Živimo v svetu, kjer so krize sestavni del našega življenja. Soočamo se s podnebnimi spremembami, političnimi krizami, propadanjem sistemov, vojnami, boleznimi, pomanjkanjem hrane in vode, na različnih delih sveta. Vse to so krize, ki so del našega vsakdana, to je dejstvo in če jih poskušate zanikati ste kot noj, ki glavo tišči v pesku, medtem ko se okoli njega dogaja življenje. Tisto kar predstavlja veliko težavo je, da se večina tistih, ki niso zarili glave v pesek, kajti ta del težave zanika, s krizami poskuša spopadati logično in razumsko. Vendar je za krize značilno to, da nimajo rešitev, vsaj ne logičnih linearnih rešitev, ko je potrebno narediti tole in tole, da se kriza preneha. Kriza je nekaj kar je nelogično, nerazumljivo in kjer nam razum ne more pomagati. Če bomo čakali na analize in podatke, poročila in pripravo ustreznih ukrepov in bomo dragoceni čas zapravljali za proučevanje težav, bo težav le še več, rešitev pa od nikoder.
Se torej sploh čudimo čemu se kriza le poglablja in poglablja ne glede na to, kako mrzlično se iščejo rešitve za rešitev krize na razumskem nivoju?
Zakon privlačnosti pravi, tja kamor usmerjate svojo pozornost, tisto raste in se poglablja. Celotno človeštvo se osredotoča na težave in na krize. In kaj se poglablja? Tisto čemur namenjamo pozornost in energijo... odgovorite si sami.
Albert Einstein je nekoč rekel: "Zelo pomemben je nov način razmišljanja, če hoče človeštvo preživeti in doseči višje ravni."
Seveda se zavedamo težav, večina veleumov sveta se trenutno ukvarja z njimi, vendar če želimo resnično narediti spremembo, bomo morali začeti razmišljati drugače. Predvsem se bo potrebno iz glave premakniti tja, kjer so informacije, kako iz krize ... v srce. Vendar pozor. Srce deluje nelogično, je intuitivno, potisne nas v neznano, ne daje nam varnosti in vendar je edina rešitev, ki jo imamo na voljo. Srce nas povezuje, medtem ko um ločuje, srce pomaga in želi služiti drugim, um v krempljih ega želi služiti samo sebi in lastnemu ugodju, srce čuti in pozna sočutje, um zanika ali obsoja, sodi in obtožuje. Katera izbira vam je bolj simpatična?
Seveda bi vsi šli radi v srce. Vendar se pojavi težava v prehodu iz uma v srce, kajti od nas zahteva, da žrtvujemo vse tisto, kar nam ne služi več, udobje, varnost, navezanost, pomembnost. Zveni znano? Trenutna kriza od nas zahteva točno to. Seveda jo doživljamo precej bolj tragično. Pa vendar se dogaja ta ista zgodba .... razpadanje sistemov, izguba varnosti, izguba udobja, izguba navezanosti na stvari in ljudi, ki odhajajo iz naših življenj in izguba samopomembnosti, pomembnosti stvari v naših življenjih. Vse kar se nam je zdelo najbolj pomembno nam je odvzeto. Sliši se kot bolna igra Univerzuma, vendar je vse odvisno od tega kako gledaš na stvari. Ali vidite kozarec kot na pol poln ali na poln prazen?
Da bi lahko napredovali in se razvijali, moramo vedeti kdo smo in od kod prihajamo. To je ena najglobjih resnic, ki jih naša bit čuti in deli z nami vedno bolj pogosto. Moja hvaležnost, da sem poslušala sebe in sledila ciklom, stopala po poti spominjanja sebe z relativno majhnim uporom je neizmerna. Danes vem kdo sem in kam grem. In želim pomagati tistim, ki so se zataknili in ne najdejo poti naprej. In to počnem vsak dan svojega življenja. Z vedno večjo hvalžnostjo za vse kar mi je dano in vse kar lahko storim zato, da se premaknemo naprej, samo naprej, vedno znova naprej.
Resnica je, da je vse že v nas, samo odkriti moramo to v sebi.
Resnica je tudi, da ko odkrijemo kdo smo in se zgodi prebujenje v naši notranjosti še nismo tam. Soočiti se je potrebno z vsem, kar stoji med nami in tem božanskim jazom. Soočiti se je potrebno z vso svojo notranjo kramo, prepričanji, vzorci, ki smo jih sprejeli za svoje, pa nam ne služijo več. Tisti, ki mislijo, da tega koraka ne bo potrebno opraviti se globoko motijo in zelo jim teče voda v grlo. Kajti, da utelesiš in živiš božansko v sebi se moraš najprej soočiti z vsem za kar meniš, da ni božansko v sebi. To pa se odseva v tvojem zunanjem svetu vsak dan znova.
Alkimisti so to vedeli in zato so pridno svinec preobražali v duhovno zlato v sebi. Da jih ne bi preganjali kot čarovnice so poleg tega namešali celo vrsto kemijskih zvarkov in opravljali vrsto poizkusov, v sami biti pa je šlo za notranjo alkimijo. In če hočete opraviti notranje očiščenje potrebujete svojo alkemično posodo, ki jo ustvarite v sebi. Gre za sveti prostor v katerem se alkimija izvaja. In bolj ko se količina zlata povečuje, močneje svetiš in več vešč pritegneš k sebi. Kajti še vedno ljudje mislijo, da se bodo spremenili in razsvetlili, če se bodo dotaknili nekoga, ki je to naredil. Všeč mi je prispodoba o metulju in gosenici. Kajti metulj ne more dokazati gosenici in ji pokazati kako postati metulj, lahko pa v njej zbudi upanje, hrepenenje, ki gosenico vodi po poti, da postane metulj.
Zato postanite metulji. Očistite svojo notranjost vsega svinca in zasijte v vsej svoji lepoti. Če tako začutite se lahko vaš vodnik na poti, z največjim veseljem, kajti to je tisto kar navdihuje in izpolnjuje mene. Ko opazujem ljudi, ki spreminjajo svoja življenja in z veliko gracioznosti in miline stopajo skozi spremembe, ki sem jih sama delala precej bolj grobo, težko in z večjim mučenjem.
Vabim vas na vikend notranje popotovanje DivineBeing, ki govori prav o tej temi in notranji alkimiji in je odprt za vse, začetnike ali napredne iskalce, za moške in za ženske. Ali na notranje popotovanje za ženske DivineFeminine, če bi želele v sebi prebuditi pot srca, svojo ženskost in postati to za kar ste se rodile.
Tukaj sem, da služim drugim, da postanejo svoja najveličastnejša, najboljša različica sebe kajti s tem, ko odpiram vrata za druge utelešam in živim svojo dušno misijo, izpolnjujem svojo božansko nalogo. In ni je lepše stvari na svetu kot živeti to, za kar si se rodil.
In če želite spoznati svojo življenjsko misijo sem oblikovala notranje popotovanje Zmenek z Usodo kjer raziskujemo in se srečujemo prav s to temo.
Bodi kar si - božanski.
Namaste
Taja
četrtek, 19. januar 2012
četrtek, 15. december 2011
Duhovno življenje
Ko sem pred časom prebrala sporočilo o tem koliko ljudi je potrebnih na Zemlji, da bi resnično naredili preskok v zavesti se mi je številka zdela majhna, vendar bitja duhovnega kraljestva pravijo, da nismo niti blizu temu, da bi jo dosegli. Zakaj? Da bi jo dosegli, mora vsak posameznik iz te "kvote" resnično živeti to o čemer veliko slišimo in beremo.
In ena od pasti duhovnega življenja, ki jo pogosto srečujem pri ljudeh je poskus ega, da uporabi duhovno življenje, da pobegnete pred bolečino realnosti, strtim srcem, težavami, vzorci udomačenosti, vzorci sovraštva, maščevanja in bojevanja, da bi ubežali ideji pekla.
Eden od komentarjev ene od udeleženk notranjega popotovanja je bil, da je pri meni vedno tsko intenzivno, da se je potrebno srečati s toliko notranjimi stvarmi in da je veliko lažje samo iti na crkljanje z angeli. In s tem se nedvomno strinjam. In ne glede na to kako ljubi so mi angeli sem v svojem dolgoletnem delu z njimi ugotovila, da so krasni sopotniki in zavezniki na moji poti, vendar niso tukaj zato, da bi svoje sranje predajala njim v razrešitev. Dokler nisem začela kidati sama, se ni kaj dosti spremenilo v mojem življenju. Odkar kidam sama in se soočam s svojim notranjim sranjem sama sem se premaknila veliko bolj kot sem kdajkoli načrtovala. Angeli so nam lahko v podporo in nas opogumljajo na naši poti in vendar moramo stvari, za katere smo se kot duše odločili, da jih bomo izkusili, izkusiti mi sami. Ko vidimo stvari, jih ozavestimo in prepoznamo vzorce delovanja, lahko zavestno izberemo druge načine delovanja. Mi smo kreatorji. Jaz in ti, mi vsi.
Mistiki govorijo o prehodu v mistično srce, kjer z besedami Jezusa nastaviš še drugo lice takrat, ko nekdo udari po tebi, brez da bi udaril nazaj. Ko sem se sama prvič zavestno odločila, da bom to naredila, sem imela hude notranje boje s tistim delom mene, ki je utemeljeval zakaj bi bilo pametno, če bi vrnila udarec, se pritožila, bila žrtev. Tisti, ki so že bili v tej vlogi vedo povedati, da ni lahko in da je prvič najtežje. In vendar šele ko smo pripravljeni polno izkusiti nemoč in grozljivost tega, da smo ljudje in česa vse smo sposobni, lahko v polnosti zaživimo življenje resnice.
In ja, resnica pogosto ni prijetna in ja, res, je, tudi boli. In vendar je bolečina v našem življenju potrebna sestavina, ki nam pokaže našo zmožnost sočutja. Eden od vitalnih in vendar pozabljenih čutov je tudi čut za življenje, ki nas pouči glede bolečine, kajti bolečina je vitalni del našega življenja. Skozi izkušanje bolečine in trpljenja se zavemo sočutja in vesti. Brez bolečine, ki jo izkusimo na fizičnem nivoju se težko soočimo z bolečino naše usode in se ne znamo omejiti, da bi dosegli to, kar smo si zastavili.
Veliko ljudi sanjari o prihodnosti v raju in o razsvetljenosti, ter o tem, kako bi ušli iz sedanjosti. Razmišljajo o življenju na drugih planetih, kako bomo vnebovzeti in vendar osvoboditev prihaja skozi popolno sprejemanje in pomiritev s točno tem, kje se trenutno nahajamo v svojih življenjih.
Pogosto ne dojamemo, da je v resnici ravno izkušanje pomanjkanja tisto, kar nam pokaže polarnost obilja, da sploh cenimo in da izberemo tisto, kar želimo izkušati. In da je sovraštvo tisto, ki nam pokaže na ljubezen, da jo lahko zavestno izberemo in živimo. Polarnosti so ključnega pomena za naš razvoj, rast in napredek.
Opazovanje vam bo v tem izjemnem času v katerega vstopamo pomagalo, da boste zaznali resnico in da boste našli sebe.
Čiči in čaki je včasih najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, še posebej takrat, ko bi želel brcati, gristi in se boriti. Še vedno imamo največ težav s tem, da se predamo in dopustimo, da smo. In še vedno ljudje predajo napačno razumejo kot vdajo in zapustitev samega sebe.
Opazujte se, opazujte svoje odzive in se pomirite s seboj. Ko bi radi udarili nazaj za trenutek pomislite na to, kako se vroč kostanj ponavadi predaja naprej in koliko ljudi lahko rani vaša nečimrnost in nepripravljenost prevzeti odgovornost za svoje življenje. Odločite se, da to v sebi preobrazite zase in za vse vpletene. Imate v sebi toliko sočutja, da to lahko naredite?
Namaste
Taja
In ena od pasti duhovnega življenja, ki jo pogosto srečujem pri ljudeh je poskus ega, da uporabi duhovno življenje, da pobegnete pred bolečino realnosti, strtim srcem, težavami, vzorci udomačenosti, vzorci sovraštva, maščevanja in bojevanja, da bi ubežali ideji pekla.
Eden od komentarjev ene od udeleženk notranjega popotovanja je bil, da je pri meni vedno tsko intenzivno, da se je potrebno srečati s toliko notranjimi stvarmi in da je veliko lažje samo iti na crkljanje z angeli. In s tem se nedvomno strinjam. In ne glede na to kako ljubi so mi angeli sem v svojem dolgoletnem delu z njimi ugotovila, da so krasni sopotniki in zavezniki na moji poti, vendar niso tukaj zato, da bi svoje sranje predajala njim v razrešitev. Dokler nisem začela kidati sama, se ni kaj dosti spremenilo v mojem življenju. Odkar kidam sama in se soočam s svojim notranjim sranjem sama sem se premaknila veliko bolj kot sem kdajkoli načrtovala. Angeli so nam lahko v podporo in nas opogumljajo na naši poti in vendar moramo stvari, za katere smo se kot duše odločili, da jih bomo izkusili, izkusiti mi sami. Ko vidimo stvari, jih ozavestimo in prepoznamo vzorce delovanja, lahko zavestno izberemo druge načine delovanja. Mi smo kreatorji. Jaz in ti, mi vsi.
Mistiki govorijo o prehodu v mistično srce, kjer z besedami Jezusa nastaviš še drugo lice takrat, ko nekdo udari po tebi, brez da bi udaril nazaj. Ko sem se sama prvič zavestno odločila, da bom to naredila, sem imela hude notranje boje s tistim delom mene, ki je utemeljeval zakaj bi bilo pametno, če bi vrnila udarec, se pritožila, bila žrtev. Tisti, ki so že bili v tej vlogi vedo povedati, da ni lahko in da je prvič najtežje. In vendar šele ko smo pripravljeni polno izkusiti nemoč in grozljivost tega, da smo ljudje in česa vse smo sposobni, lahko v polnosti zaživimo življenje resnice.
In ja, resnica pogosto ni prijetna in ja, res, je, tudi boli. In vendar je bolečina v našem življenju potrebna sestavina, ki nam pokaže našo zmožnost sočutja. Eden od vitalnih in vendar pozabljenih čutov je tudi čut za življenje, ki nas pouči glede bolečine, kajti bolečina je vitalni del našega življenja. Skozi izkušanje bolečine in trpljenja se zavemo sočutja in vesti. Brez bolečine, ki jo izkusimo na fizičnem nivoju se težko soočimo z bolečino naše usode in se ne znamo omejiti, da bi dosegli to, kar smo si zastavili.
Veliko ljudi sanjari o prihodnosti v raju in o razsvetljenosti, ter o tem, kako bi ušli iz sedanjosti. Razmišljajo o življenju na drugih planetih, kako bomo vnebovzeti in vendar osvoboditev prihaja skozi popolno sprejemanje in pomiritev s točno tem, kje se trenutno nahajamo v svojih življenjih.
Pogosto ne dojamemo, da je v resnici ravno izkušanje pomanjkanja tisto, kar nam pokaže polarnost obilja, da sploh cenimo in da izberemo tisto, kar želimo izkušati. In da je sovraštvo tisto, ki nam pokaže na ljubezen, da jo lahko zavestno izberemo in živimo. Polarnosti so ključnega pomena za naš razvoj, rast in napredek.
Opazovanje vam bo v tem izjemnem času v katerega vstopamo pomagalo, da boste zaznali resnico in da boste našli sebe.
Čiči in čaki je včasih najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, še posebej takrat, ko bi želel brcati, gristi in se boriti. Še vedno imamo največ težav s tem, da se predamo in dopustimo, da smo. In še vedno ljudje predajo napačno razumejo kot vdajo in zapustitev samega sebe.
Opazujte se, opazujte svoje odzive in se pomirite s seboj. Ko bi radi udarili nazaj za trenutek pomislite na to, kako se vroč kostanj ponavadi predaja naprej in koliko ljudi lahko rani vaša nečimrnost in nepripravljenost prevzeti odgovornost za svoje življenje. Odločite se, da to v sebi preobrazite zase in za vse vpletene. Imate v sebi toliko sočutja, da to lahko naredite?
Namaste
Taja
četrtek, 03. november 2011
Prebudite se iz transa
Danes sem na facebooku prebrala prispevek sopotnice na poti luči, ki pravi, da se prebujamo iz religije, ki ji pravimo "new age" v dejstvo, da 2012 ne bo nič drugačno kot je naš danes, če mi ne bomo nekaj spremenili v sebi. Religija se definira po tem, da ima vernike.
Ja, včasih sem bila hud vernik, verjela sem v angele in v Boga in v mojstre, vse zunaj mene, tam nekje, zgoraj... kjerkoli že naj bi to bilo.
Potem sem se začela prebujati v sebi in sem dojela, da tam zgoraj ni ničesar, da je vse tukaj v meni. Tukaj in zdaj, v tem trenutku. Vse je v meni.
In da je vse kar moram narediti to, da opustim svojo navezanost na preteklost in se osvoboditi laži in "udomačenosti". In tako "mic po mic" hodim po svoji poti. In v svojih molitvah ljubezni in luči molim, da se nas bo zbudilo čim več, kajti le iz sebe lahko spremenimo svet okoli sebe.
Včasih sem verjela, da ne morem živeti svoje dušne poti in prispevati, ker bom ponižana. Dolgo časa sem rabila, da sem to poimenovala, še posebej, ker sem si ustvarjala situacije, ki so vedno znova potrjevale to, da ko sem stopila naprej s svojimi idejami, sem bila ponižana. In seveda so bili dolgo časa za moj občutek ponižanosti krivi drugi.
In tako se izmojstrimo v tem, da se temu, kar boli, izogibamo, hkrati pa se znajdemo v začaranem krogu, kjer nas vse sili v to, da se izpostavimo in se izrazimo in ker imamo v sebi cel kup slabih izkušenj na to temo vedno znova stopimo na zavoro. Znano?
Dojela sem, da lahko iz tega stopim ven le na tak način, da to sprejmem za svoje. Jaz sem vir vseh izkušenj, ki jih doživljam. Jaz sem tista, ki izbiram. Nihče mi tega ne dela, ne življenje in ne drugi ljudje. In prepoznala sem ,da je bila moja izbira znotraj tega vzorca, da sem se vedno znova zadrževala, da sem se zaprla. Morala sem prevzeti polno odgovornost za svoje obnašanje, brez potrebe po tem, da bi se predala občutkom krivde, sojenja in obsojanja sebe ali drugih. Morala sem to videti kot svojo izbiro.
Bistvena razlika je, če rečeš, da ni prostora, da bi se ti lahko izrazil (preložiš odgovornost na nekoga zunaj sebe) ali pa jaz izbiram, da se ne izpostavim (ko v polnosti prevzemaš odgovornost zase in za svoje izbire). In to je bila čista resnica. Vendar resnico moraš poimenovati tukaj in zdaj, to sprejeti za svoje in potem to lahko spremeniš. In mene je ta resnica zelo bolela. Kot je rekel Jezus; poimenovanje te osvobodi. In res te osvobodi. Preverjeno!
Prepoznati je potrebno globljo resnico, resnico, ki nima veze z občutki zapuščenosti, prizadetosti, krivde, sojenja ali obsojanja. In kaj je globlja resnica, se boste vprašali? Leži v vaši duši, poznate jo v sebi, vendar morate ponovno vzpostaviti stik z njo, se je spomniti.
In verjemite mi, ko vam rečem, da tega ne morete narediti tako, da si ponavljate resnico drugega ali afirmacije, ko si nalagate nekaj od zunaj sebe, pa naj bodo občutki ali prepričanja. Meni ni pomagalo. Dokler si nisem bila pripravljena pogledati v oči in si priznati kdo sem in kakšne so moje izbire in jih zavestno izbrati drugače, se stvari niso bistveno spremenile, vsaj navznoter ne.
Dokler imamo v sebi vzorce delovanja, ki so del naše "udomačenosti" še iz otroštva, nas energije preplavijo kot ocean in nas potegnejo v občutke, ki so povezani z nemočjo, jezo, užaljenostjo, prizadetostjo. Ta energija nezavednega je tako močna, da rabimo včasih veliko notranje moči in nenehen stik s svojim notranjim staršem, ki nas vodi ven iz teh preplavljajočih občutkov, da zmoremo prepoznati, ozavestiti in spustiti.
Vaša pozornost je vaša energija, je gorivo, ki ga dajete...čemu? Kaj je tisto, kar hranite danes s svojo pozornostjo? Kaj je tisto, na kar se osredotočate? Kaj je tisto, kar izbirate?
Tako lahko se je osredotočati na to kar je danes okoli tebe, kar se ti je zgodilo včeraj, na to kdo te je prizadel in kako so te onemogočili, kdo je kriv, da si kjer si trenutno. Veliko težje je v vsem tem kaosu svojo pozornost osredotočati na svojo vizijo, na to, kaj čutiš v sebi, da je resnica. Veliko težje se je osredotočati na to kaj sem jaz in ne na to kaj so drugi in kakšni so in kaj so naredili. Ko opazujem svet imam včasih občutek, da je najljubši šport ljudi osredotočanje na druge, na državo, na starše, vse tiste, ki so krivi, da ste tukaj kjer ste. In s tem hranite s svojo energijo vse druge, samo sebe ne.
Kajti energija je energija, nima pozitivnega ali negativnega predznaka, tisti ki jo zna uporabiti, jo bo uporabil za to, da doseže kaj želi. Mi smo tisti, ki energiji, ki pride do nas damo predznak s tem, ko izberemo, kaj čutimo.
Paradigma evolucijskega partnerstva pravi, da se osredotočaš na najvišji možen potencial tvojega partnerja, da ga vedno znova spominjaš na to kdo je v resnici, kajti s tem soustvarjaš njegovo najveličastnejšo različico njega. In ob tem, ti je kristalno jasno kdo si ti in kaj je tvoja vizija, kaj je tvoja izbira. In s tem, ko podpiraš njega, podpiraš sebe. V zadnjem mesecu sem resnično izkusila, kaj pomeni biti eno z vsem. Ko si eno z vsem, si eno z vsemi ljudmi, z vsemi situacijami, dogodki, vse se dogaja tebi, le da v vzporednem vesolju. In potem ne moreš ničesar več kriviti za nič, ker je vse tvoje, vse si ti. In karkoli narediš komurkoli, narediš samemu sebi. Vse kritiziranje, vse spletke, vse delaš sebi. Vse se dogaja hkrati, vse je eno, le da mi vedno znova izbiramo drugo vzporedno realnost. Izbiramo jo, na tem je poudarek. In ko to resnično dojameš, se spremeniš, naenkrat dojameš, da se ti nič ne dogaja od zunaj, nihče ti ničesar ne dela, zunaj tebe, ti to izbiraš in zato je del tvoje realnosti.
In danes je čas, zdaj je čas, da se prebudite iz transa prelaganja odgovornosti na druge in si priznate kaj v resnici izbirate zase.
Ali izbirate zase, da ste zavrnjeni, zanikani, nevidni, ali izbirate zase, da ste brez podpore, osamljeni, osmešeni? Ali izbirate, da ste povezani, da ste sprejeti, da ste eno? Kaj izbirate zase? Kam investirate svojo življenjsko energijo?
Zavestno zavedanje, opazovanje in spreminjanje izbir... tja nas vodi pot ... vase, v svojo notranjost.
Namaste
Taja
Ja, včasih sem bila hud vernik, verjela sem v angele in v Boga in v mojstre, vse zunaj mene, tam nekje, zgoraj... kjerkoli že naj bi to bilo.
Potem sem se začela prebujati v sebi in sem dojela, da tam zgoraj ni ničesar, da je vse tukaj v meni. Tukaj in zdaj, v tem trenutku. Vse je v meni.
In da je vse kar moram narediti to, da opustim svojo navezanost na preteklost in se osvoboditi laži in "udomačenosti". In tako "mic po mic" hodim po svoji poti. In v svojih molitvah ljubezni in luči molim, da se nas bo zbudilo čim več, kajti le iz sebe lahko spremenimo svet okoli sebe.
Včasih sem verjela, da ne morem živeti svoje dušne poti in prispevati, ker bom ponižana. Dolgo časa sem rabila, da sem to poimenovala, še posebej, ker sem si ustvarjala situacije, ki so vedno znova potrjevale to, da ko sem stopila naprej s svojimi idejami, sem bila ponižana. In seveda so bili dolgo časa za moj občutek ponižanosti krivi drugi.
In tako se izmojstrimo v tem, da se temu, kar boli, izogibamo, hkrati pa se znajdemo v začaranem krogu, kjer nas vse sili v to, da se izpostavimo in se izrazimo in ker imamo v sebi cel kup slabih izkušenj na to temo vedno znova stopimo na zavoro. Znano?
Dojela sem, da lahko iz tega stopim ven le na tak način, da to sprejmem za svoje. Jaz sem vir vseh izkušenj, ki jih doživljam. Jaz sem tista, ki izbiram. Nihče mi tega ne dela, ne življenje in ne drugi ljudje. In prepoznala sem ,da je bila moja izbira znotraj tega vzorca, da sem se vedno znova zadrževala, da sem se zaprla. Morala sem prevzeti polno odgovornost za svoje obnašanje, brez potrebe po tem, da bi se predala občutkom krivde, sojenja in obsojanja sebe ali drugih. Morala sem to videti kot svojo izbiro.
Bistvena razlika je, če rečeš, da ni prostora, da bi se ti lahko izrazil (preložiš odgovornost na nekoga zunaj sebe) ali pa jaz izbiram, da se ne izpostavim (ko v polnosti prevzemaš odgovornost zase in za svoje izbire). In to je bila čista resnica. Vendar resnico moraš poimenovati tukaj in zdaj, to sprejeti za svoje in potem to lahko spremeniš. In mene je ta resnica zelo bolela. Kot je rekel Jezus; poimenovanje te osvobodi. In res te osvobodi. Preverjeno!
Prepoznati je potrebno globljo resnico, resnico, ki nima veze z občutki zapuščenosti, prizadetosti, krivde, sojenja ali obsojanja. In kaj je globlja resnica, se boste vprašali? Leži v vaši duši, poznate jo v sebi, vendar morate ponovno vzpostaviti stik z njo, se je spomniti.
In verjemite mi, ko vam rečem, da tega ne morete narediti tako, da si ponavljate resnico drugega ali afirmacije, ko si nalagate nekaj od zunaj sebe, pa naj bodo občutki ali prepričanja. Meni ni pomagalo. Dokler si nisem bila pripravljena pogledati v oči in si priznati kdo sem in kakšne so moje izbire in jih zavestno izbrati drugače, se stvari niso bistveno spremenile, vsaj navznoter ne.
Dokler imamo v sebi vzorce delovanja, ki so del naše "udomačenosti" še iz otroštva, nas energije preplavijo kot ocean in nas potegnejo v občutke, ki so povezani z nemočjo, jezo, užaljenostjo, prizadetostjo. Ta energija nezavednega je tako močna, da rabimo včasih veliko notranje moči in nenehen stik s svojim notranjim staršem, ki nas vodi ven iz teh preplavljajočih občutkov, da zmoremo prepoznati, ozavestiti in spustiti.
Vaša pozornost je vaša energija, je gorivo, ki ga dajete...čemu? Kaj je tisto, kar hranite danes s svojo pozornostjo? Kaj je tisto, na kar se osredotočate? Kaj je tisto, kar izbirate?
Tako lahko se je osredotočati na to kar je danes okoli tebe, kar se ti je zgodilo včeraj, na to kdo te je prizadel in kako so te onemogočili, kdo je kriv, da si kjer si trenutno. Veliko težje je v vsem tem kaosu svojo pozornost osredotočati na svojo vizijo, na to, kaj čutiš v sebi, da je resnica. Veliko težje se je osredotočati na to kaj sem jaz in ne na to kaj so drugi in kakšni so in kaj so naredili. Ko opazujem svet imam včasih občutek, da je najljubši šport ljudi osredotočanje na druge, na državo, na starše, vse tiste, ki so krivi, da ste tukaj kjer ste. In s tem hranite s svojo energijo vse druge, samo sebe ne.
Kajti energija je energija, nima pozitivnega ali negativnega predznaka, tisti ki jo zna uporabiti, jo bo uporabil za to, da doseže kaj želi. Mi smo tisti, ki energiji, ki pride do nas damo predznak s tem, ko izberemo, kaj čutimo.
Paradigma evolucijskega partnerstva pravi, da se osredotočaš na najvišji možen potencial tvojega partnerja, da ga vedno znova spominjaš na to kdo je v resnici, kajti s tem soustvarjaš njegovo najveličastnejšo različico njega. In ob tem, ti je kristalno jasno kdo si ti in kaj je tvoja vizija, kaj je tvoja izbira. In s tem, ko podpiraš njega, podpiraš sebe. V zadnjem mesecu sem resnično izkusila, kaj pomeni biti eno z vsem. Ko si eno z vsem, si eno z vsemi ljudmi, z vsemi situacijami, dogodki, vse se dogaja tebi, le da v vzporednem vesolju. In potem ne moreš ničesar več kriviti za nič, ker je vse tvoje, vse si ti. In karkoli narediš komurkoli, narediš samemu sebi. Vse kritiziranje, vse spletke, vse delaš sebi. Vse se dogaja hkrati, vse je eno, le da mi vedno znova izbiramo drugo vzporedno realnost. Izbiramo jo, na tem je poudarek. In ko to resnično dojameš, se spremeniš, naenkrat dojameš, da se ti nič ne dogaja od zunaj, nihče ti ničesar ne dela, zunaj tebe, ti to izbiraš in zato je del tvoje realnosti.
In danes je čas, zdaj je čas, da se prebudite iz transa prelaganja odgovornosti na druge in si priznate kaj v resnici izbirate zase.
Ali izbirate zase, da ste zavrnjeni, zanikani, nevidni, ali izbirate zase, da ste brez podpore, osamljeni, osmešeni? Ali izbirate, da ste povezani, da ste sprejeti, da ste eno? Kaj izbirate zase? Kam investirate svojo življenjsko energijo?
Zavestno zavedanje, opazovanje in spreminjanje izbir... tja nas vodi pot ... vase, v svojo notranjost.
Namaste
Taja
četrtek, 20. oktober 2011
Sveti krogi božanske ženskosti
Sveti krogi so namenjeni ustvarjanju nove oblike medsebojnih odnosov in druženja. Verjamem, da živimo v času, ki je ključen za oblikovanje novega načina komunikacije in povezanosti drug z drugim. V zadnjih 50 letih smo podpirali individum, posameznika, uspešne posameznike. Prišel je čas, da stopimo skupaj, na način, ki podpira vsakega posameznika, da se v polnosti izrazi in postane svoja najboljša, najveličastnejša različica sebe in ne le izbrance. Prišel je čas povezovanja, ustvarjanja kolektivnega polja podpore v katerem se lahko vsi posamezniki povežejo in skupaj soustvarjajo prihodnost.
Evolucijsko partnerstvo je nov način druženja, ki presega okvire prijateljstva, kot ga poznamo. Prijateljstva, ki v glavnem temelji na navijaštvu in dobrih željah, kar pomeni, da ti prijatelji želijo vso srečo na tvoji poti, vendar nimaš kolektivnega polja podpore za to, kar si se namenila ustvariti. Temeljijo na varnosti in udobju, gre za odnose, kjer ne želimo, da nas kdo izzove, hočemo stabilnost in ne spremembe, hočemo udobje in ne bolečine, ki nas vodi skozi rast.
Evolucijsko partnerstvo pa nas vodi skozi naslednji korak na naši poti v Evolucijo. Gre za odnos, kjer so dogovori že v začetku postavljeni na drugih osnovah, kot pri prijateljstvu, kot ga poznamo. Svojemu partnerju daš dovoljenje, da je pristen, avtentičen, izvoren jaz, da je kar je. Podpiraš njegovo vizijo prihodnosti, tega kar želi postati in hkrati imaš dovoljenje, da ga spomniš, ko stopi s svoje poti čemu se je zavezal, da ga spomniš, da je sprejel zavezo 100% odgovornosti za svoje življenje, kar pomeni, da prepoznava in sprejema stvari kot svoje, ne glede na to, da jih zanj odigravajo drugi ljudje, da pozna vseh 7 esenskih ogledal v medsebojnih odnosih in je njegova praksa, da se prepoznava v njih in sprejema vse dele sebe. Evolucijsko partnerstvo te navdihne, da udejanjaš svoj klic, to kar si prišel uresničiti, narediti.
Zame najbolj osvobajajoče je bilo spoznanje kaj je moj klic, da sem priča prebujanju iz transa nezavednega, da vodim ljudi, da uresničijo, živijo svoje najbolj divje sanje, da povezujem ljudi, da spomnim vsakega s komer pridem v stik na njegovo božanskost, da soustvarjam z ženskami in jih vodim v osvobajanju samih sebe. To je moja strast, ki sem jo desetletja skrivala globoko v sebi. Hrepenela sem po tem, da bi drugi spoznali moje darove, nato pa sem prišla do zaključka, da ni na drugih, da to odkrijejo v meni, na meni je, da se odprem in grem s tem v svet, naproti vsem vam, ki se mi želite pridružiti na tej poti prebujanja in spominjanja kdo v resnici smo.
Ja, res je, svete kroge sem zaprla za moške, kajti v prisotnosti moškega se ženske sicer kot pravi Vianna Stibal: »Lepše vedejo.«, vendar pa si ne dovolimo biti take kot v resnici smo zaradi vtisa, ki ga želimo ustvariti pri moškem. Ta impulz je v nas naravno in ker želim ženskam omogočiti, da postanejo pristne, sočne, sijoče, briljantne, veličastne ženske, želim, da pridejo ven iz svojih lukenj, ven na plano take kot so, so sveti krogi odprti le za ženske.
Globoko verjamem v to, da ko se ženske odpremo in smo kar smo, da smo kraljice s tem odpremo polje moškim, da postanejo kralji. Da odrastejo iz razvajenega princa, ki hoče vse zase ali iz heroja, ki zatira in se bojuje, iz viteza, ki rešuje v moškega, po katerem večina žensk tako močno hrepeni.
Čas je za povezanost, čas je, resnično je čas.
Namaste
Taja
Evolucijsko partnerstvo je nov način druženja, ki presega okvire prijateljstva, kot ga poznamo. Prijateljstva, ki v glavnem temelji na navijaštvu in dobrih željah, kar pomeni, da ti prijatelji želijo vso srečo na tvoji poti, vendar nimaš kolektivnega polja podpore za to, kar si se namenila ustvariti. Temeljijo na varnosti in udobju, gre za odnose, kjer ne želimo, da nas kdo izzove, hočemo stabilnost in ne spremembe, hočemo udobje in ne bolečine, ki nas vodi skozi rast.
Evolucijsko partnerstvo pa nas vodi skozi naslednji korak na naši poti v Evolucijo. Gre za odnos, kjer so dogovori že v začetku postavljeni na drugih osnovah, kot pri prijateljstvu, kot ga poznamo. Svojemu partnerju daš dovoljenje, da je pristen, avtentičen, izvoren jaz, da je kar je. Podpiraš njegovo vizijo prihodnosti, tega kar želi postati in hkrati imaš dovoljenje, da ga spomniš, ko stopi s svoje poti čemu se je zavezal, da ga spomniš, da je sprejel zavezo 100% odgovornosti za svoje življenje, kar pomeni, da prepoznava in sprejema stvari kot svoje, ne glede na to, da jih zanj odigravajo drugi ljudje, da pozna vseh 7 esenskih ogledal v medsebojnih odnosih in je njegova praksa, da se prepoznava v njih in sprejema vse dele sebe. Evolucijsko partnerstvo te navdihne, da udejanjaš svoj klic, to kar si prišel uresničiti, narediti.
Zame najbolj osvobajajoče je bilo spoznanje kaj je moj klic, da sem priča prebujanju iz transa nezavednega, da vodim ljudi, da uresničijo, živijo svoje najbolj divje sanje, da povezujem ljudi, da spomnim vsakega s komer pridem v stik na njegovo božanskost, da soustvarjam z ženskami in jih vodim v osvobajanju samih sebe. To je moja strast, ki sem jo desetletja skrivala globoko v sebi. Hrepenela sem po tem, da bi drugi spoznali moje darove, nato pa sem prišla do zaključka, da ni na drugih, da to odkrijejo v meni, na meni je, da se odprem in grem s tem v svet, naproti vsem vam, ki se mi želite pridružiti na tej poti prebujanja in spominjanja kdo v resnici smo.
Ja, res je, svete kroge sem zaprla za moške, kajti v prisotnosti moškega se ženske sicer kot pravi Vianna Stibal: »Lepše vedejo.«, vendar pa si ne dovolimo biti take kot v resnici smo zaradi vtisa, ki ga želimo ustvariti pri moškem. Ta impulz je v nas naravno in ker želim ženskam omogočiti, da postanejo pristne, sočne, sijoče, briljantne, veličastne ženske, želim, da pridejo ven iz svojih lukenj, ven na plano take kot so, so sveti krogi odprti le za ženske.
Globoko verjamem v to, da ko se ženske odpremo in smo kar smo, da smo kraljice s tem odpremo polje moškim, da postanejo kralji. Da odrastejo iz razvajenega princa, ki hoče vse zase ali iz heroja, ki zatira in se bojuje, iz viteza, ki rešuje v moškega, po katerem večina žensk tako močno hrepeni.
Čas je za povezanost, čas je, resnično je čas.
Namaste
Taja
torek, 11. oktober 2011
Trije ključi za dostopanje do ženske moči kreacije
Večina vas verjetno dela na sebi že nekaj časa, moje popotovanje vase traja že dobrih 18 let in resnično sem si prizadevala za boljše medsebojne odnose, da bi živela svoj namen in v življenju dosegla cilje, ki so vrednoteni in cenjeni, da bi doprinesla nekaj večjega k človeštvu. Prizadevala sem si za nekaj več in vendar je moj notranji nemir rasel s tem, ko sem rasla tudi sama. Počasi sem dojela, da sem izmojstrila delovanje skozi voljo, da sem lahko dosegla stvari skozi moški sistem moči in vendar sem ob tem izgubila del sebe.
In to ni le moja osebna izkušnja. Moč v kateri se mojstrimo zadnjih 60 let je moška verzija moči. Če pogledate v slovar, kaj je moč, boste prebrali, da pomeni doseganje, akcijo, delovanje in kontrolo. Ta moški sistem moči nam je dal ogromno, saj smo razvili znanost, industrijo, razvili smo izjemne dosežke in napredke, priložnosti ki presegajo najbolj divje sanje naših babic. Ženske smo izmojstrile delovanje skozi moške aspekte moči, ki se kažejo skozi analiziranje, projektiranje, strukturo, disciplino ter predvsem skozi usmerjanje navzven, iskanje potrditve v zunanjem svetu. In vendar je bila cena tega, da smo delovale na moški način velika.
Dandanes večina še vedno verjame, da je razlog za to, da ne uspemo živeti svojih potencialov ljubezni, kreativnega izražanje sebe, povezanosti, intimnosti in ne uspemo uresničiti našega doprinosa k svetu v tem, ker nimamo denarja, časa, podpore, izobrazbe ali znanja. In vendar to ni resnica. Resnica je, da enostavno še nismo prebudile v sebi tistega dela, ki bi nam omogočil, da ustvarimo to, po čemer najbolj hrepenimo.
Res je, če hočemo resnično izraziti sebe, ustvariti duhovna partnerstva, biti kreativne in doprinesti k svetu to, za kar smo se rodile, se moramo premakniti naprej. Večina se prebuja v realnost v kateri čutijo, da če hočemo živeti in delovati skozi ljubezen, povezanost, intimnost živost, kreativnost, pristnost, in živeti svojo življenjsko misijo, tega ne moremo ustvariti v sistemu, ki temelji na kontroli, analizi, logiki, linearnem razmišljanju, še manj pa to lahko dosežemo skozi strateško planiranje. In dokaze za to lahko opazujemo okoli sebe vsakodnevno.
Zato je čas, da znotraj sebe prebudimo žensko moč in te moške aspekte uravnovesimo z ženskim načinom, ki je usmerjen predvsem v povezovanje, pretočnost, dopuščanje in bivanje. Ženskost sedanjosti in preteklosti ne glede na to kako negovalna in zdravilna je nima moči, da nas opogumi za ustvarjanje prihodnosti. Enostavno nimamo vzornic, ki bi nam pokazale kako uresničiti sebe, kajti ženske smo prvič v znani človeški zgodovini poklicane, da postanemo vir moči iz katere lahko ustvarimo prihodnost zase in za svet. In to moč moramo zavestno razviti znotraj sebe.
V moški paradigmi moči smo poskušale dominirati svojim občutkom, in kontrolirati svoje misli – in navkljub letom osebne in duhovne prakse, se nismo uspele razviti onkraj osebnih vzorcev, ki so nam napoti, da bi živele svoj višji klic. Vsaj jaz lahko potrdim zase, da sem se zatikala na enih in istih mestih.
Večina nas je izkusila, kako se ob tem, ko naredimo korake proti svoji usodi, znani vzorci prebudijo in se ponovijo, vedno znova in znova. Iz izkušenj vem ,kako radi sabotiramo sami sebe in se zataknemo v inerciji, v tem, da nimamo podpore ali pa čutimo pomanjkanje samozavesti, da bi tvegali in sledili svoji intuiciji. Pogosto smo navezani na stvari ali pa pričakujemo, da bi morale priti na točno določen način. Morda imate občutek, da ste nevidne za ljudi ali pa da ne cenijo tega, kar lahko prispevate.
Če pogledate od blizu boste opazile, da obstaja rdeča nit med vsemi temi izkušnjami in vir je vaša zavest in ne zunanje okoliščine.
Če ste poklicana, da veliko prispevate k svetu v tem življenju, se morate razviti onkraj teh vzorcev, ki vas zadržujejo, da bi postala ženska, za katero ste se rodila, da postanete in da naredite prispevek, ki ste ga prišle narediti.
Prvi ključ v kultiviranju ženske moči je, da vidimo in presežemo svoje osebne vzorce, ki so nam na poti, da uresničimo sebe. Pomembno je, da prepoznamo svoje ključne vzorce, kajti dokler jih ne ozavestimo lahko manifestiramo kolikor želimo, vendar odreagiramo iz starih vzorcev in ne prepoznamo priložnosti, ko se pokažejo v našem življenju.
Prvi korak je da pridemo v stik z močjo, da stopimo v proces, prevzamemo odgovornost, da vidimo sebe kot vir svoje izkušnje, da sem jaz tista, ki kreira svoje življenje. Tukaj prepoznamo dva dela sebe, eden je moder, zavestni del nas, drugi pa je mladi del nas, ki drži čustveni center vzorca. To kar ustvarjamo v prvem delu notranjega popotovanja DivineFeminine je povezovanje teh dveh delov znotraj sebe.
Drugi ključ v kultiviranju ženske moči je, da začnemo soustvarjati, da se povežemo z energijo in inteligenco Univerzuma, da začnemo soustvarjati z življenjem. Gre za ključni premik v ustvarjanju stvari, ki si jih najbolj močno želimo, še posebej notranje realnosti naših najvišjih potencialov, ljubezni, intimnosti, povezanosti, soustvarjanje z inteligenco in energijo življenja, ki presega naš lokalni jaz. Gre za postavljanje notranjega temelja, iz katerega se soočamo z izzivi in razočaranji v našem življenju. Iz katerega zmoremo prepoznati, da so razočaranja v resnici blagoslovi, ki nam pomagajo, da rastemo in se razvijamo onkraj pričakovanega. Da si dopustimo postati najbolj veličastna in najboljša verzija samega sebe v partnerstvu z življenjem.
Tretji ključ v kultiviranju ženske moči pa je, da aktivirate kolektivno polje podpore. Večina nas je delala na sebi sama in vendar za uresničenje naše usode pomembno, da se povežemo s kolektivnim poljem podpore. Da bi realizirali potenciale svojega življenja in doprinesli k evoluciji sveta tega ne morete narediti sami. Ne morete postati to kar ste v resnici, sami. Moški sistem moči podpira individum – posameznika. V moškem sistemu moči je naše predvidevanje, da v resnici ne potrebujemo odnosa z drugimi, da ustvarimo stvari po katerih hrepenimo.
Večina nas dela na sebi že desetletja, borimo se v izolaciji, sami v sebi, da prebijemo skozi stare vzorce in prinesemo naše darove in talente v svet.
Četudi imamo mnogo prijateljev, ki nas podpirajo in smo del skupnosti, še vedno čutimo čustveno osamljenost in pomanjkanje podpore, ki bi nam omogočila razcvet in uspešnost, ki predstavlja resnično prepoznanje svojega klica.
In kar pogosto naredimo je, da sami sebe kaznujemo in zatolčemo, ker nam ni uspelo narediti stvari sami. Tako se pogosto obtožujemo, da smo šibki, nezadostni ali da je z nami nekaj narobe, ker nam ne uspe izmojstriti življenja brez podpore.
Pomembno je, da se zavemo, da smo bitja, ki potrebujejo povezanost in da potrebujemo partnerstvo, da dostopamo do moči, ki bi nam omogočila, da uspemo in rastemo.
Resnica je, da nismo ustvarjeni, da bi bili sami!
Da bi uresničili usodo, svoje potenciale, talente potrebujemo podporo, ki presega samo nas, enega samega človeka. Samo s povezovanjem z drugimi lahko dostopamo do nečesa tako velikega in vseobsegajočega kot je odzivanje na spremembe v svetu.
Tretji ključ je povezan z močjo kolektivnega polja, kar razloži zakaj se goske, ki letijo v formaciji premikajo hitreje in lahko letijo dlje, če sodelujejo in soustvarjajo v partnerstvu z drugimi.
To se zgodi, ko se združimo v skupni viziji na nivoju, ki presega dobre želje in navijaštvo. Večina ljudi je nepovezana s potenciali tega kdo bi lahko postali..
Z nami se povezujejo na načine, ki so dosledni s tem, kako nas poznajo v preteklosti in sedanjosti, kar ustvarja polje okoli nas, ki ojačuje trenutno realnost.
Da aktiviramo moč kolektivnega polja, moramo oblikovati odnose z drugimi, ki stojijo z nami in za nas kot partnerji prihodnosti h kateri smo zavezani, da jo ustvarimo.
DivineFeminine notranje popotovanje je nastalo v želji, da ustvarimo medsebojne odnose in soustvarjalno partnerstvo med ženskami, kjer stojimo druga z drugo in druga za drugo v našem polnem nastajanju, v realiziranju naših polnih potencialov, da postanemo pristne, avtentične ženske, kot smo. Da ustvarimo resnične partnerje s katerimi lahko delimo popotovanje k svojemu polnemu razcvetu in uspehu.
Kar prepoznavam v življenju je izziv, da najdemo druge, ki z nami delijo našo strast, da se razvijemo, kot tudi zavezanost, da smo v služenju z dragocenimi darovi in talenti, ki so nam bili dani. In večina nas ne ve, kako se povezovati na načine, ki bodo hranili resnično medsebojno povezanost in soodvisnost ter soustvarjanje.
Gre za medsebojne dogovore in načine povezovanja druga z drugo, ki aktivirajo moč kolektivnega polja tako z drugimi ženskami na samem notranjem popotovanju kot tudi z ljudmi v vašem vsakodnevnem življenju.
Namaste
Taja
In to ni le moja osebna izkušnja. Moč v kateri se mojstrimo zadnjih 60 let je moška verzija moči. Če pogledate v slovar, kaj je moč, boste prebrali, da pomeni doseganje, akcijo, delovanje in kontrolo. Ta moški sistem moči nam je dal ogromno, saj smo razvili znanost, industrijo, razvili smo izjemne dosežke in napredke, priložnosti ki presegajo najbolj divje sanje naših babic. Ženske smo izmojstrile delovanje skozi moške aspekte moči, ki se kažejo skozi analiziranje, projektiranje, strukturo, disciplino ter predvsem skozi usmerjanje navzven, iskanje potrditve v zunanjem svetu. In vendar je bila cena tega, da smo delovale na moški način velika.
Dandanes večina še vedno verjame, da je razlog za to, da ne uspemo živeti svojih potencialov ljubezni, kreativnega izražanje sebe, povezanosti, intimnosti in ne uspemo uresničiti našega doprinosa k svetu v tem, ker nimamo denarja, časa, podpore, izobrazbe ali znanja. In vendar to ni resnica. Resnica je, da enostavno še nismo prebudile v sebi tistega dela, ki bi nam omogočil, da ustvarimo to, po čemer najbolj hrepenimo.
Res je, če hočemo resnično izraziti sebe, ustvariti duhovna partnerstva, biti kreativne in doprinesti k svetu to, za kar smo se rodile, se moramo premakniti naprej. Večina se prebuja v realnost v kateri čutijo, da če hočemo živeti in delovati skozi ljubezen, povezanost, intimnost živost, kreativnost, pristnost, in živeti svojo življenjsko misijo, tega ne moremo ustvariti v sistemu, ki temelji na kontroli, analizi, logiki, linearnem razmišljanju, še manj pa to lahko dosežemo skozi strateško planiranje. In dokaze za to lahko opazujemo okoli sebe vsakodnevno.
Zato je čas, da znotraj sebe prebudimo žensko moč in te moške aspekte uravnovesimo z ženskim načinom, ki je usmerjen predvsem v povezovanje, pretočnost, dopuščanje in bivanje. Ženskost sedanjosti in preteklosti ne glede na to kako negovalna in zdravilna je nima moči, da nas opogumi za ustvarjanje prihodnosti. Enostavno nimamo vzornic, ki bi nam pokazale kako uresničiti sebe, kajti ženske smo prvič v znani človeški zgodovini poklicane, da postanemo vir moči iz katere lahko ustvarimo prihodnost zase in za svet. In to moč moramo zavestno razviti znotraj sebe.
V moški paradigmi moči smo poskušale dominirati svojim občutkom, in kontrolirati svoje misli – in navkljub letom osebne in duhovne prakse, se nismo uspele razviti onkraj osebnih vzorcev, ki so nam napoti, da bi živele svoj višji klic. Vsaj jaz lahko potrdim zase, da sem se zatikala na enih in istih mestih.
Večina nas je izkusila, kako se ob tem, ko naredimo korake proti svoji usodi, znani vzorci prebudijo in se ponovijo, vedno znova in znova. Iz izkušenj vem ,kako radi sabotiramo sami sebe in se zataknemo v inerciji, v tem, da nimamo podpore ali pa čutimo pomanjkanje samozavesti, da bi tvegali in sledili svoji intuiciji. Pogosto smo navezani na stvari ali pa pričakujemo, da bi morale priti na točno določen način. Morda imate občutek, da ste nevidne za ljudi ali pa da ne cenijo tega, kar lahko prispevate.
Če pogledate od blizu boste opazile, da obstaja rdeča nit med vsemi temi izkušnjami in vir je vaša zavest in ne zunanje okoliščine.
Če ste poklicana, da veliko prispevate k svetu v tem življenju, se morate razviti onkraj teh vzorcev, ki vas zadržujejo, da bi postala ženska, za katero ste se rodila, da postanete in da naredite prispevek, ki ste ga prišle narediti.
Prvi ključ v kultiviranju ženske moči je, da vidimo in presežemo svoje osebne vzorce, ki so nam na poti, da uresničimo sebe. Pomembno je, da prepoznamo svoje ključne vzorce, kajti dokler jih ne ozavestimo lahko manifestiramo kolikor želimo, vendar odreagiramo iz starih vzorcev in ne prepoznamo priložnosti, ko se pokažejo v našem življenju.
Prvi korak je da pridemo v stik z močjo, da stopimo v proces, prevzamemo odgovornost, da vidimo sebe kot vir svoje izkušnje, da sem jaz tista, ki kreira svoje življenje. Tukaj prepoznamo dva dela sebe, eden je moder, zavestni del nas, drugi pa je mladi del nas, ki drži čustveni center vzorca. To kar ustvarjamo v prvem delu notranjega popotovanja DivineFeminine je povezovanje teh dveh delov znotraj sebe.
Drugi ključ v kultiviranju ženske moči je, da začnemo soustvarjati, da se povežemo z energijo in inteligenco Univerzuma, da začnemo soustvarjati z življenjem. Gre za ključni premik v ustvarjanju stvari, ki si jih najbolj močno želimo, še posebej notranje realnosti naših najvišjih potencialov, ljubezni, intimnosti, povezanosti, soustvarjanje z inteligenco in energijo življenja, ki presega naš lokalni jaz. Gre za postavljanje notranjega temelja, iz katerega se soočamo z izzivi in razočaranji v našem življenju. Iz katerega zmoremo prepoznati, da so razočaranja v resnici blagoslovi, ki nam pomagajo, da rastemo in se razvijamo onkraj pričakovanega. Da si dopustimo postati najbolj veličastna in najboljša verzija samega sebe v partnerstvu z življenjem.
Tretji ključ v kultiviranju ženske moči pa je, da aktivirate kolektivno polje podpore. Večina nas je delala na sebi sama in vendar za uresničenje naše usode pomembno, da se povežemo s kolektivnim poljem podpore. Da bi realizirali potenciale svojega življenja in doprinesli k evoluciji sveta tega ne morete narediti sami. Ne morete postati to kar ste v resnici, sami. Moški sistem moči podpira individum – posameznika. V moškem sistemu moči je naše predvidevanje, da v resnici ne potrebujemo odnosa z drugimi, da ustvarimo stvari po katerih hrepenimo.
Večina nas dela na sebi že desetletja, borimo se v izolaciji, sami v sebi, da prebijemo skozi stare vzorce in prinesemo naše darove in talente v svet.
Četudi imamo mnogo prijateljev, ki nas podpirajo in smo del skupnosti, še vedno čutimo čustveno osamljenost in pomanjkanje podpore, ki bi nam omogočila razcvet in uspešnost, ki predstavlja resnično prepoznanje svojega klica.
In kar pogosto naredimo je, da sami sebe kaznujemo in zatolčemo, ker nam ni uspelo narediti stvari sami. Tako se pogosto obtožujemo, da smo šibki, nezadostni ali da je z nami nekaj narobe, ker nam ne uspe izmojstriti življenja brez podpore.
Pomembno je, da se zavemo, da smo bitja, ki potrebujejo povezanost in da potrebujemo partnerstvo, da dostopamo do moči, ki bi nam omogočila, da uspemo in rastemo.
Resnica je, da nismo ustvarjeni, da bi bili sami!
Da bi uresničili usodo, svoje potenciale, talente potrebujemo podporo, ki presega samo nas, enega samega človeka. Samo s povezovanjem z drugimi lahko dostopamo do nečesa tako velikega in vseobsegajočega kot je odzivanje na spremembe v svetu.
Tretji ključ je povezan z močjo kolektivnega polja, kar razloži zakaj se goske, ki letijo v formaciji premikajo hitreje in lahko letijo dlje, če sodelujejo in soustvarjajo v partnerstvu z drugimi.
To se zgodi, ko se združimo v skupni viziji na nivoju, ki presega dobre želje in navijaštvo. Večina ljudi je nepovezana s potenciali tega kdo bi lahko postali..
Z nami se povezujejo na načine, ki so dosledni s tem, kako nas poznajo v preteklosti in sedanjosti, kar ustvarja polje okoli nas, ki ojačuje trenutno realnost.
Da aktiviramo moč kolektivnega polja, moramo oblikovati odnose z drugimi, ki stojijo z nami in za nas kot partnerji prihodnosti h kateri smo zavezani, da jo ustvarimo.
DivineFeminine notranje popotovanje je nastalo v želji, da ustvarimo medsebojne odnose in soustvarjalno partnerstvo med ženskami, kjer stojimo druga z drugo in druga za drugo v našem polnem nastajanju, v realiziranju naših polnih potencialov, da postanemo pristne, avtentične ženske, kot smo. Da ustvarimo resnične partnerje s katerimi lahko delimo popotovanje k svojemu polnemu razcvetu in uspehu.
Kar prepoznavam v življenju je izziv, da najdemo druge, ki z nami delijo našo strast, da se razvijemo, kot tudi zavezanost, da smo v služenju z dragocenimi darovi in talenti, ki so nam bili dani. In večina nas ne ve, kako se povezovati na načine, ki bodo hranili resnično medsebojno povezanost in soodvisnost ter soustvarjanje.
Gre za medsebojne dogovore in načine povezovanja druga z drugo, ki aktivirajo moč kolektivnega polja tako z drugimi ženskami na samem notranjem popotovanju kot tudi z ljudmi v vašem vsakodnevnem življenju.
Namaste
Taja
nedelja, 09. oktober 2011
Vzorci ustvarjajo matrico v kateri živimo
Poslušam vse tole govoričenje o manifestaciji, o pomembnosti namena, o tem kako lahko vsak doseže vse kar si želi in v meni kar vre. Seveda, ljudje smo različni in nedvomno vse povedano drži. In vendar se zavedam naivnosti, ki jo opazujem okoli sebe v ljudeh, kot svoje lastne. Kako mislimo, da se bodo stvari kar zgodile same od sebe, da bomo dali naročilo in nam ne bo treba premakniti tudi prsta, pa bo vse padlo skupaj (vključno z mano). To je moja zgodba in vendar jo delim, ker čutim, da je to zgodba mnogih. Ob tem imam pomisleke, ker bi si raje želela, da bi to ostalo samo moje in vendar vem, da je izkušnja nekoga, ki je šel čez tako zelo dragocena vsem, ki se znajdejo na istem križišču v življenju. Danes vem, da te nihče ne more ničesar naučiti, čisto ničesar. In vse to govoričenje o šoli življenja in temu kaj vse se moramo naučiti je zgolj eden od prijemov kako so nas lažje udomačili, da delujemo na predvidljive, poznane načine.
Vzorci so del naše izkušnje in skozi vzorce se energija preoblikuje v materijo. Vzorci ustvarjajo matrico (kar poglejte si film Matrica, ki govori o notranjosti vsakega od nas, o programih, ki so v nas in o tem, kako jih lahko presežemo, spremenimo), v kateri živimo. In vzorci niso samo prepričanja, kot sem mislila, ko sem delala na njih nekaj let nazaj, še bolj pomemben del vzorca so navade ali rutine, ki smo jih ustvarili in ki jih moramo spremeniti, če želimo preseči vzorec. In ko se soočamo z vzorci se največkrat znajdemo v svojem otroštvu, ko smo te vzorce prevzemali, ko smo prvič pisali zgodbo svojega življenja.
Vem tudi sama sem v preteklosti velikokrat z velikim navdušenjem in zanosom govorila o pomenu afirmacij in pozitivnega razmišljanja in manifestaciji, brez zavedanja, kako ločenost ustvarjam znotraj sebe, ker sem želela stvari spremeniti skozi voljo, ko sem rinila z glavo skozi zid, sem ranila samo sebe, ker se nisem znala poslušati, ker nisem znala ustvariti odnosa v sebi. Identificirala sem se s stvarmi, ki sem jih želela v svojem svetu in se nadalje ločevala, kajti te stvari so bile zunaj mene. Gnala sem se za papirnatimi zmaji, kot jih slikovito poimenuje Kreslin v eni svojih pesmi. In nato sem zgubila vse v kar sem verjela, da sem lahko ponovno našla sebe in začela vzpostavljati povezanost sama s seboj, odnos s sabo, kot je zdaj popularno reči; ljubiti samega sebe.
Moja izkušnja večine otroštva je bila zapuščenost, ki se je ponavljala v neskončnost z različnimi ljudmi in ob različnih prilikah. In vendar se nisem zavedla, kako pomembno je najti tvojo identiteto, tisto s čimer se resnično identificiraš od otroštva. Delno mi je tančico odstrnil RPT, delno arhetipi in vendar šele danes zagotovo poznam mehanizem vzorcev v sebi. Ker sem se identificirala s tem, da sem napaka in razočaranje, sem v svojem življenju verjela, da me drugi zaradi tega vedno zapustijo in da me življenje ne podpira, kajti moja pot je bila vedno tako prekleto težka, drugi pa so se samo sprehajali po svojih. In seveda skozi prizmo svoje identitete nisem mogla soustvarjati drugače kot skozi ta vzorec, kar me je vedno znova pustilo samo, razočarano nad ljudmi in življenjem navkljub mojemu zelo vestnemu delu z afirmacijami in pozitivnim razmišljanju. In ne glede na to koliko energije in truda, dela in časa sem vložila v stvari, ki sem jih delala, sem se vedno znova znašla na koncu neuspešna, izdana, razočarana nad sabo in svetom in tako ali drugače uničena. Šele ko sem začela svoje notranje popotovanje vase skozi vračanje ženske moči in obujanje božanske ženskosti sem dobila v roke orodja, s pomočjo katerih sem združila vse tri aspekte sebe zavest, podzavest in nadzavest. Danes vem, da sem skozi različne tehnike delovala na moški način in ločevala, analizirala, strukturirala, segmentirala, zdaj pa je prišel čas, ko moram povezati vse dele sebe, namesto da jih ločujem in obdelujem kot ločene segmente. Vse tehnike te na koncu pripeljejo nazaj k sebi, čeprav včasih na tak način, da se do skrajnosti ločuješ in nato izgubiš vse v zunanjem svetu, da se lahko spet vrneš nazaj k sebi. Vem, da sem zelo dramatična in moja pot je bila do sedaj izjemno dramatična. In zdaj izbiram soustvarjanje z življenjem v partnerstvu ljubezni, miru in radosti.
Danes sem neizmerno hvaležna za vso rast in razvoj, ki mi ga je ta vzorec prinesel in vendar ga z velikim veseljem opuščam in ustvarjam novo življenje. Kot soustvarjalec v tej drami, ki jo imenujemo življenje se zavedam mojega partnerstva z življenjem, zavedam se, da sem jaz tista skozi katero se življenje velikodušno izraža in da je samo na meni, kako bom to energijo življenja spustila skozi sebe. Danes vem, da je na meni, da prevzamem vso odgovornost za lastno kreacijo kajti sem edinstvena, unikatna, enkratna in neponovljiva verzija, ki obstaja samo tokrat, samo v tem življenju in je nikoli prej ni bilo in je nikoli več ne bo.
Danes vem, da smo vsi mi enkratni in neponovljivi, veličastni in izjemni primerki, ki jih še nikoli ni bilo in jih nikoli več ne bo v tej obliki. In zato sem ponižna ob veličastnosti univerzuma, ki ga srečujem vsak dan skozi vsakega posameznika, ki pride v moje življenje. Hvaležna sem, da si, da si del mojega življenja v virtualni ali fizični obliki, hvaležna da me spomniš kdo sem in da živim svojo najveličastnejšo različico sebe, zdaj.
In ko sem začela s šolo in z učenjem. Ničesar vas ne morem naučiti. In vi ne morete ničesar naučiti mene. Lahko pa vas spomnim, kdo ste. Lahko vas vodim po poti do sebe. Kajti tukaj smo, da drug drugega spomnimo kdo smo v resnici. In to z velikim navdihom in strastjo počnem že nekaj časa.
Ljubim sebe, ljubim ljudi, ki me obkrožajo, ljubim življenje, to Zemljo, naš ljubi planet, ljubim vse, kar me obdala. Ljubim, da sem kar sem - božanska.
Namaste
Taja
Vzorci so del naše izkušnje in skozi vzorce se energija preoblikuje v materijo. Vzorci ustvarjajo matrico (kar poglejte si film Matrica, ki govori o notranjosti vsakega od nas, o programih, ki so v nas in o tem, kako jih lahko presežemo, spremenimo), v kateri živimo. In vzorci niso samo prepričanja, kot sem mislila, ko sem delala na njih nekaj let nazaj, še bolj pomemben del vzorca so navade ali rutine, ki smo jih ustvarili in ki jih moramo spremeniti, če želimo preseči vzorec. In ko se soočamo z vzorci se največkrat znajdemo v svojem otroštvu, ko smo te vzorce prevzemali, ko smo prvič pisali zgodbo svojega življenja.
Vem tudi sama sem v preteklosti velikokrat z velikim navdušenjem in zanosom govorila o pomenu afirmacij in pozitivnega razmišljanja in manifestaciji, brez zavedanja, kako ločenost ustvarjam znotraj sebe, ker sem želela stvari spremeniti skozi voljo, ko sem rinila z glavo skozi zid, sem ranila samo sebe, ker se nisem znala poslušati, ker nisem znala ustvariti odnosa v sebi. Identificirala sem se s stvarmi, ki sem jih želela v svojem svetu in se nadalje ločevala, kajti te stvari so bile zunaj mene. Gnala sem se za papirnatimi zmaji, kot jih slikovito poimenuje Kreslin v eni svojih pesmi. In nato sem zgubila vse v kar sem verjela, da sem lahko ponovno našla sebe in začela vzpostavljati povezanost sama s seboj, odnos s sabo, kot je zdaj popularno reči; ljubiti samega sebe.
Moja izkušnja večine otroštva je bila zapuščenost, ki se je ponavljala v neskončnost z različnimi ljudmi in ob različnih prilikah. In vendar se nisem zavedla, kako pomembno je najti tvojo identiteto, tisto s čimer se resnično identificiraš od otroštva. Delno mi je tančico odstrnil RPT, delno arhetipi in vendar šele danes zagotovo poznam mehanizem vzorcev v sebi. Ker sem se identificirala s tem, da sem napaka in razočaranje, sem v svojem življenju verjela, da me drugi zaradi tega vedno zapustijo in da me življenje ne podpira, kajti moja pot je bila vedno tako prekleto težka, drugi pa so se samo sprehajali po svojih. In seveda skozi prizmo svoje identitete nisem mogla soustvarjati drugače kot skozi ta vzorec, kar me je vedno znova pustilo samo, razočarano nad ljudmi in življenjem navkljub mojemu zelo vestnemu delu z afirmacijami in pozitivnim razmišljanju. In ne glede na to koliko energije in truda, dela in časa sem vložila v stvari, ki sem jih delala, sem se vedno znova znašla na koncu neuspešna, izdana, razočarana nad sabo in svetom in tako ali drugače uničena. Šele ko sem začela svoje notranje popotovanje vase skozi vračanje ženske moči in obujanje božanske ženskosti sem dobila v roke orodja, s pomočjo katerih sem združila vse tri aspekte sebe zavest, podzavest in nadzavest. Danes vem, da sem skozi različne tehnike delovala na moški način in ločevala, analizirala, strukturirala, segmentirala, zdaj pa je prišel čas, ko moram povezati vse dele sebe, namesto da jih ločujem in obdelujem kot ločene segmente. Vse tehnike te na koncu pripeljejo nazaj k sebi, čeprav včasih na tak način, da se do skrajnosti ločuješ in nato izgubiš vse v zunanjem svetu, da se lahko spet vrneš nazaj k sebi. Vem, da sem zelo dramatična in moja pot je bila do sedaj izjemno dramatična. In zdaj izbiram soustvarjanje z življenjem v partnerstvu ljubezni, miru in radosti.
Danes sem neizmerno hvaležna za vso rast in razvoj, ki mi ga je ta vzorec prinesel in vendar ga z velikim veseljem opuščam in ustvarjam novo življenje. Kot soustvarjalec v tej drami, ki jo imenujemo življenje se zavedam mojega partnerstva z življenjem, zavedam se, da sem jaz tista skozi katero se življenje velikodušno izraža in da je samo na meni, kako bom to energijo življenja spustila skozi sebe. Danes vem, da je na meni, da prevzamem vso odgovornost za lastno kreacijo kajti sem edinstvena, unikatna, enkratna in neponovljiva verzija, ki obstaja samo tokrat, samo v tem življenju in je nikoli prej ni bilo in je nikoli več ne bo.
Danes vem, da smo vsi mi enkratni in neponovljivi, veličastni in izjemni primerki, ki jih še nikoli ni bilo in jih nikoli več ne bo v tej obliki. In zato sem ponižna ob veličastnosti univerzuma, ki ga srečujem vsak dan skozi vsakega posameznika, ki pride v moje življenje. Hvaležna sem, da si, da si del mojega življenja v virtualni ali fizični obliki, hvaležna da me spomniš kdo sem in da živim svojo najveličastnejšo različico sebe, zdaj.
In ko sem začela s šolo in z učenjem. Ničesar vas ne morem naučiti. In vi ne morete ničesar naučiti mene. Lahko pa vas spomnim, kdo ste. Lahko vas vodim po poti do sebe. Kajti tukaj smo, da drug drugega spomnimo kdo smo v resnici. In to z velikim navdihom in strastjo počnem že nekaj časa.
Ljubim sebe, ljubim ljudi, ki me obkrožajo, ljubim življenje, to Zemljo, naš ljubi planet, ljubim vse, kar me obdala. Ljubim, da sem kar sem - božanska.
Namaste
Taja
ponedeljek, 19. september 2011
Uspešne in ločene same v sebi
Moja zgodba, pa ne le moja. Mnoge ženske delijo z mano isto zgodbo. V želji, da bi bile uspešne, se uspešno ločimo same v sebi. In tako pridemo v slepo ulico, ko imamo ves ta zunanji uspeh in vse te zunanje dosežke. In vendar smo nesrečne, življenje je videti težko in srce je ranjeno. Pogosto se počutimo osamljene, preobremenjene in brez navdiha. K temu se pogosto pridruži občutek, da nisi dovolj, da ne delaš tega, kar naj bi počela, da si popolnoma izgubljena, neljubljena, nepomembna. In vendar nihče ne razume, kako si lahko tako nesrečna, saj imaš vendar dobro službo, družino, prijatelje, vse... kaj bi sploh še hotela več? In vendar srca toliko žensk hrepenijo po notranji povezanosti, izpolnjenosti in da bi imelo njihovo življenje nek smisel.
Vsi se moramo naučiti, kako biti povezani s pristnimi občutki in imeli opolnomočen odnos z njimi. V otroštvu smo se naučili, kako se odrezati od svojih občutkov in čutenja. Enostavno nam je bilo lažje se ločiti v sebi, kot čutiti ranjenost in izdajstvo do sebe, ker smo šli po poti doseganja in uresničevanja ciljev. Ženske še posebej čutijo to ločenost v sebi kot izjemno izdajo same sebe. In od tukaj izvira vse nezadovoljstvo, ki smo ga polne navkljub idiličnim življenjskim razmeram.
Hrepenimo po občutku živosti, kreativnosti in radovednosti. In ker to iščemo zunaj sebe, se ženske pogosto spuščajo v nova razmerja z novimi ljudmi, ker jim za nekaj časa prebudijo to povezanost v sebi. In vendar, če je ne vzpostaviš v sebi, vedno znova bezlaš iz enega odnosa v drugega, ker nikjer ne najdeš trajne izpolnjenosti. Kajti tovrstna izpolnjenost je možna samo, ko si navdih sama sebi, ko si vir kreativnosti in radovednosti sama sebi, v sebi.
Povezanost s sabo v sebi nas postavi v stik z neizmerno radostjo. In čas je, da ponovno pridemo v trajen stik same s seboj. Da se ne ločujemo več v sebi. Da ne poskušamo povoziti svojih občutkov. Da si dovolimo čutiti. Da dopustimo občutkom, da nas informirajo in ne da nam dominirajo. Ženske pogosto iz ene skrajnosti zapadamo v drugo skrajnost, ko nekaj časa nočemo čutiti, kasneje pa dopustimo, da nas občutki popolnoma preplavijo. Ali pa se nam dogaja, da se kontroliramo na enem področju, na drugem pa smo popolnoma v kaosu in brez kontrole. In vendar je ravno ta občutek nemoči v povezavi s tem kar čutimo tisti, ki nas vodi v stagnacijo in stopicanje na mestu. Ko imamo občutek pristne moči v povezavi z občutki smo na poti rasti in evolucije.
Divine Feminine sem razvila ravno s to namero in željo, da se ponovno povežemo v sebi, da prepoznamo, kako iščemo potrditev v svetu zunaj sebe in da osvojimo načine, kako same sebi damo pozornost in potrditev.
Čas je, da prebudimo polno moč svoje duše in jo živimo tukaj in zdaj. In zato je potrebno stvari dati v prakso, ne le brati in se izobraževati. Potrebno je spremeniti stare navade in stare rutine. Ter osvojiti nove veščine, da se razvijemo onkraj starih vzorcev, ki jih nosimo v sebi še iz otroštva.
Čas je, drage moje. Čas je...
Namaste
Taja
Vsi se moramo naučiti, kako biti povezani s pristnimi občutki in imeli opolnomočen odnos z njimi. V otroštvu smo se naučili, kako se odrezati od svojih občutkov in čutenja. Enostavno nam je bilo lažje se ločiti v sebi, kot čutiti ranjenost in izdajstvo do sebe, ker smo šli po poti doseganja in uresničevanja ciljev. Ženske še posebej čutijo to ločenost v sebi kot izjemno izdajo same sebe. In od tukaj izvira vse nezadovoljstvo, ki smo ga polne navkljub idiličnim življenjskim razmeram.
Hrepenimo po občutku živosti, kreativnosti in radovednosti. In ker to iščemo zunaj sebe, se ženske pogosto spuščajo v nova razmerja z novimi ljudmi, ker jim za nekaj časa prebudijo to povezanost v sebi. In vendar, če je ne vzpostaviš v sebi, vedno znova bezlaš iz enega odnosa v drugega, ker nikjer ne najdeš trajne izpolnjenosti. Kajti tovrstna izpolnjenost je možna samo, ko si navdih sama sebi, ko si vir kreativnosti in radovednosti sama sebi, v sebi.
Povezanost s sabo v sebi nas postavi v stik z neizmerno radostjo. In čas je, da ponovno pridemo v trajen stik same s seboj. Da se ne ločujemo več v sebi. Da ne poskušamo povoziti svojih občutkov. Da si dovolimo čutiti. Da dopustimo občutkom, da nas informirajo in ne da nam dominirajo. Ženske pogosto iz ene skrajnosti zapadamo v drugo skrajnost, ko nekaj časa nočemo čutiti, kasneje pa dopustimo, da nas občutki popolnoma preplavijo. Ali pa se nam dogaja, da se kontroliramo na enem področju, na drugem pa smo popolnoma v kaosu in brez kontrole. In vendar je ravno ta občutek nemoči v povezavi s tem kar čutimo tisti, ki nas vodi v stagnacijo in stopicanje na mestu. Ko imamo občutek pristne moči v povezavi z občutki smo na poti rasti in evolucije.
Divine Feminine sem razvila ravno s to namero in željo, da se ponovno povežemo v sebi, da prepoznamo, kako iščemo potrditev v svetu zunaj sebe in da osvojimo načine, kako same sebi damo pozornost in potrditev.
Čas je, da prebudimo polno moč svoje duše in jo živimo tukaj in zdaj. In zato je potrebno stvari dati v prakso, ne le brati in se izobraževati. Potrebno je spremeniti stare navade in stare rutine. Ter osvojiti nove veščine, da se razvijemo onkraj starih vzorcev, ki jih nosimo v sebi še iz otroštva.
Čas je, drage moje. Čas je...
Namaste
Taja
Naročite se na:
Objave (Atom)
