četrtek, 20. december 2012

LOVEvolution se dogaja zdaj!

Sem govorila s prijateljico in pravi: "Taja nobenih napovedi za 2013 ni nikjer, lani so nam že ves december pisali o tem kakšno bo leto 2012, kaj se dogaja?" Pa sem v šali rekla, da verjetno vsi čakajo na konec sveta in če bomo preživeli bodo potem naknadno objavili napovedi, zdaj se nihče ne upa napovedovati, kaj bo.

Žalostno? Smešno? Stvar pogleda. Dejstvo je, da se premikamo v neznano, kjer stvari niso predvidljive, kjer vsak s tem, ko spreminja svoj notranji svet spreminja svoj zunanji svet. 
Veseli me, ko vidim, da ljudje zelo premikajo meje v svojih notranjih svetovih in vendar čutim toliko strahu na eteričnih nivojih, ker je ljudi strah kaj bo.

Res je, da Zemljo v teh dneh in to že vse od 12.12. objema intenzivno polje svetlobe, ki prihaja iz centralnega sonca, vendar je moje osebno mnenje, da nam služi v premiku, ki ga delamo navznoter in ko se jutri 21.12. odprejo vrata v angelsko kraljestvo, bodo preplavljeni predvsem naši notranji svetovi in najbolj bo na udaru živčni sistem. Kakšni kratki stiki v notranji napeljavi so možni, vendar do zunanjih stikov ne bo prihajalo na ta način.
Vendar vsi tisti, ki se pripravljajo na konec sveta utegnejo zaradi razočaranja, ker ga ne bodo dočakali narediti kakšno neumnost v fizičnem svetu, da bi si potrdili svoja pričakovanja.

Zakaj bi ljubeče Vesolje in naša Zemlja povzročila uničenje? Komu na čast? Naša samopomembnost nima meja in ko včasih poslušam ljudi kako pomembni so v svojih svetovih sem vesela, da sem del drugačnih svetov in da se naši svetovi ne stikajo. Seveda sem tudi sama šla skozi obdobja, ko sem kar kipela od samopomembnosti in Vesolje me je močno ošvrknilo po prstih. Zato vem, da je bolj modro ukvarjati se s svojim notranjim svetom in v njem sprejemati vse dele sebe, namesto da poskušaš zunanji svet prilagoditi sebi.

Danes se začenja tridnevna pobuda ZA Ljubezen ko bomo 20.12, 21.12 in 22.12 vsakodnevno osredotočali svojo pozornost na ljubezen, kajti vsi vemo, da če se nas ustvari kritična masa ljudi, ki konstantno ostajamo v energiji ljubezni je to močno polje energije, ki ga širimo v svet in v Vesolje. In verjemite mi, Vesolje je dalo pobudo, da se odzovemo z Ljubeznijo. Res je čas, da stopimo drug z drugim, z ramo ob rami v blaženost ljubezni. Moja zaveza je, da sem ljubezen in da ljubezen v svojem življenju dajem na prvo mesto.

Vedno znova se skozi dnevne prakse spominjam na to, da sem ljubezen, da diham ljubezen, da širim ljubezen. Kajti brezpogojna ljubezen je vse kar je.

Na spletni strani bo na voljo dnevna praksa Za Ljubezen in na srečanjih, ki jih v teh dneh še imam bom o svetlobi in ljubezni še govorila.

Na eteričnem nivoju se je ustvarila močna energijska posoda za vse tiste, ki vsakodnevno stopamo v ta alkemični kotel in preobražamo notranji svinec v zlato in veseli me, ko slišim z vseh koncev Slovenije, da se nam pridružujete in da čutite, kako se povezujemo in družimo na svetlobni mreži.

Verjamem, da je izbira naša in da soustvarjamo naš jutri, zato izbiram ljubezen in svetlobo in življenje, kajti to sem, tako kot je to čisto vsak med vami. 

In zato te vabim, da se mi pridružiš. Vodena praksa je na voljo na spletni strani http://www.divine.si/dogodki/december.html

Za sLOVEnijo in za svet z Ljubeznijo ... LOVEvolution. 

Namarie

Taja Albolena    


torek, 11. december 2012

Bo res konec sveta?

Nasmejala me je objava nekje v virtualnem svetu interneta, kjer zagotavljajo, da bo konec sveta, če pa nam uspe temu uiti, potem bo zagotovo vsaj par dni teme. Ljudje nakupujejo sveče in mnogi s strahom pričakujejo 21.12. ko naj bi se za nekaj dni popolnoma stemnilo. Z vseh koncev prihajajo vprašanja, če to drži. Sama vedno pogledam kakšna je energija za takim sporočilom in če izhaja iz strahu temu ne posvečam pozornosti, kajti moja namera je svetloba, je ljubezen in življenje. Tja se osredotočam, temu namenjam svojo pozornost in tja teče moja energija.

Zelo blizu mi je šamanska tradicija kot jo predstavlja Don Miguel Angel Ruiz in ko ga berem vedno znova opažam, da je to svet, ki mi je blizu, in ga med vrsticami pogosto vpletam v učenja, ki jih delim naprej. Ko sem odstirala svoje ženske obraze sem ugotovila, da je za to zaslužen arhetip zdravilke, ki je v mojem učenju močno prisoten. Šamani pravijo, da je človeštvo le eden od organov mame Zemlje, tako kot organ mineralov, organ voda, organ rastlinja, organ zraka. Kot človeški organ planeta Zemlje smo neločljivo povezani z vsemi drugimi organi planeta. Karkoli se zgodi na planetu vpliva na vsakogar v človeškem organu in kar vpliva na posameznika v človeškem organu, vpliva na celoten planet.

Naš planet je živo bitje, ki misli in izbira akcije zase. Izbruh vulkana ali potres, poplave in neurja niso naključna dejanja, so izbire bitja, ki mu pravimo Gaia. In naš dogovor s tem čudovitim modro-zelenim bitjem je, da nam pomaga v naši preobrazbi. In ker se upiramo, planet s svojim delovanjem pomaga, da dojamemo, da moramo opustiti svoje navezanosti v fizičnem svetu in svojo pozornost iz zunaj prenesti v svojo notranjost. In planet bo to naredil tudi skozi katastrofe. In če mene vprašate, ne, ne bo konec sveta. Ja, utegnejo pa se nam zgoditi kakšni potresi, neurja in poplave. Pa ne zato, ker bi nas planet hotel kaznovati. Tak je naš dogovor z njim, ker se oklepamo preživelih sistemov in ker je čas za spremembo, za fleksibilnost, za povezanost, za prilagodljivost. Planet nas kliče, naj se prebudimo v svojo polno izvorno moč naše duše in to začnemo živeti vsak dan.

Tako kot ima ena celica moč, da ustvari človeško bitje, leži globoko v naši notranjosti moč, da ustvarimo celoten univerzum. Naš razum je tako omejen, da nam vedno znova preprečuje, da bi resnično dojeli obseg naše moči. 
V sebi nosimo moč, da spremenimo karkoli. Vsak posameznik nosi v sebi moč, da preobrazi karkoli. Lahko gradimo ali uničujemo. Naša moč presega vse atomsko orožje.
In potem se sprašujemo ali bo konec sveta? V resnici je moč izbire v naših rokah, mi soustvarjamo realnost v kateri živimo. In resnično se sprašujem kdaj bomo končno dojeli, da imamo v sebi potencial, ki presega vse, kar nam je poznano. Namesto da se ga bojimo bi bil morda resnično že čas, da izberemo ... tokrat z več modrosti.

Preseneča me, kako ljudje ne sodelujejo v odločitvah in se potem pritožujejo, da namesto njih izbirajo drugi. Če ne izbereš, si avtomatsko izbral to, kar je izbrala večina, pa če si s tem zadovoljen ali pa ne.

Doba vodnarja v katero vstopamo od nas zahteva jasnost in avtentičnost, da vemo kam gremo. Presenetil me je pogled na astrologijo, ki pravi, da gre za znanost. Znanost tolmačenja metabolizma Univerzuma. Astrologi v starih kulturah so na podlagi pozicije planetov vedeli povedati kaj je energija, ki jo Vesolje pričakuje od Zemlje in od njenih vitalnih organov. In ljudje ustvarjamo močno čustveno energijo, kajti "e-motion" je energija v gibanju. Čustvena energija je glavna energija, ki jo Zemlja izmenjuje s Soncem in iz Sonca ta energija seva v Vesolje. Sonce nam pošilja svetlobo in v sončni svetlobi so informacije, ki jih sonce pošilja na Zemljo v obliki kod. Sončna svetloba nosi s seboj informacijo za ves planet, ki ustvarijo reakcije v Zemlji. Zemljina reakcija na informacijo, ki je zakodirana v svetlobi, prihaja v obliki pošiljanja energije, ki jo želi sonce.

Informacija, ki močno prihaja na planet skozi svetlobo je potreba po energiji ljubezni. Pomembno je, da izberemo ljubezen in jo iz sebe širimo v svet.
S svojimi izobraževanji v zadnjih nekaj mesecih sem dobila jasno potrditev, da ljudje izbiramo med dvema energijama, med pomanjkanjem in obiljem, med strahom in ljubeznijo. In to vedno znova, vsak dan. Tam kjer je vaš fokus, tja teče vaša energija in tam imate rezultate. 
In če se osredotočate na to kar si želite kot na nekaj zunaj vas, nekaj kar še nimate, je to informacija, ki jo pošiljate iz sebe v svet in zunanje energije se na to odzovejo tako, da temu pritrdijo, vedno znova in znova. Če je vaš fokus pomanjkanje, se v tej energiji, v katero smo vstopili leta 2009, to pomanjkanje le še povečuje. Izbira je vedno naša in vse je v nas.

12.12.12 nam sporoča, da je zadnji čas, da dojamemo, da se je začela nova doba, da smo že v njej. Da nas nihče ne bo reševal in da je vse odvisno od naše izbire. Zato sem začela s pobudo, da kreiramo to, kar si želimo, da soustvarjamo z ljubeznijo, za ljubezen in iz ljubezni. Kajti le to je pot, ki nas vodi naprej.

Ne gre za to, da bomo karkoli sprejeli, pravzaprav gre za to, da moramo v tej poravnavi mi od sebe dati čustveno energijo, ki jo potrebuje sonce za ta prehod v novo dobo in to je energija ljubezni. Le ljubezen lahko ustvari energijsko ujemanje za preskok, ki se odvija.

In pomembno je, da izberete ZA kaj ste in ne PROTI čemu ste. Kajti ko izbirate proti, pravzaprav podpirate tisto česar nočete podpreti, če razumete zakone univerzuma in mehanizme po katerih delujejo energije.
In jaz izbiram Ljubezen, Mir, Radost, Polnost, Obilje in Celovitost ter Celostnost vedno znova, vsak dan. Kajti ključ za novo dobo so dnevne prakse, kaj vedno znova potrjujete in kaj izbirate v svojem življenju.

Jaz se zavedam, da sem Ljubezen, da sem Mir, da sem Obilje, da sem Enost. In vem, da je to edini način, da je to tudi del mojega življenja, da je to moja Kreacija. Pa Vi? 

Več o pobudi Za SLOVEnijo z Ljubeznijo na spletni povezavi http://www.divine.si/dogodki/december.html

Pridružite se mi skozi vodeno prakso, ki jo najdete na spletni strani. Kajti sodelovanje in soustvarjanje je nujno. Brez vseh vas ne bo šlo, kajti ko se nas več poveže v isti nameri ustvarjamo čudeže.

Želim vam, da si ustvarite to kar si želite, da kreirate iz sebe.

Namarie
Taja Albolena

petek, 07. december 2012

Odgovor je avtentičnost

Poklical me je prijatelj, poleg vsega kar sva debatirala, me je vprašal kaj bo s Slovenijo in z ljudmi. Moj odgovor je, da vsak kreira svojo realnost, svoj pogled na svet, in svet soustvarjamo skupaj.

Seveda je prav, da izrazimo svoje mnenje, vendar je potrebno po tem, ko smo povedali svojo resnico prevzeti tudi odgovornost za vse povedano. Če torej želimo, da se nekaj spremeni, moramo to spremeniti v sebi. Dejstvo je, da s tem, ko se poskušamo ukvarjati s stvarmi zunaj sebe ne bomo spremenili nič. In prej ko se bomo prebudili v to dejstvo, lažje nam bo. Kajti ta vlak je odpeljal, davno. Nič se ne da spremeniti v zunanjem svetu, to že nekaj let čivkajo vrabci na strehi, ampak ljudje kar ne dojamemo. Ljudje čakajo, da se bo nekaj zgodilo zunaj njih, da bo prišla vlada, ki bo reševala stvari, da bo prišel nov predsednik, ki bo rešil stvari, da se bo zgodilo nekaj, kar bo spremenilo trenutno situacijo. 

Ampak to lahko spremenimo le MI. TI, jaz, mi vsi, vsak v sebi. Vsak posameznik šteje. Vsak v sebi lahko spremeni svet. 

NIhče nas ne bo prišel rešit. Tokrat rešujemo le sami sebe.

In svet lahko spremenimo le iz sebe v svet. In ne s tem, da se upiramo, protestiramo, se borimo s svetom zunaj sebe. Gre za spremembo paradigme v sebi. Gosenice se morajo spremeniti v metulja. Brez preobrazbe ne bo šlo. In metamorfoza metulja nam kaže pot.
Energija nam daje veliko lekcijo, kajti vse zunaj nas je le odsev tega kar je v nas.

Reši nas lahko samo avtentičnost, to da postanemo to, kar resnično smo. Odgovor je Resnica. In Resnica velikokrat zaboli, ker je direktna, ne okoliši in nas sooči s tem, kar smo. Imaš to, kar si.

In seveda smo lahko pametni, ko se to dogaja drugim, ko pa se dogaja tebi in gledaš filme za nazaj in točno več, kje si izdal sebe in zakaj te nekaj boli, je to čisto druga zgodba.

Sama rada rečem, da je v tem času najbolj pomembno, da si v toku. In ko si v toku je to tako kot če bi surfal na valu. Včasih se val zlomi nate, včasih ga zamudiš, včasih pa te sname z vala tvoja neiskrenost in pretvarjanje, ko hočeš ustreči nekomu in se želiš prilagoditi drugim, da bi bil sprejet, pa te val potegne vase in te povala po pesku. Takrat se ti lahko zgodi, da hlastaš za zrakom, da imaš usta polna peska in ničesar ne vidiš, vendar te slej ko prej izpljune ven in imaš možnost ujeti naslednji val.

Navodila za surfarje so več kot le navodila za surfanje, so navodila za vse, ki deskamo v tem velikem oceanu, ki mu pravimo življenje. Poglej za besede in beri med vrstticami.

1. Strast je zakon

Najboljši deskarji ne zgubljajo časa s posedanjem na plaži v pogovorih o deskanju. Oni ljubijo vodo in so tam zunaj, na morju in čakajo na val. Popolnoma so predani deskanju s telesom, umom in duhom. Nekateri imajo na odbijačih svojih konjičkov nalepke z napisom "Strast je zakon."

2. Brez izziva, ni talenta

Najboljši deskarji se nenehno priganjajo do limitov, preizkušajo nove gibe in lovijo večje valove, daljšo ježo in več kontrole. To pa pomeni več rizika, nenhno izzivanje samega sebe in tistih okoli sebe in izpopolnjevanje vseh v procesu.

3. Pričakuj, da te bo odplaknilo z deske

Deskarji vedo, da se to, da te odplakne zgodi dva do trikrat bolj pogosto kot res odlična ježa. Osnovna ideja je, da se učiš iz tistih odplaknjenih dogodkov in se zavedaš dejstva, da če igraš varno igro ne napreduješ.

4. Nikoli ne obrni hrbta Oceanu

Negotovost in nepredvidljivost spremembe sta točno takšna kot tista povezana z valovi oceana. Deskarji spoštujejo "tiste" valove in jih nikoli ne jemljejo kot samoumevne. Tudi najboljši svetovni deskarji se lahko utopijo ali jih poje morski pes, če niso zelo pozorni. Zato bodi pozoren.

5. Vedno opazuj horizont

Četudi je val, ki prihaja res ogromen in ti lahko nudi res dobro ježo na valu, bodi pozoren na to kaj prihaja za njim. Sprememba lahko prinese val, ki ti bo nudil ježo življenja ali pa te bo poslal navzdol, da se razletiš v pesku.

6. Premakni se, preden premakne tebe

Da ujameš val, se moraš začeti premikati preden leta pride do tebe. Če čakaš predolgo časa, te bo prehitel in te pustil v centrifugi.

7. Nikoli ne deskaj sam

Deskarji vedo, da je pomembno imeti varovanje in podporo, če se zgodi kaj hujšega. Oni vedo, da z združevanjem moči, znanja in sredstev z drugimi lahko dobijo največ iz svoje strasti.
 

Torej soustvarjajmo.
Čas je, da se povežemo in surfamo skupaj. In točno zato sem pozvala, da se povežemo 12.12.12 in 21.12.12 da Slovenijo združimo v Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen. Ker Ljubezen smo in ustvarjamo jo lahko le, če se tega zavemo in to objamemo v sebi.

Bodi ljubezen. Živi jo.
Bodi sprememba. Živi jo.
Bodi kar si. Živi sebe.

Namarie
Taja Albolena   

ponedeljek, 26. november 2012

Čas je, da se prebudite!


Poznate tisti občutek, ko veš, da ne moreš več na tak način kot si včasih, ko veš, da moraš nekaj spremeniti, ko veš, da je čas, da odpreš oči in se prebudiš, pa te je enostavno preveč strah?
Imam občutek, da mnogi raje mižijo, kot da bi odprli oči in se v tem trenutku prebudili. 
In vendar, kot pravi izjava Betty Bender: “Kadarkoli sem naredila karkoli, kar je bilo na koncu vredno truda ... me je na smrt prestrašilo.”  
Če hočemo spremembe, moramo tvegati. Kriza je čas dejanj, kajti kriza le razkriva  stvari, ki se morajo spremeniti. In večje ko so spremembe, ki jih moramo narediti, več moramo tvegati. In čas nikoli ni popoln, kot tudi okoliščine nikoli niso popolne. Vedno mora nekaj starega umreti, da se nekaj novega lahko rodi. 

Arhetip modre ženske je tisti arhetip, ki nam pomaga, da se prebudimo. In modra ženska ve povedati, da prebujenje ni čisto nič romantičnega, lepega in srečnega. Prebujenje je soočenje z vsem tistim, kar ni resnica, z vsemi lažmi, neresnico in iluzijo našega življenja. In temu se večina za vsako ceno želi izogniti, kajti to s seboj prinaša bolečino, ranjenost in trpljenje.
Zato je razsvetljenje eden od najbolj zaželenih in hkrati najbolj izogibanih aspektov našega življenja. Kajti v procesu prebujenja se v prvi fazi zgodi uvid, ki nam pokaže našo dušo in vse kar si želimo. Potem pa pride druga faza prebujenja, ki je povezana  s čiščenjem vsega tistega, kar nam stoji na poti da ta svoj uvid tudi zaživimo v polnosti. 

Skozi proces čiščenja vsega, kar nam stoji na poti tako pogosto vstopamo v svojo temno noč duše ali tudi temno noč ega, kajti gre za smrt ega v nas.
Temna noč duše je čas izjemnega blagoslova, ki izhaja iz globokega notranjega trpljenja in ki daje arhetipu ranjenega zdravilca priložnost, da dojame, da nima nadzora nad ničemer. Kajti ranjeni zdravilec v nas ima občutek, da ima nadzor nad vsemi stvarmi v našem življenju. Najbolj samodestruktivno in pogosto kritično obdobje v življenju ranjenega zdravilca poznamo pod imenom Temna noč Duše. To obdobje lahko traja dneve, tedne, mesece ali celo leta.
V tem obdobju Temne noči Duše ranjeni zdravilec doseže krizo vere vase in v druge. Običajno krhek sistem prepričanj, iluzija razpade, kar povzroči globok notranji konflikt in zmedenost.

Šamani so poznali proces vračanja delčkov duše, v katerem so ljudje zdravili svoje rane. Razumeli so, da je človeški duh nesmrten in da je edini način, kako pripeljati nazaj izgubljeno vitalno energijo in moč ta, da so poslali svojega vodnika ali totemsko žival, da je zbrala te izgubljene delčke duše in jih prinesla nazaj. Navajo starešine so vedeli, kako pritegniti živega mrtveca nazaj v življenje skozi ritual, ko so njihovega duha poklicali nazaj v telo.

Gre pravzaprav za prakse, ki pomagajo preseči otopelost in životarjenje, to težnjo, da bi samo preživeli in ti omogočijo, da začneš polno živeti svoje življenje.

Tako kot se je boginja Innana spustila v podzemlje, so ranjeni zdravilci notranje dovolj močni, da se vrnejo iz tega procesa Temne noči Duše in s seboj prinesejo vedenje in modrost o svoji lastni ranljivosti in o potrebi, da žrtvuješ. Naučijo se, kako so cikli življenja povezava skupnosti vseh nas. Skozi potovanje v čustveno temo podzemlja se njihovo srce odpre in začutijo sočutje do vseh bitij.

In le to sprejemanje vseh delov sebe te pelje po poti do celovitosti in celostnosti v sebi.

Kar je za veliko večino najbolj boleče je izdaja samega sebe, kajti pogosto si kupujemo čas, da bi se lahko soočili s stvarmi, ki nas resnično bolijo. Ko se pogovarjam z ljudmi, velika večina reče, da so vedeli, da so zboleli, ali da jih je nekdo prevaral, ali da ima nekdo težave, vendar je bilo to preveč boleče, da bi se s tem soočili takoj, ko se je to začelo dogajati. Velika večina si kupuje čas, s seboj sklenejo nezavedni dogovor, da bodo za to, da se s tem soočijo v svojem življenju porabili x dni, tednov, mesecev ali let. Na koncu večina reče: "Saj sem vedel." Vendar je notranja ranjenost ob tem, ko izdamo sami sebe tista, ki poveča naše trpljenje in bolečino v nas. In s tovrstnimi ranami se morami v sebi pomiriti, jih sprejeti, da bi lahko objeli svojo celovitost v sebi.

Moja izkušnja s poznavanjem arhetipskih energij v sebi me je naučila, da duša za to, da učinkovito izkuša in se izraža v tem svetu potrebuje osebnost in njene kanale skozi katere se čista življenjska energija prevaja. In če so ti naši kanali izkrivljeni, ranjeni, so v svoji senčnem aspektu je izkušnja, ki jo doživljamo temu primerno kaotična in tudi izbirati v resnici ne moremo, saj smo na avtopilota, ki ga usmerjajo naše utirjenosti in pogojenosti, ki smo jih prejeti skozi udomačevanje v otroštvu. Ko se soočimo s svojimi ranjenimi deli sebe in te arhetipske energije v sebi ozavestimo in osvobodimo lahko v vsakem trenutku izbiramo skozi kater arhetip se bo naša življenjska energija prevajala v ta svet.

Razsodnost je tista veščina, ki nam pomaga, da modro izbiramo. In modra izbira je v tem času izjemno pomembna. Da pa sploh lahko izbiramo, moramo objeti vse dele sebe, se pomiriti s svojimi ranami in jih preseči, ter izbrati to, kar je najbolj primerno v danem trenutku.

In zato so arhetipi tisti zavezniki v nas, o katerih rada povem več in katerih zavezništvo je v tem izjemno intenzivnem času močno zaželeno.
Več o ženskih arhetipih bom z vami delila v vikend seminarju decembra.
Več na spletni povezavi http://www.divine.si/dogodki/dogodki.html 

Namarie

Taja    

 

četrtek, 22. november 2012

Svoboda prihaja skozi ranljivost


Danes sem se srečala s starim prijateljem. Poznava se 12 let, odkar sem začela z energijskim čiščenjem prostorov, ko sem leta 2000 prišla z Balija. Vmes se je zgodilo toliko … ja življenje gre s svojim tokom.

Pogovor je nanesel na meni zelo ljubo temo … ranljivost. Odkar sem začela svoje delo z ženskami sem ozavestila kakšna moč leži v ranljivosti in kako jo napačno interpretiramo, ker jo enačimo z ranjenostjo. Prijatelju sem razložila, da je ključnega pomena, da se sooči s svojim ranjenim otrokom, kajti dokler tega dela ne sprejmemo v sebi in ga ne objamemo v sebi, smo na avtomatiki, na dalinjsko vodenje, ki vedno znova sproža stare odzive. Seveda mu ni bilo všeč, kar sem imela povedati. Tako kot mnogi pred njim, ki mi niso verjeli, kako pomembno se je soočiti s temi deli v sebi. Kajti že leta govorim o naših ranjenih aspektih in o tem, da se moramo pomiriti z njimi v sebi. Vendar sem danes, ko sem to isto zgodbo delila ponovno, stvari povedala na nov način, ki mi je zelo všeč in to želim deliti z vami.

Dejstvo je, da ljudje iščemo potrditve zunaj sebe tam, kjer smo biti nekoč ranjeni in zato ne zaupamo sami sebi. V sebi smo prepričani, da nas mora nekdo videti, nas slišati ali se nas dotakniti, da bi lahko pozdravili svoje ranjenosti in zato rešitelje iščemo v zunanjem svetu. Vendar je resnica taka, da nas nihče ne more rešiti od zunaj. Samo sami sebe lahko objamemo in se ljubimo, da bi lahko pozdravili svoje notranje rane.

Ko ljudje izberemo brezpogojno ljubezen in sočutje pogosto ne prepoznamo, da smo s tem izbrali, da se v polnosti sprejmemo, kar je klic za vse naše ranjene in spregledane, zanikane dele nas samih, da se dvignejo na površje in želijo našo pozornost, našo ljubezen in sočutje. Večina ljudi se teh delov sebe ustraši in jih hoče skriti nekam globoko vase. Vendar so nam v zadnjem času odvzeli preprogo pod katero smo skrivali te dele samih sebe in tako se vedno pogosteje oglasijo naokrog, če smo že pripravljeni skleniti notranji mir z njimi. In življenje je vedno bolj naporno.

To česar nam niso povedali je, da se na teh mestih naših največjih ranjenosti skrivajo naši največji darovi in da je nujno, da se spogledamo s svojimi strahovi, kajti le tako lahko odkrijemo dragulje, ki so v nas.

Ljudje smo v svojih prvih štirinajstih letih oblikovali osebnost, ki je nujno potrebna, kajti skozi osebnost se izraža naša duša, zato ni modro, da osebnost vedno znova sesuvamo v sebi. Kar pa je izjemno modra stvar je, da izkrivljene leče in poglede naše osebnosti, ki jih je oblikovala skozi travme in ranjenosti pozdravimo v sebi, kajti, če so naše notranje leče poškodovane je tudi tok naše duše, ki teče skozi te kanale izkrivljen in potvorjen.

Mi smo tisti, ki izbiramo skozi katere kanale se bo naša duša izražala, vendar to moč izbire pridobimo šele, ko se pomirimo s sabo v sebi in se prenehamo bojevati z različnimi aspekti v sebi. Ključno je, da si dopustimo, da vidimo iluzijo, da se razkrijejo laži, ki jih verjamemo o sebi in da si končno nalijemo čistega vina, da si končno povemo resnico. In resnica nima predznaka. Resnica samo JE.
Čas je, da si dopustimo, da postanemo voljni, da svojo resnico izberemo in jo izrazimo.

V dualnosti smo z namenom, kajti le skozi bolečino lahko prepoznamo darilo ljubezni in jo izberemo. In nato to izbiro ponavljamo vedno znova in znova.
In ko je danes beseda tekla o ranjenemu otroku sem bila zelo jasna, da je to del s katerim se moraš pomiriti in ga objeti v sebi, da ga lahko vzameš izza volana svojega življenja, kjer poskuša voziti avto našega življenja in ga končno damo na zadnji sedež, ter ga pripnemo, da se sprosti v svoji vlogi otroka, ki je igriv, radoveden, radoživ, radosten, namesto da poskuša reševati naš svet in vedno znova išče starša v zunanjem svetu, ki mu bo dal pozornost in ga bo ljubil.
In ko tako s svojim otrokom v ospredju hodimo na zmenke in izbiramo partnerje, se vedno znova znajdemo v poziciji, kjer se vklapljajo naše otroške rane in se ponavljajo nezaključene zgodbe iz otroštva.

Čas je, da odrastemo in sprejmemo polno odgovornost zase in končno postanemo starši temu svojemu notranjemu otroku. Čas je, da sami sebe negujemo in si damo to, kar pričakujemo od drugih, da naj bi nam dali zato, da bomo mi srečni in zadovoljni v svojih življenjih.

Konec koncev smo odrasli in čeprav je res, da v otroštvu nismo imeli izbire kaj bomo prevzeli s strani svojih staršev in kaj ne, meni je še vedno najljubši izraz don Miguela Ruiza, ki pravi, da smo bili udomačeni, drži dejstvo, da smo danes vsi odrasli in lahko izbiramo. In čas je, da izberete, da zaključite s svojo igro ranjenega otroka in ga osvobodite, ter začnete zavestno izbirati in kreirati svoje življenje.

Čas je, da se prebudimo v svojo božansko naravo in jo v polnosti utelesimo tukaj in zdaj. Da smo kar smo. Da smo božanski.

V vsakem od nas se skriva močan glas. Glas, ki se želi izraziti. Glas, ki želi, da ga slišijo. Res je čas, da si dopustite in mu dovolite, da se izrazi.

Živi svojo Božanskost je novo popotovanje vase, ki vam bo dalo glas, in razumevanje kako se izraziti in kako živeti to, kar je vaša življenjska misija.
In ja, ranljivost je del te misije. Kajti ranljivost je mesto iz katerega se rojeva vaš kreativni potencial, mesto od koder prihaja radost, to je mesto navdiha in mesto zaupanja vase.

Čas je, da si dopustimo, da smo ranljivi in v svoji polni moči duše, kajti to dvoje gre z roko v roki. In čas je, da odkrijemo svoje dragulje in jih živimo v polnosti!

Namarie
Taja Albolena


P.S.: Več o notranjem popotovnanju Živi svojo Božanskost si lahko preberete na spletni strani http://www.divine.si/divinealignment/bozanskost.html







petek, 09. november 2012

Kadar ženska daje več, kot prejema v odnosu, bo vedno dobila manj.

Imela sem predavanje na temo poznavanje sebe kot ženske in na koncu sem imela občutek, da nisem v polnosti predstavila kako pomembno je razumevanje zgornje izjave, kar me je spodbudilo k temu, da na to temo napišem članek. 

V odnosu z moškim ženske vedno izgubljamo, če preveč dajemo. To je precej nenavadna izjava in vendar je popolnoma realna, če poznamo žensko naravo. Ženske zaradi svoje hormonske naravnanosti v sebi vemo, da nas dajanje osrečuje. Ženska ob dajanju sprošča oksitocin v krvni obtok in njen naravni odziv na stres je, da je z ljudmi prijazna, da več daje.

Telo namreč ve, da je to njegov mehanizem, če daje bi se mogla po tem počutiti dobro.
Vsaka ženska ve, da ko se zaljubi in svobodno daje, da je to razdajanje povezano z občutkom ekstatičnosti, njen nivo stresa se zniža.

Naravna tendenca ženske je, da ko manj dobiva, več daje v odnosu z moškim. Še bolj se bo trudila, da bi dobila njegovo pozornost. In če menite da to ni res malo pokukajte v svoje življenje. Seveda pozornost lahko dobite na prijazen način ali pa malo manj prijazen način. Tudi ko ste agresivne, razbijate stvari ali naredite nekaj kar veste, da bo vašega moškega razburilo to naredite zato, da bi dobile njegovo pozornost. Ekstremni primer je ženska, ki moškega pripravi do tega, da je do nje agresiven, kajti vse ženske imamo globoko v sebi to hrepenenje po pozornosti in prisotnosti moškega. In če ne gre zlepa, jo dobimo zgrda. In tako v senčnem aspektu ženska dobiva pozornost s strani moškega iz njegove jeze in agresije. Kar je zelo izkrivljen in neprimeren način dobivanja pozornosti, vendar za žensko velja, da ne more živeti brez odnosa in povezanosti in ima raje kakršnokoli pozornost kot nobene. Vendar to ne napolni njene posode oksitocina, kajti v tem ni ljubezni.

Zato sem v predavanju toliko časa namenila temu, da se moramo naučiti, kako biti prijazne. To česar morda nisem dovolj poudarila je, da smo s tem, ko smo prijazne do drugih pravzaprav prijazne same do sebe.
Ženska v stresu se mora zavedati, da je nujno, da si zaradi potrebe po razdajanju tudi napolni svoj rezervoar s tem, da si dovoli in več prejema. Del sprejemanja je povezan s tem, da si dopustite in se postavite v situacije, kjer lahko več sprejmete, kjer se lahko sprostite, kjer vas nekdo sprejema, posluša in vidi, ali se vas dotika. Sebe obnovite v prvi vrsti s tem, da razumete dinamiko, ki jo hormon oksitocin ustvarja v vašem telesu.

Izziv dandanes je v tem, da ženska ne dobiva od moškega kar si želi, ker mu nenehno daje signale, da mu ni treba dajati več. Ženska ne dobi kar si želi preprosto zaradi tega, ker moški meni, da je vse v redu, če je zanj poskrbljeno in dobi svojo nagrado, to kar potrebuje in nima nobene potrebe, da bi dal nazaj. Moški ne znajo brati podnapisov, beri slabe volje v tonu ženske, ki nekaj želi od njega, kot poriv, da bi moral v zvezi s tem karkoli narediti. Moški želi, da mu jasno poveste kaj hočete od njega.

Tako ženske pridemo do točke, ko zamerimo, smo razburjene in svoje ljubezni nočemo dati, prenehamo čutiti ljubezen, oddajamo negativna sporočila in sčasoma ugotovimo, da ne pridemo do tega kar potrebujemo ne na en in ne na drug način. In tako se ženska odzove s kritiko, s tem da moškega sodi in mu kar naprej servira to, kar on ni naredil zanjo.

Rešitev je, da se ženske naučimo novih veščin, ki jih pretekle generacije žensk niso potrebovale. Ključ je v tem, da z moškim delimo stvari na način, da nas bo slišal.
Kritika pri moških ne deluje, kritika deluje v komunikaciji z drugo žensko, ki si bo to zapomnila, moški pa se ji bo skušal izogniti. Kar sliši on, ko se ženska pritožuje da je nikamor več ne pelje, da ji ne kupi rož je, je, da je ona nesrečna. Ob tem je razočaran in njegov stres se poveča in da bi si svoj nivo stresa znižal gre v stanje, kjer se izključi, nenehno pozablja, kaj so njene želje in potrebe, kaj je njej pomembno, kakšna radost zanj pomeni to, da poskrbi zanjo. Moški vse to pozabi, ko začne dobivati negativna sporočila gre enostavno v svojo jamo in se izključi. Zato je ključno kako skomunicirate svoje želje.

Kot prvo moški obožujejo ženske nasmehe in se raztopijo, če je ženska prijazna, ton glasu je za moškega izjemno pomemben znak. Če znate svoje želje izraziti na ljubeč in prijazen način, če svojega moškega naredite za junaka, bo z veseljem opravljal stvari za vas zaradi nagrade, ki jo prejme.

Zato se vedno spomnite, ko boste dale več, boste dobile manj. Ko čutite, da ste manj, da ste izčrpane, vaš moški ni tisti, ki vas bo osrečil. Prvi korak je, da se osrečite same, da same sebi daste to, kar potrebujete. To je priložnost za razvajanje, da ljubite sebe, sprejmete sebe, da si vzamete čas za stvari, ki polnijo vaš rezervoar pa naj bo to obisk frizerja, delo na vrtu, masaža ali klepet s prijateljico. Ustvarite si morate čas, da napolnite svoj rezervoar oksitocina. Sprememba se mora zgoditi znotraj nas, kajti nihče nas ne more osrečiti zunaj nas kar je le eden od mitov, ki smo ga ženske sprejele; namreč da je moški tisti, ki nas bo osrečil. Saj poznate zaključek v pravljicah, in živela sta srečno do konca svojih dni.

Kadarkoli dajete ljubezen svojemu partnerju, to niža stopnjo vašega stresa, vendar ne polni vaše posode, spremeniti moramo svoj način dajanja ljubezni tako, da dajanje ljubezni ne pomeni, da delati stvari zanj, temveč, da ga prosite, da on naredi stvari za vas. S tem, ko ga boste prijazno prosile, da naredi nekaj za vas boste naredile dve stvari hkrati; S tem ko ste ljubeče in prijazne do njega mu v resnici tudi dajete ljubezen. In ker on nekaj naredi za vas in ste voljne to sprejeti in mu pokazati, da ste opazile kaj je naredil, se boste ve čutile bolj ljubljene.

Ženske pogosto izhajamo iz predpostavke da tudi če mu rečem, bo pozabil in tako že v začetku rečemo stvari, ki naj jih naredijo z nejevoljnim glasom.
Zato je ključ v ljubečem in prijaznem tonu. Npr. »Ljubi, prosim nesi smeti v kanto.«
Naj bo jasno in jedrnato, prijazno in ljubeče. Ko opravi kar ste ga prosile z velikim nasmehom na obrazu rečete hvala. Tako dobi nagrado, ki jo želi in zaradi katere bo opravil kar ste ga prosile, četudi mu ni všeč. To je ena najbolj ljubečih stvari, ki jih lahko naredite za svoje moške in tako dajete ljubezen ob tem pa prejemate ljubezen.

sreda, 07. november 2012

Samo bodi ... Kako to narediš?


V času v katerem živimo na Zemlji v tem trenutku je izjemno pomembno dojeti, da moramo v novi energiji, ki je prisotna samo Biti, namesto da poskušamo Delovati. 
Ujeti smo v stare mehanizme delovanja in tako ljudje radi rečejo, ja saj vem, magnetiziranje iz srca in izžarevanje tega kar sem, v naslednjem stavku pa vprašajo in kako to narediš? 
NE narediš, to SI!

Sama sem se dobri dve leti, pravzaprav bo tri leta, od 2009 mojstrila v tem, kako samo Biti. Ko sem vedela kaj bi mogla, pa sem vseeno poskušala delovati in delati in narediti.
Naučila sem se kako pomembne so dnevne prakse za to, da samo smo, kajti pomagajo nam preseči stare navade in rutine. In verjemite mi, te so zelo trdovratne, saj so poseldica dolgoletnega udomačevanja v točno določeno delovanje.
Danes samo to da veš ne zadostuje, to moraš tudi dati v prakso, to živeti in to Biti. In te prakse želim deliti s tabo, kajti v novi energiji, ki se zliva na planet je nujno potrebno, da dojamemo razliko med Delovanjem in Biti.
Kajti ljudje smo tukaj zato, da stvari IZKUSIMO in ne samo mislimo ali razmišljamo o tem.

Ključ je v premiku iz glave v srce, kar pa že itak vsi vemo. Vprašanje je samo kako to narediti ... in spet sem pri istem ne narediš, to si in za to ni tehnike, so pa dnevne prakse.

Že v mesečniku Namarie sem razložila razliko med delom na sebi in negovanjem in vedno bolj vidim, kako bo to v novembru in sploh zaključevanju leta ključno za naše novoletne manifestacije.

Z možem sva imela hud pogovor na to temo in povezavo z borilnimi veščinami. Razložil mi je celoten koncept in jaz sem rekla; Ja, to je to. Super, zdaj pa to prenesi še v svoje življenje. In odgovor; Ja to je pa težje. 
NI. Ista zgodba, ko dojameš princip kako energije funkcionirajo, to so univerzalni principi. In spet smo pri praksi. Kajti vse zunaj tebe služi tebi. Čisto vse. In če si ti zagrenjen in obupan in se ti vse zdi težko, ti energije služijo v tem, da se ti točno to tudi dogaja, da je to tvoja izkušnja.
Če hočeš spremeniti svet moraš samo spremeniti svojo izbiro v sebi. In ne le enkrat, to izbiro moraš ponavljati vedno znova in znova in znova in znova. Ne zadošča enkrat. In tukaj pridejo v ospredje dnevne prakse, ker ti pomagajo narediti točno to, da vedno znova izbiraš to, kar si želiš, da je tvoja izkušnja.

In NE, ni težko, je pa vmes cela kopica izgovorov. Kajti najlažje od vsega je ostati kjer si, tudi če ti to ni všeč. In to je smisel rutine, drži te v udobju znanega, pa tudi če ti to ni najbolj všeč. Ampak je pa zanano in je udobno in to pri ljudeh odtehta bolj kot zadovoljstvo in izpolnjenost, če je potrebno nekaj spremeniti.

Resnični izziv tega časa je v tem, da se velika večina ljudi osredotoča na to kar NE deluje, na to kar BOLI, na to kar jih je STRAH. In zato si kar naprej ustvarjajo situacije v katerih se samo potrjujejo te njihove izbire.

In ko ti poskušaš delovati, da bi svet prepričal v nasprotno je spodaj še vedno frekvenca tega kaj boli, kaj ne deluje in strahovi, ki izbirajo kakšne bodo tvoje vsakodnevne situacije. 

Na kratko povzamem kje smo trenutno; v delovanju, ko si zastavljamo silje, ki jih hočemo doseči in predvsem smo osredotočeni na rezultate. Pa po možnosti bi vse moralo biti čim hitreje.

Premikamo pa se v bivanje, kjer se uglasiš na to kar želiš in to pritegneš k sebi.

Če želite na temo več informacij vas vabim na štiriurno druženje Manifestacija vs. Kreacija. Več na spletni povezavi http://www.divine.si/divinealignment/zavestnakreacija.html  

Želim vam, da ste ne glede na zunanje okoliščine s seboj nežni. Narava nas uči pomembne lekcije. Lahko se smilimo sami sebi, krivimo nekoga zunaj sebe in je vse težko. Lahko pa se precej bolj milostno premikamo skozi celotno dogajanje na Zemlji. In izbira je tvoja, samo tvoja. Vse energije zunaj tebe samo podpirajo tvojo izbiro. Vedno se spomni na to resnico!

Namarie
Taja

ponedeljek, 29. oktober 2012

Kako ustvarjamo nesrečno žensko v sebi?


Le redki se zavedajo ali sploh kdaj razmišljajo o tem, da smo biološko gledano del dveh generacij, kajti vsi smo bili že v telesih naših babic, v jajčnikih naših mam, takrat še zarodkov, kar pomeni, da smo fizično nekaj mesecev preživeli tudi v svoji babici. To pomeni, da ste fizično del vsaj dveh generacij in da so travme in vse kar se je tema dvema generacijama dogajalo je del vas. Seveda to ni omejeno le na dve generaciji, kajti tudi vaša mati je bila v svoji babici in njena mati tudi, kar pomeni, da je vse kar nosimo s seboj generacijsko pogojeno.
In cankarjanska mati ali mučenica je nedvomno del našega blueprinta, naše matrice, pa naj si to priznamo ali ne.

Imela sem srečanje na temo arhetipa matere in ko sem pripravljala srečanje, me je vrglo iz " štumfov" zavedanje, kako globoko je ta arhetip mučenice pravzaprav del našega življenja. Nikoli prej si je nisem ogledala iz tega stališča in ko sem razmišljala o tem, kako je kolektivno nezavedno Slovenk oblikovano, mi je marsikaj postalo jasno.

Če vemo, da je mati tista, ki vpliva na prvih sedem let življenja deklice s svojim zgledom in tem kar počne nam zelo hitro postane jasno, od kod smo udomačene v arhetip žrtve in mučenice. In ker se sodobna generacija temu zelo upira, kar ne pomeni nujno, da smo to tudi presegle, smo kjer smo. Z mučenico se bojujemo in jo obsojamo in ji s tem seveda dajemo vso energijo, ki jo v ta boj usmerjamo. Pogosto namreč pozabljamo, da hranimo to, s čimer se ukvarjamo, pa naj bo pozitivno ali negativno. In ko takole opazujem koliko se določene ljudi v zadnjem času vlači po zobeh, mi je jasno, da so kjer so, ker imajo vso to energijsko podporo s strani ljudi, pa sploh nima veze, če je iz stališča ljudi označena kot negativna. Tisti, ki znajo z energijo pač znajo in jo uporabijo ne glede na predznak, ki ga ljudje postavljajo pred njo. Konec koncev je energija zgolj in samo energija, brez plusa ali minusa. Plus in minus sta naša percepcija, naš pogled na svet, energijo pa tja pošljemo ne glede na predznak.

In tako cankarjanska mati ustvarja sinove, ki so čustveno vezani nanjo, kajti skozi občutke krivde jim je vcepila misel, kako se je ona žrtvovala zanje in je v njihovih očeh svetnica. Sploh ne opazijo, kako podrejeni so in kako je to načrtno ustvarjeno s strani matere, ki si pravzaprav ne želi, da bi bil kdo v njeni okolici srečen. In ko gledamo njen odnos do hčere imamo pogosto občutek, da si z vsemi kripljami prizadeva za to, da bi bila hči nesrečna, kajti njena nesreča je mamina sreča. Videti je do konca izpirjeno, vendar nikar ne prehitevajmo. Vse to se dogaja nezavedno, in običajno se ženske tega ne zavedajo.

Pa pojdimo lepo po vrsti. V prvih sedmih letih mati preda svoji hčeri kako poskrbeti zase in negovati sebe in to stori ali pa tudi ne, vendar je dejstvo, da se v tem času otrok uči, kako negovati sebe. Če mati ne zna poskrbeti zase in otroka bolj ali manj vzgaja s kritiziranjem, pravzaprav ustvarja izjemno močan arhetip notranjega kritika, ki bo kasneje vstpil v ospredje. V obdobju med 7-14 let je oče tisti, ki naj bi potrdil ženski princip svoje hčere in če je oče odsoten in ne daje pozornosti svoji mali princeski, se bo razvila v žensko, ki je mnenja, da mora za vse poskrbeti sama, da itak nima pozornosti in podpore s strani moškega in pogosto je to ženska, ki ima kasneje v svojem življenju do moških zelo prezirljiv pogled. Ko je deklica stara 14 let naj bi doživela iniciacijo v ženski svet in v sodobnem svetu tega ne počnemo več zavestno. V procesu iniciacije naj bi mati hčeri prenesla svoje znanje in vedenje kaj pomeni biti ženska in mlada ženska naj bi se soočila s prehodom iz deklice v mlado žensko. V obdobju 14-21 let naj bi našla svoj avtentični jaz, kdo ona v resnici je. Vendar ji pogosto to ni omogočeno, še posebej, če ima za mati mučenico, ji bo onemogočila, da bi se mlada ženska osamosvojila.

In tako imamo pri 21 letih mlade ženske, ki pravzaprav ne vedo kdo so in kaj sploh hočejo v svojem življenju. Take, ki iščejo princa na belem konju in upajo, da jih bo vitez osvobodil te nočne more, kot je s poljubom zbudil Trnuljčico. Miti in pravljice imajo globlji vpliv na naša življenja kot si upamo priznati. In tako je ob vstopu v naslednje obdobje svojega življenja ta mlada ženska, ki ni doživela prve iniciacije v ženstvenost pravzaprav oropana velikega dela svoje psihe, kajti tisto česar ni zares spoznala sta arhetipa divje ženske in magične muze, pa tudi drzna diva je bolj podobna upornici in bojevnici kot resnični divi. In tako ženske vstopamo v partnerstva, se poročamo in imamo otroke brez da bi resnično znale poskrbeti zase in brez da bi imele stik s svojo kreativno energijo. Brez vedenja, kako ženska pravzaprav kreira vstopamo v moški svet moči in z njimi tekmujemo v doseganju ciljev. Upiramo se temu, da bi odrasle in ko doživimo z zamudo vstop v arhetip matere, se pogosto nerazčiščeni odnosi s prejšnjimi arhetiskimi energijami znotraj nas seštejejo v maščevanje in posesivnost usodne ženske, trpinčenje in kaznovanje pasje ženske ali "bitch" v originalu, kar se pokaže skozi mučenico, ki se žrtvuje za druge, poskrbi za otroke in moža, za dom in vse kar je nujno in na koncu nima časa zase. Ker je zagrenjena in nesrečna znotraj sebe s svojim nezadovoljstvom drži v šahu vse v svoji okolici, ki se na vse kriplje trudijo, da bi ji ne stali na poti, kajti to lahko pomeni, da bo svoj vihar stresla nanje.

Mučenica ni prevzela odgovornosti za svoj izbor partnerja in ima tako izgovor, da lahko igra svojo vlogo mučenice in žrtve v očeh otrok in drugih ljudi. Kajti ona, sposobna in ljubeča ženska je omožila moškega, ki je ni vreden in tako vsa bremena življenja padejo na njena ramena.
Usmiljenje drugih je tisto, kar jo napaja in zato ne bo spustila takega moškega, saj je potreben kot kulisa za njeno igro. Že na začetku poskrbi, da kastrira svojega moža kot moškega in po vsej verjetnosti je že v začetku izbrala moškega, ki je navezan na svojo mati in pravzaprav psihično odsoten.
Mučenica namesto brezpogojne ljubezni do otrok, naredi otroke odvisne od sebe, jih naveže nase in si jih skuša podrediti. Namesto podpore in sočutja ustvarja navezanosti in kritizira, saj si le tako lahko otroke podredi tudi ko so že dovolj stari, da bi živeli svoje življenje.

In ključno je razumevanje, kako je do tega prišla, kajti senčni aspekti prejšnjih arhetipov so jo pripeljali do senčnega aspekta matere. Ko sem si ogledala pot, mi je postalo jasno, da je to še kako del moje zgodovine in presenečena sem ugotovila, da je to zgodba, ki sem ji bila priča pri svojih babicah. To mi je omogočilo, da sem odpustila, in da z velikim sočutjem gledam na svoja starša, saj se zavedam kako veliko breme je bilo pravzaprav preloženo na njuna ramena. In seveda mi je jasno, zakaj sem se sama spustila v globoko spoznavanje s temi aspekti v sebi in zakaj je študij arhetipov ves čas zelo močno del mojega življenja, kajti ko sem prvič zanosila sem se zavezala temu, da svojega sranja in sranja svoje genetske linije ne želim predajati naprej. Tega vročega kostanja ne želim deliti naprej, vem, da ga moram pojesti sama.

In seveda so to težke stvari, seveda ima vsak svojo zgodovino, vendar je pomembno, da osvobodimo svojega notranjega otroka in mu dovolimo, da je to kar je, brez nahrbtnikov ranjenosti in bolečin vseh preteklih generacij. In vendar se nič ne zgodi samo od sebe. S svojimi senčnimi aspekti v sebi se je potrebno spogledati, si jih priznati kot svoje in tega nihče ne more narediti namesto vas. In tega ne moreš narediti v udobju. Običajno je to zelo neprijetno soočenje v naših življenjih, ki ga je potrebno storiti, če se želimo osvoboditi. In ni potrebno veliko filozofije okoli vsega skupaj, le ozavestiti je potrebno in izbrati nekaj novega v svoji notranjosti.

Vedno bolj se zavedam, kako pomemben je vpliv arhetipov v naših življenjih, saj so tisti zavezniki, ki nam odslikajo nas same. mi pa se lahko z njimi pomirimo ali pa se borimo z njimi ali jih zanikamo. Ključno je, da ozavestimo, katere arhetipe v sebi zanikamo ali se borimo z njimi in s tem povzročamo njihovo izražanje skozi senco.

Prvi korak je vedno ozaveščanje človekove psihe in sprejemanje arhetipov, ki nas vodijo na poti v zrelost.
Ženske moramo dojeti, da je ključnega pomena osredotočanje nase, da zaznamo same sebe, svoje potrebe in želje, da sebe damo na prvo mesto, da ozavestimo svoje talente in jih živimo.

V slovenskem prostoru se ženske moramo soočiti z arhetipsko lepo Urško, ki je bila zapeljivka, se soočiti s svojo Usodno žensko, ki je maščevalna, ki spletkari in razdvaja. Slovenke se globoko bojimo zapeljivk, ki bi prevzele našega moškega, ker nikoli nismosprejele darov magične Muze, ki nas uči umetnosti zapeljevanja, igranja in kreiranja tega, kar si želimo. Želimo si biti ženstvene, a se tega zelo bojimo, kar vodi v otopelost in globoko zanikanje tega dela naše notranjosti. Ker nočemo sprejeti darov tega aspekta, se nam to maščuje tako, da postanemo zafrustirane, depresivne, nezadovoljne ženske, ki so polne ljubosumja do tistih, ki si upajo sijati in uporabiti čare ženstvenosti. Skrito maščevanje in kaznovanje lepe ženske na Slovenskem ženske vršijo nad ženskami tako, da jo imajo za neumno lepotičko. In tako ustvarjamo trend večnih mladenk, ko si ženske ne upajo dozoreti, saj to pomeni premik v izgubo življenja in v mučenico, ki ne zna negovati, ne pozna brezpogojen ljubezni in sočutja do drugih ampak se hrani na usmiljenju, ki ga proizvaja v ljudeh.

Drage moje Ženske, vprašanje je samo ali ste pripravljene, da se ta zgodba zaključi z Vami, ali jo boste prenesle na naslednjo generacijo, na svoje otroke. Si želite postati najsrečnejša Ženska na svetu?
Izbira je vaša.

Namarie
Taja Albolena


Kako prepoznati duhovni glamur in preseči krizo?

Pred nami je čas praznovanja. Polna luna je v starih tradicijah pomenila praznovanje za žensko, saj predstavlja njen polni potencial, njen polni sijaj. In potencial je kot seme, ki ga je potrebno aktivirati s setvijo. Sejemo ob mlaju in ob polni luni se potrdi katera so začela z rastjo in katera ne. Sejanje je potrebno opraviti zavestno, tako kot moramo za to seme kasneje tudi skrbeti, da ga zalivamo s primernimi aspekti.

Učenje zadnjih dni me vedno znova spominja na dejstvo, da smo sami odgovorni za svoje življenje in za svoja dejanja. Vse v kar se spravimo, lahko razrešimo le mi sami. Nihče nas ne bo rešil, nikogar zunaj nas ni, ki bi lahko naredil karkoli, da bi nam bilo lepše. Kar smo ustvarili, moramo tudi razrešiti, v sebi. Seveda je to ko se počutiš kot žrtev izjemno naporno in težko, kajti kar naprej iščeš rešitelja. Zato je prvi korak, da se zaveš, da se vedeš kot žrtev.
Ko sem svojo žrtev razkrinkala in si razjasnila, da sem sama tista, ki kreira svoj svet, sva postali s tem delom mene prijateljici. Dojela sem, da gre pravzaprav za zaveznika, ki mi vedno zelo glasno sporoča, kadar želim prestopiti svoje osebne meje in se narediti za žrtev. Moje popotovanje z arhetipi me je naučilo kaj je to integriteta in kako moramo vse dele sebe integrirati v celoto zavestno, skozi izkušnjo.

In večina nas takoj pomisli na to - kaj moram narediti. Ljudje me sprašujejo "In kaj naj naredim, Taja?" Odgovor ni nikomur všeč, tako kot ni bil všeč meni, ko sem ga prejela stoprvič in sem končno prisluhnila. Kar naprej so mi govorili; NIČ. NE delaj nič. Nisem razumela, kaj mi želijo povedati, saj vendar moraš nekaj narediti, ko te kdo sesuje. In vendar so bili zelo vztrajni, NIČ. 
Potem so mi razložili, tudi stoprvikrat, da ne gre za to, da deluješ, gre za to, da si.
Seveda to poznate, slišali ste o frekvencah in o tem, da moraš Biti to, kar želiš pritegniti do sebe. Vendar se ne zavedamo tega, da smo vse to, kar se nam že dogaja.

In zdaj vam bom povedala še enkrat:" NIčesar vam ni treba narediti." Prenehajte z delovanjem. Nič vam ni treba doseči. Nič vam ni treba narediti.

Namesto tega raje Bodi. Bodi to, kar si želiš, da je del tvojega življenja. Premik iz delovanja v Bit je eden največjih premikov, ki ga je potrebno opraviti in čas je zdaj. 21.12.12. govori točno o tem premiku iz delovanja, iz osredotočanja na zunanji svet, iz iskanja zadovoljitev v zunanjem svetu v notranji svet, v to da samo SI. In to je velik premik, kajti zgoditi se mora v vaši izkušnji, v tem kako živite svoje vsakodnevno življenje in ne v vaši glavi.
Veliko ljudi misli, da so naredili ta premik in vendar se vedno znova znajdejo v starih vzorcih in načinih delovanja. Ne gre za to, da mentalno misliš, da si tam, dejansko je potrebno narediti premik v svoji notranji izkušnji. Da izkušaš to v svojem vsakodnevnem življenju. Da začutiš, kaj pomeni biti kar si. Da to živiš vsak dan in je to tvoja izbira vsak dan znova.

In tukaj nam hodi napoti eden od konceptov, ki so ga v starodavnih šolah misterijev poimenovali upravičenost. Meni je bolj všeč izraz glamur. In vidimo ga kamorkoli se obrnemo. Drek zavit v celofan, pravi moja prijateljica, ki nič nič nagnjena k ovinkarjenju ali olepšavanju stvari. Glamur ustvarjamo skozi ideje in misli, ki jih napačno interpretiramo, ker jih ne razumemo (mentalni glamur), pa tudi skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje, čustva ponosa, navezanosti, ločenosti, skozi občutek nadvlade ali večvrednosti (čustveni glamur).
To vpliva na našo vitalnost, na naš osebni magnetizem in sposobnost kreiranja. Pogosto se odpravimo v svet in kupujemo stvari, ki naj bi nas osrečile. Kupimo si novo oblačilo, novo pričesko, novo šminko in sploh ženske mislimo, da zdaj smo pa čisto nove. Moški si kupijo nov avto ali "novo igračko" in mislijo, da so zdaj pa čisto drugi. Živimo v iluziji, v stanju misli in čustev, ki ustvarijo tančico čez to kar je resnica. In to iluzijo zamenjujemo za resnico. Gre za kroničen problem sodobne družbe, ki ustvarja pretvarjanje, strah, pomanjkanje jasnosti in namena. Ločimo se od duha, od svoje duše in živimo v iluziji zunanjega doseganja, predmetov, ki jih kopičimo v upanju, da nam bodo dali tisti izvorni občutek avtentičnosti, pristnosti, resničnosti. Ločimo se od prepoznavanja lastne nesmrtnosti, lastne božanskosti, dejstva, da smo ljubezen in sočutje. In sočutje pomeni, da sprejemamo sebe v vseh aspektih sebe, tudi v svojem glamurju.

Kot družba se danes počutimo zelo samopomembni, zagledani vase, zadovoljni sami s seboj in ponosni smo sami nase, kaj vse smo dosegli in kako napredni smo. Zaprli smo svoje duhovne oči in sploh ne vidimo, kako je glamur zamenjal odprtost, sočutje do drugih, ponižnost in kako smo otopeli. 
Glamur ustvari energijsko meglico, skozi katero ne moremo videti jasno, ne vidimo resnice in tako se ujamemo v podobe, ki varajo in verjamemo, da so resnične. Nasedemo obljubam, ker so slišati tako dobro in ob tem se na nivoju duše gnusimo sami sebi, kajti zavedamo se, da se prodajamo za precej manj, kot smo vredni in to je bolečina, ki prežema celotno Bit.

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi včasih zdi, kot da so v transu, ujeti v iluzijo, ki jo ponujajo mediji, v iluzijo, da si lepoto lahko kupijo, namažejo na telo ali jo pojedo. Da je varnost v zunanjih stvareh in da nujno potrebuješ zavarovanje za svojo iluzijo, drugače res ne boš preživel. Absurdnost glamurja, ki nas obdaja pa doživlja svoj vrhunec v duhovnem glamurju, kjer ljudje verjamejo, da jih bodo rešili ali osvobodili guruji in ljudje zunaj njih.

Sama že vrsto let sledim načelu, da ne učim ničesar, kar nisem izkusila na lastni koži, kajti le izkušnja je tista, ki jo lahko predaš naprej kot navdih za soočanje z lastno izkušnjo. Ko sem se soočala s svojimi iluzijami, mi lepe besede niso bile v veliko pomoč, dnevne prakse pa so bile neprecenljive. Dojela sem, da tisti, ki imajo oči da vidijo in ušesa, da slišijo letajo nizko pod radarjem in so na voljo samo tistim, ki so se osvobodili iluzije glamurja.

Duhovni glamur vidimo v ekskluzivnosti tistih, ki trdijo, da je njihova pot tista prava in v njihovi nesprejemljivosti, pomanjkanju sočutja do drugih. Vključenost in povezovanje, da deliš z drugimi je nekaj, kar jim je tuje.
Ključno vprašanje, ki si ga morate zastaviti, ko kupujete karkoli v zunanjem svetu je, ali je to tisto, kar je vodstvo moje duše ali moram to kupiti, ker to moram imeti, ker drugače ne ustrezam, nisem sprejet.

Eno največjih razodetij v zadnjih letih je bilo spoznanje, kdaj kupuje moja duša in katere stvari so resnično moje in kdaj kupujem iz svoje osebnosti in mislim, da stvari pač moram imeti zato, da jih imam. Vse kar sem kupila kot posledico navodila duše in mojih srčnih želja še vedno imam in uporabljam, vse ostalo je hitro našlo nove lastnike.

Ljudje smo tako navajeni na vloge, ki jih igramo, na to s čimer se poistovetimo, da sploh ne vemo več "Kdo sem jaz?" In kot že tolikokrat poprej bom povedala isto stvar - kriza nam jemlje naše identitete, naše iluzije, kajti njen namen je, da nas dobesedno prisili v to, da najdemo sami sebe. Kriza je tukaj, da nam pomaga, da najdemo sami sebe. In šli bomo tako globoko vanjo kolikor bolj se bomo upirali resnici in bomo poskušali skupaj držati iluzijo.

Ko se raztrešči tvoja iluzija ostaneš bos in gol. Samo si. Sem kar sem je moj moto zadnjih pet let, odkar so me slekli in sezuli in sem dojela, da stojim na svetih tleh. Svetost je bilo nekaj, kar sem iskala zunaj sebe in v tistem trenutku, v tistem prvem trenutku, ko mi je bila dana, bi jo takoj zamenjala za vse tisto, kar mi je bilo odvzeto. Moje prebujenje je bilo dramatično in trdo. Upirala sem se in nisem hotela razumeti. Kričala sem in brcala, grizla in se borila, dokler mi niso vzeli še tega. In ker sem res trmaste sorte, sem šla čisto do podna, ker enostavno nisem hotela videti. V otopelosti in vdanosti v usodo je končno posijal žarek hvaležnosti in takrat sem dojela. Pa ni treba, da gremo na tak način po tej poti. Čeprav je res, vsak se bo moral soočiti s svojim glamurjem. Ni druge poti. 

Zadnja leta poslušam nekaj, kar so zelo modro poimenovali Kompleks Plemenitosti, ko so ljudje mnenja, da notranje delo enostavno ni potrebno zanje. Da se bo zgodilo samo od sebe, da se njim pač ni treba soočati z vsemi temi stvarmi s katerimi se moramo soočati nekateri. Iluzija govori o tem, da to pač morajo narediti vsi ostali, njim pa tega ni treba, iz nekega nepoznanega razloga so izključeni iz tega filma.

Ljudje so očarani nad dejstvom, da so ta-in-ta mojster, da obvladajo vse te tehnike in vendar so se ogradili in so izgubili lastno pristnost in stik s svojo dušo. Nova energija, ki z velikimi koraki vstopa v našo sredino prinaša razsodnost, razumevanje kdaj smo v osebnosti, kdaj iz nas kriči naš ego in kdaj smo v duši. Radar za razsodnost aktiviramo s tem, ko opustimo svoje iluzije in prepoznamo svojo avtentičnost in pristnost.

Ko takole spremljam različne forume in facebook sporočila, ki se prikazujejo na mojem zidu si ne morem kaj, da ne bi včasih z začudenjem in hkrati s sočutjem spremljala številne neumnosti, ki jim ljudje verjamejo in jim nasedajo. In tega je vedno več. 
Razsodnost med resnico in astralnimi projekcijami, ki jih lahko zaznaš skozi sporočila, ki jih ljudje objavljajo je ključnega pomena. Številna sporočila, ki jih lahko prebiramo dnevno so astralne projekcije, ki izhajajo iz nerazumevanja in napačne interpretacije, kar ustvarja neravnovesje v čustvenem smislu in izraža polarnost. Preprost znak, da je nekaj zgolj astralna projekcija je strah, ki sije iz sporočila. Kajti duh nam ne daje sporočil, ki bi bila prežeta s strahom. Ego pa je v tem mojster. Kanalizirana sporočila se vedno filtrirajo skozi osebnost človeka, ki sporočilo podaja in samo od tega koliko njegovega notranjega svinca je uspel skozi notranjo alkimijo predelati v zlato je odvisno, kako čisto je sporočilo, ki steče skozi njega.

Duša ima kvaliteto stabilnosti, varnosti in osrediščenosti v energiji brezpogojne ljubezni, ki samo je. Nima nobene potrebe po delovanju, doseganju in razkazovanju. Je kar je.
In eden najboljših napotkov, ki jih lahko dam, za prepoznavanje duhovnega glamurja in glamurja kakršne koli oblike je, da se obrnete k svoji duši in z razsodnostjo prepoznate ali gre za modrost ali iluzijo, ali je to kar dobivate resnica ali ne.

Ko ti nekdo odstre tančice iluzije jo zlahka prepoznaš, dokler si ujet med njene meglice, je prepoznavanje malce težje. Vendar te vedenje osvobaja, resnica je tista, ki te osvobodi. In to kar nas drži v iluziji je nevednost in ignoranca.

In ker se igra na Zemlji spreminja, kar povzroča zmedenost in nerazumevanje pri mnogih, sem v novembru pripravila štiriurno srečanje na temo Manifestacija vs. Kreacija. V tem druženju želim osvetliti razliko med tem kako ustvarjamo stvari v zunanjem ali v notranjem svetu, kjer bo beseda tekla ravno o tem, kako je nujno potrebno svoje zavedanje iz zunanjega sveta obrniti v svoj notranji svet. Kako preseči iluzije? Kako uresničiti svoje srčne želje, glede na to, da stari načini doseganja ne delujejo več kot smo bili vajeni. Kaj je magnetiziranje in kako doseči učinel privlačnosti? Ter zakaj je avtentičnost tako ključna za naš premik onkraj portala 12:12:12?


Mesec pred nami bo intenziven in preizkušnje bodo vedno bolj del vsakodnevne prakse. Ključno je, da presežete nevednost in nehate ignorirati, da se zaveste kakšne so opcije in kako izbirati to kar si želite. Presezite iluzijo, presezite krizo s tem, da kreirate iz svoje duše, iz svojih srčnih želja.
Izbirajte modro!

Namarie

Taja Albolena

DIVINE.SI

P.S.: O duhovnem glamurju v svoji knjigi Glamour, A World Problem piše Alice Bailey.