimi zapisi o tehnologiji sočutja se stvari zlagajo v mozaik vedenja in modrosti.

Hvala drage moje, za spodbudo in navdih, da sledim svoji poti in sem, kar sem božanska!

petek, 22. april 2011

Portal 444

Čas v katerem smo je že pod vplivom prehoda konec meseca, ki so ga Kelti praznovali kot praznik, ki slavi zunanjo rast, novo življenje in izvorno energijo stvarjenja.

22.4.2011 je portal 4:4:4 kar pomeni, da se intenzivno prizemljujejo stvari in sončeva jang energija je na poti k višku svoje aktivnosti. Lahko bi rekli, da je obdobje med polno luno in naslednjim mlajem v maju posvečeno povezovanju moške sončeve energije z žensko lunino energijo, konec koncev je bila polna luna v tehtnici, ki simbolizira ravnovesje obeh sil.

Letošnja velika noč se je premaknila globoko v april in tako boginjo Ostaro pripeljala bliže k Beltainu, kar simbolično predstavlja še eno znamenje uravnovešanja sil moške in ženske energije.

Mitološko gledano bog in boginja na 1.maj dosežeta puberteto in se zavesta svoje spolne energije. Beltane je povezan s poroko, z iskanjem partnerja. Polja so blagoslovili za dobro žetev. Beltane je čas veselja. Pomlad je tukaj in poletje je pred vrati. Vse življenje se razodeva kot obdobje divje rasti, ki je na višku.

Beltain predstavlja slavljenje življenjske sile, obilne plodnosti mame Zemlje in nas samih. Predstavlja zadnjo stopnjo v dejavni jang, sončevi fazi v ciklu leta, preden doseže svoj višek ob poletnem sončevem obratu. V tem času je tančica med svetovi zelo tanka, še posebej ob zori in ob mraku, gre za vmesni čas, čas prehodov. Gre za obdobje v letu, ko simbolično gledano vstopimo v svetlobo, ko stopimo v stik z vilinskimi svetovi in elementali Zemlje, z devami in zmajevo silo prebujenih zemeljskih energij.

Kar izkušamo v zadnjem času in bo do konca meseca še zelo aktivno je nadgradnja namena portala 444, ki se je sprožil v začetku meseca in se danes udejanja že tretjič. Vsakič na drugem nivoju srčne čakre. Tako smo se sprehodili skozi moški in ženski princip boga in boginje, ki z zadnjim aspektom svete trojnosti (4.4.2011, 13.4.2011 in 22.4.2011) aktivira otroka v nas samih, ki se rojeva iz združenosti in povezanosti očeta in matere. Imamo možnost, da z polnosti integriramo svoje višje srce in vstopimo v svojo zlato zvezdo, prisotnost JAZ SEM ali svoj dom. Vse to vodi v novo paradigmo medsebojnih odnosov, z večjim zavedanjem sebe in večjo notranjo povezanostjo, ki se odslikava tudi v zunanjih odnosih. Čas je, da postanemo starši svojemu notranjemu otroku in z večjim zaupanjem in samostojnostjo stopimo po svoji poti. Čas je, da z zavedanjem kreiramo sebe in nehamo iskati sebe, kajti tukaj smo že celostni, celoviti in popolni. Smo, kar smo - božanski.

Ravno zaradi tega sem dobila navdih ali notranje navodilo, naj danes pripravim meditacijo povezovanja vseh treh aspektov srčne čakre v četrti aspekt zlate zvezde. Ko smo doma, vse iluzije odpadejo in vidimo resnico, takrat lahko izkusimo resnično ljubezen, ki nima nič skupnega z iluzijo romantične ljubezni, ki je tako popularna v našem svetu.

Ko uravnovesimo energijo moškega in ženske v sebi skozi nižjo srčno in srednjo srčno čakro, žarek olivno zelene barve in smaragdni žarek, se rodi turkizni žarek božanskega otroka, ki pomlajuje in regenerira naše fizično telo. Turkizna se v naši fizični materiji skondenzira v zlato. Če listič zlara pogledate proti soncu boste videli, da je turkizne barve. Ravno zaradi tega vam danes ob strani stoji frekvenca Aqua Aure, kristal kvarca, ki je alkemično obdelan z zlatom in je zato turkizne barve. Več o njem si lahko preberete v starejši številki Namarie (poiščete jo v arhivu biltena Namarie). Gre za povezovanje troedinosti božanskega v vsakem posamezniku. In vendar kot vemo je pomembno, da smo prisotni tukaj in zdaj in smo priča temu, kajti tja kamor gre naša pozornost, tam imamo rezultate!

Pomembno je, da objamemo sebe in se ljubimo taki kot smo, v duhu navodil oraklja iz Delfija moramo; Sponati sebe, biti kar smo in ljubiti sebe! Pomembno je sprejeti vse dele sebe, kar ojača vaš notranji ustroj in vas poveže z zavedanjem Enosti v sebi in skozi sebe. Višja srčna čakra nosi s seboj jasnost in preprostost, ljubezen enostavno samo je. V tem času je preseganje vseh omejitev ključno in to da presegamo vse tehnike in vso iluzijo zunanjih pomočnikov, brez katerih mnogi menijo, da ne zmorejo živeti.
Beltane nas intenzivno kliče naj stopimo v svetlobo, svojo lastno luč in bodimo to kar smo - svetloba. In energije v tem zadnjem tednu pred praznovanjem so posvečene zavedanju vsega, kar je kot "krama", kar nas teži in vleče navzdol.

Zato vas danes vabim, da se nam pridružite v Spomladanskem čiščenju, v zavestnem odlaganju in preseganju vsega, kar ne potrebujemo več na svoji poti. Z ozaveščanjem in zavedanjem kaj je v nas imamo priložnost, da to presežemo, dosežemo transcendenco.

Če ne boste mogli biti z nami v živo, se nam v mislih pridružite ob 19.30 uri in se osredotočite na svoje srce, na vse tri aspekte in spremljajte kako se povezujejo v čisto zlato, v notranje sonce Ra. In to sonce odda žarek, ki zasije skozi Zemljo in skozi Centralno sonce. Enostavno samo bodite v tej kozmični združitvi, uravnovešanju, v kozmičnem objemu zlata in srebra, ki ustvarja platino in vas povezuje z ljubezenijo Vira. In ta Vir je v vas. Gre za izvir, ki ga očistimo in ki začne ponovno žuboreti in voda iz tega izvira je pravzaprav nektar amrita, pijača nesmrtnosti. All is ONE.

Stopite iz svoje duhovne omare na svetlo in stopite v svojo luč, bodite kar ste božanski! Tukaj sem kot vaša priča in opazovalec, da potrdim in pritrdim spremembi in transcendenci in z izjemno hvaležnostjo in izpolnjenostjo vas pozdravljam na poti v kreiranje sebe.

Namaste
Taja

četrtek, 21. april 2011

Spoznajte sebe!

Prav neverjetno je, koliko izgovorov imamo, da ne počnemo tega, kar imamo radi, kar nam je ljubo in kar si želimo početi. Živimo v času, ko moramo dojeti, da si moramo dovoliti in dopustiti, da se nam dogajajo najboljše stvari, kajti mi smo tisti, ki ustvarjamo svet v katerem živimo.

Že pred časom sem spoznala, da imamo na voljo dva načina kako živeti svoje življenje;
tako da smo odgovorni za svoje odločitve in izbire ter pilotiramo sami
ali pa smo na avtopilotu.

Ko prevzamemo odgovornost za svoje izbire to enostavno pomeni, da imamo sposobnost izbire odgovora oziroma odziva na situacijo.

Paradigma žrtve pa je osnovana na odzivanju na okoliščine, ko okoliščine, položaj ali naučeno krivimo za svojo situacijo in smo na avtopilotu. Tisti, ki imajo občutek, da so žrtve, ne sprejemajo odgovornosti za svoje izbire, imajo občutek, da nimajo nadzora nad seboj in ne upravljajo s svojim življenjem in usodo. Običajno za svoj položaj krivijo druge ljudi, okoliščine ali celo zvezde.
Dejstvo je, da sami izberejo, pa naj bo zavestno ali nezavedno, da jih naučeno in okoliščine nadzirajo. Tako so pod vplivom fizičnega okolja (vreme) in družbenega okolja (obnašanje drugih). Svoje čustveno življenje izgrajujejo na obnašanju drugih do njih ter dovoljujejo, da drugi nadzorujejo njihove slabosti. Ko rečejo, da niso odgovorni za izbire, iz sebe naredijo nemočno žrtev. V takem primeru se spravijo v negiben položaj v pomožnosti negativni situaciji. Običajno se pritožujejo, sitnarijo in kritizirajo druge, vendar to njihovo obtoževanje le poudari slabosti tistih nad katerimi se pritožujejo. Tako izhlapi vsakršna možnost, da bi pozitivno vplivali na situacijo.

Edina možnost, če želite situacijo izboljšati je, da spremenite tisto, nad čemer imate nadzor – sebe. Edina pot je pot vase in tako nehate preoblikovati druge in se začnete ukvarjati s svojimi lastnimi slabostmi. In tako morate najprej spoznati sebe - kdo sem?
In tukaj je izjemno pomembno razumevanje refleksije, odsevov, ki vam jih kažejo drugi in kako to prepoznati v sebi. Skozi življenje ustvarjate medsebojne odnose, ki vam odsevajo nazaj tiste stvari, v povezavi s katerimi imate naboj.
Ste opazili, da v svoje življenje prikličete tisto, kar najmanj izbirate, da bi doživeli? V svojem nesprejemanju ustvarite naboj in ta naboj to pripelje v vaše življenje.

Ko se le odzivate na situacije in ne sprejemate odgovornosti za izbire, živite svoje življenje brez notranjega žara, navdiha in brez strategije, kako v svojem življenju živeti svoj najvišji potencial in svoj »klic«.

V življenju gremo skozi tri faze; v prvi opravljamo svoje delo, v drugi gradimo kariero in v tretji fazi se odzovemo na svoj »klic« in smo to kar smo.
Večina ljudi svoje življenje preživi brez da bi spoznali svojo usmeritev, svoj namen in svoj »klic«. Če ne poznamo svoje usmeritve, potem ne moremo biti svetilnik drugim.
Najprej moramo vedeti kaj želimo v življenju, kaj nas navdihuje, kaj je naš notranji klic? Kaj je tisto, kar nas izpolnjuje?
Izpolnitev ne pomeni, da ne delate napak, vendar če jo že naredite, jo naredite z užitkom, ker veste kaj počnete v življenju in se iz svojih napk tudi veliko naučite. Tako sprejmete svoje omejitve in si hkrati priznate svoje potenciale. Vse je v popolnem božanskem redu.

Več na to temo v novem seminarju Spoznaj sebe! v maju.

Namaste
Taja

ponedeljek, 18. april 2011

Božansko ravnovesje

Prepoznati moramo svoje mesto na tem svetu. Ničesar ni potrebno popravljati, vse je popolno tako kot je. Odkriti je potrebno svojo veličastnost in magnetizem in si dovoliti, da sije od znotraj navzven. Dolgo časa sem se ukvarjala s stvarmi, ki so bile po moji presoji »slabe« in jih je bilo potrebno zamenjati, nadomestiti, preobraziti. Nato sem spoznala, da je to le moja perspektiva, moj pogled, moja sodba.

Življenje je kot magnet in pomembno je, da objamemo oba njegova pola. Odvisnost družbe v kateri živimo je ideja, da živimo samo pozitivno stran magneta in hočemo odžagati negativni pol. Pozabljamo, da so v temi, pod kupom nepomembnih stvari skriti zakladi, ki čakajo, da jih odkrijemo.
Dolgo časa sem želela odžagati negativni pol in živeti samo pozitivnega, pa se nekako ni izšlo. Nato sem začela spoznavati in objemati oba dela svojega magneta, pozitivno in negativno. V naravi obstajata oba hkrati in simultano in ker sem del narave, sta oba v meni – hkrati.

Spoznala sem, da je moje telo, moje življenje in vsa materija narejena iz elektromagnetnih resonančnih valov. Večino materije je prazen prostor, ostalo pa so polja vibrirajočih valovanj. Vse je vibracija. In mi smo sistemi, ki vibrirajo na določeni frekvenci. Sestavljeni smo iz čiste svetlobe, iz valovanj, ki vibrirajo. Svetlobni val ima svoj vrh in svojo dolino, pozitivno in negativno fazo. Svetlobni val ima oboje, pozitivno in negativno fazo, ki skupaj v ravnovesju sta svetloba. Ne vsak zase, skupaj.
In enako so v meni pozitivna in negativna čustva. Prepoznala sem, da je iskanje sreče, radosti in zadovoljstva neločljivo povezano s polarnostjo nesreče, žalosti in nezadovoljstvom. Takrat sem spoznala, da je izpolnitev tista, ki samo je. Začela sem odkrivati svoje skrite zaklade. Kot je svetoval orakelj v Delfiju sem začela spoznavati sebe, biti to kar sem in ljubiti sebe. V vseh svojih različicah.

Božansko ravnovesje enostavno samo je. In ljubezen vznika iz ravnovesja v nas samih. Ljubezen je sestavljena iz dveh delov; podpore in izziva. Oboje se dogaja hkrati. In ker ste vseskozi v božanskem ravnovesju je vedno v vašem življenju kdo, ki vas pomanjšuje in hkrati nekdo, ki vas poveličuje. In tukaj nismo zato, da bi imeli prav, da bi sodili, tukaj smo zato, da izkušamo ljubezen. Vsakič, ko se zanihate v pozitivno ali negativno čustvo, razsipate svetlobo in svoj energijski potencial kajti greste v sojenje in razsojanje. In ko svojo percepcijo vrnete v ravnovesje, greste v ljubezen in izkušate svetlobo. Takrat se zaveste stvari takih kot so in ste prisotni tukaj in zdaj. Ko sta radost in žalost v ravnovesju, bolečina in užitek, pozitivno in negativno, ko so polarnosti sintetizirane, postanejo ljubezen.

Na svetu nismo, da bi živeli kot enostranska bitja, objeti moramo oba dela sebe. Tukaj smo kot ljubezen, ki objema oba pola. In to počnemo nenehno, nikoli ni konca. Ko zaključimo z eno lekcijo se začne naslednja. Vedno znova in znova. Karkoli naredimo, dobro ali slabo, pozitivno ali negativno, nam to služi, saj nas uči o ljubezni. In ko si dovolimo biti človeški in objamemo svojo človeškost, se približamo božanskemu.


Namaste
Taja