četrtek, 03. november 2011

Prebudite se iz transa

Danes sem na facebooku prebrala prispevek sopotnice na poti luči, ki pravi, da se prebujamo iz religije, ki ji pravimo "new age" v dejstvo, da 2012 ne bo nič drugačno kot je naš danes, če mi ne bomo nekaj spremenili v sebi. Religija se definira po tem, da ima vernike.
Ja, včasih sem bila hud vernik, verjela sem v angele in v Boga in v mojstre, vse zunaj mene, tam nekje, zgoraj... kjerkoli že naj bi to bilo.
Potem sem se začela prebujati v sebi in sem dojela, da tam zgoraj ni ničesar, da je vse tukaj v meni. Tukaj in zdaj, v tem trenutku. Vse je v meni.
In da je vse kar moram narediti to, da opustim svojo navezanost na preteklost in se osvoboditi laži in "udomačenosti". In tako "mic po mic" hodim po svoji poti. In v svojih molitvah ljubezni in luči molim, da se nas bo zbudilo čim več, kajti le iz sebe lahko spremenimo svet okoli sebe.

Včasih sem verjela, da ne morem živeti svoje dušne poti in prispevati, ker bom ponižana. Dolgo časa sem rabila, da sem to poimenovala, še posebej, ker sem si ustvarjala situacije, ki so vedno znova potrjevale to, da ko sem stopila naprej s svojimi idejami, sem bila ponižana. In seveda so bili dolgo časa za moj občutek ponižanosti krivi drugi.
In tako se izmojstrimo v tem, da se temu, kar boli, izogibamo, hkrati pa se znajdemo v začaranem krogu, kjer nas vse sili v to, da se izpostavimo in se izrazimo in ker imamo v sebi cel kup slabih izkušenj na to temo vedno znova stopimo na zavoro. Znano?

Dojela sem, da lahko iz tega stopim ven le na tak način, da to sprejmem za svoje. Jaz sem vir vseh izkušenj, ki jih doživljam. Jaz sem tista, ki izbiram. Nihče mi tega ne dela, ne življenje in ne drugi ljudje. In prepoznala sem ,da je bila moja izbira znotraj tega vzorca, da sem se vedno znova zadrževala, da sem se zaprla. Morala sem prevzeti polno odgovornost za svoje obnašanje, brez potrebe po tem, da bi se predala občutkom krivde, sojenja in obsojanja sebe ali drugih. Morala sem to videti kot svojo izbiro.
Bistvena razlika je, če rečeš, da ni prostora, da bi se ti lahko izrazil (preložiš odgovornost na nekoga zunaj sebe) ali pa jaz izbiram, da se ne izpostavim (ko v polnosti prevzemaš odgovornost zase in za svoje izbire). In to je bila čista resnica. Vendar resnico moraš poimenovati tukaj in zdaj, to sprejeti za svoje in potem to lahko spremeniš. In mene je ta resnica zelo bolela. Kot je rekel Jezus; poimenovanje te osvobodi. In res te osvobodi. Preverjeno!

Prepoznati je potrebno globljo resnico, resnico, ki nima veze z občutki zapuščenosti, prizadetosti, krivde, sojenja ali obsojanja. In kaj je globlja resnica, se boste vprašali? Leži v vaši duši, poznate jo v sebi, vendar morate ponovno vzpostaviti stik z njo, se je spomniti.

In verjemite mi, ko vam rečem, da tega ne morete narediti tako, da si ponavljate resnico drugega ali afirmacije, ko si nalagate nekaj od zunaj sebe, pa naj bodo občutki ali prepričanja. Meni ni pomagalo. Dokler si nisem bila pripravljena pogledati v oči in si priznati kdo sem in kakšne so moje izbire in jih zavestno izbrati drugače, se stvari niso bistveno spremenile, vsaj navznoter ne.

Dokler imamo v sebi vzorce delovanja, ki so del naše "udomačenosti" še iz otroštva, nas energije preplavijo kot ocean in nas potegnejo v občutke, ki so povezani z nemočjo, jezo, užaljenostjo, prizadetostjo. Ta energija nezavednega je tako močna, da rabimo včasih veliko notranje moči in nenehen stik s svojim notranjim staršem, ki nas vodi ven iz teh preplavljajočih občutkov, da zmoremo prepoznati, ozavestiti in spustiti.

Vaša pozornost je vaša energija, je gorivo, ki ga dajete...čemu? Kaj je tisto, kar hranite danes s svojo pozornostjo? Kaj je tisto, na kar se osredotočate? Kaj je tisto, kar izbirate?

Tako lahko se je osredotočati na to kar je danes okoli tebe, kar se ti je zgodilo včeraj, na to kdo te je prizadel in kako so te onemogočili, kdo je kriv, da si kjer si trenutno. Veliko težje je v vsem tem kaosu svojo pozornost osredotočati na svojo vizijo, na to, kaj čutiš v sebi, da je resnica. Veliko težje se je osredotočati na to kaj sem jaz in ne na to kaj so drugi in kakšni so in kaj so naredili. Ko opazujem svet imam včasih občutek, da je najljubši šport ljudi osredotočanje na druge, na državo, na starše, vse tiste, ki so krivi, da ste tukaj kjer ste. In s tem hranite s svojo energijo vse druge, samo sebe ne.

Kajti energija je energija, nima pozitivnega ali negativnega predznaka, tisti ki jo zna uporabiti, jo bo uporabil za to, da doseže kaj želi. Mi smo tisti, ki energiji, ki pride do nas damo predznak s tem, ko izberemo, kaj čutimo.

Paradigma evolucijskega partnerstva pravi, da se osredotočaš na najvišji možen potencial tvojega partnerja, da ga vedno znova spominjaš na to kdo je v resnici, kajti s tem soustvarjaš njegovo najveličastnejšo različico njega. In ob tem, ti je kristalno jasno kdo si ti in kaj je tvoja vizija, kaj je tvoja izbira. In s tem, ko podpiraš njega, podpiraš sebe. V zadnjem mesecu sem resnično izkusila, kaj pomeni biti eno z vsem. Ko si eno z vsem, si eno z vsemi ljudmi, z vsemi situacijami, dogodki, vse se dogaja tebi, le da v vzporednem vesolju. In potem ne moreš ničesar več kriviti za nič, ker je vse tvoje, vse si ti. In karkoli narediš komurkoli, narediš samemu sebi. Vse kritiziranje, vse spletke, vse delaš sebi. Vse se dogaja hkrati, vse je eno, le da mi vedno znova izbiramo drugo vzporedno realnost. Izbiramo jo, na tem je poudarek. In ko to resnično dojameš, se spremeniš, naenkrat dojameš, da se ti nič ne dogaja od zunaj, nihče ti ničesar ne dela, zunaj tebe, ti to izbiraš in zato je del tvoje realnosti.

In danes je čas, zdaj je čas, da se prebudite iz transa prelaganja odgovornosti na druge in si priznate kaj v resnici izbirate zase.
Ali izbirate zase, da ste zavrnjeni, zanikani, nevidni, ali izbirate zase, da ste brez podpore, osamljeni, osmešeni? Ali izbirate, da ste povezani, da ste sprejeti, da ste eno? Kaj izbirate zase? Kam investirate svojo življenjsko energijo?

Zavestno zavedanje, opazovanje in spreminjanje izbir... tja nas vodi pot ... vase, v svojo notranjost.

Namaste
Taja