Maščevanje je sladko ali pač ne?

S prijateljico sva bili na čaju. Debata je tekla okrog izdaje, prevaranosti in kar naenkrat je kot iz topa izstrelila: "Veš, če bi me moj dragi prevaral, bi mu vrnila milo za drago. Dala bi se dol s ful dobrim tipom in uživala do konca." Nekaj časa sem jo gledala brez besed, medtem ko je v meni tekel monolog.

Nisem tako prepričana, vsaj zase lahko rečem, da bi mi maščevanje v smislu milo za drago prineslo tisto zadovoljstvo, ki bi si ga v tistem trenutku želela. Pravzaprav vem, da tak obliž na rano ne bi bil prav zelo učinkovit. Pravzaprav bi bilo vse skupaj bolj podobno razsoljeni rani, ki še bolj skeli in peče.

V svojem raziskovanju ženske narave sem prišla do zaključka, da je tisto po čemer najbolj hrepenimo ženske povezano z občutkom varnosti in globokim zaupanjem osebi, ki jo izberemo za partnerja. Moja izbira je globok, strasten odnos, kjer se lahko v celoti odprem in celo sebe delim s partnerjem. In če želim resnično uživati rabim na drugi strani občutek stabilnosti in zaupanja. Ženske smo tiste, ki si želimo odnose, moškim so pravzaprav bolj v oviro, kot v resnično veselje. Moški se poročajo zavoljo ženske, da bo ona srečna, če bi poslušali svojo naravo, bi verjetno ostali neporočeni.
Kajti moški bolj od vsega drugega ceni svobodo in izjemno nesrečen se počuti takrat, ko je ujet. Zato smo v krizi srednjih let priča toliko osvobajanju na moški strani, ko se želijo osvoboditi spon, ki jih vežejo.

In ženske? Če smo iskrene s seboj in poslušamo svoje srce je tisto kar nas najbolj izpolnjuje polnost. Polnost odnosov, polnost življenja. Če moške duši ujetost, potem je za ženske najbolj boleče, ko čutijo praznino. Ženske se v svoji bolečini zapirajo vase, se ločijo od vira, ki jih polni in se vedno bolj potapljajo v praznino, ki jih muči in boli. Ko v odnosu ostane samo prazna lupina in kaj deliti, to ženske spravlja ob pamet, čeprav ne znajo razložiti kaj je pravzaprav narobe.

Ko se moški umakne v svojo svobodo, v notranjo praznino to ženska zazna kot grožnjo, kajti kar naenkrat ni več prisoten z njo, čeprav je fizično ob njej. In ni je bolj seksi stvari za žensko kot je moški, ki je polno prisoten z njo, ne glede na vse, brez da umira od dolgočasja in se na koncu izklopi.
Ugotovila sem, da imajo moški v sebi gumb za vklop in izklop, ki ga ženske v svoji polnosti življenja nimamo. Ne znamo se izklopiti, le odrežemo se oziroma ločimo od toka življenja. Povezanost je namreč tisto, kar ženski daje ta občutek polnosti. Povezanost z vsemi aspekti življenja.

In zato menim, da maščevanje nikoli ni sladko, četudi se na prvi pogled zdi da je. Maščevanje pravzaprav povzroči notranjo bolečino, kajti s tem ko hočeš raniti drugega pravzaprav raniš samega sebe.

Rešitev v primeru izdaje marsikomu ni všeč in se mu zdi popolnoma neverjetna, vendar preverjeno lahko rečem, da edina pot ven iz bolečine in ranjenosti, ven iz sramu in maščevalnih nagibov vodi skozi odpuščanje. Ko zmoreš ljubiti ta del sebe, ki je to povzročil v tvojem življenju in si odpustiti, samemu sebi, ne drugim okoli tebe, ne zunanjem u svetu, temveč svetu v sebi, takrat zdraviš sebe. Takrat presežeš samega sebe v tem delu samega sebe, ki ti ga odslikava druga oseba.

Veliko se govori o ogledalih v zadnjem času vendar v resnici šele ob velikih izgubah, izdajah, velikih bolečinah v svojem življenju sam sebe postaviš na test ali boš zmogel preseči samega sebe ali boš podlegel bolečini ali sovraštvu v sebi. 
Poligon naše rasti ni nekaj glamuroznega in razkošnega, je vsakodnevno življenje, je bitka za življenje, je izbira v vsakem trenutku. Nikoli ne veš, kje se bo pojavil tvoj naslednji učitelj in kako veliko mučenje te čaka, če ne boš sprejel lekcije, učenja, ki ti ga je prišel odslikati v tvoje življenje.

Rast nikoli ni udobna. Rast je izjemno neudobna. Seme mora predreti številne plasti zemlje in kamenja, da pokuka na plano in ko je zunaj se številne "nevarnosti", ki ogrožajo njegovo rast še povečajo. Rast ni varna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Včasih so kurili čarovnice, inkvizicija je preganjala tiste, ki so iskali vedenje in so želeli rasti in konec koncev so Jezusa križali, ker je želel rast. In vendar danes kurimo sami sebe in vedno znova se pribijamo na notranji križ, trpimo in se ranimo zgolj in samo zato, ker nismo pripravljeni opustiti navad in načinov delovanja, ki nam ne služijo več.

Nenavezanost je ključ duhovne rasti. In ko ti vzamejo vse v materialnem svetu spoznaš, kaj nenavezanost dejanko pomeni, če si voljan. Vendar ni potrebno, da vse izgubiš, nenavezanost lahko izmojstriš skozi popolno povezanot, popolno odprtost, popolno predanost življenju.
In takrat spoznaš, da je življenje sladko in grenko in da je oboje samo del te igre, ki jo igramo.

Na razmišljanje moje prijateljice nisem odgovorila. Bila sem modro tiho. Spoznala sem, da je včasih bolje stvari zadržati zase, kajti ne moreš prepričati prepričanega. Ne glede na to, kako rada imam ljudi okoli sebe, se zavedam, da vsak izbira zase. In čeprav pogosto opazujem boleče izbire in globoke ranjenosti se ne čutim poklicana, da pomagam, če mi oseba ne pove, da si želi moje pomoči. Kajti moja lastna izkušnja je, da ko si prepričan v eno stvar, ga ni človeka na svetu, ki bi te prepričal v nasprotno, čeprav kasneje sam prideš do teh istih zaključkov. Vendar je rast pomembna in potrebna, da to modrost sploh lahko objameš v sebi in presežeš samega sebe.

Najpomembnejša stvar, ko govorimo o rasti se mi zdi ljubezen do sebe. Da se ljubiš v vseh delih samega sebe. In brezpogojna ljubezen je včasih velik izziv.

Namarie
Taja Albolena 

Hočem nazaj svoja rožnata očala...

Spravila me je v smeh, ko sva po dolgi dabati zaključili z njeno izjavo; I want my pink glasses back! Ja, rožnata očala. Kako radi imamo rožnata očala in kako težko jih odložimo. Zanikanje je tista rana srca, ki je sploh ne prepoznavamo kot ranjenost. Za večino je zanikanje nekaj normalnega. In vendar nas vodi v otopelost. Zanikanje sebe je podobno zadrževanju zraka. Sprva je čutiti neudobje, nato se zgodi panika, ko telo kriči po tem kar potrebuje. Če bi zanikali svojemu telesu zrak si lahko predstavljamo kam pridemo. Če pa si zanikamo svoje zadovoljstvo in tisto v čemer uživamo, pa pravzaprav v telesu ravno tako ustvarjamo stres, le da tega ne prepoznamo.

Zanikanje delov sebe je eden od hobijev velike večine ljudi na planetu. Večina meni, da bodo neprijetne stvari kar izginile same od sebe. In senca je ena tistih stvari za katero večina ljudi poskuša sebe okrog prinesti, ker jo zanikajo v svoji notranjosti. In zanikanje je izjemno subtilno.

Gledam na eni strani ljudi, ki se trudijo biti pozitivni. Vso svojo voljo usmerijo v doseganje pozitivnega pogleda na stvari in svet, ampak kvazi pozitivnost na eni strani se vedno pokaže skozi polarnost na drugi, ko potem v tistih najintimnejših odnosih seka ven senčna plat človeka. In ko sem bila priča posameznikom, ki so učili pozitivnost in pozitivno mišljenje, potem pa so doma res grdo delali s svojimi domačimi sem ugotovila, da to ni to. Ne moreš se pretvarjati da nekaj nisi in brez posledic iti mimo.

Sami sebe prinašamo na okrog s tem, ko zanikamo stvari v sebi, ko poskušamo skriti ali zanikati, da boli. Moj pogled na stvari je, da je nujno, da se potopiš direktno v stvari in greš v samo srce težave s katero se soočaš, direktno v strahove, direktno v skrbi in da pogledaš kaj je zadaj, kaj drži to stvar ujeto v tvojem energijskem sistemu. Kajti šele takrat si sposoben odločitve ali boš ostal ujet ali se boš osvobodil. Samo resnica osvobaja. In soočenje z resnico je nujno za rast.

In dejstvo je, da je velika večina pozabila, kako uživati v svojem življenju. Užitek je v sodobnem svetu omejen na spolnost, povsod drugje pa velja moto, da je trpljenje tisto, ki prinaša rezultate in da je potrebno garati. In vendar sem sama pri sebi ugotovila, da garanje prinaša le stres in ne zadovoljstva in radosti v moje življenje. In ko je telo preplavljeno s stresnimi hormoni, to omejuje pretok krvi po telesu, pretoki zastajajo in razpoloženje človeka gre globoko v podzemlje.

Hodim po mestu in opazujem ženske. Malokatera se smeji, večinoma so napete, v stresu, vidi se jim, da so zakrčene. Pogosto žalostne, v depresiji, rahlo sitne, napete, jezne. In ko se počutimo takole napete in v stresu pogosto posežemo po zunanjih stvareh, ki bi nas sprostile. Po nečem, kar bi pomagalo, da bi se počutila bolje. Take hitre rešitve pogosto vključujejo substance kot je kofein, nikotin, ostale substance na -in ter sladkor. Vse kar gre hitro v kri in zasvoji. In ker nosimo rožnata očala pogosto to upravičujemo sami pred seboj, češ da si zaslužiš to majhno pozornost, glede na to koliko garaš. Zanikanje, zanikanje.

In ker se po taki dozi substanc na -in, no saj niso vse na -in pa vendar, počutimo bolje, vsaj na kratek rok to hitro postane nova navada. Pozabimo, da je prenajedanje, opijanje, zakajanje ali kakršen koli drugačen način, da smo "high" pravzaprav otopelost. Ko narediš vse, da ne čutiš nelagodja ali bolečine v sebi. In bolj ko se zatekaš k hitrim rešitvam, bolj otopel postajaš, bolj ločen v sebi, bolj zanikaš samega sebe. In ko se navadiš na substance, ki ti pomagajo na hitro spremeniti razpoloženje, potrebuješ vedno več te snovi v sebi, da dosežeš enak učinek vznesenosti.

In vendar obstaja drugačen način življenja, brez rožnatih očal. Veliki večini ni všeč, ker zahteva odgovornost in prevzemanje odgovornosti zase v življenju in za svoje izbire. In zahteva pogum, da se potopiš v svojo notranjost in se soočiš s seboj brez zanikanja samega sebe.

Redna praksa zadovoljstva, tega v čemer resnično uživaš je nujno potrebna, če želimo v svojem življenju ustvariti radost. In ko enkrat poznaš mehanizme in načine, kako pomagati svojemu telesu, da čutiš zadovoljstvo in si brez potrebe po zunanjih substancah svojo pozornost usmerjaš v to, kar si resnično želiš. Poišči v sebi kaj je tisto kar te navdihuje, navdušuje in tega počni vedno več. In tako ti nikoli ne bo treba nazaj po svoja rožnata očala.

Potem je izjavila še tole; Veš s tabo sploh ni žur. Vzela si mi moja rožnata očala. Kako naj zdaj po vsem, kar si delila z menoj nataknem na nos svoja rožnata očala. Sploh ne morem. Ugotavljam, da je zanikanje same sebe bolj boleče kot to, da vidim da se zanikam in da sem otopela. In kaj zdaj?

V smehu sem jo povabila na druženje za ženske, kjer bom delila več o kreaciji, ženskih ciklih in užitku 29.9.2012 v Ljubljani.

Namarie

Taja

Mlaj v Levu

Lev je kot sonce. In sonce je najsvetlejša zvezda v našem solarnem sistemu, Sirius je naše duhovno sonce in v močni povezavi z levom, kar se najbolj pokaže ravno v Egiptu, kjer Sfinga že tisočletja spominja na njegovo moč, sijaj in izjemnost. In sonce sije, izžareva ter dopušča, da svetloba ustvarja še več svetlobe.

Ko si v lepoti izžarevanja enostavno samo si. Vsa svetloba, ki jo širiš iz sebe se odslika nazaj. In ena najlepših prispodob učenja izžarevanja izhaja iz odnosa lune in sonca. Luni ni potrebno narediti ničesar, luna ne ustvarja svoje svetlobe, ni v delovanju, enostavno samo odslikava aktivno svetlobo sonca. In lev je najboljši učitelj tega odnosa dajanja in sprejemanja. 

Uživajte v tem zaključevanju pasjih dni, ko se energija leva aktivno povezuje in kanalizira energijo Siriusa na Zemljo. Bodite sprejemljivi, spontani in družabni. Poglejte, kaj povzroči, da vaše notranje sonce sije močno in toplo. Kaj je tisto, kar vas navdihuje, kaj želite deliti z drugimi in to tudi naredite. Dovolite si, da vaše notranje sonce zasije v polnosti. 

Mlaj v levu je čas za sanjarjenje o tem kaj imate resnično radi. Je čas, ko je potrebno pogledati vase in v svoje sanje, v svoje vizije. To je dan za vizionarje. Čas, ko v sebi najdete pogum, da to kar vam veliko pomeni iz sebe širite v svet. Pogum, da opustite vse tisto, kar vam ne služi več in naredite prostor za vse tisto, kar si srčno želite. Konec koncev je mlaj čas novih začetkov. In če želimo nekaj novega roditi, je potrebno nekaj starega opustiti.

Igrivost levje energije izkoristite za zastavljanje nove poti. Še posebej ženske bodite pozorne na prebujajočo energijo boginje. Pomembno je, da očistite svoj mental vseh vzorcev, ki vam ne služijo več in vas ovirajo na vaši poti. Vsi vemo, da so izbire ključnega pomena za naše izkušanje sveta in da skozi svoje izbire kreiramo svoj svet. Da bi lahko resnično prebudili svojo božansko naravo moramo opustiti vse iluzije uma. S tem spodbudimo, da se prebudi naša intuicija. Naš um je orodje, ki lahko deluje v svoji funkciji, ko ga osvobodimo vseh konceptov dvojnosti, polarnosti in zaslepljenosti. Takrat smo odprti za resnico in odprti za sprejemanje impulzov naše duše. Sprejemljivost nam omogoči, da stopimo v tok življenja in smo v stiku z božanskim vodstvom ter svojim višjim jazom.

Naša osebnost je tista, ki se pogosto izgubi v iluziji uma in kaosu čustev, medtem ko naša duša natanko ve kako krmariti ladjo skozi valove življenja. V stiku s svojim višjim jazom smo pripravljeni odkriti svoj božanski načrt.

Lev simbolično predstavlja predajo naši svetosti. Predstavlja integriteto naše duše, veličastnost, ki jo mnogi interpretirajo kot vzvišenost ali arogantnost. Vendar v svoji izvorni energiji lev prepoznava čistost duše in dovoli le človeku, ki je nedolžen kot otrok, da ga vodi in usmerja s svojo čisto namero. To je trenutek, ko lahko pogledate v svojo dušo in v njej najdete svojo unikatnost, edinstvenost, izvornost, moč pristnosti in svojo lepoto. Levi nimajo nobenih težav s sramom in sramežljivostjo. Dovolijo, da njihova moč žari iz njih.

Danes je čas, da se oblečeš in okrasiš v skladu s tvojo izvorno naravo. Čas je, da pokažeš svojo edinstvenost, se izraziš skozi stvari, ki te napravijo edinstvenega in izjemnega. Pomembno je, da si dovoliš, da se izrazi tvoja izvorna moč duše.

Današnji dan je posvečen praznovanju lepote in moči, moči in miline. Karkoli v vas vzbudi občutek moči, izjemnosti in vas spodbudi k temu, da svojo svetlobo sijete v svet, je danes na mestu, da to pokažete. Danes bomo v svetem krogu LaLuna ženske ustvarjalne. Prinesite ščepec lepote, miline, svoje edinstvenosti, enkratnosti, kajti dejstvo, ki ga ne smemo pozabiti je, da nikoli ni obstajala oseba z enakimi lastnostmi, taka, kot si ti in tudi nikoli ne bo. Vsaka oseba na tem preljubem svetu je edinstvena. In čas je, da to objameš v sebi.

Danes bomo objele vse svoje edinstvene aspekte. Zdaj je čas, da si ogledaš kaj zadržuje tvojo svetlobo, da ne sije iz tebe in si dovoliš, da zasiješ v vsej svoji lepoti. Naše srečanje v krogu LaLuna nas bo vodilo v lepoto in moč pristnosti, v integriteto in izžarevanje.

Namarie

Taja

Zakaj se to dogaja meni?

Soočamo se s preizkušnjami, z izzivi, vsak dan znova. In vendar je edini način, da rastemo ta, da se soočamo z izzivi. Spet sem imela en tak paket soočanja sama s seboj in sem ob tem razmišljala kako težko mora biti ob soočanju šele tistim, ki ne vedo za kaj gre in se sprašujejo; zakaj, zakaj se te stvari dogajajo meni? Vedno znova slišim ista vprašanja; Taja zakaj se to dogaja? Zakaj meni? Zakaj zdaj? Samo še tole mi je manjkalo ...
Odgovora nimam, pa tudi če bi ga dobili, z njim ne bi bili zadovoljni.
Zakaj meni? zakaj zdaj?
Ker je čas pravi in ker so ljudje pravi, ker so okoliščine idealne, da odigrajo igro, ki jo je duša izbrala preden je prišla na ta svet, v to telo. Duša izbere igralce v tej božanski komediji ali tragediji, izbira je vedno samo vaša.

O izbiri pišem veliko, kajti v resnici je izbira tista, ki kreira vaše življenje. Če si niste všeč, je to vaša izbira, če mislite, da ste nesposobni, je to vaša izbira, če mislite da zmorete ali da ne zmorete je v obeh primerih odločitev samo in zgolj samo vaša. Kruto? Pravzaprav ne, zame je bilo osvobajajoče. Kar še vedno ni pomenilo, da so moje izbire idealne, vedno pravilne in lepe ter pozitivne. Včasih zarijem globoko v blato moje podzavesti in bi z velikim veseljem obtoževala ves svet za to kar se mi dogaja, vendar sem se skozi svoje življenje naučila, da je samo-obtoževanje in smiljenje sebi izraz nespoštovanja samega sebe, zato zelo hitro zaključim s takimi epizodami, konec koncev gre za mojo izbiro, kako bom delovala v svojem življenju.

Zanimivo mi je opazovati svet okoli sebe, kako se iz paradigme preživetja premikamo v paradigmo rasti in kako je iskanje moči v zunanjem svetu kontraproduktivno v paradigmi v katero se premikamo. Ugotovila sem, da te osredotočanje na zunanje stvari pravzaprav pripelje čisto drugam kot bi si želel, kajti mehanizmi kreacije, ki delujejo so zdaj drugačni. In zato kaos. Kajti premik iz zunanje moči v avtentično pristno moč duše je nekaj, kar mnogim ni po godu, mnogi ne vedo kaj početi s tem. In vendar se dogaja in pomembno je soočanje s seboj. Rast te vedno pelje v notranjost, vase. In začutiti je potrebno bolečino negativnih aspektov sebe, kajti le tako jih lahko ozavestiš in izbiraš drugače.
Nič v vašem življenju ni naključno, vse je priložnost za kreiranje avtentične moči duše.

In vendar smo naučeni, da v soočenju z bolečimi čustvi ali pobegnemo, kar pogosto vodi v perfekcionizem, ki pod seboj skriva sram in strah da nismo dovolj dobri, v deloholizem, ko se ljudje za obilico dela skrijejo sami pred seboj in pred svojo bolečino ali pa v oboževanje in guru čaščenja. Drugi odziv na boleča čustva je v izogibanju, kar vodi v dolgočasje, občutke da ti stvari pripadajo, pričakovanja in odvisnosti od substanc, ljudi ali stvari. S hrano se ljudje pogosto zamotijo, da se izognejo bolečini čustev in seks je izjemno priljubljena terapija pri parih, ki se po prepiru v postelji zamotijo, da ne čutijo svoje bolečine. In tretji način je spreminjanje zunanjih okoliščin, kar poskušamo narediti skozi ustrezanje, sojenje in kritiziranje drugih, bitke za moč ali skozi stres. Vse to globoko spodaj skriva bolečino ranjenosti, bolečina namreč sporoča, da je nekaj s čimer bi se morai soočiti.

Mnogi mislijo, da je pot ljubezni enostavna in da je vse krasno in lepo. In vendar je na moji osebni poti toliko bolečine, da se včasih sprašujem kaj mi je tega treba. Pogosto pozabljamo, da z ozaveščanjem pridejo v paketu vsa čustva, tako radost, kot tudi tista druga, ki so boleča, ki jih nočemo čutiti. In vendar sem se naučila da se največja rast dogaja ravno skozi največjo bolečino in da me največja darila vedno čakajo pod največjimi strahovi in izzivi.
Na svoji poti sem se naučila kako se soočati s svojimi notranjimi zmaji, s svojimi sencami in bolečinami in kako kljub temu da me boli zavestno izbrati tisto, kar želim, da je del mojega življenja. Temu pravim mojstrenje, kajti dejstvo je, da imamo vedno izbiro.

In tako sem ob svojem zadnjem paketu bolečine močno dojela koliko sem napredovala, koliko notranje moči imam v sebi, kajti ko sem začela lesti v notranje obtoževanje in smiljenje sebi, sem takoj prepoznala kaj se dogaja v meni, opomnila sem se, da moram ostati zavestna. In ko sem drsela v notranjo bolečino in jo izkušala v njeni polnosti sem prepoznala izbiro, da odreagiram ali pa sem ljubeča. Zelo hitro sem sprejela odgovornost zase in za svoje izbire in delovala v skladu z ljubeznijo in prijaznostjo, najprej do sebe. Ena mojih osebnih zavez je, da vedno sebe postavim na prvo mesto in ljubim najprej sebe in sem prijazna najprej sama s seboj. Kar ne pomeni, da ne jokam, včasih napolnim celo steklenico solza in seveda čutim tudi jezo in bes in razočaranje in žalost. Vendar sem se izmojstrila v tem, da izbiram kaj je tisto kar je del moje realnosti, da se ne prepuščam temu, kar mi ne služi, da zavestno izbiram najboljše zase. Kajti vem, da je vsaka preizkušnja samo skrit blagoslov in je pravzaprav priložnost za rast. In ker imam ljudi okoli sebe rada toliko kot imam rada sebe, izbiram, da se namesto ločenosti zavestno odpiram in povezujem, da ostajam v svoji pristnosti. Zavezala sem se duhovnemu partnerstvu in sestrstvu, kar pomeni, da je pristnost prvo vodilo mojih odnosov in če želim biti pristna z drugimi, da moram biti pristna najprej sama s seboj. Kar ni vedno najlažja pot, vodi me skozi veliko bolečin, skozi ozaveščanje lastnih udomačenosti, lastnih senc. In v duhovnem partnerstvu vse, kar je skrito v meni, priplava na površj,e da si lahko ogledam in sprejmem kot svoje. In ja sem hladna in vzvišena, kot so mi pogosto očitali in razvajena, kar so mi očitali že v osnovni šoli in draga, nad čimer se pritožujejo predvsem moški v mojem življenju. In sem tudi nežna in strastna in mehka in ljubeča. Pa tudi divja in neukročena. Ja vse sem. In vsakič ko me kdo okarakterizira s kakšnim vzedvkom s katerim imam težave, vem, da imam s tem težave jaz sama in da mi je oseba prišla samo sporočiti kaj je tisto česar ne sprejemam v sebi. In tako imam spet delo sama s seboj.

Naučila sem se, da pot vase ne vodi skozi spreminjanje drugih, kajti spreminjanje drugih sploh ni možno. Vsak lahko spremeni le samega sebe, če tako izbere in v zvezi s tem kaj naredi. Presežeš lahko le tiste dele sebe, s katerimi se soočiš in se z njimi spogledaš iz oči v oči. Če si nekaj zanikaš ali skrivaš, bežiš od tega ali se delaš, da tega ni si le v ranjenosti zanikanja, ki te vodi v notranjo bolečino. Poznam krivulje in ovinke na poti vase in vem, da ne morem ničesar narediti namesto kogarkoli, lahko pa pokažem kako potovati po notranji poti ljubezni. Že dve desetletji potujem po sebi, spoznavam sebe in bolj, ko se poznam, bolj se imam rada, bolj se sprejemam in lažje mi je spogledovati se z vsemi tistimi bolečimi deli sebe, ki sem jih prej zanikala ali pospravila v kakšno globjo klet v svoji notranjosti.
V hecu rada rečem, da grem pogosto v deseto klet, kamor dvigalo ne vozi več in ko mi kdo reče, da so moji seminarji "težki", da niso lahkotni in frfotajoči to vzamem za kompliment. Veliko ljudi mi pove, da jih to, kar delim z vami osvobaja, jim pomaga na njihovi poti in stojim za vsem kar delim v svojih individualnih ali skupinskih srečanjih, kajti gre za moje izkušnje, mojo prehojeno pot in preizkušene prakse kako se srečati s seboj, prebuditi sebe in ljubiti sebe.

Hvala za priložnost, da delim stvari, da bogatim ta svet in da ta svet zapustim kot boljše mesto. Ustvariti pozitivno spremembno v življenju ljudi je že dolgo moje vodilo, zdaj lahko dodam le to, da v preobrazbi, ki smo ji priča z radostjo in ljubeznijo hodim z ramo ob rami z vsemi tistimi, ki ste izbrali pot ljubezni, pot vase, pristnost in avtentično moč duše. Z ljubeznijo, iz ljubezni, za ljubezen.

Namarie.
Taja

Življenje je ljubezen v akciji

Življenje je ljubezen in ljubezen je življenje. Ljubezen je osnova realnosti v kateri živimo. In ker se v to realnost steka vedno več ljubezni, se ob tem vedno bolj razkriva vse kar ljubezen ni.

Ko ste v toku ljubezni, se razkriva vse tisto, kar je nesprejeto, s čimer se borite, kar obsojate, kajti ljubezen je vse kar je in če del življenja ne priznavamo kot del ljubezni, se nam to razkrije.

In upiranje ljubezni se kaže kot bolečine, bolezni, nelagodje, depresije, nezadovoljstvo, izčrpanost. Kajti ogromno življenjske energije, ki je namenjena regeneraciji telesa porabljate za notranji boj.

Nikoli nisem bila prepričana v učenja, ki pravijo, da lahko brez da se soočiš s stvarmi v življenju te stvari v sebi objameš in se pomiriš z njimi. Zdaj definitivno vem, da moraš objeti stvari v sebi, da se pomiriš z njimi. Sama to počnem skozi blagoslavljanje. 

Ko pridem v stik z nekom ali nečim, kar je boleče, neprijetno, kar bi z največjim veseljem obsodila, se najprej ustavim.

Potem globoko vdihnem in izdihnem.

In nato blagoslovim to dušo, ki je izbrala, da namesto mene izkusi to kar izkuša, gre skozi bolečino in razočaranja zato, da bi ozavestila, kar je kot duša izbrala, da izmojstri, objame, se s tem pomiri.

Potem blagoslovim vse tiste, ki jih ta bolečina, to kar počne rani, žalosti, vpliva nanje na kakršen koli način.

In nato blagoslovim še sebe kot opazovalca te drame.

Blagoslavljanje mi pomaga, da vse kar se mi zdi preplavljujoče, ker na to ne morem vplivati ali pa spremeniti stvari enostavno predam božanskemu v sebi.

Nikoli nisem bila del religije, ker je to institucija, kot upornik pa sem v nenehnem boju s strukturami ega in vsemi ostalimi sistemi in strukturami. Arhetip upornika mi pomaga, da prepoznam kje je togost, rigidnost sistemov, kje sem ujeta vanje, da to prepoznam in presegam sama v sebi. Upornik ni nujno destruktiven, ko spoznaš njegovo senčno plat, ga lahko uporabiš v njegovi svetli plati in z njim soustvarjaš kot z zaveznikom.

Vendar pa so me učenja Yeshue preobražala in so še vedno v mojem srcu na posebnem mestu. Marija Magdalena je tista moja vzornica in učiteljica, ki me vedno znova poveže z resnico ljubezni in življenja, ki v meni deli z menoj vedenje o ljubezni in o življenju.

Iz ljubezni je ustvarjeno vse. In ljubezen dobesedno ukazuje materiji. Ko sem imela zadnji vikend seminar o notranji Biti sem dojela, resnično sem dojela, kako je iskanje izpolnjenosti v zunanjem svetu jalovo početje. Ko sem danes sedela s prijateljico, mi je razlagala, kako v sebi čuti praznino za katero ve, da je ne more napolniti nobena zunanja stvar. Ta meni draga ženska nikoli ni poslušala mojih predavanj ali brala duhovnih knjig in vendar čuti, se zaveda resnice, ki pravi, da izpolnjenosti ne moreš najti v zunanjih stvareh. Ljubezen ti je dana, ne moreš je najti. Ni ti je treba zaslužiti. Ne moreš je najti v zunanjih stvareh, v dosežkih, titulah, materijalnih stvareh. Zunanja motivacija, pehanje za dosežki ubije človekovo sposobnost da prepozna in spoštuje svoj resnični namen. Ljubezen do namena je ljubezen notranje izpolnjenosti, ko prepoznaš kdo v resnici si in da ni ničesar, kar bi preseglo veličastnost tvoje Biti. Tvoj življenjski namen je življenje samo, je sama ljubezen, si ti.

Čas je, da ugledaš moč ljubezni v procesu življenja.

Ljubezen razkriva kdo si, ti pokaže tvojo veličastnost.

In ljubezen do sebe presega zunanja dejanja s pomočjo katerih si poskušamo kupiti ljubezen zunaj sebe. Ljubezen do sebe je notranji ocean, je vseprisotnost, je veličastnost, je vsevednost.

Vsaka izbira, ki jo opraviš na poti podpira življenje, ljubezen in resnico ali pa jo zanika. Jaz še vedno pravim ali resnica ali posledice, to je naša izbira. Svobodna volja je pravica da si to kar si in da v vsaki situaciji izbiraš znotraj sebe odgovore, delaš izbire za katere 100% odgovarjaš, kajti odgovornost pomeni, da so vsi odgovori v tebi. Nič ni zunaj tebe vse je v tebi in iz tebe se širi v svet.

Vendar pa je to šele tretja stopnja v našem razvoju. Najprej se premikamo skozi fazo, ko se stvari dogajajo meni in sem jaz tisti ubogi jaz, skozi fazo odvisnosti od drugih, ko rabiš nekoga, ki je kriv. POtem pride prva mala smrt, ko se premakneš v zavedanje, da se stvari dogajajo od tebe v svet, da si ti tisti, ki si neodvisen in odločaš o tem, kakšno bo tvoje življenje, tukaj meniš, da si kreator svojega življenja in ti vplivaš na vse. In vendar si še vedno ti center svojega sveta. In ko se naredi naslednji premik in ta realnost umre je to prava druga smrt. In potem dojameš, da ni poanta v jaz, meni, temveč v nas. Da je poanta v soustvarjanju in ko se premakneš v zavedanje, da vse teče skozi tebe in da kreiraš skozi sebe, iz sebe v svet se premakneš v služenje drugim in v služenje svetu. Vendar temu sledi še tretja smrt, ki ti vzame vse odvisnosti in te hkrati še bolj osvobodi, premakneš se v zavedanje, da je vse v meni in da jaz sem vse kar je.

Pot ljubezni nas vodi vedno globlje vase, v spoznavanje svojih globin, svoje resnice. Hodim po tej poti in sem brezmejno hvaležna za vse kar lahko delim naprej, kajti vse kar se mi je zgodilo v življenju in sem to presegla, je ostalo kot zgodba, kot izkušnja, ki jo lahko delim z drugimi in navdihujem druge, da naredijo svoje premike, da presežejo sami sebe. Kajti ko iz dogodka vzameš naboj, čustveni naboj sojenja, plusa ali minusa, ostane samo lekcija, samo učenje, samo izkušnja iz katere se lahko vsakdo, ki je pripravljen imeti ušesa da sliši in odpreti oči, da vidi nekaj nauči. Pravzaprav mu je izkušnja navdih, da se premakne ven iz svoje.

In zato vedno znova pravim Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen sem kar sem Ljubezen.

Namarie

Taja Albolena

Ranljivost je pomembna ...

Ranljivost je občutenje, ki je bistvenega pomena za odprtost in povezanost. Ko smo se v seminarju Premik iz delovanja v veličastnost Biti pogovarjali o tem, kako se odpreti in povezati sem dobila odgovor na eno izmed izjemno pomembnih vprašanj; kaj nam preprečuje odprtost. Kaj je tisto, kar povzroči, da se ženske zapremo in da se moški odmaknejo.

Odgovor je prišel v zanimivi obliki in se je povezal v nov seminar, ki ga bom predstavila ta vikend in sicer kaj so tiste rane, ki nam preprečujejo, da bi bili odprti in povezani.

Sram je eden tistih občutkov v katerega se ne potapljamo radi. Prevzaprav raje vidimo, da ga ne bi bilo. In vendar nas spremlja na zelo globokih notranjih nivojih in nam vsake toliko pokuka na plano. Edini način, da se z njim pomirimo je skozi direktno soočenje z njim.

Sram je v strokovni literaturi opredeljen kot stanje, v katerem ima posameznik občutek izpostavljenosti, ranljivosti in razvrednotenja sebe, s tem, ko je izpostavljen drugim. Posameznik, ki je pretirano nagnjen k doživljanju sramu, v sebi doživlja neprestan proces ocenjevanja, pri katerem v vse interakcije ocenjevane v skladu z zaznano stopnjo kritike, posmeha, presojanja ali neposrednega poniževanja. Sram je pravzaprav občutek, da nisi vreden povezanosti z drugimi ljudmi in je zato bistvenega pomena za našo odprtost in povezanost v življenju.

Za razliko od krivde, ki naj bi bila povezana le s konkretnimi dejanji posameznika in naj bi služila ponovnemu iskanju stika z osebami, ki so bile zaradi teh dejanj prizadete, je sram globalno občutje, katerega jedro niso dejanja, ampak oseba v celoti in njeno doživljanje sebe. Tudi kadar je vzrok za občutenje sramu napačno dejanje se v posameznikovem svetu ocenjevanje dejanja spremeni v globalno sodbo o sebi. Ta globalni negativni afekt je povezan z občutki, ko bi se oseba najraje pomanjšala, se skrila, bi izginila, z občutkom nemoči in nevrednosti.

Pet dimenzij v katerih se sram in krivda bistveno razlikujeta:

1.                            Sram vodi v skrivanje, zanikanje in beg, medtem ko krivda vodi v izpovedi, kesanje, spravo in reparacijo

2.                            Sram povzroči stisko, ki je usmerjena na osebo samo, medtem ko krivda povzroči empatično držo, usmerjeno na drugega

3.                            Sram je za razliko od krivde tesno povezan z nekonstruktivnim izražanjem jeze in besa in nekonstruktivnim reagiranjem na jezo in bes ter pripisovanjem krivde drugim

4.                            Dovzetnost za sram je v bistveno večji meri kot krivda povezana s celo vrsto psiholoških težav in motenj

5.                            Občutljivost za sram je tesno povezana s tveganim, nezakonitim, antisocialnim in drugače neprilagojenim vedenjem, medtem, ko je občutljivost na krivdo tesno povezana s socialno zaželenim in prilagojenim vedenjem

Pri otrocih se sram začne razvijati pri 2 letu starosti, ko otrok zaznava stopnjo povezanosti, ki jo ima mati z njim. Izjemnega pomena je, da mati zna ohranjati povezanost z otrokom kljub stresu in vsemu, kar se ji dogaja, kajti če to povezavo prekine, bo otrok imel občutek, da je on kriv za prekinitev te povezave in bo naredil vse kar misli, da je potrebno, da bi ponovno pridobil pozornost in vzpostavil povezavo. Tukaj začnemo ljudje ugajati, ustrezati drugim, da bi bili sprejeti in ljubljeni, tukaj je igrišče, kjer se učimo.

Razlika je tudi pri spolu, kajti ženske sram doživljajo kot nekaj kar je povezano s tem da so nepopolne, nesposobne, moški pa ga doživljajo le v povezavi z eno stvarjo, šibkostjo.

Sram se pogosto izraža skozi nasilje, agresivnost, sumničavost, sovražnost, preobčutljivost in strokovnjaki opozarjajo, da so otroci vzgojeni v zasramovanju veliko bolj podvrženi nasilju in temu da so sami nasilni do drugih.

Sram je čustvo, ki se razvije v drugem letu življenja. Za dinamiko čustva sramu je bistvena prekinitev stika, kar se v medosebnih odnosih najočitneje kaže kot nezmožnost vzpostavitve oziroma hitra prekinitev očesnega stika. Čustva so nekakšen kompas za preživetje. To je pomembno zlasti v svetu medsebojnih odnosov, saj s čustvi izražamo, beremo in interpretiramo nebesedna znamenja oziroma dojemamo svet precej temeljiteje, kot zgolj preko besedno-razumskih kanalov. Stik z lastnimi čustvi je pravzaprav predpogoj za intuicijo. 

Zato je ključnega pomena, da se soočite s svojimi ranami in presežete sami sebe. Če čutite, da je to področje, kjer imate težave vas vabim na enodnevno druženje Pot Ljubezni.

Namarie.

Taja

Odpiranje Siriusovih vrat

Letos se Siriusova vrata odpirajo 31.7.2012, saj je Sirius za 70 dni zašel 22.5.2012. Obdobje od 31.7. do 7.8.2010 bo zato obdobje, ko bomo prejemali energijske kode  kozmičnega srca, kar nas bo pripravilo za dogajanja v nadaljevanju leta.  Sirius s 7.8. vzide s Soncem in v tem času naše Sonce ojačuje energijo Siriusa, saj je poravnan z njim.

Še iz starodavnih časov je bila zvezda Sirius znana kot posebna zvezda. Iz Atlantide se je modrost iz Siriusa selila v Egipt, kjer so začeli praznovati vzhod Siriusa in s tem novo leto. To je sovpadalo s poplavami Nila v času velikega Leva, v mesecu Leva. Arhetipsko gledano je lev čuvar galaktičnega pola in tudi vhoda v sobo zapisov pod sfingo. Najsvetlejša zvezda v konstalaciji leva je Regulus in je ključ do vseh misterijev v povezavi z levom. Gre za zvezdo, ki je na poti sonca, ko se ta premika skozi zodiak Leva. Sonce in lev sta tako v zelo intimni povezavi. V galaktični astrologiji sonce predstavlja center zavesti, tako samozavesti kot ego zavesti. Zvezde in konstalacije predstavljajo dimenzijo duše in duha. Zvezde so vseskozi prisotne in vendar jih podnevi ne moremo videti, ker je sonce presvetlo. Na podoben način arhetipske dimenzije duše in duha ne moremo videti, ko je svetloba ega ali zamozavesti preveč svetla. Zvezde se pojavijo takrat, ko sonce zaide. Multidimenzionalne realnosti se pojavijo, ko presežemo ego.

Arhetipsko gledano je lev »čuvar srca« za vsakega posameznika. Pogosto ta arhetip projiciramo na slavne osebnosti kot so člani kraljeve družine, znani pevci in igralci, znani športniki. Integracija tega dela sebe vključuje odpiranje levu in voljnost, da izkusimo svoje srce kot vodjo. Gre za to, da v sebi obudimo ta del, ki nam omogoči, da vedno delamo to kar si resnično želimo in delujemo iz ljubezni namesto iz strahu, zavestno. In letos je še bolj kot kadarkoli do sedaj pomembno, da ste to kar ste, da najdete sebe in predvsem da najdete pogum, da ste to kar ste, da to živite.

Pravijo, da je Sirius dom Kristusove zavesti za celotno galaksijo. Žarčenje, ki s Siriusa prihaja na Zemljo gre direktno skozi srčno čakro našega Sonca in na Zemljo prinaša izjemno močna sporočila skozi svetlobne kode sončnih žarkov. Ezoterično gledano je Sirius znan kot duhovno sonce, portal za prenašanje božanske ljubezni, svetlobe in zavesti na Zemljo. V juliju in avgustu je na celotni Zemlji ta energija precej bolj prisotna. Ker je Zemlja živo bitje, ki se premika skozi cikle, ima tako kot vsak človek svoje čakre in svoje meridiane. Strukture na Zemlji kot so piramide in kamniti krogi imajo funkcijo zbiranja in ojačevanja točno določenih energij, ki jih Zemlja prejema iz vesolja.

Letos bo vzhod sonca s Siriusom osvetlil mnoge sence, ki nam stojijo na poti, da v polnosti objamemo sami sebe. Namesto da bi se spremembam v tem času upirali, se naučite osredotočiti na kozmične sile, ki vam pomagajo preobražati vaša življenja in svet v katerem živimo. Kolektivna preobrazba se začne v vsakem posamezniku in bolj kot kdajkoli prej imamo priložnost stopiti v svojo moč in pristnost in narediti nekaj, da spremenimo potek naše prihodnosti. Navdihnjena akcija je ključ. Svet soustvarjamo skupaj.

Učinek molitve, meditacije, ritualov in zdravljenj je v tem potentnem času še večji in zato vas vabim, da se mi pridružite 1.8.2012, ko bomo praznovali polno luno v času odprtih Siriusovih vrat.

Namarie,
Taja