Soočamo se s preizkušnjami, z izzivi, vsak dan znova. In vendar je edini način, da rastemo ta, da se soočamo z izzivi. Spet sem imela en tak paket soočanja sama s seboj in sem ob tem razmišljala kako težko mora biti ob soočanju šele tistim, ki ne vedo za kaj gre in se sprašujejo; zakaj, zakaj se te stvari dogajajo meni? Vedno znova slišim ista vprašanja; Taja zakaj se to dogaja? Zakaj meni? Zakaj zdaj? Samo še tole mi je manjkalo ...
Odgovora nimam, pa tudi če bi ga dobili, z njim ne bi bili zadovoljni.
Zakaj meni? zakaj zdaj?
Ker je čas pravi in ker so ljudje pravi, ker so okoliščine idealne, da odigrajo igro, ki jo je duša izbrala preden je prišla na ta svet, v to telo. Duša izbere igralce v tej božanski komediji ali tragediji, izbira je vedno samo vaša.
O izbiri pišem veliko, kajti v resnici je izbira tista, ki kreira vaše življenje. Če si niste všeč, je to vaša izbira, če mislite, da ste nesposobni, je to vaša izbira, če mislite da zmorete ali da ne zmorete je v obeh primerih odločitev samo in zgolj samo vaša. Kruto? Pravzaprav ne, zame je bilo osvobajajoče. Kar še vedno ni pomenilo, da so moje izbire idealne, vedno pravilne in lepe ter pozitivne. Včasih zarijem globoko v blato moje podzavesti in bi z velikim veseljem obtoževala ves svet za to kar se mi dogaja, vendar sem se skozi svoje življenje naučila, da je samo-obtoževanje in smiljenje sebi izraz nespoštovanja samega sebe, zato zelo hitro zaključim s takimi epizodami, konec koncev gre za mojo izbiro, kako bom delovala v svojem življenju.
Zanimivo mi je opazovati svet okoli sebe, kako se iz paradigme preživetja premikamo v paradigmo rasti in kako je iskanje moči v zunanjem svetu kontraproduktivno v paradigmi v katero se premikamo. Ugotovila sem, da te osredotočanje na zunanje stvari pravzaprav pripelje čisto drugam kot bi si želel, kajti mehanizmi kreacije, ki delujejo so zdaj drugačni. In zato kaos. Kajti premik iz zunanje moči v avtentično pristno moč duše je nekaj, kar mnogim ni po godu, mnogi ne vedo kaj početi s tem. In vendar se dogaja in pomembno je soočanje s seboj. Rast te vedno pelje v notranjost, vase. In začutiti je potrebno bolečino negativnih aspektov sebe, kajti le tako jih lahko ozavestiš in izbiraš drugače.
Nič v vašem življenju ni naključno, vse je priložnost za kreiranje avtentične moči duše.
In vendar smo naučeni, da v soočenju z bolečimi čustvi ali pobegnemo, kar pogosto vodi v perfekcionizem, ki pod seboj skriva sram in strah da nismo dovolj dobri, v deloholizem, ko se ljudje za obilico dela skrijejo sami pred seboj in pred svojo bolečino ali pa v oboževanje in guru čaščenja. Drugi odziv na boleča čustva je v izogibanju, kar vodi v dolgočasje, občutke da ti stvari pripadajo, pričakovanja in odvisnosti od substanc, ljudi ali stvari. S hrano se ljudje pogosto zamotijo, da se izognejo bolečini čustev in seks je izjemno priljubljena terapija pri parih, ki se po prepiru v postelji zamotijo, da ne čutijo svoje bolečine. In tretji način je spreminjanje zunanjih okoliščin, kar poskušamo narediti skozi ustrezanje, sojenje in kritiziranje drugih, bitke za moč ali skozi stres. Vse to globoko spodaj skriva bolečino ranjenosti, bolečina namreč sporoča, da je nekaj s čimer bi se morai soočiti.
Mnogi mislijo, da je pot ljubezni enostavna in da je vse krasno in lepo. In vendar je na moji osebni poti toliko bolečine, da se včasih sprašujem kaj mi je tega treba. Pogosto pozabljamo, da z ozaveščanjem pridejo v paketu vsa čustva, tako radost, kot tudi tista druga, ki so boleča, ki jih nočemo čutiti. In vendar sem se naučila da se največja rast dogaja ravno skozi največjo bolečino in da me največja darila vedno čakajo pod največjimi strahovi in izzivi.
Na svoji poti sem se naučila kako se soočati s svojimi notranjimi zmaji, s svojimi sencami in bolečinami in kako kljub temu da me boli zavestno izbrati tisto, kar želim, da je del mojega življenja. Temu pravim mojstrenje, kajti dejstvo je, da imamo vedno izbiro.
In tako sem ob svojem zadnjem paketu bolečine močno dojela koliko sem napredovala, koliko notranje moči imam v sebi, kajti ko sem začela lesti v notranje obtoževanje in smiljenje sebi, sem takoj prepoznala kaj se dogaja v meni, opomnila sem se, da moram ostati zavestna. In ko sem drsela v notranjo bolečino in jo izkušala v njeni polnosti sem prepoznala izbiro, da odreagiram ali pa sem ljubeča. Zelo hitro sem sprejela odgovornost zase in za svoje izbire in delovala v skladu z ljubeznijo in prijaznostjo, najprej do sebe. Ena mojih osebnih zavez je, da vedno sebe postavim na prvo mesto in ljubim najprej sebe in sem prijazna najprej sama s seboj. Kar ne pomeni, da ne jokam, včasih napolnim celo steklenico solza in seveda čutim tudi jezo in bes in razočaranje in žalost. Vendar sem se izmojstrila v tem, da izbiram kaj je tisto kar je del moje realnosti, da se ne prepuščam temu, kar mi ne služi, da zavestno izbiram najboljše zase. Kajti vem, da je vsaka preizkušnja samo skrit blagoslov in je pravzaprav priložnost za rast. In ker imam ljudi okoli sebe rada toliko kot imam rada sebe, izbiram, da se namesto ločenosti zavestno odpiram in povezujem, da ostajam v svoji pristnosti. Zavezala sem se duhovnemu partnerstvu in sestrstvu, kar pomeni, da je pristnost prvo vodilo mojih odnosov in če želim biti pristna z drugimi, da moram biti pristna najprej sama s seboj. Kar ni vedno najlažja pot, vodi me skozi veliko bolečin, skozi ozaveščanje lastnih udomačenosti, lastnih senc. In v duhovnem partnerstvu vse, kar je skrito v meni, priplava na površj,e da si lahko ogledam in sprejmem kot svoje. In ja sem hladna in vzvišena, kot so mi pogosto očitali in razvajena, kar so mi očitali že v osnovni šoli in draga, nad čimer se pritožujejo predvsem moški v mojem življenju. In sem tudi nežna in strastna in mehka in ljubeča. Pa tudi divja in neukročena. Ja vse sem. In vsakič ko me kdo okarakterizira s kakšnim vzedvkom s katerim imam težave, vem, da imam s tem težave jaz sama in da mi je oseba prišla samo sporočiti kaj je tisto česar ne sprejemam v sebi. In tako imam spet delo sama s seboj.
Naučila sem se, da pot vase ne vodi skozi spreminjanje drugih, kajti spreminjanje drugih sploh ni možno. Vsak lahko spremeni le samega sebe, če tako izbere in v zvezi s tem kaj naredi. Presežeš lahko le tiste dele sebe, s katerimi se soočiš in se z njimi spogledaš iz oči v oči. Če si nekaj zanikaš ali skrivaš, bežiš od tega ali se delaš, da tega ni si le v ranjenosti zanikanja, ki te vodi v notranjo bolečino. Poznam krivulje in ovinke na poti vase in vem, da ne morem ničesar narediti namesto kogarkoli, lahko pa pokažem kako potovati po notranji poti ljubezni. Že dve desetletji potujem po sebi, spoznavam sebe in bolj, ko se poznam, bolj se imam rada, bolj se sprejemam in lažje mi je spogledovati se z vsemi tistimi bolečimi deli sebe, ki sem jih prej zanikala ali pospravila v kakšno globjo klet v svoji notranjosti.
V hecu rada rečem, da grem pogosto v deseto klet, kamor dvigalo ne vozi več in ko mi kdo reče, da so moji seminarji "težki", da niso lahkotni in frfotajoči to vzamem za kompliment. Veliko ljudi mi pove, da jih to, kar delim z vami osvobaja, jim pomaga na njihovi poti in stojim za vsem kar delim v svojih individualnih ali skupinskih srečanjih, kajti gre za moje izkušnje, mojo prehojeno pot in preizkušene prakse kako se srečati s seboj, prebuditi sebe in ljubiti sebe.
Hvala za priložnost, da delim stvari, da bogatim ta svet in da ta svet zapustim kot boljše mesto. Ustvariti pozitivno spremembno v življenju ljudi je že dolgo moje vodilo, zdaj lahko dodam le to, da v preobrazbi, ki smo ji priča z radostjo in ljubeznijo hodim z ramo ob rami z vsemi tistimi, ki ste izbrali pot ljubezni, pot vase, pristnost in avtentično moč duše. Z ljubeznijo, iz ljubezni, za ljubezen.
Namarie.
Taja
Odgovora nimam, pa tudi če bi ga dobili, z njim ne bi bili zadovoljni.
Zakaj meni? zakaj zdaj?
Ker je čas pravi in ker so ljudje pravi, ker so okoliščine idealne, da odigrajo igro, ki jo je duša izbrala preden je prišla na ta svet, v to telo. Duša izbere igralce v tej božanski komediji ali tragediji, izbira je vedno samo vaša.
O izbiri pišem veliko, kajti v resnici je izbira tista, ki kreira vaše življenje. Če si niste všeč, je to vaša izbira, če mislite, da ste nesposobni, je to vaša izbira, če mislite da zmorete ali da ne zmorete je v obeh primerih odločitev samo in zgolj samo vaša. Kruto? Pravzaprav ne, zame je bilo osvobajajoče. Kar še vedno ni pomenilo, da so moje izbire idealne, vedno pravilne in lepe ter pozitivne. Včasih zarijem globoko v blato moje podzavesti in bi z velikim veseljem obtoževala ves svet za to kar se mi dogaja, vendar sem se skozi svoje življenje naučila, da je samo-obtoževanje in smiljenje sebi izraz nespoštovanja samega sebe, zato zelo hitro zaključim s takimi epizodami, konec koncev gre za mojo izbiro, kako bom delovala v svojem življenju.
Zanimivo mi je opazovati svet okoli sebe, kako se iz paradigme preživetja premikamo v paradigmo rasti in kako je iskanje moči v zunanjem svetu kontraproduktivno v paradigmi v katero se premikamo. Ugotovila sem, da te osredotočanje na zunanje stvari pravzaprav pripelje čisto drugam kot bi si želel, kajti mehanizmi kreacije, ki delujejo so zdaj drugačni. In zato kaos. Kajti premik iz zunanje moči v avtentično pristno moč duše je nekaj, kar mnogim ni po godu, mnogi ne vedo kaj početi s tem. In vendar se dogaja in pomembno je soočanje s seboj. Rast te vedno pelje v notranjost, vase. In začutiti je potrebno bolečino negativnih aspektov sebe, kajti le tako jih lahko ozavestiš in izbiraš drugače.
Nič v vašem življenju ni naključno, vse je priložnost za kreiranje avtentične moči duše.
In vendar smo naučeni, da v soočenju z bolečimi čustvi ali pobegnemo, kar pogosto vodi v perfekcionizem, ki pod seboj skriva sram in strah da nismo dovolj dobri, v deloholizem, ko se ljudje za obilico dela skrijejo sami pred seboj in pred svojo bolečino ali pa v oboževanje in guru čaščenja. Drugi odziv na boleča čustva je v izogibanju, kar vodi v dolgočasje, občutke da ti stvari pripadajo, pričakovanja in odvisnosti od substanc, ljudi ali stvari. S hrano se ljudje pogosto zamotijo, da se izognejo bolečini čustev in seks je izjemno priljubljena terapija pri parih, ki se po prepiru v postelji zamotijo, da ne čutijo svoje bolečine. In tretji način je spreminjanje zunanjih okoliščin, kar poskušamo narediti skozi ustrezanje, sojenje in kritiziranje drugih, bitke za moč ali skozi stres. Vse to globoko spodaj skriva bolečino ranjenosti, bolečina namreč sporoča, da je nekaj s čimer bi se morai soočiti.
Mnogi mislijo, da je pot ljubezni enostavna in da je vse krasno in lepo. In vendar je na moji osebni poti toliko bolečine, da se včasih sprašujem kaj mi je tega treba. Pogosto pozabljamo, da z ozaveščanjem pridejo v paketu vsa čustva, tako radost, kot tudi tista druga, ki so boleča, ki jih nočemo čutiti. In vendar sem se naučila da se največja rast dogaja ravno skozi največjo bolečino in da me največja darila vedno čakajo pod največjimi strahovi in izzivi.
Na svoji poti sem se naučila kako se soočati s svojimi notranjimi zmaji, s svojimi sencami in bolečinami in kako kljub temu da me boli zavestno izbrati tisto, kar želim, da je del mojega življenja. Temu pravim mojstrenje, kajti dejstvo je, da imamo vedno izbiro.
In tako sem ob svojem zadnjem paketu bolečine močno dojela koliko sem napredovala, koliko notranje moči imam v sebi, kajti ko sem začela lesti v notranje obtoževanje in smiljenje sebi, sem takoj prepoznala kaj se dogaja v meni, opomnila sem se, da moram ostati zavestna. In ko sem drsela v notranjo bolečino in jo izkušala v njeni polnosti sem prepoznala izbiro, da odreagiram ali pa sem ljubeča. Zelo hitro sem sprejela odgovornost zase in za svoje izbire in delovala v skladu z ljubeznijo in prijaznostjo, najprej do sebe. Ena mojih osebnih zavez je, da vedno sebe postavim na prvo mesto in ljubim najprej sebe in sem prijazna najprej sama s seboj. Kar ne pomeni, da ne jokam, včasih napolnim celo steklenico solza in seveda čutim tudi jezo in bes in razočaranje in žalost. Vendar sem se izmojstrila v tem, da izbiram kaj je tisto kar je del moje realnosti, da se ne prepuščam temu, kar mi ne služi, da zavestno izbiram najboljše zase. Kajti vem, da je vsaka preizkušnja samo skrit blagoslov in je pravzaprav priložnost za rast. In ker imam ljudi okoli sebe rada toliko kot imam rada sebe, izbiram, da se namesto ločenosti zavestno odpiram in povezujem, da ostajam v svoji pristnosti. Zavezala sem se duhovnemu partnerstvu in sestrstvu, kar pomeni, da je pristnost prvo vodilo mojih odnosov in če želim biti pristna z drugimi, da moram biti pristna najprej sama s seboj. Kar ni vedno najlažja pot, vodi me skozi veliko bolečin, skozi ozaveščanje lastnih udomačenosti, lastnih senc. In v duhovnem partnerstvu vse, kar je skrito v meni, priplava na površj,e da si lahko ogledam in sprejmem kot svoje. In ja sem hladna in vzvišena, kot so mi pogosto očitali in razvajena, kar so mi očitali že v osnovni šoli in draga, nad čimer se pritožujejo predvsem moški v mojem življenju. In sem tudi nežna in strastna in mehka in ljubeča. Pa tudi divja in neukročena. Ja vse sem. In vsakič ko me kdo okarakterizira s kakšnim vzedvkom s katerim imam težave, vem, da imam s tem težave jaz sama in da mi je oseba prišla samo sporočiti kaj je tisto česar ne sprejemam v sebi. In tako imam spet delo sama s seboj.
Naučila sem se, da pot vase ne vodi skozi spreminjanje drugih, kajti spreminjanje drugih sploh ni možno. Vsak lahko spremeni le samega sebe, če tako izbere in v zvezi s tem kaj naredi. Presežeš lahko le tiste dele sebe, s katerimi se soočiš in se z njimi spogledaš iz oči v oči. Če si nekaj zanikaš ali skrivaš, bežiš od tega ali se delaš, da tega ni si le v ranjenosti zanikanja, ki te vodi v notranjo bolečino. Poznam krivulje in ovinke na poti vase in vem, da ne morem ničesar narediti namesto kogarkoli, lahko pa pokažem kako potovati po notranji poti ljubezni. Že dve desetletji potujem po sebi, spoznavam sebe in bolj, ko se poznam, bolj se imam rada, bolj se sprejemam in lažje mi je spogledovati se z vsemi tistimi bolečimi deli sebe, ki sem jih prej zanikala ali pospravila v kakšno globjo klet v svoji notranjosti.
V hecu rada rečem, da grem pogosto v deseto klet, kamor dvigalo ne vozi več in ko mi kdo reče, da so moji seminarji "težki", da niso lahkotni in frfotajoči to vzamem za kompliment. Veliko ljudi mi pove, da jih to, kar delim z vami osvobaja, jim pomaga na njihovi poti in stojim za vsem kar delim v svojih individualnih ali skupinskih srečanjih, kajti gre za moje izkušnje, mojo prehojeno pot in preizkušene prakse kako se srečati s seboj, prebuditi sebe in ljubiti sebe.
Hvala za priložnost, da delim stvari, da bogatim ta svet in da ta svet zapustim kot boljše mesto. Ustvariti pozitivno spremembno v življenju ljudi je že dolgo moje vodilo, zdaj lahko dodam le to, da v preobrazbi, ki smo ji priča z radostjo in ljubeznijo hodim z ramo ob rami z vsemi tistimi, ki ste izbrali pot ljubezni, pot vase, pristnost in avtentično moč duše. Z ljubeznijo, iz ljubezni, za ljubezen.
Namarie.
Taja
Ni komentarjev:
Objavite komentar