petek, 06. avgust 2010

Biokemični procesi v procesu čustvenega zdravljenja

Izjemno pomembno je, da se zavedamo, da nekatere oblike zdravljenja dejansko okrepijo negativne vzorce tako v možganih kot v telesu. Mednje spada večkratno oživljanje travme in iskanje zakopanih spominov. Dejstvo je namreč, da kakršen koli hud stres, vključno s podoživljanjem preteklih bolečih spominov, dvigne raven hormona kortizola v telesu, kar izčrpava vaše nadledvične žleze. Gre za hormonsko okolje, ki povečuje verjetnost odlaganja vsakovrstnih, zlasti travmatičnih spominov, ki tečejo skozi amigdalo v možganih. Ravno zaradi tega sem opustila prejšnje metode, ki sem jih uporabljala pri svojem delu in me je tako navdušil RPT. Kajti ni potrebno da poveš svojo zgodbo, zgodba je le tvoja paradigma, tvoja leča skozi katero gledaš na stvari. V resnici gre za simptom. Ki pa ga je potrebno, da se razumemo prav tako potrditi in mu dati priznanje, da obstaja kot del celote.

Če ste občutljivi in zelo sugestabilni, imate bogato domišljijo in hkrati v krvnem obtoku veliko kortizola (kot takrat, ko ste pod stresom), je zelo mogoče, da v možgane in v telo vnesete nove travmatične »spomine«, ki nimajo osnove v vaših preteklih izkušnjah. Namesto tega gre za produkt trenutnega okolja, združenega z domnevami in podobami, ki jih lahko v vas projicira sicer dobronameren terapevt. To se lahko zgodi skozi sugestivno vprašanje kot npr. »Ali vas je posilil oče, ko ste bili stari tri leta?«. V vašem sugestibilnem biološkem stanju, vaši možgani vprašanje lahko sprejmejo kot dejstvo – »Oče me je posilil, ko sem bila stara tri leta.« - ne glede na to ali je to res ali ne. In ta scenarij se potem vtisne v vaš spomin kot travmatični spomin, s katerim se boste morali ukvarjati poleg vseh tistih, ki so na plan prišli sami.

Vendar ko smo majhni po tem istem vzorcu nastajajo travme, kajti ko otrok joka in je njegovo biokemično ravnovesje porušeno ali če je vznemirjen in je v stresu, pa se starš zadere nanj ali ga enkrat po riti, to za otroka pomeni veliko travmo. Pravkar je starš svojo čustveno projekcijo nezadovoljstva in razočaranja zaradi kakršnekoli situacije v službi prenesel na svojega otroka.

Udomačevanje kakor ga imenuje don Miguel Ruiz se dogaja na ta način, da odrasli iz okolice projicirajo svoje ideje in vzorce na otroke takrat, ko so le-ti v stresu. Zato pogosto opažam, da so travme za otroka nastale takrat, ko so starši svojim otrokom odtegnili ljubezen, podporo in nežnost. In da pogosto starši majhne otroke kaznujejo s tem, da jim ne dajo pozornosti, ko jo rabijo.
Na ta način se ustvarjajo travme, situacije s katerimi se je potrebno kasneje v življenju soočiti.

In vendar dejstvo je, da je travma še vedno le simptom, tako kot so čustva ali kot so misli. Samo po sebi se namreč postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar je sprožilo nastanek travme? Travma namreč ni končna postaja.
Čustva so izjemno pomemben del nas, ki nas vodi in vendar je pod čustvi še nekaj, čemur telo, ko je v stresu ali strahu daje prednost.
Tisto kar moramo pogledati v izvoru je naša potreba po varnosti in zaščitenosti in potreba po preživetju. Gre za instinkte, ki so del naših možganov telesa. Skozi model trojnih možganov govorimo o R-kompleksu ali tako imenovanih reptiljanskih možganih.

Nova metoda RPT 3.0 se ukvarja ravno s tem. Samo terapijo smo zmanjšali na 5 stopenj glava-srce-drobovje-srce-glava.

In meni je spet malo več jasno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar