No ja, rabila sem dve leti in polnoletnost na svoji duhovni poti, da sem si dovolila spoznati kaj me moti in kaj hočem drugače. Dojela sem, da večina sistemov, tehnik, orodij tudi na področju duhovne rasti, izhaja iz moškega sistema moči. Poskusila sem vse, od poskušanja razveljavljanja prepričanj s pomočjo afirmacij, dominacije nad tistim delom sebe, ki je odgovoren za taka prepričanja, analiziranja in razumevanja od kod prihajajo prepričanja, zamenjava in učenje novih prepričanj.... in vendar sem se znova in znova vračala nazaj k enim in istim ključnim jedrnim vzorcem. Dojela sem, da spreminjanje ne deluje, pa zanikanje tudi ne. Enostavno je potrebno drugače pristopiti k celotni stvari.
Morda s sprejemanjem. Enostavno prepoznavanje in soočanje s tem delom v sebi, ko ta del sebe objameš in mu daš njegovo mesto, prepoznaš njegovo vrednost in se prenehaš boriti s tem delom sebe. To je ženski pristop ali ženski sistem moči.
Pogosto smo sami v sebi sovražno nastrojeni proti tistim delom, ki jih ne maramo in ki nas motijo. Ko uspemo z njimi navezati stik in jih sprejeti, smo na konju. Ključ je v tem, kako to naredimo na prijazen, ljubeč in topel način. Kot mati, ki objame otroka.
Naučila sem se, da mora starš objeti otroka v nas, ga pomiriti in negovati. Šele tako postanemo celostni in celoviti znotraj sebe in ustvarjamo iz sebe navzven. Če poznamo svoj notranji arhetip otroka in skozi katere ključne vzorce delujemo v svojem življenju, prevzamemo 100% odgovornost za dejstvo, da smo mi tisti, ki ustvarjamo percepcije in leče skozi katere sodimo svet, da smo soustvarjalci, potem resnično lahko zavestno kreiramo svoje življenje in svet okoli sebe.
Neizmerno sem hvaležna za vse razumevanje in orodja, ki jih božanski ženski del zliva, predaja in prebuja v meni. Nič novega, le v nov kontekst se postavlja. Ob tem pa razumevanje in modrost spajata delce v mozaiku spominjanja.
Jasno videnje in naravnanost na globje resnice... hvaležnost za vse kar prihaja.
Namaste.
ponedeljek, 29. avgust 2011
torek, 16. avgust 2011
Razcvet
Neizmerno hvaležna sem, da si dopustim in sem odprta za sinhronosti, ki se dogajajo in vsa takoimenovana "naključja" v zadnjem času. Hvaležna sem za prepoznavanje kaj ženska moč v resnici je, za osvobajanje znotraj sebe, ko si končno dovolim, da povezujem in uravnovešam to, kar je bilo zelo dolgo časa izven ravnovesja. Hvaležna sem za razcvet in spoznavanje resničnih globin avtentičnosti in pristnosti. Hvaležna sem za povezanost, ki jo ponovno čutim, z ženskami. Dolgo časa sem bila ranjena, izdana in v zamerah do žensk, ki so skozi močki način tekmovalnosti, ločenosti, potrebe po dokazovanju prihajale v moje življenje in za seboj vedno znova pustile razdejanje, ko mi ni bilo jasno, kaj za vraga se dogaja. Danes sem dojela in ni besed, s akterimi se lahko zahvalim za to, kar prejemam v zadnjem tednu s strani mojega ženskega kroga s katerim sem se povezala v nameri, da obudim svojo ženskost, svojo božansko žensko.
Zdaj vem, da so kreativnost, globoka povezanost, hrepenenje po skupnosti in soustvarjanju del ženske moči. In dopuščam, da polno stopam v svojo ženskost. Nepojmljiva strast in navdušenje me prevevata ob tem, ko končno sprejemam svojo vlogo in način delovanja. Magija in mistika dobivata pomen in moja duša poje. Hvaležna sem vsem, ki ste me v zadnjem letu vodile na to pot, da sem si dovolila, da imam tempelj, da sem boginja in svečenica.
Hvala, hvala, hvala za lepoto sveta, za to, da sem priča tej lepoti, da jo živim in da dopuščam, da je življenje del mojega vsakdana ravno toliko kot je smrt del mojega vsakdana. Hvaležna sem za uravnovešanje, ki vodi v transcendenco in preseganje same sebe, svoje identitete, kajti le tako sem se lahko znašla kjer trenutno sem. Na poti v mojo najbolj sijajno in veličastno prihodnost.
Dopustite si, da se spomnite kako je biti celosten, celovit in popoln, kajti v resnici ne moramo biti celostni in iskati poti v celostnost istočasno. Ali-ali. Lahko iščete ali pa enostavno samo ste. V svojem iskanju zdravja, sreče in zadovoljstva enostavno pozabimo biti vse to, tukaj in zdaj. Dojela sem, da je pot v popolno zdravje v tem, da se spomnimo, da smo v popolnem zdravju. Da je bogastvo ne v manifestaciji temveč v spominjanju, da sem neizmerno bogata, da sem v tej frekvenci, tukaj in zdaj. Da ne rabim rasti, le spomniti se moram različnih možnosti, ki so mi na voljo. In da se ne spreminjam, le spominjam se nove prihodnosti. Vse je že v meni kot potencial, samo spomniti se moram njegove esence.
Spominjam se sama sebe in se objemam. Prepoznavam se v razcvetu številnih možnosti in enostavno dopuščam, da so del moje realnosti.
Hvaležna sem, da prepoznavam svojo sposobnost kreiranja. Jaz sem, ki sem - božanska.
Namaste
Taja
Zdaj vem, da so kreativnost, globoka povezanost, hrepenenje po skupnosti in soustvarjanju del ženske moči. In dopuščam, da polno stopam v svojo ženskost. Nepojmljiva strast in navdušenje me prevevata ob tem, ko končno sprejemam svojo vlogo in način delovanja. Magija in mistika dobivata pomen in moja duša poje. Hvaležna sem vsem, ki ste me v zadnjem letu vodile na to pot, da sem si dovolila, da imam tempelj, da sem boginja in svečenica.
Hvala, hvala, hvala za lepoto sveta, za to, da sem priča tej lepoti, da jo živim in da dopuščam, da je življenje del mojega vsakdana ravno toliko kot je smrt del mojega vsakdana. Hvaležna sem za uravnovešanje, ki vodi v transcendenco in preseganje same sebe, svoje identitete, kajti le tako sem se lahko znašla kjer trenutno sem. Na poti v mojo najbolj sijajno in veličastno prihodnost.
Dopustite si, da se spomnite kako je biti celosten, celovit in popoln, kajti v resnici ne moramo biti celostni in iskati poti v celostnost istočasno. Ali-ali. Lahko iščete ali pa enostavno samo ste. V svojem iskanju zdravja, sreče in zadovoljstva enostavno pozabimo biti vse to, tukaj in zdaj. Dojela sem, da je pot v popolno zdravje v tem, da se spomnimo, da smo v popolnem zdravju. Da je bogastvo ne v manifestaciji temveč v spominjanju, da sem neizmerno bogata, da sem v tej frekvenci, tukaj in zdaj. Da ne rabim rasti, le spomniti se moram različnih možnosti, ki so mi na voljo. In da se ne spreminjam, le spominjam se nove prihodnosti. Vse je že v meni kot potencial, samo spomniti se moram njegove esence.
Spominjam se sama sebe in se objemam. Prepoznavam se v razcvetu številnih možnosti in enostavno dopuščam, da so del moje realnosti.
Hvaležna sem, da prepoznavam svojo sposobnost kreiranja. Jaz sem, ki sem - božanska.
Namaste
Taja
ponedeljek, 8. avgust 2011
Prebujanje ženske moči
Že nekaj časa opazujem takole bolj od daleč, sedaj pa vedno bolj vstopam na novo področje, v novo paradigmo. Z zavedanjem, da potrebujemo nova orodja in nove načine kako se povezati in delovati skupaj. Paradigma, ki temelji na moški moči, moški energiji doseganja ciljev in delovanja ustvarja v svetu v katerem živimo vedno več nesrečnih ljudi, ki navkljub izobilju stvari, moči in svobode, ki so nam na voljo, v sebi čutijo praznino. In dejstvo, ki sem ga sama zelo dobro dojela pred dvema letoma je, da je večina tehnik, metod razvijanja sebe, tako osebne kot duhovne rasti postavljena na tej paradigmi. In tako se ljudje ženejo za doseganjem ciljev, manifestacijo točno določenih stvari, spreminjanjem sebe in sledenju točno določenih korakov, velika večina, vsaj žensk pa na koncu ostaja ravno tako zafrustriranih, če ne še bolj nezadovoljnih, kot na začetku.
Neizmerna hvaležnost je v meni vznikala to pomlad, ko sem končno dojela, da mi je RPT prinesel razumevanje kaj je tisto kamor se želim usmeriti, kar želim početi in vendar sem rabila še naslednjih šest mesecev, da sem čisto zares dojela in v sebi začela postavljati nove temelje. Večina tehnik s katerimi sem delala so me učile, da če spremenim še tole malenkost, še tale vzorec, še tole, potem bom pa popolna. In tako je bil še eden in še eden, v meni pa je zijala globoka luknja, praznina in nezadovoljstvo sama s seboj. Dojela sem, da moram spremeniti celotno paradigmo načina dela, pogleda na svet in duša je bila tista, ki mi je prišla naproti z velikimi koraki. Prepoznala sem, da je tisto, kar nam manjka ženski aspekt moči, da hrepenim po povezanosti, soustvarjanju, doprinosu k celoti, k razcvetu življenja in ljubezni. Moja notranjost je hrepenela po tem, da se povežemo in da smo kar smo že - celostni in celoviti. Gre za prebujanje, za evolucijski preskok o katerem vsi govorijo in da bi ga lahko izvedli, bomo morali opustiti vse kar poznamo zunaj nas in se obrniti vase. Dejstvo je, da smo v zadnjih 50 letih izmojtrili moški sistem moči doseganja in usmerjanja navzven ter hkrati le na individualnost vsakega posameznika. In vendar nam ta sistem ne bo omogočil, da ustvarimo vse tisto po čemer tako globoko hrepenimo v sebi, vse tisto po čemer hrepeni in kar največ pomeni našemu srcu. Pred nami je, da ponovno obudimo in integriramo ženske vrednote, ženske načine vedenja in biti, samo biti. Seveda je individualnost pomembna in vendar jo moramo začeti povezovati v dobrobit vseh in soustvarjanje z drugimi.
Nedvomno je bilo to, da so ženske v 60-tih osvobodile sebe in postale enakovredne moškim izjemen korak za vse ženske, sedaj pa prihaja tisti čas, ko moramo prepoznati, kako nesrečne smo vsaka v sebi, ker nismo v svoji moči in v svoji energiji ženske moči. In pogosto se sliši, da bomo ženske začele dominirati in bodo moški izgubili svojo vlogo in pomen, sama pa opažam v svojem življenju in življenju mojih dušnih sester, da če si dovolimo biti kraljice, tudi moški postanejo kralji. In to brez potrebe po manipulaciji, prenarejanju in igranju vlog. Tisto za čemer stremim in kar mi je vodilo je avtentičnost, pristnost tega kdo smo. Pomembna mi je vsebina veliko bolj kot embalaža. In neizmerno me fascinira dejstvo da je v svetu v katerem živimo ravno obratno. Večini ljudi je embalaža še vedno izjemno pomembna.
Hrepenenje, ki ga večina izkuša v sebi zavestno ali nezavedno je hrepenenje po kreativnosti, tisti globoki notranji kreativnosti, povezanosti, duhovnem avtentičnem partnerstvu tako v odnosih moški-ženska kot v poslovnih odnosih, doprinos in sorodnosti v svetu v katerem živimo. Naše duše hrepenijo po soustvarjanju in zaupanju, po poštenosti in povezanosti. In čas je, da to ponovno obudimo v sebi in to živimo.
Vabljeni v Tempelj na srečanja in notranja popotovanja, ki vas bodo peljala vase, v večjo povezanost s seboj in s svetom, ki vas obdaja.
Namaste
Taja
Neizmerna hvaležnost je v meni vznikala to pomlad, ko sem končno dojela, da mi je RPT prinesel razumevanje kaj je tisto kamor se želim usmeriti, kar želim početi in vendar sem rabila še naslednjih šest mesecev, da sem čisto zares dojela in v sebi začela postavljati nove temelje. Večina tehnik s katerimi sem delala so me učile, da če spremenim še tole malenkost, še tale vzorec, še tole, potem bom pa popolna. In tako je bil še eden in še eden, v meni pa je zijala globoka luknja, praznina in nezadovoljstvo sama s seboj. Dojela sem, da moram spremeniti celotno paradigmo načina dela, pogleda na svet in duša je bila tista, ki mi je prišla naproti z velikimi koraki. Prepoznala sem, da je tisto, kar nam manjka ženski aspekt moči, da hrepenim po povezanosti, soustvarjanju, doprinosu k celoti, k razcvetu življenja in ljubezni. Moja notranjost je hrepenela po tem, da se povežemo in da smo kar smo že - celostni in celoviti. Gre za prebujanje, za evolucijski preskok o katerem vsi govorijo in da bi ga lahko izvedli, bomo morali opustiti vse kar poznamo zunaj nas in se obrniti vase. Dejstvo je, da smo v zadnjih 50 letih izmojtrili moški sistem moči doseganja in usmerjanja navzven ter hkrati le na individualnost vsakega posameznika. In vendar nam ta sistem ne bo omogočil, da ustvarimo vse tisto po čemer tako globoko hrepenimo v sebi, vse tisto po čemer hrepeni in kar največ pomeni našemu srcu. Pred nami je, da ponovno obudimo in integriramo ženske vrednote, ženske načine vedenja in biti, samo biti. Seveda je individualnost pomembna in vendar jo moramo začeti povezovati v dobrobit vseh in soustvarjanje z drugimi.
Nedvomno je bilo to, da so ženske v 60-tih osvobodile sebe in postale enakovredne moškim izjemen korak za vse ženske, sedaj pa prihaja tisti čas, ko moramo prepoznati, kako nesrečne smo vsaka v sebi, ker nismo v svoji moči in v svoji energiji ženske moči. In pogosto se sliši, da bomo ženske začele dominirati in bodo moški izgubili svojo vlogo in pomen, sama pa opažam v svojem življenju in življenju mojih dušnih sester, da če si dovolimo biti kraljice, tudi moški postanejo kralji. In to brez potrebe po manipulaciji, prenarejanju in igranju vlog. Tisto za čemer stremim in kar mi je vodilo je avtentičnost, pristnost tega kdo smo. Pomembna mi je vsebina veliko bolj kot embalaža. In neizmerno me fascinira dejstvo da je v svetu v katerem živimo ravno obratno. Večini ljudi je embalaža še vedno izjemno pomembna.
Hrepenenje, ki ga večina izkuša v sebi zavestno ali nezavedno je hrepenenje po kreativnosti, tisti globoki notranji kreativnosti, povezanosti, duhovnem avtentičnem partnerstvu tako v odnosih moški-ženska kot v poslovnih odnosih, doprinos in sorodnosti v svetu v katerem živimo. Naše duše hrepenijo po soustvarjanju in zaupanju, po poštenosti in povezanosti. In čas je, da to ponovno obudimo v sebi in to živimo.
Vabljeni v Tempelj na srečanja in notranja popotovanja, ki vas bodo peljala vase, v večjo povezanost s seboj in s svetom, ki vas obdaja.
Namaste
Taja
nedelja, 7. avgust 2011
Povezanost
Tisto kar smo pozabili skozi udomačevanje našega odraščanja je povezanost, ki je za majhne otroke nekaj normalnega. Kar smo naredili je, da smo ustvarili prostor med sabo in stvarmi, ki jih opazujemo. Ločili smo se od tega, kar nas obdaja.
Preteklost je kot breme, ki ga vlečemo s seboj. Imamo pretekli jaz, sedanji jaz in potencialni jaz. Pretekle izkušnje nam dajejo občutek pomanjkanja, ločenosti in neenakosti. Pretekle izkušnje so ustvarile pretekli jaz. Spomin preteklosti izhaja iz znanja, stvari ki jih obvladamo, psihološka preteklost, kar so energijski vzorci, ki jih ne razumemo. Psihološka preteklost je povezana s strahovi. Pomanjkanje je percepcija, ki jo imamo na podlagi preteklih izkušenj. Ta občutek, da ni dovolj za vse ustvarja občutek nepravičnosti. Če nam uspe opustiti svojo težo preteklosti in osvojiti ta občutek, da smo povezani in je za vse dovolj, potem tudi pravičnost pride popolnoma naravno. Sedanjost je vse kar vemo o sebi. Povezanost je del potencialnega jaza. Je povezanost s celostnostjo vsega kar smo, vsemi našimi talenti in potenciali.
Prihaja čas, ki nas enostavno sili v to opuščanje preteklosti, zmanjševanje tega prostora, ki smo ga ustvarili med sabo in stvarmi, ki nas obdajajo in v povezanost z vsem kar je. V resnici že smo vse kar smo, potencial, čista zavest. Smo preteklost, ki se hoče ozavestiti in opustiti. V resnici ni kaj spremeniti, v resnici že smo vse kar lahko smo, smo seme samega sebe. Le spomniti se moramo, kaj smo. Opazovati. Zavedati se moramo, da je dovolj za vse, da ni pomanjkanja, ko smo povezani. Kajti ko smo povezani smo eno.
Vse v zvezi mano je samo misel. Gre za identiteto, ki jo ustvarjamo skozi izkušnje, skozi preteklost. Vprašati se moramo, kdo je tisti, ki vse to opazuje. Gre za potencialni jaz, ki se bo prebudil in bo priplaval na površje. S tem bodo na dosegu vsi vaši potenciali in talenti. In s tem ko se povežete s to celostnostjo, ste kar ste, čisti potencial, čista zavest.
Ko si prisoten tukaj in zdaj, postaneš opazovalec in ko si opazovalec obudiš povezanost in svoj potencial.
Namaste
Taja
Preteklost je kot breme, ki ga vlečemo s seboj. Imamo pretekli jaz, sedanji jaz in potencialni jaz. Pretekle izkušnje nam dajejo občutek pomanjkanja, ločenosti in neenakosti. Pretekle izkušnje so ustvarile pretekli jaz. Spomin preteklosti izhaja iz znanja, stvari ki jih obvladamo, psihološka preteklost, kar so energijski vzorci, ki jih ne razumemo. Psihološka preteklost je povezana s strahovi. Pomanjkanje je percepcija, ki jo imamo na podlagi preteklih izkušenj. Ta občutek, da ni dovolj za vse ustvarja občutek nepravičnosti. Če nam uspe opustiti svojo težo preteklosti in osvojiti ta občutek, da smo povezani in je za vse dovolj, potem tudi pravičnost pride popolnoma naravno. Sedanjost je vse kar vemo o sebi. Povezanost je del potencialnega jaza. Je povezanost s celostnostjo vsega kar smo, vsemi našimi talenti in potenciali.
Prihaja čas, ki nas enostavno sili v to opuščanje preteklosti, zmanjševanje tega prostora, ki smo ga ustvarili med sabo in stvarmi, ki nas obdajajo in v povezanost z vsem kar je. V resnici že smo vse kar smo, potencial, čista zavest. Smo preteklost, ki se hoče ozavestiti in opustiti. V resnici ni kaj spremeniti, v resnici že smo vse kar lahko smo, smo seme samega sebe. Le spomniti se moramo, kaj smo. Opazovati. Zavedati se moramo, da je dovolj za vse, da ni pomanjkanja, ko smo povezani. Kajti ko smo povezani smo eno.
Vse v zvezi mano je samo misel. Gre za identiteto, ki jo ustvarjamo skozi izkušnje, skozi preteklost. Vprašati se moramo, kdo je tisti, ki vse to opazuje. Gre za potencialni jaz, ki se bo prebudil in bo priplaval na površje. S tem bodo na dosegu vsi vaši potenciali in talenti. In s tem ko se povežete s to celostnostjo, ste kar ste, čisti potencial, čista zavest.
Ko si prisoten tukaj in zdaj, postaneš opazovalec in ko si opazovalec obudiš povezanost in svoj potencial.
Namaste
Taja
nedelja, 31. julij 2011
Pravičnost
Kar me vodi zadnje čase je moj notranji kompas, naravnan na celostnost, celovitost, povezanost, integriteto. In izjemno zanimivo je, kako k meni prihajajo odgovori na notranja vprašanja, ki vzniknejo globoko v notranjosti, v obliki knjig, prispevkov, predavanj. In zadnje, kar je priplavalo v moj e-nabiralnik je pravičnost.
V obdobju, ko je velika večina izzvana z raznoraznimi potezami tistih na vrhu, ko si v času recesije izplačujejo zneske s toliko ničlami, da se ti zvrti, na drugi strani pa ljudje ostajajo brez služb, se sprašujemo kam je izginila pravičnost. Kje je tisti notranji občutek humanosti ob tem, ko vodilni brez slabe vesti izpraznejo blagajno in podjetja zapirajo, ob tem pa ljudje, ki so pomagali ustvarjati podjetje, ki so gradili in verjeli, ostajajo brez plačila? Razkorak med vodstvenimi delavci in tistimi, ki delajo za tekočim trakom so tako neverjetna, da nekako ne moraš razumeti, da tisti na vodilnih mestih res toliko prispevajo s svojim delom. Zato ni čudno, da se težave pojavljajo v podjetjih, kjer je nepravičnost tako v nebo vpijoča. Včasih ne morem verjeti, da živim v svetu in v družbi, kjer so ljudje tako brez občutkov, brez čustev. In vendar vem, da živimo v obdobju skrajnega narcizma, kjer mnogi delajo stvari le zato, da drugi ne bi uspeli, v obdobju, ko je tekmovalnost v skrajnem polu, ko je trend "jaz", "moje" in ne "mi" in "naše". Mnogi starejši danes pogešajo stare čase socializma, ko je bilo za vse poskrbljeno v enaki meri.
In vendar pravičnost ne pomeni, da bi morali imeti vsi enako, pomeni, da tisti, ki več delajo res imajo več in tisti, ki si zaslužijo, dobijo kar jim gre in vendar ne na račun drugih.
Pravičnost pomeni predvsem ravnovesje in to znotraj vsakega posameznika. Dejstvo je, da vsi vemo, v svojih srcih, kaj je prav in kaj ni. In ravno zaradi tega je toliko več razburjenja med ljudmi zaradi nepravičnosti, ki se dogajajo. In vendar s tem, da se nad tem pritožujemo ne bomo naredili ničesar. Pritoževanje je zelo priljubljen šport našega ega in s tem, ko se pritožujemo nad ljudmi ali nad situacijami, ko nergamo nad tem kako nepravično je življenje, pravzavprav ne naredimo nič dobrega, le krepimo svoj ego in naš občutek, da imamo prav mi in da se vsi ostali motijo.
Povezanost je tista, ki nas lahko reši iz te situacije v katero drvimo. V tej situaciji je tisto, kar moramo razumeti to, da smo kjer smo predvsem zaradi notranje ločenosti. Ločili smo se od sebe, v družini, znotraj družbe. Povezanost na kakršen koli način v duhu dobrobiti je tisto, kar moramo ponovno obuditi.
Kot družba smo prevzeli mišljenje, da zmagovalec vzame vse. Tekmovanje se začne med otroci in namesto da bi naučili povezanosti in sodelovanja, jih spodbujamo k temu, da je le eden zmagovalec, vsi ostali pa izgubijo. Pozabili smo na vrednote, ki jih uči zlato pravilo, da vedno narediš drugim to, kar želiš da drugi naredijo tebi. Dandanes opazujem starše, ki se hvalijo z dosežki svojih otrok, s tem kaj vse si privoščijo in kaj vse lahko kupijo. Neravnovesje se čuti med sosedi in v družinah, kjer so ljudje med seboj skregani in si nagajajo. Naučiti se moramo WIN-WIN načela, da je s sodelovanjem to kar je dobro za tebe dobro tudi za druge. Da delamo, namesto samo zase, za odnose, za povezanost. Celostnost in celovitost vključuje zavedanje kaj odločitve povzročajo celoti in ne le kakšne so koristi za nas.
Želim si spodbuditi povezanost in dobrodelnost. In ker povezani in združeni lahko dosežemo več, vas vabim, da se mi pridružite.
Pred meseci sem začela s srečanji Anam Cara, vsakič na drugo temo, ki jih želim sedaj odpreti za vse, ki želite širiti zavedanje. Delo z namero bo toliko bolj del vsakega srečanja, saj želim skozi namero skupine pozitivno vplivati na dogajanje v družbi, ki nas obdaja. Zato vas vabim, da se mi pridružite v živo ali na daljavo. Tokrat se bomo srečali v petek 20.8. na temo povezanosti, pravičnosti in dobrodelnosti.
Poleg tega bo v Templju Divine zaživela knjižnica odprtega tipa, kar pomeni, da bodo na voljo knjige, ki si jih lahko izposodite za nedoločen čas in jih nato vrnete, da so na voljo tudi drugim. Z veseljem bomo sprejeli vaše knjige, ki jih želite podeliti z drugimi, da zaokrožijo in se vrnejo nazaj. Odprto knjižnico želim postaviti z namero fair play, zaupanja in izmenjave. Kajti zavedam se, da sta nevednost in ignoranca največji oviri na poti v celostnost, zato želim ponuditi možnost vsem, ki radi berejo, da si lahko izposodijo knjige in da jih delimo s kar največ ljudmi. Na vseh srečanjih boste lahko pokukali med police in vsakič s seboj odnesli eno knjigo. Vabljeni!
Z namero, da pravičnost in dobrodeljnost spet najdeta pot v srca ljudi, da se povežemo in ustvarimo svet povezanosti po katerem vsi hrepenimo vas pozdravljam.
Namaste
Taja
V obdobju, ko je velika večina izzvana z raznoraznimi potezami tistih na vrhu, ko si v času recesije izplačujejo zneske s toliko ničlami, da se ti zvrti, na drugi strani pa ljudje ostajajo brez služb, se sprašujemo kam je izginila pravičnost. Kje je tisti notranji občutek humanosti ob tem, ko vodilni brez slabe vesti izpraznejo blagajno in podjetja zapirajo, ob tem pa ljudje, ki so pomagali ustvarjati podjetje, ki so gradili in verjeli, ostajajo brez plačila? Razkorak med vodstvenimi delavci in tistimi, ki delajo za tekočim trakom so tako neverjetna, da nekako ne moraš razumeti, da tisti na vodilnih mestih res toliko prispevajo s svojim delom. Zato ni čudno, da se težave pojavljajo v podjetjih, kjer je nepravičnost tako v nebo vpijoča. Včasih ne morem verjeti, da živim v svetu in v družbi, kjer so ljudje tako brez občutkov, brez čustev. In vendar vem, da živimo v obdobju skrajnega narcizma, kjer mnogi delajo stvari le zato, da drugi ne bi uspeli, v obdobju, ko je tekmovalnost v skrajnem polu, ko je trend "jaz", "moje" in ne "mi" in "naše". Mnogi starejši danes pogešajo stare čase socializma, ko je bilo za vse poskrbljeno v enaki meri.
In vendar pravičnost ne pomeni, da bi morali imeti vsi enako, pomeni, da tisti, ki več delajo res imajo več in tisti, ki si zaslužijo, dobijo kar jim gre in vendar ne na račun drugih.
Pravičnost pomeni predvsem ravnovesje in to znotraj vsakega posameznika. Dejstvo je, da vsi vemo, v svojih srcih, kaj je prav in kaj ni. In ravno zaradi tega je toliko več razburjenja med ljudmi zaradi nepravičnosti, ki se dogajajo. In vendar s tem, da se nad tem pritožujemo ne bomo naredili ničesar. Pritoževanje je zelo priljubljen šport našega ega in s tem, ko se pritožujemo nad ljudmi ali nad situacijami, ko nergamo nad tem kako nepravično je življenje, pravzavprav ne naredimo nič dobrega, le krepimo svoj ego in naš občutek, da imamo prav mi in da se vsi ostali motijo.
Povezanost je tista, ki nas lahko reši iz te situacije v katero drvimo. V tej situaciji je tisto, kar moramo razumeti to, da smo kjer smo predvsem zaradi notranje ločenosti. Ločili smo se od sebe, v družini, znotraj družbe. Povezanost na kakršen koli način v duhu dobrobiti je tisto, kar moramo ponovno obuditi.
Kot družba smo prevzeli mišljenje, da zmagovalec vzame vse. Tekmovanje se začne med otroci in namesto da bi naučili povezanosti in sodelovanja, jih spodbujamo k temu, da je le eden zmagovalec, vsi ostali pa izgubijo. Pozabili smo na vrednote, ki jih uči zlato pravilo, da vedno narediš drugim to, kar želiš da drugi naredijo tebi. Dandanes opazujem starše, ki se hvalijo z dosežki svojih otrok, s tem kaj vse si privoščijo in kaj vse lahko kupijo. Neravnovesje se čuti med sosedi in v družinah, kjer so ljudje med seboj skregani in si nagajajo. Naučiti se moramo WIN-WIN načela, da je s sodelovanjem to kar je dobro za tebe dobro tudi za druge. Da delamo, namesto samo zase, za odnose, za povezanost. Celostnost in celovitost vključuje zavedanje kaj odločitve povzročajo celoti in ne le kakšne so koristi za nas.
Želim si spodbuditi povezanost in dobrodelnost. In ker povezani in združeni lahko dosežemo več, vas vabim, da se mi pridružite.
Pred meseci sem začela s srečanji Anam Cara, vsakič na drugo temo, ki jih želim sedaj odpreti za vse, ki želite širiti zavedanje. Delo z namero bo toliko bolj del vsakega srečanja, saj želim skozi namero skupine pozitivno vplivati na dogajanje v družbi, ki nas obdaja. Zato vas vabim, da se mi pridružite v živo ali na daljavo. Tokrat se bomo srečali v petek 20.8. na temo povezanosti, pravičnosti in dobrodelnosti.
Poleg tega bo v Templju Divine zaživela knjižnica odprtega tipa, kar pomeni, da bodo na voljo knjige, ki si jih lahko izposodite za nedoločen čas in jih nato vrnete, da so na voljo tudi drugim. Z veseljem bomo sprejeli vaše knjige, ki jih želite podeliti z drugimi, da zaokrožijo in se vrnejo nazaj. Odprto knjižnico želim postaviti z namero fair play, zaupanja in izmenjave. Kajti zavedam se, da sta nevednost in ignoranca največji oviri na poti v celostnost, zato želim ponuditi možnost vsem, ki radi berejo, da si lahko izposodijo knjige in da jih delimo s kar največ ljudmi. Na vseh srečanjih boste lahko pokukali med police in vsakič s seboj odnesli eno knjigo. Vabljeni!
Z namero, da pravičnost in dobrodeljnost spet najdeta pot v srca ljudi, da se povežemo in ustvarimo svet povezanosti po katerem vsi hrepenimo vas pozdravljam.
Namaste
Taja
torek, 26. julij 2011
Pogled z neba
Gledala sem franconsko dokumentarno oddajo o tem kaj vse počnemo s planetom in kako se to kaže v resničnem življenju mnogih po svetu. Zastrupljanje jezera v Keniji zaradi gojenja vrtnic, ki jih lahko kupimo v trgovinah po vsej Evropi, morje smeti v oceanih, ki ubijajo na tisoče delfinov, želv in albatrosov na Havajih, smetišča na čudovitih plažah, ki jih morje izpljune na kopno. Bolečina je bila izjemna in je zarezala globoko.
Pa ne zaradi Zemlje. Pogosto rečem in še vedno stojim za tem, da nas Zemlja le opazuje, ko bomo presegli njene meje, bo le parkrat kihnila in se stresla in človeštvo verjetno ne bo preživelo. Kako graciozno je Zemlja prevzela svoje mesto tiste, ki nam je vodnica na tem popotovanju v ozaveščanje sebe. Univerzalni zakoni pravijo; Kot je zgoraj je tudi spodaj in kot je znotraj je tudi zunaj. In vsa situacija, ki jo opazujemo, če znamo gledati s prave perspektive v resnici odslikava nas same. Mi smo tisti, ki se dušimo in utapljamo v lastnih smeteh, ki plavajo v naši notranjosti. Mi smo tisti, v katerih plavajo pesticidi in uničujejo notranje življenje, kot v jezeru v Keniji. In mi smo tisti, v katerih plava brozga plastike in v naših fizičnih telesih zavzema vedno več prostora, kar povzroča lakoto mnogih. Duhovno lakoto. Kot je zunaj, je znotraj in kot je zgoraj, je spodaj.
Zavedam se, da je vse, kar čutim, moja bolečina in ne Zemljina. Bolečina zanikanja, nesprejemanja, potiskanja v notranjosti, bolečina ob tem, ko se skrivaš za lepo fasado, ker si tako naučen. In vem, da vse to kar gledam zunaj sebe, morje plastike, v resnici moje morje plastike, ki ga moja podzavest ne more sama razgraditi, ampak se moram s tem soočiti zavestno. Gre za čustva, prizadetosti, travme, ki jih nosim v sebi kot plastiko. Ko ta odsev vidim navzven, se še bolj zavem, koliko je te svinarije navznoter. Gledam kolektivno nezavedno, vse, kar si ljudje kolektivno nočemo priznati, nočemo sprejeti in se vsak dan v večjih količinah manifestira v fizični realnosti naše Zemlje. In hvaležna sem, da si upam pogledati, kajti ko vidim resničnost, ki se odslikava zunaj mene, vedno znova dobim navdih, da se lažje s stvarmi soočam navznoter.
Ne zdravimo planeta, zdravimo sebe, če znamo pogledati na drugačen način. In verjetno je res prišel čas, da se soočimo z vso to brozgo plastike v sebi in jo recikliramo. Kajti, kot pravijo mnogi, lahko svet spremenimo le od znotraj navzven, saj smo z njim neločljivo povezani. In zaradi te vezi, se naša notranja sprememba odseva tudi v svetu zunaj nas.
Ne glede na vse, sem še vedno optimist. Še vedno verjamem, da bomo zmogli kot človeštvo vsi skupaj narediti ta korak, ki bo zaradi medsebojne povezanosti vsega, vplival na vse okoli nas. In vendar se zavedam, da lahko stvari delam le pri sebi in sem hkrati navdih drugim, da naredijo spremembo pri sebi.
I Believe.
Namaste
Taja
Pa ne zaradi Zemlje. Pogosto rečem in še vedno stojim za tem, da nas Zemlja le opazuje, ko bomo presegli njene meje, bo le parkrat kihnila in se stresla in človeštvo verjetno ne bo preživelo. Kako graciozno je Zemlja prevzela svoje mesto tiste, ki nam je vodnica na tem popotovanju v ozaveščanje sebe. Univerzalni zakoni pravijo; Kot je zgoraj je tudi spodaj in kot je znotraj je tudi zunaj. In vsa situacija, ki jo opazujemo, če znamo gledati s prave perspektive v resnici odslikava nas same. Mi smo tisti, ki se dušimo in utapljamo v lastnih smeteh, ki plavajo v naši notranjosti. Mi smo tisti, v katerih plavajo pesticidi in uničujejo notranje življenje, kot v jezeru v Keniji. In mi smo tisti, v katerih plava brozga plastike in v naših fizičnih telesih zavzema vedno več prostora, kar povzroča lakoto mnogih. Duhovno lakoto. Kot je zunaj, je znotraj in kot je zgoraj, je spodaj.
Zavedam se, da je vse, kar čutim, moja bolečina in ne Zemljina. Bolečina zanikanja, nesprejemanja, potiskanja v notranjosti, bolečina ob tem, ko se skrivaš za lepo fasado, ker si tako naučen. In vem, da vse to kar gledam zunaj sebe, morje plastike, v resnici moje morje plastike, ki ga moja podzavest ne more sama razgraditi, ampak se moram s tem soočiti zavestno. Gre za čustva, prizadetosti, travme, ki jih nosim v sebi kot plastiko. Ko ta odsev vidim navzven, se še bolj zavem, koliko je te svinarije navznoter. Gledam kolektivno nezavedno, vse, kar si ljudje kolektivno nočemo priznati, nočemo sprejeti in se vsak dan v večjih količinah manifestira v fizični realnosti naše Zemlje. In hvaležna sem, da si upam pogledati, kajti ko vidim resničnost, ki se odslikava zunaj mene, vedno znova dobim navdih, da se lažje s stvarmi soočam navznoter.
Ne zdravimo planeta, zdravimo sebe, če znamo pogledati na drugačen način. In verjetno je res prišel čas, da se soočimo z vso to brozgo plastike v sebi in jo recikliramo. Kajti, kot pravijo mnogi, lahko svet spremenimo le od znotraj navzven, saj smo z njim neločljivo povezani. In zaradi te vezi, se naša notranja sprememba odseva tudi v svetu zunaj nas.
Ne glede na vse, sem še vedno optimist. Še vedno verjamem, da bomo zmogli kot človeštvo vsi skupaj narediti ta korak, ki bo zaradi medsebojne povezanosti vsega, vplival na vse okoli nas. In vendar se zavedam, da lahko stvari delam le pri sebi in sem hkrati navdih drugim, da naredijo spremembo pri sebi.
I Believe.
Namaste
Taja
petek, 8. julij 2011
Pasji dnevi in odpiranje Siriusovih vrat
Pasji dnevi so se po starem koledarju začeli s 3. julijem in so trajali vse do 22. avgusta. Izraz so prevzeli tudi drugod in po nekaterih razlagah, ki so v veljavi v Ameriki, so to dnevi med 3. julijem in 11. avgustom, v starem Rimu so menili, da je so pasji dnevi od 6. julija do 17. avgusta. Letos so v Ameriki začetek pasjih dni praznovali 7.7.2011.
V Evropi se je pozneje uveljavilo, da se pasji dnevi začnejo 23. julija in trajajo štiri tedne, do 23. avgusta. Za takšno natančno opredelitev ne nujno vročih dni, vsekakor pa pasjih, je astronomska razlaga. Gre za podnebno razporeditev na severni polobli, še posebno pogosto ga uporabljajo na območju Sredozemlja, čeprav so o pasjih dnevih govorili že v starem Egiptu.
Po 20. juliju začne na nebu s Soncem vzhajati tudi zvezda Sirius v ozvezdju Velikega psa, velika sijoča zvezda belorumene barve, ena najsvetlejših zvezd, ki je izjemno pomembna za razvoj astronomije, imenujemo pa jo tudi pasja zvezda. Že stari Rimljani so bili prepričani, da vročino povzroča prav Sirius, ki je bil pes velikega lovca Oriona. Diana, boginja lune, lova in gozdov, ki je bila zaljubljena v Oriona, je ponesreči ubila svojega ljubimca. Da ga ne bi nikoli pozabila, ga je s psom vred pripela na nebo. Pes pa je eden tistih simbolov, ki imajo pri ljudeh različne pomene, in najpogosteje ga povezujejo s tem, da prinaša nesrečo, da je povezan z demoni, ki samo škodujejo, pa tudi sicer je v številnih simbolih povezan s smrtjo. To še zlasti velja za Evropo, kjer pri Germanih čuva vhod v Niflheim, ki je kraljestvo mrtvih in dežela teme.
V tem času odpiranja Siriusovih vrat, Sirius izgine v sijaju našega sonca. Obe nebesni telesi sta v konjunkciji in skupaj vzhajata. Starodavni zvezdogledi so bili mnenja, da vročina prihaja s strani najsvetlejše zvezde na nebu, v kombinaciji s Soncem, kar je ustvarilo najbolj vroč del leta. Čeprav je Sirius bolj vroč od našega Sonca, je predaleč, da bi njegova vročina dejansko vplivala na vročino na našem planetu.
V starem Egiptu so na Sirius gledali kot na darovalca življenja. Kajti vedno, ko je Nil začel poplavljati, se je Sirius na nebu pokazal malo pred vzhodom Sonca. Ko je zvezda zašla na zahodu je izginila za 70 dni (nekje konec maja po sedanjem koledarju), preden se je zopet pokazala na vzhodu. To je Egipčanom predstavljalo čas smrti in ponovnega rojstva. Egipčani so ta proces prekopirali v svojih pogrebnih ceremonialih. Ko je kralj umrl, so njegovo telo mumificirali, nato pa so ga pokopali v grobnici. Celoten ceremonial pokopa je po običajih potekal 70 dni po smrti, ko je kralj "ponovno vstal" med zvezdami.(Izbrano po radijskih zapisih Damond Benningfield).
Na prvi dan Siriusovega ponovnega vzhoda so Egipčani napovedovali, kakšna bo tisto leto žetev. Če se je Sirius prvič po 70 dneh pokazal kot svetla sijoča zvezda na nebu, so pričakovali obilno žetev. In če je bila podoba Siriusa na nebu motna ali je bila zvezda rdeča, je to napovedovalo slabo žetev.
Pasja zvezda, Sirius je poznana tudi kot duhovno sonce in je v ezoteričnih tradicijah srce našega fizičnega Sonca. Med pasjimi dnevi, ko Sirius izgine v naše Sonce, bi lahko rekli, da naše fizično sonce objema naše duhovno sonce. Po tej nebeški združitvi se zgodi ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje. Gre za obdobje, ko Sirius izgine z neba, kar sovpada z mitom, da se Isis skrije dokler ne rodi svojega sina, Horusa.
Sirius je v egipčanski mitologiji poosebljena Isis, imenovana tudi Sothis, sestra in žena boga Osiriza, ki ga na nebu najdemo kot Oriona. Sirius je bil pri Egipčanih astronomsko osnova za celotni religiozni sistem, ki so ga ustvarili. Pravijo, da vsi veliki avatarji in energija evolucije izhajajo iz Siriusa. Povezujejo ga s kristusovo energijo, saj je ena najsvetlejših zvezd na nebu.
Sirius na svoji poti po nebu vsakih 365,25 dni ponovno vzide z našim Soncem, kar je brez primere v svetu astronomije, saj to ustreza točno enemu sončevemu letu. Starodavni Egipčani so poznali ta izjemen odnos med našim sončnim sistemom in Siriusom in so zato svoje novo leto začenjali s prvim dnevom, ko je Sirius vzšel s Soncem.
In danes še vedno, čeprav se večina ljudi na svetu tega ne zaveda, naše praznovanje novega leta 1.1. sovpada s starodavnim ritualom v čast vrnitve Siriusa na svojo najvišjo točko na nebu ob polnoči. Skozi stoletja so opazovali, da se je 1. januarja Sirius postavil na svojo najvišjo točko na nebu, kar je pomenilo, da so bile njegove energije direktno nad nami in so tako najmočneje vplivale na naša življenja v svoji čistosti in pristnosti. Že tisočletja, po vsem svetu praznujemo ob polnoči to vitalno povezavo, to novo energijo, ki jo z radostjo in novim upanjem pričakamo točno opolnoči. (Vir: Theresa Humphrey)
25.7. je poznan kot dan brez časa v majevskem koledarju in po tem dnevu, se začne novo leto, zato 26.7. praznujemo Odpiranje Siriusovih vrat, povezavo z Isis in energijo ponovnega vstajenja, spominjanja naše prave, pristne narave. Vabljeni!
Namaste
Taja
V Evropi se je pozneje uveljavilo, da se pasji dnevi začnejo 23. julija in trajajo štiri tedne, do 23. avgusta. Za takšno natančno opredelitev ne nujno vročih dni, vsekakor pa pasjih, je astronomska razlaga. Gre za podnebno razporeditev na severni polobli, še posebno pogosto ga uporabljajo na območju Sredozemlja, čeprav so o pasjih dnevih govorili že v starem Egiptu.
Po 20. juliju začne na nebu s Soncem vzhajati tudi zvezda Sirius v ozvezdju Velikega psa, velika sijoča zvezda belorumene barve, ena najsvetlejših zvezd, ki je izjemno pomembna za razvoj astronomije, imenujemo pa jo tudi pasja zvezda. Že stari Rimljani so bili prepričani, da vročino povzroča prav Sirius, ki je bil pes velikega lovca Oriona. Diana, boginja lune, lova in gozdov, ki je bila zaljubljena v Oriona, je ponesreči ubila svojega ljubimca. Da ga ne bi nikoli pozabila, ga je s psom vred pripela na nebo. Pes pa je eden tistih simbolov, ki imajo pri ljudeh različne pomene, in najpogosteje ga povezujejo s tem, da prinaša nesrečo, da je povezan z demoni, ki samo škodujejo, pa tudi sicer je v številnih simbolih povezan s smrtjo. To še zlasti velja za Evropo, kjer pri Germanih čuva vhod v Niflheim, ki je kraljestvo mrtvih in dežela teme.
V tem času odpiranja Siriusovih vrat, Sirius izgine v sijaju našega sonca. Obe nebesni telesi sta v konjunkciji in skupaj vzhajata. Starodavni zvezdogledi so bili mnenja, da vročina prihaja s strani najsvetlejše zvezde na nebu, v kombinaciji s Soncem, kar je ustvarilo najbolj vroč del leta. Čeprav je Sirius bolj vroč od našega Sonca, je predaleč, da bi njegova vročina dejansko vplivala na vročino na našem planetu.
V starem Egiptu so na Sirius gledali kot na darovalca življenja. Kajti vedno, ko je Nil začel poplavljati, se je Sirius na nebu pokazal malo pred vzhodom Sonca. Ko je zvezda zašla na zahodu je izginila za 70 dni (nekje konec maja po sedanjem koledarju), preden se je zopet pokazala na vzhodu. To je Egipčanom predstavljalo čas smrti in ponovnega rojstva. Egipčani so ta proces prekopirali v svojih pogrebnih ceremonialih. Ko je kralj umrl, so njegovo telo mumificirali, nato pa so ga pokopali v grobnici. Celoten ceremonial pokopa je po običajih potekal 70 dni po smrti, ko je kralj "ponovno vstal" med zvezdami.(Izbrano po radijskih zapisih Damond Benningfield).
Na prvi dan Siriusovega ponovnega vzhoda so Egipčani napovedovali, kakšna bo tisto leto žetev. Če se je Sirius prvič po 70 dneh pokazal kot svetla sijoča zvezda na nebu, so pričakovali obilno žetev. In če je bila podoba Siriusa na nebu motna ali je bila zvezda rdeča, je to napovedovalo slabo žetev.
Pasja zvezda, Sirius je poznana tudi kot duhovno sonce in je v ezoteričnih tradicijah srce našega fizičnega Sonca. Med pasjimi dnevi, ko Sirius izgine v naše Sonce, bi lahko rekli, da naše fizično sonce objema naše duhovno sonce. Po tej nebeški združitvi se zgodi ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje. Gre za obdobje, ko Sirius izgine z neba, kar sovpada z mitom, da se Isis skrije dokler ne rodi svojega sina, Horusa.
Sirius je v egipčanski mitologiji poosebljena Isis, imenovana tudi Sothis, sestra in žena boga Osiriza, ki ga na nebu najdemo kot Oriona. Sirius je bil pri Egipčanih astronomsko osnova za celotni religiozni sistem, ki so ga ustvarili. Pravijo, da vsi veliki avatarji in energija evolucije izhajajo iz Siriusa. Povezujejo ga s kristusovo energijo, saj je ena najsvetlejših zvezd na nebu.
Sirius na svoji poti po nebu vsakih 365,25 dni ponovno vzide z našim Soncem, kar je brez primere v svetu astronomije, saj to ustreza točno enemu sončevemu letu. Starodavni Egipčani so poznali ta izjemen odnos med našim sončnim sistemom in Siriusom in so zato svoje novo leto začenjali s prvim dnevom, ko je Sirius vzšel s Soncem.
In danes še vedno, čeprav se večina ljudi na svetu tega ne zaveda, naše praznovanje novega leta 1.1. sovpada s starodavnim ritualom v čast vrnitve Siriusa na svojo najvišjo točko na nebu ob polnoči. Skozi stoletja so opazovali, da se je 1. januarja Sirius postavil na svojo najvišjo točko na nebu, kar je pomenilo, da so bile njegove energije direktno nad nami in so tako najmočneje vplivale na naša življenja v svoji čistosti in pristnosti. Že tisočletja, po vsem svetu praznujemo ob polnoči to vitalno povezavo, to novo energijo, ki jo z radostjo in novim upanjem pričakamo točno opolnoči. (Vir: Theresa Humphrey)
25.7. je poznan kot dan brez časa v majevskem koledarju in po tem dnevu, se začne novo leto, zato 26.7. praznujemo Odpiranje Siriusovih vrat, povezavo z Isis in energijo ponovnega vstajenja, spominjanja naše prave, pristne narave. Vabljeni!
Namaste
Taja
Naročite se na:
Objave (Atom)
