ponedeljek, 03. september 2012

Maščevanje je sladko ali pač ne?

S prijateljico sva bili na čaju. Debata je tekla okrog izdaje, prevaranosti in kar naenkrat je kot iz topa izstrelila: "Veš, če bi me moj dragi prevaral, bi mu vrnila milo za drago. Dala bi se dol s ful dobrim tipom in uživala do konca." Nekaj časa sem jo gledala brez besed, medtem ko je v meni tekel monolog.

Nisem tako prepričana, vsaj zase lahko rečem, da bi mi maščevanje v smislu milo za drago prineslo tisto zadovoljstvo, ki bi si ga v tistem trenutku želela. Pravzaprav vem, da tak obliž na rano ne bi bil prav zelo učinkovit. Pravzaprav bi bilo vse skupaj bolj podobno razsoljeni rani, ki še bolj skeli in peče.

V svojem raziskovanju ženske narave sem prišla do zaključka, da je tisto po čemer najbolj hrepenimo ženske povezano z občutkom varnosti in globokim zaupanjem osebi, ki jo izberemo za partnerja. Moja izbira je globok, strasten odnos, kjer se lahko v celoti odprem in celo sebe delim s partnerjem. In če želim resnično uživati rabim na drugi strani občutek stabilnosti in zaupanja. Ženske smo tiste, ki si želimo odnose, moškim so pravzaprav bolj v oviro, kot v resnično veselje. Moški se poročajo zavoljo ženske, da bo ona srečna, če bi poslušali svojo naravo, bi verjetno ostali neporočeni.
Kajti moški bolj od vsega drugega ceni svobodo in izjemno nesrečen se počuti takrat, ko je ujet. Zato smo v krizi srednjih let priča toliko osvobajanju na moški strani, ko se želijo osvoboditi spon, ki jih vežejo.

In ženske? Če smo iskrene s seboj in poslušamo svoje srce je tisto kar nas najbolj izpolnjuje polnost. Polnost odnosov, polnost življenja. Če moške duši ujetost, potem je za ženske najbolj boleče, ko čutijo praznino. Ženske se v svoji bolečini zapirajo vase, se ločijo od vira, ki jih polni in se vedno bolj potapljajo v praznino, ki jih muči in boli. Ko v odnosu ostane samo prazna lupina in kaj deliti, to ženske spravlja ob pamet, čeprav ne znajo razložiti kaj je pravzaprav narobe.

Ko se moški umakne v svojo svobodo, v notranjo praznino to ženska zazna kot grožnjo, kajti kar naenkrat ni več prisoten z njo, čeprav je fizično ob njej. In ni je bolj seksi stvari za žensko kot je moški, ki je polno prisoten z njo, ne glede na vse, brez da umira od dolgočasja in se na koncu izklopi.
Ugotovila sem, da imajo moški v sebi gumb za vklop in izklop, ki ga ženske v svoji polnosti življenja nimamo. Ne znamo se izklopiti, le odrežemo se oziroma ločimo od toka življenja. Povezanost je namreč tisto, kar ženski daje ta občutek polnosti. Povezanost z vsemi aspekti življenja.

In zato menim, da maščevanje nikoli ni sladko, četudi se na prvi pogled zdi da je. Maščevanje pravzaprav povzroči notranjo bolečino, kajti s tem ko hočeš raniti drugega pravzaprav raniš samega sebe.

Rešitev v primeru izdaje marsikomu ni všeč in se mu zdi popolnoma neverjetna, vendar preverjeno lahko rečem, da edina pot ven iz bolečine in ranjenosti, ven iz sramu in maščevalnih nagibov vodi skozi odpuščanje. Ko zmoreš ljubiti ta del sebe, ki je to povzročil v tvojem življenju in si odpustiti, samemu sebi, ne drugim okoli tebe, ne zunanjem u svetu, temveč svetu v sebi, takrat zdraviš sebe. Takrat presežeš samega sebe v tem delu samega sebe, ki ti ga odslikava druga oseba.

Veliko se govori o ogledalih v zadnjem času vendar v resnici šele ob velikih izgubah, izdajah, velikih bolečinah v svojem življenju sam sebe postaviš na test ali boš zmogel preseči samega sebe ali boš podlegel bolečini ali sovraštvu v sebi. 
Poligon naše rasti ni nekaj glamuroznega in razkošnega, je vsakodnevno življenje, je bitka za življenje, je izbira v vsakem trenutku. Nikoli ne veš, kje se bo pojavil tvoj naslednji učitelj in kako veliko mučenje te čaka, če ne boš sprejel lekcije, učenja, ki ti ga je prišel odslikati v tvoje življenje.

Rast nikoli ni udobna. Rast je izjemno neudobna. Seme mora predreti številne plasti zemlje in kamenja, da pokuka na plano in ko je zunaj se številne "nevarnosti", ki ogrožajo njegovo rast še povečajo. Rast ni varna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Včasih so kurili čarovnice, inkvizicija je preganjala tiste, ki so iskali vedenje in so želeli rasti in konec koncev so Jezusa križali, ker je želel rast. In vendar danes kurimo sami sebe in vedno znova se pribijamo na notranji križ, trpimo in se ranimo zgolj in samo zato, ker nismo pripravljeni opustiti navad in načinov delovanja, ki nam ne služijo več.

Nenavezanost je ključ duhovne rasti. In ko ti vzamejo vse v materialnem svetu spoznaš, kaj nenavezanost dejanko pomeni, če si voljan. Vendar ni potrebno, da vse izgubiš, nenavezanost lahko izmojstriš skozi popolno povezanot, popolno odprtost, popolno predanost življenju.
In takrat spoznaš, da je življenje sladko in grenko in da je oboje samo del te igre, ki jo igramo.

Na razmišljanje moje prijateljice nisem odgovorila. Bila sem modro tiho. Spoznala sem, da je včasih bolje stvari zadržati zase, kajti ne moreš prepričati prepričanega. Ne glede na to, kako rada imam ljudi okoli sebe, se zavedam, da vsak izbira zase. In čeprav pogosto opazujem boleče izbire in globoke ranjenosti se ne čutim poklicana, da pomagam, če mi oseba ne pove, da si želi moje pomoči. Kajti moja lastna izkušnja je, da ko si prepričan v eno stvar, ga ni človeka na svetu, ki bi te prepričal v nasprotno, čeprav kasneje sam prideš do teh istih zaključkov. Vendar je rast pomembna in potrebna, da to modrost sploh lahko objameš v sebi in presežeš samega sebe.

Najpomembnejša stvar, ko govorimo o rasti se mi zdi ljubezen do sebe. Da se ljubiš v vseh delih samega sebe. In brezpogojna ljubezen je včasih velik izziv.

Namarie
Taja Albolena 

2 komentarja:

  1. Članek mi je zelo všeč...ravno tako tudi Vaše razmišljanje. Hvala, da ste ga delili s svetom/spletom.

    Slavka

    OdgovoriIzbriši