nedelja, 09. oktober 2011

Vzorci ustvarjajo matrico v kateri živimo

Poslušam vse tole govoričenje o manifestaciji, o pomembnosti namena, o tem kako lahko vsak doseže vse kar si želi in v meni kar vre. Seveda, ljudje smo različni in nedvomno vse povedano drži. In vendar se zavedam naivnosti, ki jo opazujem okoli sebe v ljudeh, kot svoje lastne. Kako mislimo, da se bodo stvari kar zgodile same od sebe, da bomo dali naročilo in nam ne bo treba premakniti tudi prsta, pa bo vse padlo skupaj (vključno z mano). To je moja zgodba in vendar jo delim, ker čutim, da je to zgodba mnogih. Ob tem imam pomisleke, ker bi si raje želela, da bi to ostalo samo moje in vendar vem, da je izkušnja nekoga, ki je šel čez tako zelo dragocena vsem, ki se znajdejo na istem križišču v življenju. Danes vem, da te nihče ne more ničesar naučiti, čisto ničesar. In vse to govoričenje o šoli življenja in temu kaj vse se moramo naučiti je zgolj eden od prijemov kako so nas lažje udomačili, da delujemo na predvidljive, poznane načine.

Vzorci so del naše izkušnje in skozi vzorce se energija preoblikuje v materijo. Vzorci ustvarjajo matrico (kar poglejte si film Matrica, ki govori o notranjosti vsakega od nas, o programih, ki so v nas in o tem, kako jih lahko presežemo, spremenimo), v kateri živimo. In vzorci niso samo prepričanja, kot sem mislila, ko sem delala na njih nekaj let nazaj, še bolj pomemben del vzorca so navade ali rutine, ki smo jih ustvarili in ki jih moramo spremeniti, če želimo preseči vzorec. In ko se soočamo z vzorci se največkrat znajdemo v svojem otroštvu, ko smo te vzorce prevzemali, ko smo prvič pisali zgodbo svojega življenja.

Vem tudi sama sem v preteklosti velikokrat z velikim navdušenjem in zanosom govorila o pomenu afirmacij in pozitivnega razmišljanja in manifestaciji, brez zavedanja, kako ločenost ustvarjam znotraj sebe, ker sem želela stvari spremeniti skozi voljo, ko sem rinila z glavo skozi zid, sem ranila samo sebe, ker se nisem znala poslušati, ker nisem znala ustvariti odnosa v sebi. Identificirala sem se s stvarmi, ki sem jih želela v svojem svetu in se nadalje ločevala, kajti te stvari so bile zunaj mene. Gnala sem se za papirnatimi zmaji, kot jih slikovito poimenuje Kreslin v eni svojih pesmi. In nato sem zgubila vse v kar sem verjela, da sem lahko ponovno našla sebe in začela vzpostavljati povezanost sama s seboj, odnos s sabo, kot je zdaj popularno reči; ljubiti samega sebe.

Moja izkušnja večine otroštva je bila zapuščenost, ki se je ponavljala v neskončnost z različnimi ljudmi in ob različnih prilikah. In vendar se nisem zavedla, kako pomembno je najti tvojo identiteto, tisto s čimer se resnično identificiraš od otroštva. Delno mi je tančico odstrnil RPT, delno arhetipi in vendar šele danes zagotovo poznam mehanizem vzorcev v sebi. Ker sem se identificirala s tem, da sem napaka in razočaranje, sem v svojem življenju verjela, da me drugi zaradi tega vedno zapustijo in da me življenje ne podpira, kajti moja pot je bila vedno tako prekleto težka, drugi pa so se samo sprehajali po svojih. In seveda skozi prizmo svoje identitete nisem mogla soustvarjati drugače kot skozi ta vzorec, kar me je vedno znova pustilo samo, razočarano nad ljudmi in življenjem navkljub mojemu zelo vestnemu delu z afirmacijami in pozitivnim razmišljanju. In ne glede na to koliko energije in truda, dela in časa sem vložila v stvari, ki sem jih delala, sem se vedno znova znašla na koncu neuspešna, izdana, razočarana nad sabo in svetom in tako ali drugače uničena. Šele ko sem začela svoje notranje popotovanje vase skozi vračanje ženske moči in obujanje božanske ženskosti sem dobila v roke orodja, s pomočjo katerih sem združila vse tri aspekte sebe zavest, podzavest in nadzavest. Danes vem, da sem skozi različne tehnike delovala na moški način in ločevala, analizirala, strukturirala, segmentirala, zdaj pa je prišel čas, ko moram povezati vse dele sebe, namesto da jih ločujem in obdelujem kot ločene segmente. Vse tehnike te na koncu pripeljejo nazaj k sebi, čeprav včasih na tak način, da se do skrajnosti ločuješ in nato izgubiš vse v zunanjem svetu, da se lahko spet vrneš nazaj k sebi. Vem, da sem zelo dramatična in moja pot je bila do sedaj izjemno dramatična. In zdaj izbiram soustvarjanje z življenjem v partnerstvu ljubezni, miru in radosti.

Danes sem neizmerno hvaležna za vso rast in razvoj, ki mi ga je ta vzorec prinesel in vendar ga z velikim veseljem opuščam in ustvarjam novo življenje. Kot soustvarjalec v tej drami, ki jo imenujemo življenje se zavedam mojega partnerstva z življenjem, zavedam se, da sem jaz tista skozi katero se življenje velikodušno izraža in da je samo na meni, kako bom to energijo življenja spustila skozi sebe. Danes vem, da je na meni, da prevzamem vso odgovornost za lastno kreacijo kajti sem edinstvena, unikatna, enkratna in neponovljiva verzija, ki obstaja samo tokrat, samo v tem življenju in je nikoli prej ni bilo in je nikoli več ne bo.
Danes vem, da smo vsi mi enkratni in neponovljivi, veličastni in izjemni primerki, ki jih še nikoli ni bilo in jih nikoli več ne bo v tej obliki. In zato sem ponižna ob veličastnosti univerzuma, ki ga srečujem vsak dan skozi vsakega posameznika, ki pride v moje življenje. Hvaležna sem, da si, da si del mojega življenja v virtualni ali fizični obliki, hvaležna da me spomniš kdo sem in da živim svojo najveličastnejšo različico sebe, zdaj.

In ko sem začela s šolo in z učenjem. Ničesar vas ne morem naučiti. In vi ne morete ničesar naučiti mene. Lahko pa vas spomnim, kdo ste. Lahko vas vodim po poti do sebe. Kajti tukaj smo, da drug drugega spomnimo kdo smo v resnici. In to z velikim navdihom in strastjo počnem že nekaj časa.

Ljubim sebe, ljubim ljudi, ki me obkrožajo, ljubim življenje, to Zemljo, naš ljubi planet, ljubim vse, kar me obdala. Ljubim, da sem kar sem - božanska.

Namaste
Taja

Ni komentarjev:

Objavite komentar