Jaz sem ...

Poznate občutek, ko se ena vrata v življenju zaprejo in stojite pred odprtimi novimi vrati, pa si ne upate stopiti skoznje?

In potem sami sebe sabotirate, se malce ponižujete, postavite koga na piedestal in mislite da ste majhni in nepomembni? In potem tekmujete z njimi, se primerjate z njimi in nikoli niste dovolj dobri.

In še vedno stojite pred odprtimi vrati, in duša še vedno čaka.
In nato spoznate, da ste se pustili poniževati, ste v besu in si zaobljubite, da boste stvar spremenili. In najdete nekoga, ki vas postavi na piedestal. Nekoga, od kogar ste bolj pomembni in na kogar lahko projicirate svoje neljubljene in nesprejete dele. V tej vlogi vi ponižujete druge, se pritožujete nad njimi in se čutite večvredni.

In še vedno stojite pred odprtimi vrati, in duša še vedno čaka.

Ali ni čas, da stopite skozi vrata, v neznano, v svoje srce in namesto, da ljudi okoli sebe klasificirate kot tiste, ki jim hočete biti podobni, jih imitirati, kopirati in jim slediti ali tiste, ki jih sodite, obsojate in nočete imeti z njimi ničesar, jih raje sprejmite v srce take kot so.

Dojela sem pomembnost notranje tehnologije, kajti samo od znotraj lahko naredim spremembo. Iz sebe navzven. In zato ne potrebujem nobene motivacije od zunaj.

V svojih osemnajstih letih rasti sem dolgo časa sem živela v prepričanju, da lahko spremenim svet okoli sebe in predvsem ljudi okoli sebe. Potem sem dojela, da nikogar ne morem spremeniti. Naslednja faza je bilo razodetje, da so vsi okoli mene le refleksija mene same in to skozi sedem odsevov, ki jih moram prepoznati v sebi. Nato em šla v spreminjanje same sebe. In nato sem končno dojela, da je dovolj trpinčenja sebe, dovolj je procesiranja in razkrivanja in iskanja. Čas je za ustvarjanje. Konec koncev sem kreator svojega življenja. IN osemnajst let na poti rasti, čas je, da postanem polnoletna :) LOL

Ko postaneš hvaležen za življenje, ki ga živiš, z vsemi vzponi in padci, ko dojameš, da je rast v tem, da vsakič znova razkriješ novo polarnost v sebi in jo uravnovesiš in da se to nikoli ne konča, kajti to je rast in to je nenehen proces, si dovoliš, da samo si. In hvaležnost za to kar je, ti odpre srce. In v tvoje življenje vstopi ljubezen. In ljubezen prinaša še več ljubezni. In ljubezen odpre navdih in navdih preplavi tvoje srce in dušo. In ti samo si.
Ljubiš, kar delaš in delaš, kar ljubiš. Vedno bolj si v stiku z navdihom v sebi, vedno večjo gotovost čutiš v sebi, ko hodiš po svoji poti.

Zdaj razumem izjemno izobilje, ki mu pravimo življenje. Sedaj sem, kar sem.

Nikoli ni prepozno, da uresničite svoje sanje. In vsi imamo svoje sanje v sebi. Vsi jih poznamo, le da si jih ne upamo živeti. Zakaj že? Občutki krivde in strahu?
Dojela sem, da je moja misija živeti od znotraj navzven, biti kar sem, sanjati in živeti svoje sanje. Če vas zanima kako uresničiti in živeti svoje sanje, se vidimo čez vikend :)

Jaz sem, kar sem - božanska.