petek, 28. september 2012

Ali lahko osrečiš nesrečno žensko?

Ko sem podprla zelo radikalno izjavo Dalaj Lame, da bomo zahodne ženske rešile svet, se mnogi moški in tudi ženske niso strinjali z menoj

Pa sem jim postavila vprašanje: "Ali lahko osrečiš nesrečno, nezadovoljno, depresivno žensko?"
Vsi vemo kako je to videti, zato sem pričakovala, da se bodo strinjali z menoj. Večina se je zaprepadeno strinjala z menoj, da ne moreš osrečiti nesrečne ženske. Pravzaprav je v takem primeru bolje, da nisi prisoten in se zato raje umaknejo, so se strinjali mnogi izmed vprašanih.

Če sem eno stvar res osvojila v svojem življenju je to Resnica, da moški ne more osrečiti ženske. In pika. Sploh ni debate. Tudi druga ženska ne more osrečiti nesrečne, nezadovoljne ženske. To lahko naredi le vsaka zase. Sama zase. In ko je srečna ženska, je z njo srečen ves svet! Mi verjamete?

Poglejte v svoj mali svet, v svojo družino in opazujte, kako se vedejo družinski člani, ko je mama nasrečna in zagrenjena? Vsak se skrije v svojo luknjo, da si le ne bi bili napoti. Premikajo se kot miške in vse je zakrčeno, stisnjeno, temno. In kako se vedejo takrat, ko je srečna in zadovoljna in žari? Ves svet žari skupaj z njo. Vsi so zadovolni in srečni, da je le ona srečna.

In od tukaj moj navdih, da moramo ženske najprej vzeti v roke same sebe in pri sebi narediti to spremembo. Ženske moramo najprej osrečiti same sebe, namesto da to pričakujemo od svojih moških, od svojih otrok, od svojih sodelavcev, prijateljev, od zunanjega sveta.

DivineWoman Blueprint je nastal z namenom, da Ti postaneš najsrečnejša Ženska na Svetu in narediš v svetu točno TO, kar je tvoja Misija, za kar si se rodila.
In če želiš živeti svojo misijo, moraš najprej osrečiti sama sebe.

Pet let sem rabila, da sem dojela, da je to, da se počutim kot najsrečnejša Ženska na Svetu ključ do izpolnjenosti, harmonije, polnosti mojega življenja, prijaznosti in ljubečnosti.
Sprememba v življenju ženske, ki je prevzela vso odgovornost za svoje življenje in svoje počutje je kot da bi nekdo prižgal Luč. In to vedo povedati vsi njeni najbližji.

Moški ne more osrečiti ženske, lahko pa jo naredi še bolj srečno. In to je točno tisto, kar je moje sporočilo.

Ženske so tiste, ki lahko in ki bodo spremenile Svet! Iz sebe navzven.
In da bi to lahko naredile, morajo najprej osrečiti same sebe.
Seveda lahko to naredi vsaka sama, vendar je za to potreben čas - meni je vzelo PET LET mojega življenja, da sem dojela in izmojstrila to, kar lahko s teboj delim v enem vikendu.

Trenutno nimamo vzornic, nimamo zgledov, redke so ženske, ki so v svoji polni moči ženske esence v sebi, in še te je potrebno iskati z lupo. Me smo tiste, ki bomo za zgled našim otrokom in kasnejšim generacijam.

Vprašanje je, ali si pripravljena na popolno preobrazbo?
Si pripravljena na to, da se zabavaš, uživaš, se radostiš in narediš nekaj samo zase?
Udomačili so nas, da ustrezamo, udomačili so nas, da sebe postavljamo na zadnje mesto, to so zgledi, ki smo jih imele me. Hočemo res tak zgled prenesti na naslednjo generacijo?

Jaz sem izbrala, da sem ZA spremembo, jaz sem to izbrala za svoje otroke in svoje vnuke, za vse otroke Sveta, saj želim, da se igrajo, da se zabavajo, da uživajo življenje in čutijo mir in izpolnjenost v sebi. In vem, da morem zato premakniti svojo rit in narediti vse kar je v moji moči, da to naredim najprej sama zase, kajti zgledi vlečejo.

Pa TI?

Pridruži se mi. Spoznaj sebe, spoznaj kaj je tisto, kar te izpolnjuje, spoznaj kaj te osrečuje in postani NAJSREČNEJŠA ŽENSKA NA SVETU.

Postani del gibanja https://www.facebook.com/DivineWomanBlueprint 

Namarie
Taja

ponedeljek, 24. september 2012

Konec sveta ali?

Zabava me, ko berem številne neumnosti, ki v zadnjem času krožijo po spletu in preko pošte. Hkrati pa se sprašujem koliko ljudi je ohranilo zdravo pamet in notranjo razsodnost, da vedo, kaj je resnica in kaj so blodnje prestrašenega Ega? Glede na to, da že nekaj časa svet vodijo psihopati, ki so otopeli v svojem svetu in ne čutijo empatije, sočutja ali ljubezni se upravičeno lahko sprašujemo kam gre ta svet. Če nekdo odkrito dvomi v sposobnost ljudi, da bodo našli izhod iz svojih notranjih kriz, ki se odslikavajo v krizi, ki jo izkušamo zunaj nas, potem se res lahko vprašamo komu sledimo in komu dovolimo, da upravlja z našim svetom.

Glede na možnosti in število informacij, ki so na voljo, me vedno znova preseneča, kako omejeno gledamo na svet, na prihodnost in na vse kar kreiramo. In v zadnjem času je kreacija resnično ekspresna. 
Sami izbiramo realnosti, ki jih kreiramo zase in hkrati s svojimi izbirami pripomoremo h kolektivni naravnanosti. In ko takole gledam kaj je po televiziji, kaj se bere, s čim se obdajamo se upravičeno sprašujem kako to, da smo sploh še med živimi. Napovedi so zelo črnoglede.

Razsodnost je trenutno tista veščina, ki jo je nujno razviti, če želimo preživeti vse kar se dogaja na energijskih ravneh. Toliko možnosti in izbir je na voljo, da velika večina skače iz ene realnosti v drugo in se ne morejo odločiti, katera je njihova in kje ostati. Še vedno je nesporno dejstvo, da se krepi tisto, čemur dajemo svojo pozornost, čemur namenjamo svoje misli in kamor teče naša energija. To je zakon privlačnosti. In res je, da je ohranjanje pozitivne naravnanosti v obliki vsakodnevne prakse, dobrih navad, ki te krepijo in podpirajo nekaj, kar je za mnoge izziv. Pa vendar ni nemogoče in vsak od nas ima izbiro kaj naredi s svojim življenjem.

Ne, ne bo konec sveta, vsaj ne v kataklizmičnem smislu, kot si mnogi predstavljajo. 21.12.12 bo Zemlja še vedno stala kjer je, ne bo je razneslo, le da se že dogaja izjemna poravnava, ki smo ji bili priča pred 26.000 leti, ko se centralno sonce poravna z našim soncem in pride do edinstvene povezave na nivoju zmajevih energij, aksiatonalnih silnic Vesolja, ki omogočijo nalaganje informacij iz samega Vira. To lahko prinese s seboj osvoboditev ali pogubo, odvisno od vaše percepcije, od vašega pogleda na svet.

Znana je zgodba dveh zapornikov, ki skozi rešetke gledata na dvorišče. Eden vidi zvezde in drugi blato na tleh dvorišča. Ta pogled ostane tudi po tem, ko prideta ven iz celice in ta pogled je tisto, kar moramo spremeniti v sebi in to lahko naredi le vsak posameznik zase.

Dolgo časa sem se v svojem življenju ukvarjala s težavami in svojim notranjim "drekom" dokler nisem dojela, da bolj ko kidam, več ga je. Dojela sem, da bi bilo zelo modro stopiti ven iz dreka in se usmeriti na cvetje, ki je zraslo, ko sem tako obilno gnojila svojo notranjo zemljo. In sem se raje usmerila na cvetje, na to v čemer resnično uživam in kaj me izpolnjuje v življenju. Notranja preusmeritev na drugo časovno vzporednico, na notranjo časovno dimenzijo je v celoti spremenila moj pogled na moje življenje. In ko poslušam o vesoljcih, teorijah zarote in vsemu česar bi se morali bati se včasih vprašam; Kako jim to služi?
Kako ti služi, da se ukvarjaš z nečim, česar ne moreš dokazati, kar je neoprijemljivo in kar v tebi vzbuja ... karkoli že prinese na površje, razen s tem namenom, da se soočiš s svojimi notranjimi občutki in nato nadaljuješ s svojim življenjem. 

Veliko stvari imamo ljudje okoli sebe, ki se nam zdijo pomembne in s katerimi se ukvarjamo. In na koncu koncev pozabimo živeti, pozabimo uživati v življenju, ki ga ustvarjamo in se ukvarjamo s celim kupom stvari, ki so kot krama v vašem domu, le preusmerjajo vašo pozornost stran od vas.

Če vas zanima, kaj je resnično pomembno za vas si predstavljajte, da imate samo še en mesec življenja. Kaj bi bilo pomembno v vašem življenju? Kako bi preživeli svoje dneve? Kaj bi ohranili v svojem življenju in kaj bi odpadlo?

Kriza, ki je le "preobrazba" skozi katero moramo iti vsi mi, je točno to. Šla bo tako daleč v vašem življenju, dokler ne boste opustili vse na kar ste navezani, dokler ne bo vse, kar je nepomembno odšlo, samo zato, da bi nadomestilo to, kar je resnično vredno za vas. In krizo ustvarjajo smrti, odpuščanja, izgube, kajti le takrat imamo to priložnost, da spustimo matrico, ki jo držimo, se je oklepamo, takrat se sesuje, razpade, enostavno vse izgine. In kaj naredimo z vso osvobojeno energijo je izbira vsakega posameznika. Kam se usmerimo po tem, ko nam razpade življenje je naša izbira. Lahko v krizo, lahko v zgodbe, lahko v medije, lahko v strah, lahko v izgubo, vendar je precej bolj modro, če zberemo svojo energijo in se usmerimo v to, kar si želimo in ne v to, česar se bojimo.

Razsodnost je tukaj ključnega pomena. Kako izberemo zase to, kar si želimo? V sebi moramo vedeti kaj si želimo. In to je včasih precej težje, kot to česar nas je strah.
Družba nas je naučila in skozi udomačevanje smo si potrjevali to, kaj hočejo od nas drugi. In tako enostavno pozabimo, kaj si zase resnično želimo mi sami. Osebno sem rabila tri močne pretrese v svojem življenju, da sem dojela lekcijo in se končno obrnila vase. Najtežja stvar v moji izkušnji je bilo to, da neham delati usluge drugim in da končno enkrat naredim nekaj zase. Lažje reči kot narediti, vendar smo vsi mi pred to isto odločitvijo. Kaj je tisto, kar si tvoje srce resnično želi? Kaj so tvoje srčne želje?

Kajti tvoje srčne želje so tvoja realnost, to je tisto, kamor se moraš usmeriti, to je tisto, kar podpira tvoja duša in to je tisto, kar bo potencirala energija iz centralnega sonca s katero se usklajujemo. Časa nimamo več veliko. Zato je skrajen čas, da se nehate ukvarjati z zunanjim svetom in najdete svojo srečo, svoje zadovoljstvo ... v sebi. Kajti le tako boste lahko prispevali k splošnemu dobremu, le tako boste kreirali Zlato Dobo, Novo Zemljo. Služenje drugim se začne s tem, ko odkriješ kdo si in kaj si želiš, kaj so tvoji potenciali, v čem resnično uživaš in da to deliš s svetom. Služenje nima veze z žrtvovanjem in mučeništvom, to so napačne informacije.

21.9.2012 jesensko enakonočje je tisti ključ, ki nas vodi po aksiatonalnih linijah vzporednih realnosti tja, kamor izbiramo. Bodite modri v svojih izbirah, kajti kreirate svoje življenje. Kaj izbirate zase? Ljubezen ali strah? To je vaša izbira! Energija enakonočja je še vedno močno prisotna, kajti na nivoju duše nam je odprla mogočne notranje vpoglede in vrata v novo realnst duha.

Čas je, da začnete uživati v svojem življenju. Brez če bi in ko bom. Uživati s tem kar imate, tukaj kjer ste, je ključ do Zlate Dobe. V tem trenutku, tukaj in zdaj. In to je umetnost. Umetnost zadovoljstva. Umetnost izpolnjenosti. Umetnost življenja. Da narediš največ kar lahko s tem kar imaš. Brez izgovorov, da nimaš... in da boš, ko boš imel ... 

Živi tukaj. Živi zdaj. Bodi zadovoljen. In izpolnjen. Kjer si, s tem kar imaš. To je umetnost.

Uživaj na polno!

Namrie
Taja

sreda, 12. september 2012

Kaj izbiraš zase?

Se vam ne zdi, da bi bil počasi že čas, da se nehamo ukvarjati s strahovi, s tem česar nimamo in namesto tega svojo pozornost raje usmerimo na to, kar imamo?
Ljudje veliko preveč stvari jemljemo za samoumevne, pa to niso. To, da imamo dom, avto, družino, otroke, partnerja niso samo po sebi umevne stvari. To so blagoslovi. In čas je, da pogledamo, kje se nahajamo, namesto da se skozi ukvarjamo s tem kje nismo.

Ugotovila sem, da je kriza prišla kot rešiteljica, kajti to kar je njeno osrednje učenje je, da začnemo ceniti to, kar imamo. In dokler ne bomo dojeli tega sporočila, bo vsak dan slabše. Kaj ti to čemur dajemo svojo energijo raste.
In močno upam, da bodo ljudje kmalu dojeli, da je kriza učiteljica in da moramo vzeti njeno lekcijo. Da ne gre za varčevanje in za to, da zategujemo pasove in si vedno manj privoščimo, da se omejujemo in smo vedno bolj nejevoljni. Pomembno je, da dojamemo, da gre za preobrazbo in ta preobrazba od nas zahteva odločitev, kaj podpiramo, kaj izbiramo v svojem življenju. Čemu namenjamo svojo pozornost manjku ali obilju?

Vikend sem preživela v družbi meni dragih ljudi in vendar sem vedno znova ugotavljala, kako močno smo ujeti v stare spone kritiziranja, obtoževanja, prelaganja krivde na druge, češ oni so krivi.

Trenutna klima v državi je zelo prestrašena. Se vam ne zdi, da bi bilo modro kaj narediti v zvezi s tem? Da začnemo pri sebi.
Namesto pritoževanja, jamranja in strahu kar bo, bi bil že čas, da se polno zavemo, da smo mi tisti, ki kreiramo. In da, če se osredotočamo na strah je to tisto, česar bomo imeli še več. In če lažete sami sebi in zanikate svoje strahove in mislite, da se osredotočate na pozitivne stvari, niste naredili tega, kar mislite, da ste naredili.

Kreiramo s svojimi občutki in ne s svojimi mislimi. Če vas je strah, je to tista vibracija, ki prevladuje. In ne mi govoriti kaj nimate in kako slabo vam gre, kajti vsi poznamo, tudi sama sem bila tam.

In vendar vem, da imamo izbiro kam vsak dan usmerimo svojo življenjsko energijo. Vsak dan namreč dobimo 100% življenjske energije, paket, s katero razpolagamo in jo prerazporejamo čez dan. In energija sledi vaši pozornosti. Če je vaša pozornost usmerjena na probleme in na to česa nimate, verjemite mi iz prve roke vam povem, da boste točno tega imeli še več. In če se osredotočate na pomanjkanje in to, da ni, bo to raslo in bo tega še več. Sem naredila daljši eksperiment na to temo in vem, da je kreacija stvar frekvenčnega ujemanja. To kar daješ iz sebe, dobiš nazaj. Frekvenca, ki jo izžarevaš pritegne k tebi ujemajočo frekvenco. In ta frekvenca so vaši občutki, ne misli. Če se počutite žalostni, prestrašeni, besni, je to tista frekvenca, ki deluje. In če čutite zadovoljstvo, izpolnjenost in radost ob tem kjerkoli že ste, je to tisto, česar je vedno več v vašem življenju.

Frekvenca, ki jo dajete iz sebe je izbira. To je vaša odgovornost.
Vi kreirate svoj svet. In vsak soustvarja svet v katerem živimo. Nihče tega ne more narediti namesto nas. Mi smo tisti, ki bomo ali rešili ali zavozili ta svet. Vprašanje je samo, kaj izbirate v svojem življenju.

In ja, seveda ni enostavno. To niso afirmacije, ki si jih ponavljate in upate, da bo delovalo. Gre za vsakodnevno izbiro, gre za disciplino tega, da ne glede na to kaj se ti dogaja vedno znova izbiraš zadovoljstvo in izpolnjenost. In ko si soočen z izzivi, da se soočiš z njimi in si jih ne zanikaš, češ saj meni gre pa tako super. Ne, trenutno sem žalosten, zakaj že? Gre za to, da se soočiš s stvarmi, ki so trenutno prisotne, pa tudi da jih presežeš, namesto, da se z njimi boriš ali jih zanikaš v sebi. Tudi to, da se zatakneš v njih ni najboljša izbira. 


Čas je, da se zavemo, da imamo vedno izbiro. In na nas je. da vedno znova izbiramo tisto frekvenco, ki jo pač izbiramo.

Jaz vedno znova izbiram ljubezen in izpolnjenost, zadovoljstvo in polnost življenja. In ko me življenje zabriše ob tla se zjočem, si obrišem kolena, se ponovno postavim na noge in se spomnim, kaj sem izbrala, la izbiram vsak dan. In tako iz trenutka v trenutek, 24/7. Gre za prakso, gre za novo navado.


In kaj izbiraš ti zase?


Namarie
Taja

torek, 11. september 2012

Samo bodi!

Univerzum nam vedno daje usmeritve. Vedno smo vodeni, če smo se voljni predati toku življenja in spustiti kontrolo. Včasih me preseneti, ko gledam pri sebi, kako s pomočjo kontrole vzpostavljam občutek varnosti in stabilnosti, vsaj mislim tako, pa se hitro ujamem. Največji paradoks življenja je nedvomno v tem, da kontrolo nad svojim življenjem dobiš takrat, ko se uspeš prepustiti toku življenja. Bolj ko se uspeš prepustiti in samo biti, bolj občutiš avtentično moč v svojem življenju.

Večina preveč nadzoruje svoje življenje in ljudi v njem in se zaradi tega zakrči, loči, oddalji in izgubi občutek zase. Zanikanje samega sebe je ena izmed ključnih ranjenosti, ki nas ovirajo na naši poti Ljubezni. Zanikanje vodi v izdajo zaupanja, resnice in tega kar resnično čutimo s tem, ko pobegnemo stran od težav. Običajno stvari zanikamo tako, da se premaknemo v svojo glavo in najdemo cel kup argumentov, zakaj imamo prav. Um je prepoln izgovorov, sodb, razlogov in obtožb. Ko zanikamo svojo bolečino in boleča čustva v sebi, v resnici zanikamo ljubezen in resnico. Ločimo se od tega po čemer najbolj hrepenimo.

Zanikanje lahko pozdravite le z ranljivostjo, s tem, da si dopustite, da se odprete, čutite svoja boleča čustva, vse kar je zakopano pod masko persone, ki pravi, saj je vse v redu. Popolno razkritje je ključ, da presežemo zanikanje in ob tem je ranljivost prva stvar, ki si jo moramo dopustiti.

Vedno znova me preseneti koliko svoje življenjske energije porabljamo za to, da stvari skrivamo sami pred seboj. Šokira me, ko vidim ljudi, ki komaj živijo, pa kljub temu niso pripravljeni popustiti prijema svojega nadzora in samo biti. Pogosto šele po tem, ko se prepustimo ugotovimo kako napeti smo bili in kako močno smo se trudili, da smo obdražali iluzijo kontrole in nadzora v svojem življenju. Od nas zahteva velik napor, da držimo iluzijo nedotaknjeno. Pravzaprav smo ujetniki svoje realnosti.

Ko v polnosti objamete karkoli ste skrivali sami pred seboj, se začne resnično zdravljenje, kajti šele ko si dovoliš, da v polnosti čutiš svojo bolečino, lahko izbereš med bolečino in zadovoljstvom. Prvi korak je vedno priznanje, ko pogledaš in stopiš direktno noter in samo si.

Ko si dovoliš čutiti to kar je, se pokaže resnica in hkrati prepoznaš, da imaš izbiro in da lahko izbereš drugače kot si vajen. In da si dopustiš, da si ranljiv in da čutiš, moraš biti ponižen v sebi. Težke situacije nas vedno naredijo ponižne. Ponižne in ne ponižane kot radi zamešamo ta dva izraza. Ponižnost je pripravljenost sprejeti to kar je. Ko samo si. Si sprejemljiv, se prepustiš toku in dopustiš, da te življenje vodi. Sama rada rečem, da moramo vedeti, kako se usmerjeno prepuščati, da natančno veš kam greš in hkrati dopustiš Vesolju da te vodi po najboljši možni poti do tja.
Ponižnost je zadnja stvar, kamor si želi um. Srce zna biti ponižno, kajti ve, da je ponižnost največja moč.

Ponižanost na drugi strani je povezana z zasramovanjem in sramom. Ko smo zasramovani imamo občutek, da smo izločeni, da smo nezaželeni, da ne pripadamo in nismo vredni, da živimo ali obstajamo. Pri ponižanosti imaš občutek nemoči, ko misliš, da je s teboj nekaj hudo narobe. Ponižnost na drugi strani te ojača, te naredi močnejšega, saj ti razkrije avtentično moč tvoje duše. 

Zanikanje je precej bolj del našega življenja kot si mislimo in pogosto je del našega kritika, našega sodnika, ko sami sebe v sebi zanikamo, da ne bi izpadli smešni, čudni, ko hočemo ustrezati in zato zanikamo sami sebe in svoje talente in sposbnosti.

Soočenje s svojimi notranjimi ranami je ključno za to, da se lahko osvobodimo in samo smo. Vsi moramo to narediti pri sebi, da se osvobodimo in stopimo v svojo pristno, avtentično naravo.

Čas je, da se osvobodite in polno zaživite svoje življenje. Kaj menite?
Soočite se s seboj in objemite celega sebe.

In če na svoji poti potrebujete pomoč, vas vabim na enodnevno druženje Pot Ljubezni to soboto.

Samo bodi. Bodi ljubezen. Bodi življenje. Bodi svetloba.

Namarie
Taja

ponedeljek, 03. september 2012

Maščevanje je sladko ali pač ne?

S prijateljico sva bili na čaju. Debata je tekla okrog izdaje, prevaranosti in kar naenkrat je kot iz topa izstrelila: "Veš, če bi me moj dragi prevaral, bi mu vrnila milo za drago. Dala bi se dol s ful dobrim tipom in uživala do konca." Nekaj časa sem jo gledala brez besed, medtem ko je v meni tekel monolog.

Nisem tako prepričana, vsaj zase lahko rečem, da bi mi maščevanje v smislu milo za drago prineslo tisto zadovoljstvo, ki bi si ga v tistem trenutku želela. Pravzaprav vem, da tak obliž na rano ne bi bil prav zelo učinkovit. Pravzaprav bi bilo vse skupaj bolj podobno razsoljeni rani, ki še bolj skeli in peče.

V svojem raziskovanju ženske narave sem prišla do zaključka, da je tisto po čemer najbolj hrepenimo ženske povezano z občutkom varnosti in globokim zaupanjem osebi, ki jo izberemo za partnerja. Moja izbira je globok, strasten odnos, kjer se lahko v celoti odprem in celo sebe delim s partnerjem. In če želim resnično uživati rabim na drugi strani občutek stabilnosti in zaupanja. Ženske smo tiste, ki si želimo odnose, moškim so pravzaprav bolj v oviro, kot v resnično veselje. Moški se poročajo zavoljo ženske, da bo ona srečna, če bi poslušali svojo naravo, bi verjetno ostali neporočeni.
Kajti moški bolj od vsega drugega ceni svobodo in izjemno nesrečen se počuti takrat, ko je ujet. Zato smo v krizi srednjih let priča toliko osvobajanju na moški strani, ko se želijo osvoboditi spon, ki jih vežejo.

In ženske? Če smo iskrene s seboj in poslušamo svoje srce je tisto kar nas najbolj izpolnjuje polnost. Polnost odnosov, polnost življenja. Če moške duši ujetost, potem je za ženske najbolj boleče, ko čutijo praznino. Ženske se v svoji bolečini zapirajo vase, se ločijo od vira, ki jih polni in se vedno bolj potapljajo v praznino, ki jih muči in boli. Ko v odnosu ostane samo prazna lupina in kaj deliti, to ženske spravlja ob pamet, čeprav ne znajo razložiti kaj je pravzaprav narobe.

Ko se moški umakne v svojo svobodo, v notranjo praznino to ženska zazna kot grožnjo, kajti kar naenkrat ni več prisoten z njo, čeprav je fizično ob njej. In ni je bolj seksi stvari za žensko kot je moški, ki je polno prisoten z njo, ne glede na vse, brez da umira od dolgočasja in se na koncu izklopi.
Ugotovila sem, da imajo moški v sebi gumb za vklop in izklop, ki ga ženske v svoji polnosti življenja nimamo. Ne znamo se izklopiti, le odrežemo se oziroma ločimo od toka življenja. Povezanost je namreč tisto, kar ženski daje ta občutek polnosti. Povezanost z vsemi aspekti življenja.

In zato menim, da maščevanje nikoli ni sladko, četudi se na prvi pogled zdi da je. Maščevanje pravzaprav povzroči notranjo bolečino, kajti s tem ko hočeš raniti drugega pravzaprav raniš samega sebe.

Rešitev v primeru izdaje marsikomu ni všeč in se mu zdi popolnoma neverjetna, vendar preverjeno lahko rečem, da edina pot ven iz bolečine in ranjenosti, ven iz sramu in maščevalnih nagibov vodi skozi odpuščanje. Ko zmoreš ljubiti ta del sebe, ki je to povzročil v tvojem življenju in si odpustiti, samemu sebi, ne drugim okoli tebe, ne zunanjem u svetu, temveč svetu v sebi, takrat zdraviš sebe. Takrat presežeš samega sebe v tem delu samega sebe, ki ti ga odslikava druga oseba.

Veliko se govori o ogledalih v zadnjem času vendar v resnici šele ob velikih izgubah, izdajah, velikih bolečinah v svojem življenju sam sebe postaviš na test ali boš zmogel preseči samega sebe ali boš podlegel bolečini ali sovraštvu v sebi. 
Poligon naše rasti ni nekaj glamuroznega in razkošnega, je vsakodnevno življenje, je bitka za življenje, je izbira v vsakem trenutku. Nikoli ne veš, kje se bo pojavil tvoj naslednji učitelj in kako veliko mučenje te čaka, če ne boš sprejel lekcije, učenja, ki ti ga je prišel odslikati v tvoje življenje.

Rast nikoli ni udobna. Rast je izjemno neudobna. Seme mora predreti številne plasti zemlje in kamenja, da pokuka na plano in ko je zunaj se številne "nevarnosti", ki ogrožajo njegovo rast še povečajo. Rast ni varna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Včasih so kurili čarovnice, inkvizicija je preganjala tiste, ki so iskali vedenje in so želeli rasti in konec koncev so Jezusa križali, ker je želel rast. In vendar danes kurimo sami sebe in vedno znova se pribijamo na notranji križ, trpimo in se ranimo zgolj in samo zato, ker nismo pripravljeni opustiti navad in načinov delovanja, ki nam ne služijo več.

Nenavezanost je ključ duhovne rasti. In ko ti vzamejo vse v materialnem svetu spoznaš, kaj nenavezanost dejanko pomeni, če si voljan. Vendar ni potrebno, da vse izgubiš, nenavezanost lahko izmojstriš skozi popolno povezanot, popolno odprtost, popolno predanost življenju.
In takrat spoznaš, da je življenje sladko in grenko in da je oboje samo del te igre, ki jo igramo.

Na razmišljanje moje prijateljice nisem odgovorila. Bila sem modro tiho. Spoznala sem, da je včasih bolje stvari zadržati zase, kajti ne moreš prepričati prepričanega. Ne glede na to, kako rada imam ljudi okoli sebe, se zavedam, da vsak izbira zase. In čeprav pogosto opazujem boleče izbire in globoke ranjenosti se ne čutim poklicana, da pomagam, če mi oseba ne pove, da si želi moje pomoči. Kajti moja lastna izkušnja je, da ko si prepričan v eno stvar, ga ni človeka na svetu, ki bi te prepričal v nasprotno, čeprav kasneje sam prideš do teh istih zaključkov. Vendar je rast pomembna in potrebna, da to modrost sploh lahko objameš v sebi in presežeš samega sebe.

Najpomembnejša stvar, ko govorimo o rasti se mi zdi ljubezen do sebe. Da se ljubiš v vseh delih samega sebe. In brezpogojna ljubezen je včasih velik izziv.

Namarie
Taja Albolena