Verjetno se boste strinjali z menoj, če rečem, da smo v zelo intenzivnem času. Vsak ga doživlja po svoje, vsak skozi svojo lečo percepcije. Eni skozi strah in stres, drugi skozi radost in navdušenje. Znanstveniki so dokazali, da opazovalec vpliva na opazovano. Vsak vidi svojo resnico, kajti vsak kreira tisto kar vidi.
Dejstvo je, da iz biti steče zavest in iz zavesti zavedanje, iz zavedanja se izlušči persektiva in iz perspektive percepcija ali dojemanje, iz percepcije izhajajo prepričanja in iz prepričanj obnašanje, iz obnašanja dogodki, iz dogodkov podatki, iz podatkov dobimo misli, iz misli čustva, iz čustev izidejo izkušnje in izkušanje je naša realnost. Ko stvari transformiramo sežemo v čisto zavest, ki je luč, ki osvetli vse temne delčke in preobrazi vse naše aspekte, do realnosti.
Torej, edina pot vodi skozi tebe, in skozi mene, vsak mora to isto stvar narediti pri sebi. Moja velika preizkušnja tega poletja je bilo zaupanje. In sem dojela, da zaupanja ne moreš ustvariti tako, da poskušaš zunanje okoliščine narediti prav, imeti prave tehnike ali okoli sebe prave ljudi. Zaupanje se lahko rodi le skozi tebe. Ko ga ti izkusiš v sebi, si to. Kajti zgornja linija ne gre v črti, temveč v krogu, ko izkusiš in to postane del realnosti, je to del tvoje biti. Tako božanskost samo sebe izkuša kot individualno vidik božanskosti.
Preobrazba se dogaja skozi 5 elementov in če opazujete dogajanje na Zemlji vam bo hitro jasno kaj nas čaka. Vse se je začelo z vodo, ko govorimo o prehodu. Iz vode je izšlo življenje in z vodo smo dobili prve preizkušnje. Spomnimo se na mehiški zaliv, izliv nafte in katastrofo, ki jo je to povzročilo. Po krogu petih elementov iz kitajske filozofije je voda tista, ki lahko gasi ogenj in če je Amerika začela z vodo, je Rusija nadaljevala z ognjem. In ogenj je tisti, ki tali kovino, kovina seka les in les črpa zemljo, zemlja pa je tista, ki zajezi vodo.
Ogenj je eden najmočnejših elementov transformacije. Ko nekaj ne moremo odpustiti iz svojega življenja je ogenj tisti element, ki bo prišel kot zadnja opcija in požgal tisto česar se oklepamo. V homeopatski medicini fazi zdravljenja vedno sledi reakcija na fizičnem nivoju, ponavadi gre za manifestacijo simptomov v materiji. Ali kot rada rečem je troedini proces akcija, reakcija, integracija. Tisto kar se je zgodilo na subtilnih nivojih se pripelje navzdol do materializacije zato, da to lahko odpustimo. In vsaka bolezen se pokaže, četudi v blažji obliki, da si jo priznamo in jo odpustimo.
Nedavno me je prijateljica vprašala, če je res potrebno, da se soočimo z vsemi svojimi neprijetnostmi in vso svojo temo, ali morda ne obstaja kaka bližnjica?
Ne, v resnici je ni. Edina bližnjica je tvoja pripravljenost, da se z vsem soočaš zelo hitro in odpuščaš s svetlobno hitrostjo. Ampak čisto zares bližnjic ni. Vsi moramo skozi spremembo. Če se z njo nočemo soočiti nam jo odslika Vesolje, kajti vse kar nas obdaja je le eno veliko ogledalo nas samih, ampak da smo si na jasnem, to je naša manifestacija. Vse nesreče, vse tragedije se zgodijo z enim samim razlogom, to je pomoč. Vem, izjemno močna izjava, ampak govorim iz lastnih izkušenj.
Strah ima v vaši realnosti konstruktivno vlogo, kajti stah ni bil ustvarjen, da bi vas mučil, temveč je del kreacije zato, da vam pomaga izkusiti ljubezen. Ko si ljubezen in si eno z ljubeznijo, torej si v biti, je ne moreš izkusiti v celoti, dokler ne postane tvoja realnost. In izkusiš jo lahko samo tako, da greš ven iz ljubezni in vidiš kaj ljubezen ni - in to je strah. Prisotnost ljubezni lahko začutiš in izkusiš samo s strahom v ozadju. To je celoten point polarnosti, kajti skozi žensko telo se v resnici učimo izkušati moškost. In skozi moško telo se učimo izkušati ženskost. To so mi dali arhetipi. Ko sem dojela, da je popolnoma moški arhetip tirana v resnici pomanjkanje stika z žensko mehkobo, ranljivostjo in negovanjem. Fascinantno :) In vendar kot rada rečem, vse je stvar percepcije. Meni je simbolno gledanje kot ga opisuje Caroline Myss zelo blizu.
Če se vrnemo k elementom in Rusiji - vse stare energije, ki so del arhetipske zavesti Rusije, vsi subtilni nivoji se preobražajo skozi ognjeno energijo in se na fizični ravni odpuščajo in preobražajo skozi fizični ogenj. Izjemno pomembno je, da držimo ta prostor za zdravljenje in obnovo tudi v sebi, kajti le iz svoje lastne izkušnje obupa in opustošenja, lahko stopimo v stik z globokim strahom pred spremembo in odpuščanjem vsega starega, kar simbolično predstavlajo vsi predmeti, ki nas obdajajo. Gre za sposobnost dopuščanja, da stvari le so, brez obsojanja in to lahko storiš le, če si priznaš, da je del tega prisoten tudi v tvoji temi, v tvojem nezavednem. Kajti stvari se transformirano na kolektivnem nezavednem, vendar le skozi preobrazbo stvari na osebnem nezavednem nivoju. Vse je eno in eno v vsem.
Ne pozabimo, nahajamo se v izjemno močnem času. Ta čas nosi v sebi vse potenciale in možnosti. Še vedno je odprt siriusov portal, gledano astronomsko se na nebu dogajajo izjemne pozicije, Zemlja je ravnokar prešla v fazo vdiha in notranjega preobražanja, hkrati pa beležimo še obletnico eksplozije prve atomske bombe na Hirošimi (morda ravnokar zaključujemo krog preobrazbe, ki je se morda začel s kovinsko energijo?). Čas je izjemen, vaša odločitev pa je, kaj boste v tem časovnem oknu storili v sebi in s seboj.
Želim vam radost:)
torek, 10. avgust 2010
petek, 6. avgust 2010
Biokemični procesi v procesu čustvenega zdravljenja
Izjemno pomembno je, da se zavedamo, da nekatere oblike zdravljenja dejansko okrepijo negativne vzorce tako v možganih kot v telesu. Mednje spada večkratno oživljanje travme in iskanje zakopanih spominov. Dejstvo je namreč, da kakršen koli hud stres, vključno s podoživljanjem preteklih bolečih spominov, dvigne raven hormona kortizola v telesu, kar izčrpava vaše nadledvične žleze. Gre za hormonsko okolje, ki povečuje verjetnost odlaganja vsakovrstnih, zlasti travmatičnih spominov, ki tečejo skozi amigdalo v možganih. Ravno zaradi tega sem opustila prejšnje metode, ki sem jih uporabljala pri svojem delu in me je tako navdušil RPT. Kajti ni potrebno da poveš svojo zgodbo, zgodba je le tvoja paradigma, tvoja leča skozi katero gledaš na stvari. V resnici gre za simptom. Ki pa ga je potrebno, da se razumemo prav tako potrditi in mu dati priznanje, da obstaja kot del celote.
Če ste občutljivi in zelo sugestabilni, imate bogato domišljijo in hkrati v krvnem obtoku veliko kortizola (kot takrat, ko ste pod stresom), je zelo mogoče, da v možgane in v telo vnesete nove travmatične »spomine«, ki nimajo osnove v vaših preteklih izkušnjah. Namesto tega gre za produkt trenutnega okolja, združenega z domnevami in podobami, ki jih lahko v vas projicira sicer dobronameren terapevt. To se lahko zgodi skozi sugestivno vprašanje kot npr. »Ali vas je posilil oče, ko ste bili stari tri leta?«. V vašem sugestibilnem biološkem stanju, vaši možgani vprašanje lahko sprejmejo kot dejstvo – »Oče me je posilil, ko sem bila stara tri leta.« - ne glede na to ali je to res ali ne. In ta scenarij se potem vtisne v vaš spomin kot travmatični spomin, s katerim se boste morali ukvarjati poleg vseh tistih, ki so na plan prišli sami.
Vendar ko smo majhni po tem istem vzorcu nastajajo travme, kajti ko otrok joka in je njegovo biokemično ravnovesje porušeno ali če je vznemirjen in je v stresu, pa se starš zadere nanj ali ga enkrat po riti, to za otroka pomeni veliko travmo. Pravkar je starš svojo čustveno projekcijo nezadovoljstva in razočaranja zaradi kakršnekoli situacije v službi prenesel na svojega otroka.
Udomačevanje kakor ga imenuje don Miguel Ruiz se dogaja na ta način, da odrasli iz okolice projicirajo svoje ideje in vzorce na otroke takrat, ko so le-ti v stresu. Zato pogosto opažam, da so travme za otroka nastale takrat, ko so starši svojim otrokom odtegnili ljubezen, podporo in nežnost. In da pogosto starši majhne otroke kaznujejo s tem, da jim ne dajo pozornosti, ko jo rabijo.
Na ta način se ustvarjajo travme, situacije s katerimi se je potrebno kasneje v življenju soočiti.
In vendar dejstvo je, da je travma še vedno le simptom, tako kot so čustva ali kot so misli. Samo po sebi se namreč postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar je sprožilo nastanek travme? Travma namreč ni končna postaja.
Čustva so izjemno pomemben del nas, ki nas vodi in vendar je pod čustvi še nekaj, čemur telo, ko je v stresu ali strahu daje prednost.
Tisto kar moramo pogledati v izvoru je naša potreba po varnosti in zaščitenosti in potreba po preživetju. Gre za instinkte, ki so del naših možganov telesa. Skozi model trojnih možganov govorimo o R-kompleksu ali tako imenovanih reptiljanskih možganih.
Nova metoda RPT 3.0 se ukvarja ravno s tem. Samo terapijo smo zmanjšali na 5 stopenj glava-srce-drobovje-srce-glava.
In meni je spet malo več jasno.
Če ste občutljivi in zelo sugestabilni, imate bogato domišljijo in hkrati v krvnem obtoku veliko kortizola (kot takrat, ko ste pod stresom), je zelo mogoče, da v možgane in v telo vnesete nove travmatične »spomine«, ki nimajo osnove v vaših preteklih izkušnjah. Namesto tega gre za produkt trenutnega okolja, združenega z domnevami in podobami, ki jih lahko v vas projicira sicer dobronameren terapevt. To se lahko zgodi skozi sugestivno vprašanje kot npr. »Ali vas je posilil oče, ko ste bili stari tri leta?«. V vašem sugestibilnem biološkem stanju, vaši možgani vprašanje lahko sprejmejo kot dejstvo – »Oče me je posilil, ko sem bila stara tri leta.« - ne glede na to ali je to res ali ne. In ta scenarij se potem vtisne v vaš spomin kot travmatični spomin, s katerim se boste morali ukvarjati poleg vseh tistih, ki so na plan prišli sami.
Vendar ko smo majhni po tem istem vzorcu nastajajo travme, kajti ko otrok joka in je njegovo biokemično ravnovesje porušeno ali če je vznemirjen in je v stresu, pa se starš zadere nanj ali ga enkrat po riti, to za otroka pomeni veliko travmo. Pravkar je starš svojo čustveno projekcijo nezadovoljstva in razočaranja zaradi kakršnekoli situacije v službi prenesel na svojega otroka.
Udomačevanje kakor ga imenuje don Miguel Ruiz se dogaja na ta način, da odrasli iz okolice projicirajo svoje ideje in vzorce na otroke takrat, ko so le-ti v stresu. Zato pogosto opažam, da so travme za otroka nastale takrat, ko so starši svojim otrokom odtegnili ljubezen, podporo in nežnost. In da pogosto starši majhne otroke kaznujejo s tem, da jim ne dajo pozornosti, ko jo rabijo.
Na ta način se ustvarjajo travme, situacije s katerimi se je potrebno kasneje v življenju soočiti.
In vendar dejstvo je, da je travma še vedno le simptom, tako kot so čustva ali kot so misli. Samo po sebi se namreč postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar je sprožilo nastanek travme? Travma namreč ni končna postaja.
Čustva so izjemno pomemben del nas, ki nas vodi in vendar je pod čustvi še nekaj, čemur telo, ko je v stresu ali strahu daje prednost.
Tisto kar moramo pogledati v izvoru je naša potreba po varnosti in zaščitenosti in potreba po preživetju. Gre za instinkte, ki so del naših možganov telesa. Skozi model trojnih možganov govorimo o R-kompleksu ali tako imenovanih reptiljanskih možganih.
Nova metoda RPT 3.0 se ukvarja ravno s tem. Samo terapijo smo zmanjšali na 5 stopenj glava-srce-drobovje-srce-glava.
In meni je spet malo več jasno.
Bolečina in ugodje sta eno in isto
Vem, zelo močna izjava. In vendar drži. Ko govorimo o izvornih polarnostih je ena od njih, ki jih izbere veliko ljudi tudi polarnost bolečine in ugodja, kar v praksi pomeni, da v svojem življenju preigravajo ti dve stanji. In v svetu polarnosti ne moraš imeti enega brez drugega. In ko ju pogledamo čisto zares od blizu ugotovimo, da gre za dve polarnosti trpljenja.
In ta dragi moji je še močnejša, vem. Morda ste mislili, da je ugodje povezano z mirom in radostjo. Vendar, ko poskušamo dobiti ugodje skozi svet materije, to da iščemo srečo in mir zunaj sebe, vedno vodi v trpljenje. Večina ljudi ugodje poišče v različnih oblikah zasvojenosti pa naj bo to seks ali hrana, alkohol ali mamila. Dejstvo je, da večina ljudi, ko jih boli glava in se želijo izogniti bolečini ter začutiti ugodje, poseže po aspirinu oziroma drugi obliki zdravila, ki bo ustavila nelagodje. V resnici nas ugodje ne pripelje nič bližje radosti in sreči kot bolečina. V resnici je celo tako, da se lažje osvobodite iz te polarnosti, če ste v bolečini, kot če ste v udobju. Saj poznate tisto o zoni udobja, ko s stvarmi v resnici nisi zadovoljen, vendar ker bi utegnilo biti še slabše, če karkoli spremeniš, raje ostajamo v znanem občutku ugodja.
Ugodje, ki nam jih nudijo zunanje stvari vodijo v trpljenje zato, ker smo prepričani, da si moramo srečo in mir zaslužiti, dobiti nekaj od zunaj, kar nas bo naredilo celostne in celovite. Trpljenje izhaja iz prepričanja, da si občutek doma in lastne identitete lahko pridobimo samo z zunanjimi stvarmi. In tukaj je izvor trpljenja za večino ljudi.
In da se razumemo, zato da bi se lahko osvobodili iz te polarnosti ne rabite izkusiti vse bolečine in ugodja tega sveta. Pomembno je prepoznavanje stvari take kot je. Ko prepoznate, da si v resnici želite srečo in mir in da vam zunanje ugodje tega ne bo prineslo, se lahko osvobodite.
V resnici dosežete stanje osvoboditve takrat, ko lahko z enako mero nevezanosti pogledate tako na bolečino kot na ugodje. Na ta način odtegnete projekcije vrednosti, ki jo dajete stvarem v zunanjem svetu, kar pomeni, da nehate ustvarjati iluzijo in vidite stvari take kot so. Torej nehajte soditi stvari kot pozitivne in negativne, dobre in slabe. Iz stališča enosti vse samo je. Je kar je.
Pa kaj nam bolečina in ugodje sporočata.
Bolečina je znak zastoja energije na fizičnem nivoju. Bolečina na čustvenem nivoju se izraža kot strah. Preiskovanje, soočanje in opuščanje bolečih vzorcev iz preteklosti je nujno, če se želimo pozdraviti. Znano je, da zastala čustva ustvarijo toksično okolje, ki vpliva na telesno biokemijo. Dobro je, če imate nekoga, ki potrdi vašo bolečino. Pogosto je namreč oseba ranjena ne le zaradi doživetja, temveč tudi zaradi dejstva, da ni bilo nikogar h komer bi se lahko varno zatekli, ki bi jih razumel in bi potrdil njihovo resnico.
Bolečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo. Ugodje pa je definirano kot odsotnost bolečine.
Občutek miru in radosti pa ni od tega sveta, je v nas. In ničesar ne morete narediti, da bi bili srečni. To že ste, če si le dovolite videti!
Kot je rekla lisica malemu princu: "Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."
In ta dragi moji je še močnejša, vem. Morda ste mislili, da je ugodje povezano z mirom in radostjo. Vendar, ko poskušamo dobiti ugodje skozi svet materije, to da iščemo srečo in mir zunaj sebe, vedno vodi v trpljenje. Večina ljudi ugodje poišče v različnih oblikah zasvojenosti pa naj bo to seks ali hrana, alkohol ali mamila. Dejstvo je, da večina ljudi, ko jih boli glava in se želijo izogniti bolečini ter začutiti ugodje, poseže po aspirinu oziroma drugi obliki zdravila, ki bo ustavila nelagodje. V resnici nas ugodje ne pripelje nič bližje radosti in sreči kot bolečina. V resnici je celo tako, da se lažje osvobodite iz te polarnosti, če ste v bolečini, kot če ste v udobju. Saj poznate tisto o zoni udobja, ko s stvarmi v resnici nisi zadovoljen, vendar ker bi utegnilo biti še slabše, če karkoli spremeniš, raje ostajamo v znanem občutku ugodja.
Ugodje, ki nam jih nudijo zunanje stvari vodijo v trpljenje zato, ker smo prepričani, da si moramo srečo in mir zaslužiti, dobiti nekaj od zunaj, kar nas bo naredilo celostne in celovite. Trpljenje izhaja iz prepričanja, da si občutek doma in lastne identitete lahko pridobimo samo z zunanjimi stvarmi. In tukaj je izvor trpljenja za večino ljudi.
In da se razumemo, zato da bi se lahko osvobodili iz te polarnosti ne rabite izkusiti vse bolečine in ugodja tega sveta. Pomembno je prepoznavanje stvari take kot je. Ko prepoznate, da si v resnici želite srečo in mir in da vam zunanje ugodje tega ne bo prineslo, se lahko osvobodite.
V resnici dosežete stanje osvoboditve takrat, ko lahko z enako mero nevezanosti pogledate tako na bolečino kot na ugodje. Na ta način odtegnete projekcije vrednosti, ki jo dajete stvarem v zunanjem svetu, kar pomeni, da nehate ustvarjati iluzijo in vidite stvari take kot so. Torej nehajte soditi stvari kot pozitivne in negativne, dobre in slabe. Iz stališča enosti vse samo je. Je kar je.
Pa kaj nam bolečina in ugodje sporočata.
Bolečina je znak zastoja energije na fizičnem nivoju. Bolečina na čustvenem nivoju se izraža kot strah. Preiskovanje, soočanje in opuščanje bolečih vzorcev iz preteklosti je nujno, če se želimo pozdraviti. Znano je, da zastala čustva ustvarijo toksično okolje, ki vpliva na telesno biokemijo. Dobro je, če imate nekoga, ki potrdi vašo bolečino. Pogosto je namreč oseba ranjena ne le zaradi doživetja, temveč tudi zaradi dejstva, da ni bilo nikogar h komer bi se lahko varno zatekli, ki bi jih razumel in bi potrdil njihovo resnico.
Bolečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo. Ugodje pa je definirano kot odsotnost bolečine.
Občutek miru in radosti pa ni od tega sveta, je v nas. In ničesar ne morete narediti, da bi bili srečni. To že ste, če si le dovolite videti!
Kot je rekla lisica malemu princu: "Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."
petek, 16. julij 2010
Odpiranje Siriusovih vrat
Vsako leto se ob tem času naše sonce poravna z modro zvezdo Siriusa. Ustvari se portal za iniciacijo, ki je povezan v veliko piramido, boginjo Isis in vsevedenjem in vsevidenjem kozmične modrosti.
Vzhod Siriusa je blizu poletnemu solsticiju in je za časa egipčanske civilizacije označeval egipčansko novo leto. Njegovo pojavljanje na nebu so povezovali s poplavami Nila, s fizičnim in duhovnim polnjenjem z energijami rodovitnosti. Najsvetlejša zvezda na našem nebu, Sirius širi kozmične vibracije ljubezni in modrosti na Zemljo. Kot Sothis, katalizira čiščenje ega, da bi lahko popolnoma utelesili svojo božansko esenco.
Letos bomo odpiranje Siriusovih vrat dočakali 26. julija, ko bo sonce v znamenju leva. Poimenovali so ga atlantidsko-egipčansko-siriusovo novo leto.
Sirius je bila za Egipčane ena izmed najpomembnejših zvezd, saj je njeno pojavljanje na horizontu obelodanilo začetek obdobja, ko je Nil poplavljal. To je bil začetek obdobja rodovitnosti.
Siriusov vzhod se zgodi enkrat na leto enkrat v juliju, ko se pred sončnim vzhodom na obzorju pojavi zvezda Sirius. Sirius spada v skupino zvezd iz Orionovega pasu, ki so na zemlji označeni s postavitvijo piramid v Egiptu. Siriusov vzhod so v Egiptu praznovali kot praznik imenovan "Prihod Sopdet". To je portal skozi katerega prihaja priložnost, da zaplujemo v novo zavedanje.
Sirius je dom tako imenovane kristusove zavesti. Skozi žarke Siriusa, ki se bodo na Zemljo zlivali od 26.julija do 12.8.2010 bomo dobili še eno priložnost, da aktiviramo zavest mojstra v sebi. Gre za DNK kode v mirovanju, ki jih določene stelarne pozicije prebudijo in odprejo zapečatena vedenja in resnice, ki so vedno prisotne v nas.
Lahko pa z zavestnim zavedanjem 26.julija zjutraj pred sončnim vzhodom greste na sprehod, v meditacijo in zrete na vzhod. Naj vas ne moti, če bo oblačno in ne bo kaj dosti videti, namera in izbira sta tisti, ki odpirata pot novim izkušnjam. Dovolite si, da se srečate z energijo Siriusovega vzhoda in se z namero premaknite s svojo zavestjo v galaktično knjižnico vedenja, ki je tiho čakala na vašo vrnitev. V tišini, v času med besedami in mislimi, boste našli ključ, ki odpira tisto, kar je bilo v vas dolgo časa skrito. Sedaj vam je na voljo, da to uporabite.
V ponedeljek se bomo srečali na Hubadovi 1 v ljubljani in skupaj opravili iniciacijo v modrost in ljubezen z boginjo Isis. Dobimo se ob 18. uri. Prosim, če svoj prihod potrdite na email naslov taja@divine.si
Vzhod Siriusa je blizu poletnemu solsticiju in je za časa egipčanske civilizacije označeval egipčansko novo leto. Njegovo pojavljanje na nebu so povezovali s poplavami Nila, s fizičnim in duhovnim polnjenjem z energijami rodovitnosti. Najsvetlejša zvezda na našem nebu, Sirius širi kozmične vibracije ljubezni in modrosti na Zemljo. Kot Sothis, katalizira čiščenje ega, da bi lahko popolnoma utelesili svojo božansko esenco.
Letos bomo odpiranje Siriusovih vrat dočakali 26. julija, ko bo sonce v znamenju leva. Poimenovali so ga atlantidsko-egipčansko-siriusovo novo leto.
Sirius je bila za Egipčane ena izmed najpomembnejših zvezd, saj je njeno pojavljanje na horizontu obelodanilo začetek obdobja, ko je Nil poplavljal. To je bil začetek obdobja rodovitnosti.
Siriusov vzhod se zgodi enkrat na leto enkrat v juliju, ko se pred sončnim vzhodom na obzorju pojavi zvezda Sirius. Sirius spada v skupino zvezd iz Orionovega pasu, ki so na zemlji označeni s postavitvijo piramid v Egiptu. Siriusov vzhod so v Egiptu praznovali kot praznik imenovan "Prihod Sopdet". To je portal skozi katerega prihaja priložnost, da zaplujemo v novo zavedanje.
Sirius je dom tako imenovane kristusove zavesti. Skozi žarke Siriusa, ki se bodo na Zemljo zlivali od 26.julija do 12.8.2010 bomo dobili še eno priložnost, da aktiviramo zavest mojstra v sebi. Gre za DNK kode v mirovanju, ki jih določene stelarne pozicije prebudijo in odprejo zapečatena vedenja in resnice, ki so vedno prisotne v nas.
Lahko pa z zavestnim zavedanjem 26.julija zjutraj pred sončnim vzhodom greste na sprehod, v meditacijo in zrete na vzhod. Naj vas ne moti, če bo oblačno in ne bo kaj dosti videti, namera in izbira sta tisti, ki odpirata pot novim izkušnjam. Dovolite si, da se srečate z energijo Siriusovega vzhoda in se z namero premaknite s svojo zavestjo v galaktično knjižnico vedenja, ki je tiho čakala na vašo vrnitev. V tišini, v času med besedami in mislimi, boste našli ključ, ki odpira tisto, kar je bilo v vas dolgo časa skrito. Sedaj vam je na voljo, da to uporabite.
V ponedeljek se bomo srečali na Hubadovi 1 v ljubljani in skupaj opravili iniciacijo v modrost in ljubezen z boginjo Isis. Dobimo se ob 18. uri. Prosim, če svoj prihod potrdite na email naslov taja@divine.si
sreda, 23. junij 2010
Zamenjava paradigme
Vse, kar v življenju vpliva na nas, se tiho vtisne v naše nezavedno in sooblikuje sistem opazovanja, naše paradigme, naše zemljevide. Paradigme so vir naše naravnanosti in vedenja, vir našega razmišljanja in delovanja, tudi naših odnosov z drugimi ljudmi. Paradígma najpogosteje pomeni vzorec delovanja v znanstvenem ali drugem raziskovanju. Izraz izvira iz grškega παράδειγμα, ki pomeni primer, model ali vzorec.
Premik paradigme se zgodi, ko se ljudje znajdejo v življenjski krizi in vidijo sebe v drugačni luči, ko prevzamejo novo vlogo npr. starša, direktorja, vodje. Nenadoma vidijo stvari v drugi luči, razmišljajo drugače, čutijo drugače in se vedejo drugače. Dejstvo je, da se lahko tedne, mesece ali celo leta mučimo z osebnostno etiko, prizadevajoč si, da bi spremenili svojo naravnanost in vedenje, pa se še zdaleč ne približamo pojavu spremembe, ki vznikne spontano, ko vidimo stvari drugače.
Paradigme imajo veliko moč, ker ustvarjajo leče. Skozi katere vidimo svet. Moč premika paradigme je bistvena moč velikanske spremembe, zgodi se lahko v trenutku ali pa skozi počasen in premišljen proces.
Tisto kar je drugače v generacijah, ki se utelešajo na Zemlji v zadnjih 60 letih je paradigma v katero se rojevajo. Stara paradigma duhovne rasti je bila zaznamovana s premikom energije, sile in substance ven iz forme. Šlo je za staro šolo v kateri so v želji, da bi izmojstrili sebe, šli v templje ali v samostane, ven iz množice ljudi, ven iz polarnosti dobrega in slabega, v koncept nebes. In ker je vse eno in smo povezani s preteklostjo tako preko dedne zasnove, celičnega spomina in naše duše, smo vsi, ki smo trenutno na Zemlji šli čez ta proces in ga poznamo.
V sedanjo inkarnacijo pa smo prišli z novo motivacijo, z impulzom čiste zavesti, z novo namero. Ta nova smer je premik duha v materijo in ne stran od nje, gre za premik zavesti v materijo ali utelešenje duše v človeka. In vsak posameznik se v sebi srečuje in mora izmojstriti ta premik iz umika v osamo da bi našli sami sebe v obratno smer ko moramo iz notranjosti sebe izmojstriti sebe. Vsi se moramo soočiti s svojim iskanjem blaženosti in radosti zunaj sebe, s pričakovanji, da nam bodo drugi ljudje omogočili, da bomo izpolnjeni in se premakniti v novo paradigmo v kateri smo sami odgovorni zase in smo sami v sebi izpolnjeni in za to ne rabimo iti v templje ali samostane, kot pravi Caroline Myss smo mistiki brez samostanov.
In to je premik o katerem se pogovarjamo že dolgo, to zavestno zavedanje razkriva magični datum 2012.
Premik paradigme se zgodi, ko se ljudje znajdejo v življenjski krizi in vidijo sebe v drugačni luči, ko prevzamejo novo vlogo npr. starša, direktorja, vodje. Nenadoma vidijo stvari v drugi luči, razmišljajo drugače, čutijo drugače in se vedejo drugače. Dejstvo je, da se lahko tedne, mesece ali celo leta mučimo z osebnostno etiko, prizadevajoč si, da bi spremenili svojo naravnanost in vedenje, pa se še zdaleč ne približamo pojavu spremembe, ki vznikne spontano, ko vidimo stvari drugače.
Paradigme imajo veliko moč, ker ustvarjajo leče. Skozi katere vidimo svet. Moč premika paradigme je bistvena moč velikanske spremembe, zgodi se lahko v trenutku ali pa skozi počasen in premišljen proces.
Tisto kar je drugače v generacijah, ki se utelešajo na Zemlji v zadnjih 60 letih je paradigma v katero se rojevajo. Stara paradigma duhovne rasti je bila zaznamovana s premikom energije, sile in substance ven iz forme. Šlo je za staro šolo v kateri so v želji, da bi izmojstrili sebe, šli v templje ali v samostane, ven iz množice ljudi, ven iz polarnosti dobrega in slabega, v koncept nebes. In ker je vse eno in smo povezani s preteklostjo tako preko dedne zasnove, celičnega spomina in naše duše, smo vsi, ki smo trenutno na Zemlji šli čez ta proces in ga poznamo.
V sedanjo inkarnacijo pa smo prišli z novo motivacijo, z impulzom čiste zavesti, z novo namero. Ta nova smer je premik duha v materijo in ne stran od nje, gre za premik zavesti v materijo ali utelešenje duše v človeka. In vsak posameznik se v sebi srečuje in mora izmojstriti ta premik iz umika v osamo da bi našli sami sebe v obratno smer ko moramo iz notranjosti sebe izmojstriti sebe. Vsi se moramo soočiti s svojim iskanjem blaženosti in radosti zunaj sebe, s pričakovanji, da nam bodo drugi ljudje omogočili, da bomo izpolnjeni in se premakniti v novo paradigmo v kateri smo sami odgovorni zase in smo sami v sebi izpolnjeni in za to ne rabimo iti v templje ali samostane, kot pravi Caroline Myss smo mistiki brez samostanov.
In to je premik o katerem se pogovarjamo že dolgo, to zavestno zavedanje razkriva magični datum 2012.
sreda, 16. junij 2010
Kaj iščete obliž in aspirin ali ste pripravljeni na delo?
Že nekaj časa razlagam ljudem, da je vse stvar interpretacije. Da je vse, kar se dogaja okrog nas le stvar paradigme, načina, kako gledamo na stvari, izbire načel, ki jih preigravamo v svojem življenju.
Vendar se nikoli nisem zavedala, da se je moj premik moje paradigme, mojega notranjega zemljevida zgodil s tem, ko sem se začela namesto s tehnikami osebnostnega razvoja in osebnostne etike ukvarjati s sabo. Osebnostna etika vam bo vedno znova povedala, da gotovo obstaja kakšna nova knjiga ali seminar, kjer ljudje na plan privlečejo vsa svoja čustva in kar bo ljudem s katerimi imate težave, pa naj bo vaša žena, mož ali otrok, lahko prijatelj ali sodelavec, omagalo, da se bodo spremenili. Večina ljudi išče obliž za svoj problem in ni pripravljena pogledati globlje v svojo notranjost, v svoja načela in svoje leč skozi katere gledajo na svet okrog sebe. Na neki točki se zaveš, da ti je dovolj zabavnih zgodbic, motivacijskih prijemov in praznih obljub, da nedvomno obstaja nekaj, kar bi moral bolj temeljito spoznati, nekaj znotraj mene, kar vpliva na način, kako vidim čas, življenje in lastno naravo. Ljudje na tej točki hočejo vsebino, želijo si proces. In vsak proces ima svoje korake, ko ne moreš preskakovati stopnic na svoji poti. Če si na tretji stopnici in želiš na peto moraš najprej stopiti na četrto.
Tako sem spoznala načela značajske etike, ki temelji na na osnovni zamisli, da obstajajo temeljna načela, naravni zakoni, ki vladajo človeški razsežnosti. In tukaj vstopi delo - pa ne delovanje, gre za to, da se moramo spogledati s svojimi paradigmami, značajem in motivi. Da smo to, kar želimo videti v svetu okoli sebe. Moj proces se je skrčil na to kar imenujem trojni "P" prepoznavanje, priznavanje in preobrazba.
Osnovna paradigma dviga zavesti je, da se moraš spremeniti navznoter in tako potem odsevaš iz sebe navzven. Na tej paradigmi temelji tudi vse moje delo in seminarji, ki jih oblikujem in soočanje s senco v sebi, spoznavanje naših notranjih arhetipskih vzorcev nedvomno sodi v novo paradigmo, ki jo mnogi imenujejo kar odznotraj-navzven. Ta nova paradigma pomeni za mnoge ljudi dramatičen premik njihove paradigme, ki je pogojena z naučenimi vzorci iz naše družine in obstoječe družbene paradigme osebnostnega razvoja oziroma osebnostne etike. O tem nikoli zares nisem razmišljala in zato me je kot strela z jasnega zadelo spoznanje, da je osebnostni razvoj neločljivo povezan z našim nižjim jazom in egom. To je bilo spoznanje, ki se lahko kosa s tistim, ko sem dojela, da če manifestiraš v najvišje in najboljše dobro v resnici manifestiraš iz svoje sence, iz svojih strahov.
In kot pravi Aristotel: "Smo tisto, kar ponavljamo. Odličnost torej ni dejanje, ampak navada."
Vendar se nikoli nisem zavedala, da se je moj premik moje paradigme, mojega notranjega zemljevida zgodil s tem, ko sem se začela namesto s tehnikami osebnostnega razvoja in osebnostne etike ukvarjati s sabo. Osebnostna etika vam bo vedno znova povedala, da gotovo obstaja kakšna nova knjiga ali seminar, kjer ljudje na plan privlečejo vsa svoja čustva in kar bo ljudem s katerimi imate težave, pa naj bo vaša žena, mož ali otrok, lahko prijatelj ali sodelavec, omagalo, da se bodo spremenili. Večina ljudi išče obliž za svoj problem in ni pripravljena pogledati globlje v svojo notranjost, v svoja načela in svoje leč skozi katere gledajo na svet okrog sebe. Na neki točki se zaveš, da ti je dovolj zabavnih zgodbic, motivacijskih prijemov in praznih obljub, da nedvomno obstaja nekaj, kar bi moral bolj temeljito spoznati, nekaj znotraj mene, kar vpliva na način, kako vidim čas, življenje in lastno naravo. Ljudje na tej točki hočejo vsebino, želijo si proces. In vsak proces ima svoje korake, ko ne moreš preskakovati stopnic na svoji poti. Če si na tretji stopnici in želiš na peto moraš najprej stopiti na četrto.
Tako sem spoznala načela značajske etike, ki temelji na na osnovni zamisli, da obstajajo temeljna načela, naravni zakoni, ki vladajo človeški razsežnosti. In tukaj vstopi delo - pa ne delovanje, gre za to, da se moramo spogledati s svojimi paradigmami, značajem in motivi. Da smo to, kar želimo videti v svetu okoli sebe. Moj proces se je skrčil na to kar imenujem trojni "P" prepoznavanje, priznavanje in preobrazba.
Osnovna paradigma dviga zavesti je, da se moraš spremeniti navznoter in tako potem odsevaš iz sebe navzven. Na tej paradigmi temelji tudi vse moje delo in seminarji, ki jih oblikujem in soočanje s senco v sebi, spoznavanje naših notranjih arhetipskih vzorcev nedvomno sodi v novo paradigmo, ki jo mnogi imenujejo kar odznotraj-navzven. Ta nova paradigma pomeni za mnoge ljudi dramatičen premik njihove paradigme, ki je pogojena z naučenimi vzorci iz naše družine in obstoječe družbene paradigme osebnostnega razvoja oziroma osebnostne etike. O tem nikoli zares nisem razmišljala in zato me je kot strela z jasnega zadelo spoznanje, da je osebnostni razvoj neločljivo povezan z našim nižjim jazom in egom. To je bilo spoznanje, ki se lahko kosa s tistim, ko sem dojela, da če manifestiraš v najvišje in najboljše dobro v resnici manifestiraš iz svoje sence, iz svojih strahov.
In kot pravi Aristotel: "Smo tisto, kar ponavljamo. Odličnost torej ni dejanje, ampak navada."
petek, 11. junij 2010
Arhetip zakona
Arhetipi so prebivalci kolektivnega nezavednega. So izvorni vzorci, ki so del naše kode, so naša izbira, ki jo moramo izkusiti tukaj na Zemlji. Mnogi se ne zavedajo, da arhetipi ustvarjajo mite in miti so zgodbe, ki so del naše podzavesti.
Arhitip predstavlja prvo strukturo, prvi vtis nečesa, ki je na energetski ravni in se nato udejanja v materialnem. Gre za sile, ki vodijo naše obnašanje in oblikujejo našo identiteto.
Na nivoju duše smo določene arhetipe izbrali za naše zaveznike in učitelje, z njimi imamo dogovor, da z njimi delamo, da so del naše energetske strukture.
Arhetipi so del naše sence in zato je preko njih precej lažje prepoznati kateri so tisti vzorci, ki jih v svojem življenju preigravamo na čisto nezavednem nivoju. Ko stopite v svet arhetipov, se morate zavedati, da so precej večji od življenja, imajo moč in potenco, ki presega vaš jaz. Arhetip v senčni plati nam je velik izziv in običajno ga nočemo prepoznati kot svojega. Vendar je dejstvo, da če stvari namerno zanikamo, potlačimo v sebi še z večjo silo pridejo iz nas in običajno izberejo čas in prostor, ki je najbolj neprimeren. Zato je orodje prepoznavanja arhetipov v našem življenju veliko darilo. Pomembno je, da se soočite s stvarmi v sebi, s svojo senco, ki je nočete videti. S tem ji odvzamete njeno moč in arhetip spoznate v njegovi svetli plati, kot zaveznika, ki vam v življenju lahko pomaga. Gre za samo-zavedanje! Zato je modro pogledati vase!
Nesporno dejstvo je, da smo mi tisti, ki lahko spreminjamo svoje življenje. In pogosto arhetipe spoznamo skozi jezik, skozi svoje izražanje. Tako arhetip zakona prepoznamo po tem, da ljudje pogosto rečejo da je njihova boljša polovica nekje drugje, se pravi da na zakon gledamo kot na nekaj, kar nam bo omogočilo celostnost in celovitost. Tako živimo v paradigmi iskanja nekoga, ki nas bo dopolnil in nas naredil kompletne. Zakon temelji na iskanju zadovoljitve in izpolnitve zunaj sebe. Zakon je zelo povezan s preživetjem vrste, s tem, da je nujno potomstvo za ohranjanje vrste in s tem, da imaš nekoga v lasti. Arhetip zakona narekuje delitev vlog, ko je žena tista, ki skrbi za potrebe moža, mož pa domov prinaša denar. Vsi stereotipi izhajajo iz osnovnih vzorcev, ki so postavljeni v arhetipu. Tisto kar ljudje v zakonu prepoznavajo je dejstvo, da po poroki zanimanje drug za drugega po pravilu upade. Vprašanje, ki se postavlja samo zase je Zakaj? Po tem, ko izpolniš namero zakona, torej najdeš svojo boljšo polovico, ki te dopolni v resnici ne veš, kaj naj z njim počneš sedaj. Po tem, ko je trdnjava osvojena večini bojevnikov doma postane dolgčas, zato gredo na nove pohode, osvajat nove trdnjave. To so pogojenosti, ki so tako globoko vpisani v naš celični spomin, da o tem sploh ne razmišljamo. In ko imajo poročeni pari tist občutek, da je misija izpolnjena, da je trdnjava osvojena, ni več nobenega napredka, ni rasti. In tukaj se pojavlja osnovni konflikt ob svoji osebni rasti vedno trčimo ob arhetipske vzorce, ki jih moramo zamenjati. To pomeni, da jih prepoznamo, jih priznamo in se z njimi pomirimo, lahko pa uberemo drugo pot ko te vzorce sesujemo in sploh ne vemo kaj se dogaja in za kaj čisto zares gre.
Zato se v zadnjem času pojavlja velika želja po vzpostavitvi novega modela zakona, novega arhetipa, ki nas bo podpiral v našem razvoju in nam dal to, kar si želimo. Svobodo in hkrati podporo. Težava je v tem, da nam ne more zagotoviti varnosti, ki si jo želimo. Kajti edina stalnica je sprememba. In naša duša je na Zemlji zato da izkuša in raziskuje in ne zato, da bi igrala varno igro. Vse to in še več je del novega večernega seminarja, ki sem ga maja začela predstavljati po Sloveniji. In arhetipi so moja nova strast, ker prepoznavam kako močno nam lahko stojijo na poti do samo-uresničitve. In hkrati kako močni zavezniki so lahko na tej naši poti samospoznavanja.
Arhitip predstavlja prvo strukturo, prvi vtis nečesa, ki je na energetski ravni in se nato udejanja v materialnem. Gre za sile, ki vodijo naše obnašanje in oblikujejo našo identiteto.
Na nivoju duše smo določene arhetipe izbrali za naše zaveznike in učitelje, z njimi imamo dogovor, da z njimi delamo, da so del naše energetske strukture.
Arhetipi so del naše sence in zato je preko njih precej lažje prepoznati kateri so tisti vzorci, ki jih v svojem življenju preigravamo na čisto nezavednem nivoju. Ko stopite v svet arhetipov, se morate zavedati, da so precej večji od življenja, imajo moč in potenco, ki presega vaš jaz. Arhetip v senčni plati nam je velik izziv in običajno ga nočemo prepoznati kot svojega. Vendar je dejstvo, da če stvari namerno zanikamo, potlačimo v sebi še z večjo silo pridejo iz nas in običajno izberejo čas in prostor, ki je najbolj neprimeren. Zato je orodje prepoznavanja arhetipov v našem življenju veliko darilo. Pomembno je, da se soočite s stvarmi v sebi, s svojo senco, ki je nočete videti. S tem ji odvzamete njeno moč in arhetip spoznate v njegovi svetli plati, kot zaveznika, ki vam v življenju lahko pomaga. Gre za samo-zavedanje! Zato je modro pogledati vase!
Nesporno dejstvo je, da smo mi tisti, ki lahko spreminjamo svoje življenje. In pogosto arhetipe spoznamo skozi jezik, skozi svoje izražanje. Tako arhetip zakona prepoznamo po tem, da ljudje pogosto rečejo da je njihova boljša polovica nekje drugje, se pravi da na zakon gledamo kot na nekaj, kar nam bo omogočilo celostnost in celovitost. Tako živimo v paradigmi iskanja nekoga, ki nas bo dopolnil in nas naredil kompletne. Zakon temelji na iskanju zadovoljitve in izpolnitve zunaj sebe. Zakon je zelo povezan s preživetjem vrste, s tem, da je nujno potomstvo za ohranjanje vrste in s tem, da imaš nekoga v lasti. Arhetip zakona narekuje delitev vlog, ko je žena tista, ki skrbi za potrebe moža, mož pa domov prinaša denar. Vsi stereotipi izhajajo iz osnovnih vzorcev, ki so postavljeni v arhetipu. Tisto kar ljudje v zakonu prepoznavajo je dejstvo, da po poroki zanimanje drug za drugega po pravilu upade. Vprašanje, ki se postavlja samo zase je Zakaj? Po tem, ko izpolniš namero zakona, torej najdeš svojo boljšo polovico, ki te dopolni v resnici ne veš, kaj naj z njim počneš sedaj. Po tem, ko je trdnjava osvojena večini bojevnikov doma postane dolgčas, zato gredo na nove pohode, osvajat nove trdnjave. To so pogojenosti, ki so tako globoko vpisani v naš celični spomin, da o tem sploh ne razmišljamo. In ko imajo poročeni pari tist občutek, da je misija izpolnjena, da je trdnjava osvojena, ni več nobenega napredka, ni rasti. In tukaj se pojavlja osnovni konflikt ob svoji osebni rasti vedno trčimo ob arhetipske vzorce, ki jih moramo zamenjati. To pomeni, da jih prepoznamo, jih priznamo in se z njimi pomirimo, lahko pa uberemo drugo pot ko te vzorce sesujemo in sploh ne vemo kaj se dogaja in za kaj čisto zares gre.
Zato se v zadnjem času pojavlja velika želja po vzpostavitvi novega modela zakona, novega arhetipa, ki nas bo podpiral v našem razvoju in nam dal to, kar si želimo. Svobodo in hkrati podporo. Težava je v tem, da nam ne more zagotoviti varnosti, ki si jo želimo. Kajti edina stalnica je sprememba. In naša duša je na Zemlji zato da izkuša in raziskuje in ne zato, da bi igrala varno igro. Vse to in še več je del novega večernega seminarja, ki sem ga maja začela predstavljati po Sloveniji. In arhetipi so moja nova strast, ker prepoznavam kako močno nam lahko stojijo na poti do samo-uresničitve. In hkrati kako močni zavezniki so lahko na tej naši poti samospoznavanja.
Naročite se na:
Objave (Atom)
