Spravila me je v smeh, ko sva po dolgi dabati zaključili z njeno izjavo; I want my pink glasses back! Ja, rožnata očala. Kako radi imamo rožnata očala in kako težko jih odložimo. Zanikanje je tista rana srca, ki je sploh ne prepoznavamo kot ranjenost. Za večino je zanikanje nekaj normalnega. In vendar nas vodi v otopelost. Zanikanje sebe je podobno zadrževanju zraka. Sprva je čutiti neudobje, nato se zgodi panika, ko telo kriči po tem kar potrebuje. Če bi zanikali svojemu telesu zrak si lahko predstavljamo kam pridemo. Če pa si zanikamo svoje zadovoljstvo in tisto v čemer uživamo, pa pravzaprav v telesu ravno tako ustvarjamo stres, le da tega ne prepoznamo.
Zanikanje delov sebe je eden od hobijev velike večine ljudi na planetu. Večina meni, da bodo neprijetne stvari kar izginile same od sebe. In senca je ena tistih stvari za katero večina ljudi poskuša sebe okrog prinesti, ker jo zanikajo v svoji notranjosti. In zanikanje je izjemno subtilno.
Gledam na eni strani ljudi, ki se trudijo biti pozitivni. Vso svojo voljo usmerijo v doseganje pozitivnega pogleda na stvari in svet, ampak kvazi pozitivnost na eni strani se vedno pokaže skozi polarnost na drugi, ko potem v tistih najintimnejših odnosih seka ven senčna plat človeka. In ko sem bila priča posameznikom, ki so učili pozitivnost in pozitivno mišljenje, potem pa so doma res grdo delali s svojimi domačimi sem ugotovila, da to ni to. Ne moreš se pretvarjati da nekaj nisi in brez posledic iti mimo.
Sami sebe prinašamo na okrog s tem, ko zanikamo stvari v sebi, ko poskušamo skriti ali zanikati, da boli. Moj pogled na stvari je, da je nujno, da se potopiš direktno v stvari in greš v samo srce težave s katero se soočaš, direktno v strahove, direktno v skrbi in da pogledaš kaj je zadaj, kaj drži to stvar ujeto v tvojem energijskem sistemu. Kajti šele takrat si sposoben odločitve ali boš ostal ujet ali se boš osvobodil. Samo resnica osvobaja. In soočenje z resnico je nujno za rast.
In dejstvo je, da je velika večina pozabila, kako uživati v svojem življenju. Užitek je v sodobnem svetu omejen na spolnost, povsod drugje pa velja moto, da je trpljenje tisto, ki prinaša rezultate in da je potrebno garati. In vendar sem sama pri sebi ugotovila, da garanje prinaša le stres in ne zadovoljstva in radosti v moje življenje. In ko je telo preplavljeno s stresnimi hormoni, to omejuje pretok krvi po telesu, pretoki zastajajo in razpoloženje človeka gre globoko v podzemlje.
Hodim po mestu in opazujem ženske. Malokatera se smeji, večinoma so napete, v stresu, vidi se jim, da so zakrčene. Pogosto žalostne, v depresiji, rahlo sitne, napete, jezne. In ko se počutimo takole napete in v stresu pogosto posežemo po zunanjih stvareh, ki bi nas sprostile. Po nečem, kar bi pomagalo, da bi se počutila bolje. Take hitre rešitve pogosto vključujejo substance kot je kofein, nikotin, ostale substance na -in ter sladkor. Vse kar gre hitro v kri in zasvoji. In ker nosimo rožnata očala pogosto to upravičujemo sami pred seboj, češ da si zaslužiš to majhno pozornost, glede na to koliko garaš. Zanikanje, zanikanje.
In ker se po taki dozi substanc na -in, no saj niso vse na -in pa vendar, počutimo bolje, vsaj na kratek rok to hitro postane nova navada. Pozabimo, da je prenajedanje, opijanje, zakajanje ali kakršen koli drugačen način, da smo "high" pravzaprav otopelost. Ko narediš vse, da ne čutiš nelagodja ali bolečine v sebi. In bolj ko se zatekaš k hitrim rešitvam, bolj otopel postajaš, bolj ločen v sebi, bolj zanikaš samega sebe. In ko se navadiš na substance, ki ti pomagajo na hitro spremeniti razpoloženje, potrebuješ vedno več te snovi v sebi, da dosežeš enak učinek vznesenosti.
In vendar obstaja drugačen način življenja, brez rožnatih očal. Veliki večini ni všeč, ker zahteva odgovornost in prevzemanje odgovornosti zase v življenju in za svoje izbire. In zahteva pogum, da se potopiš v svojo notranjost in se soočiš s seboj brez zanikanja samega sebe.
Redna praksa zadovoljstva, tega v čemer resnično uživaš je nujno potrebna, če želimo v svojem življenju ustvariti radost. In ko enkrat poznaš mehanizme in načine, kako pomagati svojemu telesu, da čutiš zadovoljstvo in si brez potrebe po zunanjih substancah svojo pozornost usmerjaš v to, kar si resnično želiš. Poišči v sebi kaj je tisto kar te navdihuje, navdušuje in tega počni vedno več. In tako ti nikoli ne bo treba nazaj po svoja rožnata očala.
Potem je izjavila še tole; Veš s tabo sploh ni žur. Vzela si mi moja rožnata očala. Kako naj zdaj po vsem, kar si delila z menoj nataknem na nos svoja rožnata očala. Sploh ne morem. Ugotavljam, da je zanikanje same sebe bolj boleče kot to, da vidim da se zanikam in da sem otopela. In kaj zdaj?
V smehu sem jo povabila na druženje za ženske, kjer bom delila več o kreaciji, ženskih ciklih in užitku 29.9.2012 v Ljubljani.
Namarie
Taja
Zanikanje delov sebe je eden od hobijev velike večine ljudi na planetu. Večina meni, da bodo neprijetne stvari kar izginile same od sebe. In senca je ena tistih stvari za katero večina ljudi poskuša sebe okrog prinesti, ker jo zanikajo v svoji notranjosti. In zanikanje je izjemno subtilno.
Gledam na eni strani ljudi, ki se trudijo biti pozitivni. Vso svojo voljo usmerijo v doseganje pozitivnega pogleda na stvari in svet, ampak kvazi pozitivnost na eni strani se vedno pokaže skozi polarnost na drugi, ko potem v tistih najintimnejših odnosih seka ven senčna plat človeka. In ko sem bila priča posameznikom, ki so učili pozitivnost in pozitivno mišljenje, potem pa so doma res grdo delali s svojimi domačimi sem ugotovila, da to ni to. Ne moreš se pretvarjati da nekaj nisi in brez posledic iti mimo.
Sami sebe prinašamo na okrog s tem, ko zanikamo stvari v sebi, ko poskušamo skriti ali zanikati, da boli. Moj pogled na stvari je, da je nujno, da se potopiš direktno v stvari in greš v samo srce težave s katero se soočaš, direktno v strahove, direktno v skrbi in da pogledaš kaj je zadaj, kaj drži to stvar ujeto v tvojem energijskem sistemu. Kajti šele takrat si sposoben odločitve ali boš ostal ujet ali se boš osvobodil. Samo resnica osvobaja. In soočenje z resnico je nujno za rast.
In dejstvo je, da je velika večina pozabila, kako uživati v svojem življenju. Užitek je v sodobnem svetu omejen na spolnost, povsod drugje pa velja moto, da je trpljenje tisto, ki prinaša rezultate in da je potrebno garati. In vendar sem sama pri sebi ugotovila, da garanje prinaša le stres in ne zadovoljstva in radosti v moje življenje. In ko je telo preplavljeno s stresnimi hormoni, to omejuje pretok krvi po telesu, pretoki zastajajo in razpoloženje človeka gre globoko v podzemlje.
Hodim po mestu in opazujem ženske. Malokatera se smeji, večinoma so napete, v stresu, vidi se jim, da so zakrčene. Pogosto žalostne, v depresiji, rahlo sitne, napete, jezne. In ko se počutimo takole napete in v stresu pogosto posežemo po zunanjih stvareh, ki bi nas sprostile. Po nečem, kar bi pomagalo, da bi se počutila bolje. Take hitre rešitve pogosto vključujejo substance kot je kofein, nikotin, ostale substance na -in ter sladkor. Vse kar gre hitro v kri in zasvoji. In ker nosimo rožnata očala pogosto to upravičujemo sami pred seboj, češ da si zaslužiš to majhno pozornost, glede na to koliko garaš. Zanikanje, zanikanje.
In ker se po taki dozi substanc na -in, no saj niso vse na -in pa vendar, počutimo bolje, vsaj na kratek rok to hitro postane nova navada. Pozabimo, da je prenajedanje, opijanje, zakajanje ali kakršen koli drugačen način, da smo "high" pravzaprav otopelost. Ko narediš vse, da ne čutiš nelagodja ali bolečine v sebi. In bolj ko se zatekaš k hitrim rešitvam, bolj otopel postajaš, bolj ločen v sebi, bolj zanikaš samega sebe. In ko se navadiš na substance, ki ti pomagajo na hitro spremeniti razpoloženje, potrebuješ vedno več te snovi v sebi, da dosežeš enak učinek vznesenosti.
In vendar obstaja drugačen način življenja, brez rožnatih očal. Veliki večini ni všeč, ker zahteva odgovornost in prevzemanje odgovornosti zase v življenju in za svoje izbire. In zahteva pogum, da se potopiš v svojo notranjost in se soočiš s seboj brez zanikanja samega sebe.
Redna praksa zadovoljstva, tega v čemer resnično uživaš je nujno potrebna, če želimo v svojem življenju ustvariti radost. In ko enkrat poznaš mehanizme in načine, kako pomagati svojemu telesu, da čutiš zadovoljstvo in si brez potrebe po zunanjih substancah svojo pozornost usmerjaš v to, kar si resnično želiš. Poišči v sebi kaj je tisto kar te navdihuje, navdušuje in tega počni vedno več. In tako ti nikoli ne bo treba nazaj po svoja rožnata očala.
Potem je izjavila še tole; Veš s tabo sploh ni žur. Vzela si mi moja rožnata očala. Kako naj zdaj po vsem, kar si delila z menoj nataknem na nos svoja rožnata očala. Sploh ne morem. Ugotavljam, da je zanikanje same sebe bolj boleče kot to, da vidim da se zanikam in da sem otopela. In kaj zdaj?
V smehu sem jo povabila na druženje za ženske, kjer bom delila več o kreaciji, ženskih ciklih in užitku 29.9.2012 v Ljubljani.
Namarie
Taja
Ni komentarjev:
Objavite komentar