Danes sem se srečala s starim
prijateljem. Poznava se 12 let, odkar sem začela z energijskim čiščenjem
prostorov, ko sem leta 2000 prišla z Balija. Vmes se je zgodilo toliko … ja
življenje gre s svojim tokom.
Pogovor je nanesel na meni zelo
ljubo temo … ranljivost. Odkar sem začela svoje delo z ženskami sem ozavestila
kakšna moč leži v ranljivosti in kako jo napačno interpretiramo, ker jo enačimo
z ranjenostjo. Prijatelju sem razložila, da je ključnega pomena, da se sooči s
svojim ranjenim otrokom, kajti dokler tega dela ne sprejmemo v sebi in ga ne
objamemo v sebi, smo na avtomatiki, na dalinjsko vodenje, ki vedno znova sproža
stare odzive. Seveda mu ni bilo všeč, kar sem imela povedati. Tako kot mnogi
pred njim, ki mi niso verjeli, kako pomembno se je soočiti s temi deli v sebi.
Kajti že leta govorim o naših ranjenih aspektih in o tem, da se moramo pomiriti
z njimi v sebi. Vendar sem danes, ko sem to isto zgodbo delila ponovno, stvari
povedala na nov način, ki mi je zelo všeč in to želim deliti z vami.
Dejstvo je, da ljudje iščemo
potrditve zunaj sebe tam, kjer smo biti nekoč ranjeni in zato ne zaupamo sami
sebi. V sebi smo prepričani, da nas mora nekdo videti, nas slišati ali se nas
dotakniti, da bi lahko pozdravili svoje ranjenosti in zato rešitelje iščemo v
zunanjem svetu. Vendar je resnica taka, da nas nihče ne more rešiti od zunaj.
Samo sami sebe lahko objamemo in se ljubimo, da bi lahko pozdravili svoje
notranje rane.
Ko ljudje izberemo brezpogojno
ljubezen in sočutje pogosto ne prepoznamo, da smo s tem izbrali, da se v
polnosti sprejmemo, kar je klic za vse naše ranjene in spregledane, zanikane
dele nas samih, da se dvignejo na površje in želijo našo pozornost, našo
ljubezen in sočutje. Večina ljudi se teh delov sebe ustraši in jih hoče skriti
nekam globoko vase. Vendar so nam v zadnjem času odvzeli preprogo pod katero
smo skrivali te dele samih sebe in tako se vedno pogosteje oglasijo naokrog, če
smo že pripravljeni skleniti notranji mir z njimi. In življenje je vedno bolj
naporno.
To česar nam niso povedali je,
da se na teh mestih naših največjih ranjenosti skrivajo naši največji darovi in
da je nujno, da se spogledamo s svojimi strahovi, kajti le tako lahko odkrijemo
dragulje, ki so v nas.
Ljudje smo v svojih prvih
štirinajstih letih oblikovali osebnost, ki je nujno potrebna, kajti skozi
osebnost se izraža naša duša, zato ni modro, da osebnost vedno znova sesuvamo v
sebi. Kar pa je izjemno modra stvar je, da izkrivljene leče in poglede naše
osebnosti, ki jih je oblikovala skozi travme in ranjenosti pozdravimo v sebi,
kajti, če so naše notranje leče poškodovane je tudi tok naše duše, ki teče
skozi te kanale izkrivljen in potvorjen.
Mi smo tisti, ki izbiramo
skozi katere kanale se bo naša duša izražala, vendar to moč izbire pridobimo
šele, ko se pomirimo s sabo v sebi in se prenehamo bojevati z različnimi
aspekti v sebi. Ključno je, da si dopustimo, da vidimo iluzijo, da se
razkrijejo laži, ki jih verjamemo o sebi in da si končno nalijemo čistega vina,
da si končno povemo resnico. In resnica nima predznaka. Resnica samo JE.
Čas je, da si dopustimo, da
postanemo voljni, da svojo resnico izberemo in jo izrazimo.
V dualnosti smo z namenom,
kajti le skozi bolečino lahko prepoznamo darilo ljubezni in jo izberemo. In
nato to izbiro ponavljamo vedno znova in znova.
In ko je danes beseda tekla o
ranjenemu otroku sem bila zelo jasna, da je to del s katerim se moraš pomiriti
in ga objeti v sebi, da ga lahko vzameš izza volana svojega življenja, kjer
poskuša voziti avto našega življenja in ga končno damo na zadnji sedež, ter ga
pripnemo, da se sprosti v svoji vlogi otroka, ki je igriv, radoveden, radoživ,
radosten, namesto da poskuša reševati naš svet in vedno znova išče starša v
zunanjem svetu, ki mu bo dal pozornost in ga bo ljubil.
In ko tako s svojim otrokom v
ospredju hodimo na zmenke in izbiramo partnerje, se vedno znova znajdemo v
poziciji, kjer se vklapljajo naše otroške rane in se ponavljajo nezaključene
zgodbe iz otroštva.
Čas je, da odrastemo in
sprejmemo polno odgovornost zase in končno postanemo starši temu svojemu
notranjemu otroku. Čas je, da sami sebe negujemo in si damo to, kar pričakujemo
od drugih, da naj bi nam dali zato, da bomo mi srečni in zadovoljni v svojih
življenjih.
Konec koncev smo odrasli in
čeprav je res, da v otroštvu nismo imeli izbire kaj bomo prevzeli s strani
svojih staršev in kaj ne, meni je še vedno najljubši izraz don Miguela Ruiza,
ki pravi, da smo bili udomačeni, drži dejstvo, da smo danes vsi odrasli in
lahko izbiramo. In čas je, da izberete, da zaključite s svojo igro ranjenega
otroka in ga osvobodite, ter začnete zavestno izbirati in kreirati svoje
življenje.
Čas je, da se prebudimo v
svojo božansko naravo in jo v polnosti utelesimo tukaj in zdaj. Da smo kar smo.
Da smo božanski.
V vsakem od nas se skriva
močan glas. Glas, ki se želi izraziti. Glas, ki želi, da ga slišijo. Res je
čas, da si dopustite in mu dovolite, da se izrazi.
Živi svojo Božanskost je novo
popotovanje vase, ki vam bo dalo glas, in razumevanje kako se izraziti in kako živeti
to, kar je vaša življenjska misija.
In ja, ranljivost je del te
misije. Kajti ranljivost je mesto iz katerega se rojeva vaš kreativni
potencial, mesto od koder prihaja radost, to je mesto navdiha in mesto zaupanja
vase.
Čas je, da si dopustimo, da
smo ranljivi in v svoji polni moči duše, kajti to dvoje gre z roko v roki. In
čas je, da odkrijemo svoje dragulje in jih živimo v polnosti!
Namarie
Taja Albolena
P.S.: Več o notranjem
popotovnanju Živi svojo Božanskost si lahko preberete na spletni strani http://www.divine.si/divinealignment/bozanskost.html
Ni komentarjev:
Objavite komentar