Univerzum nam vedno daje usmeritve. Vedno smo vodeni, če smo se voljni predati toku življenja in spustiti kontrolo. Včasih me preseneti, ko gledam pri sebi, kako s pomočjo kontrole vzpostavljam občutek varnosti in stabilnosti, vsaj mislim tako, pa se hitro ujamem. Največji paradoks življenja je nedvomno v tem, da kontrolo nad svojim življenjem dobiš takrat, ko se uspeš prepustiti toku življenja. Bolj ko se uspeš prepustiti in samo biti, bolj občutiš avtentično moč v svojem življenju.
Večina preveč nadzoruje svoje življenje in ljudi v njem in se zaradi tega zakrči, loči, oddalji in izgubi občutek zase. Zanikanje samega sebe je ena izmed ključnih ranjenosti, ki nas ovirajo na naši poti Ljubezni. Zanikanje vodi v izdajo zaupanja, resnice in tega kar resnično čutimo s tem, ko pobegnemo stran od težav. Običajno stvari zanikamo tako, da se premaknemo v svojo glavo in najdemo cel kup argumentov, zakaj imamo prav. Um je prepoln izgovorov, sodb, razlogov in obtožb. Ko zanikamo svojo bolečino in boleča čustva v sebi, v resnici zanikamo ljubezen in resnico. Ločimo se od tega po čemer najbolj hrepenimo.
Zanikanje lahko pozdravite le z ranljivostjo, s tem, da si dopustite, da se odprete, čutite svoja boleča čustva, vse kar je zakopano pod masko persone, ki pravi, saj je vse v redu. Popolno razkritje je ključ, da presežemo zanikanje in ob tem je ranljivost prva stvar, ki si jo moramo dopustiti.
Vedno znova me preseneti koliko svoje življenjske energije porabljamo za to, da stvari skrivamo sami pred seboj. Šokira me, ko vidim ljudi, ki komaj živijo, pa kljub temu niso pripravljeni popustiti prijema svojega nadzora in samo biti. Pogosto šele po tem, ko se prepustimo ugotovimo kako napeti smo bili in kako močno smo se trudili, da smo obdražali iluzijo kontrole in nadzora v svojem življenju. Od nas zahteva velik napor, da držimo iluzijo nedotaknjeno. Pravzaprav smo ujetniki svoje realnosti.
Ko v polnosti objamete karkoli ste skrivali sami pred seboj, se začne resnično zdravljenje, kajti šele ko si dovoliš, da v polnosti čutiš svojo bolečino, lahko izbereš med bolečino in zadovoljstvom. Prvi korak je vedno priznanje, ko pogledaš in stopiš direktno noter in samo si.
Ko si dovoliš čutiti to kar je, se pokaže resnica in hkrati prepoznaš, da imaš izbiro in da lahko izbereš drugače kot si vajen. In da si dopustiš, da si ranljiv in da čutiš, moraš biti ponižen v sebi. Težke situacije nas vedno naredijo ponižne. Ponižne in ne ponižane kot radi zamešamo ta dva izraza. Ponižnost je pripravljenost sprejeti to kar je. Ko samo si. Si sprejemljiv, se prepustiš toku in dopustiš, da te življenje vodi. Sama rada rečem, da moramo vedeti, kako se usmerjeno prepuščati, da natančno veš kam greš in hkrati dopustiš Vesolju da te vodi po najboljši možni poti do tja.
Ponižnost je zadnja stvar, kamor si želi um. Srce zna biti ponižno, kajti ve, da je ponižnost največja moč.
Ponižanost na drugi strani je povezana z zasramovanjem in sramom. Ko smo zasramovani imamo občutek, da smo izločeni, da smo nezaželeni, da ne pripadamo in nismo vredni, da živimo ali obstajamo. Pri ponižanosti imaš občutek nemoči, ko misliš, da je s teboj nekaj hudo narobe. Ponižnost na drugi strani te ojača, te naredi močnejšega, saj ti razkrije avtentično moč tvoje duše.
Zanikanje je precej bolj del našega življenja kot si mislimo in pogosto je del našega kritika, našega sodnika, ko sami sebe v sebi zanikamo, da ne bi izpadli smešni, čudni, ko hočemo ustrezati in zato zanikamo sami sebe in svoje talente in sposbnosti.
Soočenje s svojimi notranjimi ranami je ključno za to, da se lahko osvobodimo in samo smo. Vsi moramo to narediti pri sebi, da se osvobodimo in stopimo v svojo pristno, avtentično naravo.
Čas je, da se osvobodite in polno zaživite svoje življenje. Kaj menite?
Soočite se s seboj in objemite celega sebe.
In če na svoji poti potrebujete pomoč, vas vabim na enodnevno druženje Pot Ljubezni to soboto.
Samo bodi. Bodi ljubezen. Bodi življenje. Bodi svetloba.
Namarie
Taja
Večina preveč nadzoruje svoje življenje in ljudi v njem in se zaradi tega zakrči, loči, oddalji in izgubi občutek zase. Zanikanje samega sebe je ena izmed ključnih ranjenosti, ki nas ovirajo na naši poti Ljubezni. Zanikanje vodi v izdajo zaupanja, resnice in tega kar resnično čutimo s tem, ko pobegnemo stran od težav. Običajno stvari zanikamo tako, da se premaknemo v svojo glavo in najdemo cel kup argumentov, zakaj imamo prav. Um je prepoln izgovorov, sodb, razlogov in obtožb. Ko zanikamo svojo bolečino in boleča čustva v sebi, v resnici zanikamo ljubezen in resnico. Ločimo se od tega po čemer najbolj hrepenimo.
Zanikanje lahko pozdravite le z ranljivostjo, s tem, da si dopustite, da se odprete, čutite svoja boleča čustva, vse kar je zakopano pod masko persone, ki pravi, saj je vse v redu. Popolno razkritje je ključ, da presežemo zanikanje in ob tem je ranljivost prva stvar, ki si jo moramo dopustiti.
Vedno znova me preseneti koliko svoje življenjske energije porabljamo za to, da stvari skrivamo sami pred seboj. Šokira me, ko vidim ljudi, ki komaj živijo, pa kljub temu niso pripravljeni popustiti prijema svojega nadzora in samo biti. Pogosto šele po tem, ko se prepustimo ugotovimo kako napeti smo bili in kako močno smo se trudili, da smo obdražali iluzijo kontrole in nadzora v svojem življenju. Od nas zahteva velik napor, da držimo iluzijo nedotaknjeno. Pravzaprav smo ujetniki svoje realnosti.
Ko v polnosti objamete karkoli ste skrivali sami pred seboj, se začne resnično zdravljenje, kajti šele ko si dovoliš, da v polnosti čutiš svojo bolečino, lahko izbereš med bolečino in zadovoljstvom. Prvi korak je vedno priznanje, ko pogledaš in stopiš direktno noter in samo si.
Ko si dovoliš čutiti to kar je, se pokaže resnica in hkrati prepoznaš, da imaš izbiro in da lahko izbereš drugače kot si vajen. In da si dopustiš, da si ranljiv in da čutiš, moraš biti ponižen v sebi. Težke situacije nas vedno naredijo ponižne. Ponižne in ne ponižane kot radi zamešamo ta dva izraza. Ponižnost je pripravljenost sprejeti to kar je. Ko samo si. Si sprejemljiv, se prepustiš toku in dopustiš, da te življenje vodi. Sama rada rečem, da moramo vedeti, kako se usmerjeno prepuščati, da natančno veš kam greš in hkrati dopustiš Vesolju da te vodi po najboljši možni poti do tja.
Ponižnost je zadnja stvar, kamor si želi um. Srce zna biti ponižno, kajti ve, da je ponižnost največja moč.
Ponižanost na drugi strani je povezana z zasramovanjem in sramom. Ko smo zasramovani imamo občutek, da smo izločeni, da smo nezaželeni, da ne pripadamo in nismo vredni, da živimo ali obstajamo. Pri ponižanosti imaš občutek nemoči, ko misliš, da je s teboj nekaj hudo narobe. Ponižnost na drugi strani te ojača, te naredi močnejšega, saj ti razkrije avtentično moč tvoje duše.
Zanikanje je precej bolj del našega življenja kot si mislimo in pogosto je del našega kritika, našega sodnika, ko sami sebe v sebi zanikamo, da ne bi izpadli smešni, čudni, ko hočemo ustrezati in zato zanikamo sami sebe in svoje talente in sposbnosti.
Soočenje s svojimi notranjimi ranami je ključno za to, da se lahko osvobodimo in samo smo. Vsi moramo to narediti pri sebi, da se osvobodimo in stopimo v svojo pristno, avtentično naravo.
Čas je, da se osvobodite in polno zaživite svoje življenje. Kaj menite?
Soočite se s seboj in objemite celega sebe.
In če na svoji poti potrebujete pomoč, vas vabim na enodnevno druženje Pot Ljubezni to soboto.
Samo bodi. Bodi ljubezen. Bodi življenje. Bodi svetloba.
Namarie
Taja
Ni komentarjev:
Objavite komentar