Pogled z neba

Gledala sem franconsko dokumentarno oddajo o tem kaj vse počnemo s planetom in kako se to kaže v resničnem življenju mnogih po svetu. Zastrupljanje jezera v Keniji zaradi gojenja vrtnic, ki jih lahko kupimo v trgovinah po vsej Evropi, morje smeti v oceanih, ki ubijajo na tisoče delfinov, želv in albatrosov na Havajih, smetišča na čudovitih plažah, ki jih morje izpljune na kopno. Bolečina je bila izjemna in je zarezala globoko.

Pa ne zaradi Zemlje. Pogosto rečem in še vedno stojim za tem, da nas Zemlja le opazuje, ko bomo presegli njene meje, bo le parkrat kihnila in se stresla in človeštvo verjetno ne bo preživelo. Kako graciozno je Zemlja prevzela svoje mesto tiste, ki nam je vodnica na tem popotovanju v ozaveščanje sebe. Univerzalni zakoni pravijo; Kot je zgoraj je tudi spodaj in kot je znotraj je tudi zunaj. In vsa situacija, ki jo opazujemo, če znamo gledati s prave perspektive v resnici odslikava nas same. Mi smo tisti, ki se dušimo in utapljamo v lastnih smeteh, ki plavajo v naši notranjosti. Mi smo tisti, v katerih plavajo pesticidi in uničujejo notranje življenje, kot v jezeru v Keniji. In mi smo tisti, v katerih plava brozga plastike in v naših fizičnih telesih zavzema vedno več prostora, kar povzroča lakoto mnogih. Duhovno lakoto. Kot je zunaj, je znotraj in kot je zgoraj, je spodaj.

Zavedam se, da je vse, kar čutim, moja bolečina in ne Zemljina. Bolečina zanikanja, nesprejemanja, potiskanja v notranjosti, bolečina ob tem, ko se skrivaš za lepo fasado, ker si tako naučen. In vem, da vse to kar gledam zunaj sebe, morje plastike, v resnici moje morje plastike, ki ga moja podzavest ne more sama razgraditi, ampak se moram s tem soočiti zavestno. Gre za čustva, prizadetosti, travme, ki jih nosim v sebi kot plastiko. Ko ta odsev vidim navzven, se še bolj zavem, koliko je te svinarije navznoter. Gledam kolektivno nezavedno, vse, kar si ljudje kolektivno nočemo priznati, nočemo sprejeti in se vsak dan v večjih količinah manifestira v fizični realnosti naše Zemlje. In hvaležna sem, da si upam pogledati, kajti ko vidim resničnost, ki se odslikava zunaj mene, vedno znova dobim navdih, da se lažje s stvarmi soočam navznoter.

Ne zdravimo planeta, zdravimo sebe, če znamo pogledati na drugačen način. In verjetno je res prišel čas, da se soočimo z vso to brozgo plastike v sebi in jo recikliramo. Kajti, kot pravijo mnogi, lahko svet spremenimo le od znotraj navzven, saj smo z njim neločljivo povezani. In zaradi te vezi, se naša notranja sprememba odseva tudi v svetu zunaj nas.

Ne glede na vse, sem še vedno optimist. Še vedno verjamem, da bomo zmogli kot človeštvo vsi skupaj narediti ta korak, ki bo zaradi medsebojne povezanosti vsega, vplival na vse okoli nas. In vendar se zavedam, da lahko stvari delam le pri sebi in sem hkrati navdih drugim, da naredijo spremembo pri sebi.

I Believe.

Namaste
Taja