Večinoma se ne zavedamo, da je naš mavzolej preteklosti mrtev, da v njem ni odgovorov na to, kam se premikamo v prihodnosti. In vendar še vedno hodimo v preteklost po odgovore, kako živeti prihodnost. Kdaj bomo dojeli, da so pravila prihodnosti tista, ki jih moramo spoznati in jih utelesiti?
Odgovorov na vaša vprašanja zakaj sem bolan, kaj moram narediti, kaj se dogaja ni v vaši preteklosti! Večina ljudi še vedno hodi v pretekle izkušnje in išče odgovore nazaj, v preteklosti. Največje trpljenje mnogih je v tem, da ne prepoznajo, da ne gre za psihološki problem, za depresijo, da gre za klic duše. Največja bolečina je v tem, da ne prepoznajo, da se klic rojeva iz bolečine in da gre za glas, ki mu morajo slediti. Da gre za razdejanje, ko bodo morali izgubiti vse, da bi se rodili na novo. Bojišče na katerem se bojujemo ni v svetu petih čutov, v svetu v katerem stvari primeš in jih argumentiraš. Danes je bojišče v vaši duši, danes izkušate cunami prihodnosti, ki odpušča vašo preteklost! Mistiki so to imenovali temna noč duše.
Živimo v svetu, kjer verjamemo, da gre ali za bolečino ali za užitek in da je bolečina slaba in užitek dober. Živimo v svetu sojenja, kaj je dobro in kaj je slabo, nenehno razumsko razlagamo kaj je ok in kaj ni. Večina ljudi v današnjem času govori, da je nekaj narobe z njihovim življenjem, ker nič več ne funkcionira.
Le malokdo ve, da je to posledica klica duše. Ljudje enostavno menijo, da če so v bolečini, da je nekaj narobe. In nočejo biti v bolečini. PIKA. In vendar se tako začne preobrazba gosenice v metulja. Najprej se obda z zapredkom in popolnoma izgubi svojo obliko. Gre skozi temno noč duše, ko se oblika popolnoma izgubi, ko se stopite in se zlijete v celostnost.
Izgubite obliko! Kaj je tisto kar vam je odvzeto? Tisto kar vam največ pomeni; vaša služba? Identiteta? Partnerski odnos? Zdravje? Vaši mehanizmi obrambe? VSE!
In najboljši način, kako se soočiti s tem je, da se naslonite nazaj in se vprašate; Kaj je tisto, kar mi bo odvzeto? Kako hudo bo? Kajti ne morete se bojevati. Najboljša srategija je, da ste kot gosenica, da se pripravite na zapredek. Kajti če se boste borili s to silo, boste ubili rojstvo svojih kril!
Verjemite mi, kajti govorim iz lastnih izkušenj.
Že pred časom sem govorila o tem, da je tale recesija posledica izgube vrednot. Zdaj se zavedam tega, da nam je odvzeto vse na kar smo vezani. Kajti v dobi v katero se premikamo ne moremo nesti svojih starih potovalk. Če se hočete premikati s svetlobno hitrostjo morate odvreči vso težo preteklosti, ki jo vlačite s seboj. Več teže, ko imate na sebi, dlje časa traja, da se stvari zmanifestirajo v fizično realnost!
Čudež ni nič drugega kot trenutek, ko se zakoni narave ukrivijo v vašo korist zaradi vašega čaščenja vsega. In kaj je narava? Je neter, je božanstvo, je božansko, je Univerzum, bog, ali Tao, izbira je vaša.
To kar vas motivira, da se sprašujete kaj je vaša življenjska misija, zakaj ste tukaj, ni iz vaše preteklosti. Nima veze z dosežki in s tem za kaj ste izurjeni.
Duša vas bo vedno postavila pred nekaj, kjer ni navodil za uporabo, za kar niste izurjeni in kar ste si predstavljali na popolnoma drugačen način. Vedno vas bo nekaj neznanega sililo naprej in ob tem bo odhajalo vse poznano. In ego bo rekel; ampak to ni fer, to ni način kako smo to igrali do zdaj!
Ne morete biti razumni s krizo, s travmo in odhajanjem znanega, to niso logični dogodki. V njih je nekaj popolnoma nerazumskega, gre za novo perspektivo, ki jo moramo prevzeti. V resnici gre za združitev najboljšega iz sveta razuma in sveta srca, gre za to, da spoznamo svojo dušo in jo sprejememo kot enakovredni del sebe. In tukaj je izjemno pomembno, da poskušate sprejeti dejstvo, da ga ni človeka na svetu, ki bi imel nad vami takšno moč, da bi lahko povzročil tako razdejanje v vašem življenju, ga ni. Gre za znamenje, da je nefizično vstopilo v vaše življenje.
Kaj boste storili? Kaj sedaj? Kje ste? Ste gosenica ali že metulj?
Poznavanje sveta duše in njenih zakonitosti, zakonov, ki upravljajo vse kar nas obdaja, avtentičnost, pristnost in resnica. Kajti samo resnica vas bo osvobodila! Resnica vas bo osvobodila.
sreda, 8. december 2010
torek, 7. december 2010
12 svetih dni Božiča
Od kar sem začela s programom odpuščanja in manifestacije svojega leta po predavanju Thomasa Kellerja 1997, sem jih naredila že kar lepo število in vendar sem ob predajanju tega znanja drugim ugotovila, da mnogi izgubijo voljo in stvari ne prenesejo v svojo fizično realnost. Zanimalo me je zakaj in tako sem začela raziskovati, še posebej po svojem lanskoletnem procesu manifestacije, ko sem popolnoma brezvoljno ugotovila, da sploh nimam želja. Kasneje sem ugotovila, da so temu botrovale blokade na čakrah v povezavi z voljo in udejanjanjem, ki sem jih prostodušno sprejela, ko sem mi je podrl svet, že ene tretjič kar pomnim v tolikšni meri, da bi raje umrla kot živela naprej. Dojela sem, da sem zašla v globoko duhovno krizo in da izhoda tudi slučajno ni bilo na vidiku. Sama sem se znašla v največji temi svojega življenja in zavedala sem se, da če kmalu ne najdem poti ven, da me resnično ne čaka nič dobrega. Caroline Myss je bila moja vodnica iz moje lastne teme in principi misticizma so tisti, ki so me pripeljali nazaj k duši. K delu v nas, ki nas lahko reši ali uniči, odvisno od naše izbire.
Zadnje leto se zato intenzivno posvečam psihi, arhetipom in načinom, kako pregromramirati našo podzavest, kar sem sicer počela že prej preko ThetaHealinga in RPT-ja in vendar mi je manjkal pomemben delček, ki se mu reče DISCIPLINA. To je delček, ki ga je zame odkril misticizem, ko sem se globoko zavedla, da brez discipline ni ničesar. Naša težava je v tem, ker disciplino enačimo s krutostjo, kaznovanjem in nasiljem in je zato nočemo povabiti v svoje življenje in živeti.
In vendar ko se vrnemo nazaj k manifestaciji in k ljudem, ki jim je uspelo doseči vse svoje cilje, vsi po vrsti govorijo ravno o disciplini. Seveda je ne omenjajo direktno, vendar pa vsi po vrsti goovorijo o tem, da so prevzeli navade, ki so se jih striktno držali, da so vložili precej truda in energije v zamenjavo svoje samopodobe oziroma paradigme, pogleda na svet. In ravno iz tega razloga Caroline vedno znova in znova ponavlja, da duhovni razvoj ni SPA in ni hobi, da gre za delo, kajti reprogramiranje podzavesti ni enodnevni tretma, ki te spremeni za vedno, gre za 90 dni discipline, ki spreminjajo tvojo podzavest. In v tem času se soočaš z vsemi svojimi sencami od tega da ni vredno, da je brezveze, da itak ne bo uspelo ... tvoj saboter ti servira vse možne načine, kako ti dosedaj še nikoli ni uspelo, žrtev ti pokaže vse pretekle načine, ko si bil izigran, prevaran, ko si bil ranjen in prostitutka bo na vsakem koraku, ko dosežeš novo raven samozavesti in zavedanja poskušala to zamenjati za občutek varnosti in zagotovilo za preživetje.
K meni prihaja vedno več ljudi, ki pravijo da stvari enostavno ne delujejo več, da ne delujejo meditacije, da ne delujejo afiramcije, da je vse brez pomena. In mnogi pravijo, kot rada reče Caroline; dajte mi molitev, ki deluje!
In vendar bližnjic ni. Čeprav bi si jih ljudje zelo želeli. Neskončno radi imamo, ko se pojavi nekdo, ki obljublja, da se bo brez truda dalo doseči vse. Žal ni tako. Vztrajnost in disciplina sa edini dve kvaliteti, ki vas lahko pripeljeta do cilja. In ni naključje, da taoisti kot edino zlato pravilo, da dosežete kar ste si zastavili omenjajo vztrajnost.
Po dolgem tuhtanju sem se odločila, da ob tokratni manifestaciji leta s skupino začnem z 99- dnevnim razvijanjem nove rutine, pozitivnega razmišljanja in ne le to, da se naučimo kako imeti dobre občutke v povezavi s tem, kar razmišljamo.
Rodil se je seminar, ki traja 99 dni, to je trojni cikel mentalnega telesa, ki traja 33 dni. Seminar sem poimenovala Ponovno nastavite svoj notranji kompas. Zelo mi je všeč primerjava s kompasom, ki ga ima v filmu "Pirati s Karibov" Jack Sparow, kompas, ki kaže smer v kateri je tisto, kar si Jack najbolj želi v danem trenutku. In tak kompas imamo v svoji notranjosti, to je kompas, ki je naravnan na resnico, na vir vsega kar je in vendar so strahovi in temne strasti tisti aspekti, ki nam vedno znova premikajo iglo notranjega kompasa.
Gre za srečanja v živo, srečanja preko skypa in telefona, navodila v treh delih na seminarju in preko elektronske pošte, ki zaobjemajo kaj je potrebno in kako to izvajati v praksi. Seminar začnemo po končanih 12 dneh Božiča, ko bomo 12.1. strnili skupaj želje za naslednje leto. Takrat bomo vstopili v proces aktivnega reprogramiranja starih vzorcev, ki tega novega programa ne podpirajo in nas bodo poskušali samotirati na poti.
Seveda se lahko takega reprogramiranja lotite sami in vendar vam iz lastne izkušnje povem, da je zelo težko vztrajati, še posebej če so notranji glasovi zelo močni. Velikokrat podležemo saboterju, ali pa žrtvi ali pa enostavno zamenjamo novo pridobljene moči za fizično udobje in vse skupaj spustimo, ko nas izzove tretji preživetveni arhetip naše psihe - prostitutka. In vendar če nam uspe in vztrajamo do konca, obudimo svojega notranjega otroka, svojega notranjega genija, svojo kreativnost in moč, da gremo v svojem življenju naprej po poti, ki smo si jo izbrali. Najtežji korak je obračanje tankerja na morju, kot to osebno imenujem, ko se zaveš, da gre tvoja ladja v smer v katero ne želiš iti, ko moraš to ogromno gmoto najprej ustaviti, jo počasi obrniti, da greš nato lahko v drugo smer.
Podpora skupine in individualna srečanja z drugimi udeleženci seminarja vam bodo dala podporo in voljo, da resnično greste do konca. Tukaj vstopi v igro tudi notranji arhetip očeta, ki vam da potrebno podporo in voljo, da dokončate začeto.
Kot sem povedala že na začetku sem tudi sama izkusila mnogo dobrih metod za spreminjanje prepričanj in vendar sem vedno znova in znova ugotavljala, da so bili glasovi mojih arhetipskih senc močnejši in tisto kar sem osebno pri vseh tehnikah pogrešala so bila navodila, kako spremeniti rutino, kaj narediti po seminarju, ki ti je spremenil vzorce, kaj sedaj z navadami, ki jih imaš. Nihče ni govoril o navadah in rutinah in o tem, da je potrebno zavestno spremeniti načine delovanja. In da si skozi navado in rutino poustvariš nazaj stare vzorce, če jih ne uspeš spremeniti.
In rabila sem precej dolgo, da sem lahko ubesedila to, kar sem čutila že na začetku.
Seminar je namenjen le tistim, ki ste pripravljeni nekaj spremeniti pri sebi in to resnično. Nisem pestunja in ne spovednik, ne zanimajo me "jamranja" in 1001 način kako ste že poizkusili in ni uspelo. Zame je "impeccability", o čemer govori Don MIguel Ruiz neizprosnost in brezhibnost najprej do sebe, kar pomeni da zalezujem svoje sence in se soočam z njimi, jih objemam in jih preobražam v sebi, ključna. Vse, kar vas obdaja je refleksija vašega notranjega sveta, zato že v tem pisanju povem, da ne bom tolerirala zgovarjanja na druge, kaj so vam naredili in kako hudo vam je bilo v življenju. Vsi imamo svoje rane, vsi smo bili zlorabljeni in mučeni, vsak na svoj način, "get over it!" Čas je, da to prerastete, pustite za seboj. Skupina ni in ne bo namenjena ranologiji, pogovarjanju in obujanju preteklih ran. To ni skupina v kateri bi dobili simpatijo, ker vam je v življenju tako hudo. Vsi imamo svoje križe, ki jih nosimo. Vsak na svoj način in vsak svojo težo. Ker tega "jamranja" ne toleriram pri sebi, ga tudi pri drugih ne nameravam. Namera je rast in razvoj, odprtost za spremembe, biti sprejemljiv in v stanju sprejemljivosti. Ne bomo se osredotočali na strahove, rane in "kaj bi, če bi, ko bi" izgovore, ki jih imamo vsi tako radi. In če ste pripravljeni resnično spremeniti svoj svet in sprejeti zavezo rasti, vabljeni v našo družbo.
Moja zaveza sebi je, da speljem ta program in vam pomagam doseči to, kar si želite.
Zaenkrat smo tri - tri ženske, pripravljene na spremembo in na soočenje z vsem, kar smo si nacoprale v sebi, zase. Če začutiš in se želiš pridružiti mi pošlji e-pošto ali zasebno sporočilo na Facebooku.
Zadnje leto se zato intenzivno posvečam psihi, arhetipom in načinom, kako pregromramirati našo podzavest, kar sem sicer počela že prej preko ThetaHealinga in RPT-ja in vendar mi je manjkal pomemben delček, ki se mu reče DISCIPLINA. To je delček, ki ga je zame odkril misticizem, ko sem se globoko zavedla, da brez discipline ni ničesar. Naša težava je v tem, ker disciplino enačimo s krutostjo, kaznovanjem in nasiljem in je zato nočemo povabiti v svoje življenje in živeti.
In vendar ko se vrnemo nazaj k manifestaciji in k ljudem, ki jim je uspelo doseči vse svoje cilje, vsi po vrsti govorijo ravno o disciplini. Seveda je ne omenjajo direktno, vendar pa vsi po vrsti goovorijo o tem, da so prevzeli navade, ki so se jih striktno držali, da so vložili precej truda in energije v zamenjavo svoje samopodobe oziroma paradigme, pogleda na svet. In ravno iz tega razloga Caroline vedno znova in znova ponavlja, da duhovni razvoj ni SPA in ni hobi, da gre za delo, kajti reprogramiranje podzavesti ni enodnevni tretma, ki te spremeni za vedno, gre za 90 dni discipline, ki spreminjajo tvojo podzavest. In v tem času se soočaš z vsemi svojimi sencami od tega da ni vredno, da je brezveze, da itak ne bo uspelo ... tvoj saboter ti servira vse možne načine, kako ti dosedaj še nikoli ni uspelo, žrtev ti pokaže vse pretekle načine, ko si bil izigran, prevaran, ko si bil ranjen in prostitutka bo na vsakem koraku, ko dosežeš novo raven samozavesti in zavedanja poskušala to zamenjati za občutek varnosti in zagotovilo za preživetje.
K meni prihaja vedno več ljudi, ki pravijo da stvari enostavno ne delujejo več, da ne delujejo meditacije, da ne delujejo afiramcije, da je vse brez pomena. In mnogi pravijo, kot rada reče Caroline; dajte mi molitev, ki deluje!
In vendar bližnjic ni. Čeprav bi si jih ljudje zelo želeli. Neskončno radi imamo, ko se pojavi nekdo, ki obljublja, da se bo brez truda dalo doseči vse. Žal ni tako. Vztrajnost in disciplina sa edini dve kvaliteti, ki vas lahko pripeljeta do cilja. In ni naključje, da taoisti kot edino zlato pravilo, da dosežete kar ste si zastavili omenjajo vztrajnost.
Po dolgem tuhtanju sem se odločila, da ob tokratni manifestaciji leta s skupino začnem z 99- dnevnim razvijanjem nove rutine, pozitivnega razmišljanja in ne le to, da se naučimo kako imeti dobre občutke v povezavi s tem, kar razmišljamo.
Rodil se je seminar, ki traja 99 dni, to je trojni cikel mentalnega telesa, ki traja 33 dni. Seminar sem poimenovala Ponovno nastavite svoj notranji kompas. Zelo mi je všeč primerjava s kompasom, ki ga ima v filmu "Pirati s Karibov" Jack Sparow, kompas, ki kaže smer v kateri je tisto, kar si Jack najbolj želi v danem trenutku. In tak kompas imamo v svoji notranjosti, to je kompas, ki je naravnan na resnico, na vir vsega kar je in vendar so strahovi in temne strasti tisti aspekti, ki nam vedno znova premikajo iglo notranjega kompasa.
Gre za srečanja v živo, srečanja preko skypa in telefona, navodila v treh delih na seminarju in preko elektronske pošte, ki zaobjemajo kaj je potrebno in kako to izvajati v praksi. Seminar začnemo po končanih 12 dneh Božiča, ko bomo 12.1. strnili skupaj želje za naslednje leto. Takrat bomo vstopili v proces aktivnega reprogramiranja starih vzorcev, ki tega novega programa ne podpirajo in nas bodo poskušali samotirati na poti.
Seveda se lahko takega reprogramiranja lotite sami in vendar vam iz lastne izkušnje povem, da je zelo težko vztrajati, še posebej če so notranji glasovi zelo močni. Velikokrat podležemo saboterju, ali pa žrtvi ali pa enostavno zamenjamo novo pridobljene moči za fizično udobje in vse skupaj spustimo, ko nas izzove tretji preživetveni arhetip naše psihe - prostitutka. In vendar če nam uspe in vztrajamo do konca, obudimo svojega notranjega otroka, svojega notranjega genija, svojo kreativnost in moč, da gremo v svojem življenju naprej po poti, ki smo si jo izbrali. Najtežji korak je obračanje tankerja na morju, kot to osebno imenujem, ko se zaveš, da gre tvoja ladja v smer v katero ne želiš iti, ko moraš to ogromno gmoto najprej ustaviti, jo počasi obrniti, da greš nato lahko v drugo smer.
Podpora skupine in individualna srečanja z drugimi udeleženci seminarja vam bodo dala podporo in voljo, da resnično greste do konca. Tukaj vstopi v igro tudi notranji arhetip očeta, ki vam da potrebno podporo in voljo, da dokončate začeto.
Kot sem povedala že na začetku sem tudi sama izkusila mnogo dobrih metod za spreminjanje prepričanj in vendar sem vedno znova in znova ugotavljala, da so bili glasovi mojih arhetipskih senc močnejši in tisto kar sem osebno pri vseh tehnikah pogrešala so bila navodila, kako spremeniti rutino, kaj narediti po seminarju, ki ti je spremenil vzorce, kaj sedaj z navadami, ki jih imaš. Nihče ni govoril o navadah in rutinah in o tem, da je potrebno zavestno spremeniti načine delovanja. In da si skozi navado in rutino poustvariš nazaj stare vzorce, če jih ne uspeš spremeniti.
In rabila sem precej dolgo, da sem lahko ubesedila to, kar sem čutila že na začetku.
Seminar je namenjen le tistim, ki ste pripravljeni nekaj spremeniti pri sebi in to resnično. Nisem pestunja in ne spovednik, ne zanimajo me "jamranja" in 1001 način kako ste že poizkusili in ni uspelo. Zame je "impeccability", o čemer govori Don MIguel Ruiz neizprosnost in brezhibnost najprej do sebe, kar pomeni da zalezujem svoje sence in se soočam z njimi, jih objemam in jih preobražam v sebi, ključna. Vse, kar vas obdaja je refleksija vašega notranjega sveta, zato že v tem pisanju povem, da ne bom tolerirala zgovarjanja na druge, kaj so vam naredili in kako hudo vam je bilo v življenju. Vsi imamo svoje rane, vsi smo bili zlorabljeni in mučeni, vsak na svoj način, "get over it!" Čas je, da to prerastete, pustite za seboj. Skupina ni in ne bo namenjena ranologiji, pogovarjanju in obujanju preteklih ran. To ni skupina v kateri bi dobili simpatijo, ker vam je v življenju tako hudo. Vsi imamo svoje križe, ki jih nosimo. Vsak na svoj način in vsak svojo težo. Ker tega "jamranja" ne toleriram pri sebi, ga tudi pri drugih ne nameravam. Namera je rast in razvoj, odprtost za spremembe, biti sprejemljiv in v stanju sprejemljivosti. Ne bomo se osredotočali na strahove, rane in "kaj bi, če bi, ko bi" izgovore, ki jih imamo vsi tako radi. In če ste pripravljeni resnično spremeniti svoj svet in sprejeti zavezo rasti, vabljeni v našo družbo.
Moja zaveza sebi je, da speljem ta program in vam pomagam doseči to, kar si želite.
Zaenkrat smo tri - tri ženske, pripravljene na spremembo in na soočenje z vsem, kar smo si nacoprale v sebi, zase. Če začutiš in se želiš pridružiti mi pošlji e-pošto ali zasebno sporočilo na Facebooku.
sobota, 27. november 2010
Smrt je le uvod v novo rojstvo
Veliko se govori o novi Zemlji in o prehodu, letu 2012 in vendar menim, da se mnogi ne zavedajo, kaj nas čaka. Kot nam cikli letnih časov vsako leto kažejo svoje obraze umiranja in ponovnega rojstva, ravno tako moramo umreti, da bi se lahko na novo rodili. Temna noč duše je nekaj, skozi kar bomo šli vsi na tak ali drugačen način, da bi se zavedli dejstva, da moramo na svojem kamnu žrtvovanja, na našem notranjem oltarju prepoznati in žrtvovati vse sence, ki jih prepoznavamo skozi intenzivno luč, ki se zliva skozi nas.
IN tega nihče ne more in ne bo naredil namesto nas, vsak se bo moral s svojimi sencami spopasti sam. Ljudje smo postali tako mentalni v svojem pristopu k stvarem, da verjamemo, da smo če se pomirimo s stvarmi na mentalnem nivoju, opravili svojo nalogo soočanja s sencami. Vendar vas reptili počakajo za naslednjim vogalom, kajti intenzivna luč jih bo zbrskala na svetlo. In slej ko prej se bomo morali soočiti z njimi. V svoji naivnosti se ne zavedamo, da je kaos in norost sveta, ki se odvija pred našimi očmi naša norost in da se moramo soočiti s stvarmi, ki nam jih kaže, v nasprotnem primeru bomo postali tudi mi nori. In sence in zlo so žive v nas, ne slepite se. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če nam vzamejo vodo, če zmanjka pitne vode, ko se boriš za preživetje. Dragi moji ne slepite se, da ne bi poskrbeli za svoje preživetje. Danes gledate podobe na svojem ekranu v udobju svoje dnevne sobe in jutri je ta podoba lahko na vašem dvorišču.
Slepilo nove dobe me je dolgo držalo v utvari, da je vse kar moram storiti pozitivno razmišljati in biti pridna. Ko se mi je začel sesuvati moj lepi svet, ki sem si ga izgradila, sem se začela prebujati v "kruto" resnico vsakdana. Vse je v meni, sprejmi, sooči se, umri v sebi in si dovoli novo rojstvo sebe. Umri v sebi in se rodi na novo. Vsak dan, dan za dnem, dan za dnem. In nikoli prej se nisem bolj zavedala resnice, ki jo govorijo vsi veliki mojstri in mistiki, vsi šamani sveta; "Delaj, delaj, delaj." Moli. Moli zase. Moli za svet. Odpuščaj. Soočaj se s sencami. Zalezuj svoje sence. Sprejemaj. Objemaj. Preobražaj. Opuščaj. Odpuščaj.
Dragi moji duhovna pot zahteva delo. To ni spa, ni hobi in ni lahkotno, lenobno čakanje, da se stvari zgodijo same od sebe. JA pozitivna naravnanost pomaga in JA ljubezen je pomembna ampak dragi moji vašega dreka ne more skidati nihče drug kot vi sami. Prebudite se in začnite kidati!
IN tega nihče ne more in ne bo naredil namesto nas, vsak se bo moral s svojimi sencami spopasti sam. Ljudje smo postali tako mentalni v svojem pristopu k stvarem, da verjamemo, da smo če se pomirimo s stvarmi na mentalnem nivoju, opravili svojo nalogo soočanja s sencami. Vendar vas reptili počakajo za naslednjim vogalom, kajti intenzivna luč jih bo zbrskala na svetlo. In slej ko prej se bomo morali soočiti z njimi. V svoji naivnosti se ne zavedamo, da je kaos in norost sveta, ki se odvija pred našimi očmi naša norost in da se moramo soočiti s stvarmi, ki nam jih kaže, v nasprotnem primeru bomo postali tudi mi nori. In sence in zlo so žive v nas, ne slepite se. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če nam vzamejo vodo, če zmanjka pitne vode, ko se boriš za preživetje. Dragi moji ne slepite se, da ne bi poskrbeli za svoje preživetje. Danes gledate podobe na svojem ekranu v udobju svoje dnevne sobe in jutri je ta podoba lahko na vašem dvorišču.
Slepilo nove dobe me je dolgo držalo v utvari, da je vse kar moram storiti pozitivno razmišljati in biti pridna. Ko se mi je začel sesuvati moj lepi svet, ki sem si ga izgradila, sem se začela prebujati v "kruto" resnico vsakdana. Vse je v meni, sprejmi, sooči se, umri v sebi in si dovoli novo rojstvo sebe. Umri v sebi in se rodi na novo. Vsak dan, dan za dnem, dan za dnem. In nikoli prej se nisem bolj zavedala resnice, ki jo govorijo vsi veliki mojstri in mistiki, vsi šamani sveta; "Delaj, delaj, delaj." Moli. Moli zase. Moli za svet. Odpuščaj. Soočaj se s sencami. Zalezuj svoje sence. Sprejemaj. Objemaj. Preobražaj. Opuščaj. Odpuščaj.
Dragi moji duhovna pot zahteva delo. To ni spa, ni hobi in ni lahkotno, lenobno čakanje, da se stvari zgodijo same od sebe. JA pozitivna naravnanost pomaga in JA ljubezen je pomembna ampak dragi moji vašega dreka ne more skidati nihče drug kot vi sami. Prebudite se in začnite kidati!
sreda, 24. november 2010
Misticizem
K pisanju me je spodbudila objava članka, ki o misticizmu piše kot o tehnikah, ki ljudi strašijo in po mojem občutku zamenjuje misticizem z "new age" ali novodobnim razmišljanjem, ki z misticizmom nima dosti skupnega. Znani mistiki so Rumi in Jezus. Misticizem govori o zavestnem zavedanju Resnice, enosti, boga. Gre za osvobojenost vseh ciklov karme, najvišja stopnja je mojstrstvo, razsvetljenje.
Moje mnenje pa je, da mnogi v resnici ne razumejo besede misticizem in to kdo je mistik. Skrivnostnost je kvaliteta duše in dandanes mnogo stvari raje poskušamo razložiti skozi razum. Duša ni med najbolj zaželenimi zavezniki, prav nasprotno, pogosto jo zanikamo in potlačimo tudi tako, da udrihamo po krhki lepoti mističnosti in zamaknjenosti. Dandanes namreč ne razumememo lepote in njenega pomena za našo dušo. Tudi zato, ker so nas prevzeli tehnologija, znanost in druge razumsko tehnične vede. In da se razumemo, nič nimam proti njim, menim le, da nam malce ravnovesja in harmonije ne bi škodovalo.
Misticizem je iskanje avtentičnosti. Mistikovo popotovanje vodi iz popolnega zavedanja duše v utelešenje skozi arhetipske vzorce v ego in nato skozi temno noč duše, kjer so vsi njegovi srhetipski vzorci izzvani na tak način, da se spomni svoje izvorne esence, kdo v resnici je, nazaj v enost z vsem in zavestno zavedanje kdo v resnici je. Da to živi in je to kar je.
Mistikova naloga je opreti sveto srce, kar pomeni z besedami Jezusa nastaviti še drugo lice, ko te udarijo po prvem. In mistiki so tisti, ki znajo biti v nesojenju in nekritiki, ki samo opazujejo in ki bolečino drugega prevzamejo nase in jo znotraj sebe skozi alkemični proces preobražajo zase in za druge. Zakaj mislite, da je Mati Tereza svojim nunam rekla, naj molijo zanjo, da se ne bo zlomila pod bremenom, ki ga nosi? Nase je prevzela bedo vseh s katerimi je prihajala v stik, jim vračala upanje in znotraj sebe vso to bedo preobražala zanje in za sebe.
Mističnost je povezana s srcem, z dušo, s tem kar v resnici smo in ni kar nekaj, airy-fairy, lebdeče, leteče kot so mnoge novodobne zadeve. Misticizem ima svojo zgodovino in svoje metode, kako doseže to kar je danes popularno kot razsvetljenje.
Mistiki uporabljajo samoopazovanje, kontemplacijo, dovolijo si odpiranje in predajanje lepoti notranjega sveta in zunanjega sveta. Dovolijo si biti ranljivi in čutiti empatijo z drugimi. In vendar imajo tako močno notranje jedro, osebnost mora biti tako močna in hkrati prožna, da zmorejo videti svet tak kot je, brez da bi se razdrobili, šli v kaos in zmedo. Kot se nam pogosto dogaja, ko smo celo svoje življenje obdani z vsakdanjim in normalnim življenjem v sivem, pustem betonu in nato odidemo na popotovanje. Daleč od svojih vsakodnevnih navad in kulture, po možnosti z nečloveškim časovnim zamikom 12 ur, ko smo nenadoma izpostavljeni mogočnim prizorom lepote, dišavam in petju, ko smo soočeni s transcendenco v kateri se nepripravljena oseba popolnoma izgubi, ker je zanjo vsega preveč. Ko oseba ni dovolj močna in prožna in je lepota, ki jo obdaja preveč intenzivna in je ne more prenesti. Takrat ima občutek, da se bo razdrobila, razpade organiziranost skrbi in mentalnih navad. Če smo v takih trenutkih, ko imamo občutek, da vse kar poznamo in nam je znano razpada, dovolj pogumni, da zapustimo tisto, kar je v nas postanega in zastarelega, lahko zrastemo. Pri transcendenci si pridobite nova znanja, nove sposobnosti, novo energijo in ko se vrneš, si spremenjen. Saj veste, po razpadu in smrti se vedno zgodi ponovno rojstvo.
Glavni način na katerega se izraža transcendenca je drugačna zaznava časa. V transcendenci uspemo pozabiti nase na tak način, da se osvobodimo svojih vsakodnevnih načinov razmišljanja in čutenja. Transcendenca nas vrne k sebi, k svojemu resničnemu jazu, k tistemu delu sebe, ki smo ga zaradi napačnih navad popolnoma pozabili. In transcendenca je bistvo mističnosti in mistikov. Mistiki so presegali običajno. Zapustili so nebistveno in se vrnili k bistvu. Zapustijo obrobje in se vrnejo v samo središče. Najdejo svoje pravo bistvo.
In danes smo na poti sodobnega mistika, tisti, ki tako izberemo, na poti mistikov brez samostanov, kot nas imenuje Caroline Myss.
Vabljeni na popotovanje v svoje globine, kjer morate najprej prevzeti popolno odgovornost zase in za svoje življenje, da sploh lahko vstopite v globine, v tišino, v temo, v skrivnostnost in magičnost ... trenutka.
Moje mnenje pa je, da mnogi v resnici ne razumejo besede misticizem in to kdo je mistik. Skrivnostnost je kvaliteta duše in dandanes mnogo stvari raje poskušamo razložiti skozi razum. Duša ni med najbolj zaželenimi zavezniki, prav nasprotno, pogosto jo zanikamo in potlačimo tudi tako, da udrihamo po krhki lepoti mističnosti in zamaknjenosti. Dandanes namreč ne razumememo lepote in njenega pomena za našo dušo. Tudi zato, ker so nas prevzeli tehnologija, znanost in druge razumsko tehnične vede. In da se razumemo, nič nimam proti njim, menim le, da nam malce ravnovesja in harmonije ne bi škodovalo.
Misticizem je iskanje avtentičnosti. Mistikovo popotovanje vodi iz popolnega zavedanja duše v utelešenje skozi arhetipske vzorce v ego in nato skozi temno noč duše, kjer so vsi njegovi srhetipski vzorci izzvani na tak način, da se spomni svoje izvorne esence, kdo v resnici je, nazaj v enost z vsem in zavestno zavedanje kdo v resnici je. Da to živi in je to kar je.
Mistikova naloga je opreti sveto srce, kar pomeni z besedami Jezusa nastaviti še drugo lice, ko te udarijo po prvem. In mistiki so tisti, ki znajo biti v nesojenju in nekritiki, ki samo opazujejo in ki bolečino drugega prevzamejo nase in jo znotraj sebe skozi alkemični proces preobražajo zase in za druge. Zakaj mislite, da je Mati Tereza svojim nunam rekla, naj molijo zanjo, da se ne bo zlomila pod bremenom, ki ga nosi? Nase je prevzela bedo vseh s katerimi je prihajala v stik, jim vračala upanje in znotraj sebe vso to bedo preobražala zanje in za sebe.
Mističnost je povezana s srcem, z dušo, s tem kar v resnici smo in ni kar nekaj, airy-fairy, lebdeče, leteče kot so mnoge novodobne zadeve. Misticizem ima svojo zgodovino in svoje metode, kako doseže to kar je danes popularno kot razsvetljenje.
Mistiki uporabljajo samoopazovanje, kontemplacijo, dovolijo si odpiranje in predajanje lepoti notranjega sveta in zunanjega sveta. Dovolijo si biti ranljivi in čutiti empatijo z drugimi. In vendar imajo tako močno notranje jedro, osebnost mora biti tako močna in hkrati prožna, da zmorejo videti svet tak kot je, brez da bi se razdrobili, šli v kaos in zmedo. Kot se nam pogosto dogaja, ko smo celo svoje življenje obdani z vsakdanjim in normalnim življenjem v sivem, pustem betonu in nato odidemo na popotovanje. Daleč od svojih vsakodnevnih navad in kulture, po možnosti z nečloveškim časovnim zamikom 12 ur, ko smo nenadoma izpostavljeni mogočnim prizorom lepote, dišavam in petju, ko smo soočeni s transcendenco v kateri se nepripravljena oseba popolnoma izgubi, ker je zanjo vsega preveč. Ko oseba ni dovolj močna in prožna in je lepota, ki jo obdaja preveč intenzivna in je ne more prenesti. Takrat ima občutek, da se bo razdrobila, razpade organiziranost skrbi in mentalnih navad. Če smo v takih trenutkih, ko imamo občutek, da vse kar poznamo in nam je znano razpada, dovolj pogumni, da zapustimo tisto, kar je v nas postanega in zastarelega, lahko zrastemo. Pri transcendenci si pridobite nova znanja, nove sposobnosti, novo energijo in ko se vrneš, si spremenjen. Saj veste, po razpadu in smrti se vedno zgodi ponovno rojstvo.
Glavni način na katerega se izraža transcendenca je drugačna zaznava časa. V transcendenci uspemo pozabiti nase na tak način, da se osvobodimo svojih vsakodnevnih načinov razmišljanja in čutenja. Transcendenca nas vrne k sebi, k svojemu resničnemu jazu, k tistemu delu sebe, ki smo ga zaradi napačnih navad popolnoma pozabili. In transcendenca je bistvo mističnosti in mistikov. Mistiki so presegali običajno. Zapustili so nebistveno in se vrnili k bistvu. Zapustijo obrobje in se vrnejo v samo središče. Najdejo svoje pravo bistvo.
In danes smo na poti sodobnega mistika, tisti, ki tako izberemo, na poti mistikov brez samostanov, kot nas imenuje Caroline Myss.
Vabljeni na popotovanje v svoje globine, kjer morate najprej prevzeti popolno odgovornost zase in za svoje življenje, da sploh lahko vstopite v globine, v tišino, v temo, v skrivnostnost in magičnost ... trenutka.
ponedeljek, 22. november 2010
Mojstrstvo
Ves uspeh, ki ga opazujemo zunaj sebe je le odsev uspeha, ki ga doživlja eden od naših notranjih aspektov. Če vidiš srečnega očka je to odsev tvojega notranjega arhetipa očeta, ki je srečen. Če vidiš prijateljico, ki dobro izgleda je to tvoja notranja lepota, ki jo vidiš v njej. In namesto, da bi to objeli v sebi in bili hvaležni in veseli, ker nam je prinašalec sporočil prinesel tako izjemno sporočilo, ga sodimo, kritiziramo in smo ljubosumni. NA KOGA? Sami nase dragi moji. Sami nase. Ne ubijete nikogar zunaj sebe, samo sebe.
Je vredno?
Jaz izbiram hvaležnost in z velikim navdušenjem spremljam dosežke čisto vsakega od vas. Bravo!
Vse to namreč pomeni, da mi gre zelo dobro, kajti vsi deli mene, ki jih predstavljate so uspešni in hvaležna sem jim za to. Zato sem hvaležna vam, da mi odslikate moje notranje arhetipe tako v svetlih kot v senčnih straneh, kajti tako spoznavam samo sebe.
Danes sem z nepremičninskim agentom stala na ulici v mestu in kramljala o zelo zanimivih temah. Gospod me je presenetil s svojo razgledanostjo. Tako sva opazovala delavce, ki so kopali jamo za novo mestno pogruntavščino, podzemne smetnjake. In sem komentirala, kako včasih ne znamo biti hvaležni vsem tem ljudem, ki opravljajo dela, ki jih nam ni treba, ker jih opravijo oni za nas. Nedavno sem namreč globoko izkusila od kje izhaja naše nezadovoljstvo z življenjem in sploh z vsem. Iz našega prepričanja, da je samoumevno, da smo ljubljeni, da je samoumevno, da imamo ljubečega partnerja, pridne otroke, dobro službo, naša pričakovanja nas ubijajo. Nič ni samo po sebi umevno, tudi pravna država ne. Ljudje smo tisti, ki soustvarjamo VSE. In te odgovornosti za lastna življenja mnogi nočejo sprejeti. Kajti odgovornost za slabo plačo in skrhane medsebojne odnose je pač težko prevzeti nase, raje za to okrivimo druge, jih sodimo, obsojamo in linčamo.
Kdaj bomo spoznali, da vse to delamo sebi in samo sebi. Mi smo tisti, ki se obsojamo v tem aspektu, ki nam ga odslikava oseba na drugi strani, pa naj bo to partner, otrok ali uradnik v banki. Vse to sem JAZ v miljonti različici SEBE.
Pred časom mi je kolegica rekla, da se obračam po vetru in se non stop spreminjam, da ljudi zmedem s svojo nestanovitnostjo. Mar res? Jaz vidim le svoj pogum s katerim vstopam v svoje lastne senčne dele in v svojo luč in sem to kar sem v vseh svojih aspektih. Je to res tako obsojanja vredno? Jaz to gledam skozi svojo perspektivo. Zame je življenje eksperiment in delo v nastajanju. Dokler sem tukaj ni končano. In popolnost in predvidljivost nista del moje zgodbe, ne več, kajti vem, da je lepota v nepopolnosti in v nepredvidljivosti. In lepota je moj vodič. Vodi me v globine srca, v globine duše. In obožujem mističnost duše in poezijo Rumija, povezanost in prepredenost z nitmi Univerzuma. Vem, da sem nepopravljiv poet in romantik. Verjamem v dobroto, milino in nežnost, verjamem v integriteto, medsebojno spoštovanje in podporo, ki jo drug drugemu lahko damo. Ne razumem ljudi, ki potunkajo nekoga, da bi sami zrasli in ne razumejo, da s tem, ko s svojo roko tiščijo navzdol drugega tudi sebe znižajo.
Moje vodilo v življenju je naprej, samo naprej. Pogosto sem požrla bolečino izdaje in verjela, da zmorem preobražati bolečino za oba. Verjamem v sveto srce, ko ne udariš nazaj in v sebi preobraziš vse tisto, kar so drugi zlili nate, te obtožili, te razžalili, ponižali. Verjamem v svetost tega o čemer je govoril Jezus, v pot mistikov in preseganje tega sveta. Kajti nismo od tega sveta, tu smo samo zato, da izmojstrimo sebe.
Zato dragi moji prijatelji...čas je, da postanete mojstri :)
Je vredno?
Jaz izbiram hvaležnost in z velikim navdušenjem spremljam dosežke čisto vsakega od vas. Bravo!
Vse to namreč pomeni, da mi gre zelo dobro, kajti vsi deli mene, ki jih predstavljate so uspešni in hvaležna sem jim za to. Zato sem hvaležna vam, da mi odslikate moje notranje arhetipe tako v svetlih kot v senčnih straneh, kajti tako spoznavam samo sebe.
Danes sem z nepremičninskim agentom stala na ulici v mestu in kramljala o zelo zanimivih temah. Gospod me je presenetil s svojo razgledanostjo. Tako sva opazovala delavce, ki so kopali jamo za novo mestno pogruntavščino, podzemne smetnjake. In sem komentirala, kako včasih ne znamo biti hvaležni vsem tem ljudem, ki opravljajo dela, ki jih nam ni treba, ker jih opravijo oni za nas. Nedavno sem namreč globoko izkusila od kje izhaja naše nezadovoljstvo z življenjem in sploh z vsem. Iz našega prepričanja, da je samoumevno, da smo ljubljeni, da je samoumevno, da imamo ljubečega partnerja, pridne otroke, dobro službo, naša pričakovanja nas ubijajo. Nič ni samo po sebi umevno, tudi pravna država ne. Ljudje smo tisti, ki soustvarjamo VSE. In te odgovornosti za lastna življenja mnogi nočejo sprejeti. Kajti odgovornost za slabo plačo in skrhane medsebojne odnose je pač težko prevzeti nase, raje za to okrivimo druge, jih sodimo, obsojamo in linčamo.
Kdaj bomo spoznali, da vse to delamo sebi in samo sebi. Mi smo tisti, ki se obsojamo v tem aspektu, ki nam ga odslikava oseba na drugi strani, pa naj bo to partner, otrok ali uradnik v banki. Vse to sem JAZ v miljonti različici SEBE.
Pred časom mi je kolegica rekla, da se obračam po vetru in se non stop spreminjam, da ljudi zmedem s svojo nestanovitnostjo. Mar res? Jaz vidim le svoj pogum s katerim vstopam v svoje lastne senčne dele in v svojo luč in sem to kar sem v vseh svojih aspektih. Je to res tako obsojanja vredno? Jaz to gledam skozi svojo perspektivo. Zame je življenje eksperiment in delo v nastajanju. Dokler sem tukaj ni končano. In popolnost in predvidljivost nista del moje zgodbe, ne več, kajti vem, da je lepota v nepopolnosti in v nepredvidljivosti. In lepota je moj vodič. Vodi me v globine srca, v globine duše. In obožujem mističnost duše in poezijo Rumija, povezanost in prepredenost z nitmi Univerzuma. Vem, da sem nepopravljiv poet in romantik. Verjamem v dobroto, milino in nežnost, verjamem v integriteto, medsebojno spoštovanje in podporo, ki jo drug drugemu lahko damo. Ne razumem ljudi, ki potunkajo nekoga, da bi sami zrasli in ne razumejo, da s tem, ko s svojo roko tiščijo navzdol drugega tudi sebe znižajo.
Moje vodilo v življenju je naprej, samo naprej. Pogosto sem požrla bolečino izdaje in verjela, da zmorem preobražati bolečino za oba. Verjamem v sveto srce, ko ne udariš nazaj in v sebi preobraziš vse tisto, kar so drugi zlili nate, te obtožili, te razžalili, ponižali. Verjamem v svetost tega o čemer je govoril Jezus, v pot mistikov in preseganje tega sveta. Kajti nismo od tega sveta, tu smo samo zato, da izmojstrimo sebe.
Zato dragi moji prijatelji...čas je, da postanete mojstri :)
petek, 12. november 2010
Duša
Ko delam z dušo me vedno odnese v njene globine in skrivnostna tkanja vesolja, ki jih razkriva skozi svoja notranja popotovanja. S skrivnostnostjo in mističnostjo me vedno znova očara in vedno bolj se zavedam, kako izjemno pomemebno vlogo igra v našem življenju kot sprejemnica duhovnih darov, ki jih skozi domišljijo pretvori v obliko. Ko smo v svojih življenjih pripravljeni svojo pozornost preusmeriti na dušo namesto na mehanizme delovanja, v ospredje prinesemo drugačne vrednote. Ko smo v stiku s svojo dušo nimamo nobenih potreb po nadzorovanju drugih, po kontroli in ni nam potrebno izgubljati poguma in stikov z drugimi milostmi, ko si utiramo pot skozi vsakodnevne težave s katerimi se srečujemo. Če razumemo, da duša ljubi težave, nam je veliko lažje. Duša ne teži po popolnosti in sreči. In ni duša tista, ki bi želela stvari doseči. Zadeve duše presegajo sodbe o dobrem in slabem, prijetnem in neprijetnem.
Duša nas popelje globlje od narcističnega vprašanja s katerim vrtamo po sebi, k bolj pronicljivemu, radarskemu pogledu na stvari. In vedno ko se sprašujete; Kaj je narobe z mano? se bližate narcizmu saj je poudarek na MENI. Duša nas nauči kako v življenju živeti brez pričakovanj, brez sodb in obsodb in včasih je to težko. Ko gledamo na svet z dušinega stališča postanemo prizanesljivejši do slabih strani, do sence in občutka praznine, ki se občasno pojavi v našem svetu. Naša pričakovanja so pogosto povezana s pričakovanji, da bi stvari in odnosi morali potekati gladko in prijetno in vedno znova pozabljamo, da duša ljubi težave. Kajti skozi težave se kalimo in rastemo.
V vseh iniciacijskih procesih po svetu, je moral novinec prestati neko obliko bolečine, da je dosegel novo raven zavedanja. Dandanes pa težimo k temu, da se bolečini in porazom izogibamo. In s tem prispevamo k plitvosti družbe katere del smo, kajti duša se prečiščuje in poglablja skozi poraze in bolečino, pa naj nam je to všeč ali ne. Duši ni do popolnosti!
Tehnologija duše je preprosta in počasna. Duša je tista, ki ustvarja intimnost in občutek globoke srčne povezanosti in tega težko ustvarjamo skozi hitrost, ki jo prenesejo sodobne oblike komuniciranja. Duša obožuje globoko razmišljanje, kontemplacijo, zahteva predanost in pozornost, ki ju pogosto nismo pripravljeni dati sami sebi. Tehnično popolna, hitra in informativna komunikacije duše ne gane. Raje ima globoko skrivnostnost Rumijeve poezije kot strani dolge zapise o tem kako naj bi živeli. Nič nenavadnega ni, da v dobi telekomunikacije trpimo zaradi izgube duše, ko je življenje prazno in brezizrazno. Beseda telekomunikacije dobesedno pomeni povezava na daljavo.
Rilke je nekoč dejal; Samo plitvi ljudje se poznajo. In ta njegova izjava se mi je vsedla v srce. Kako resnično. Ko si z nekom povezan na nivoju duše si ranljiv in odprt. Ne moreš biti zaščiten s številnimi ščiti in pred temo, vsem grdim sveta in biti hkrati odprt in ranljiv. To dvoje se med seboj izključuje. In v družbi v kateri živimo smo bolj usmerjeni h strahu in ščitenjem pred nevarnostmi, kot k rasti in razvoju, ki zahteva od nas da smo odprti in si dovolimo biti ranljivi. In za to, da se razkrijemo drugemu ali sprejmemo razkrivanje drugega od nas zahteva pogum in zaupanje. Podobno je bolečemu odpiranju telesa med porodom, zato da pogosto želimo zaobiti, čeprav nas na koncu osrečeje in zadovoljuje, ko se uspemo predati svoji duši.
Pred dnevi me je globoko prizadela izjava znanke, da zavajam ljudi in še sama ne vem kaj hočem. Včasih bi se dneve kujala in se valjala v bolečini, zameri in vsem ostalem. Vendar me je pot alkimistov naučila, da ti vsakodnevni dogodki na površje prinašajo žlindro globoko iz notranjosti duše, da se z njo spogledamo, jo prepoznamo in jo preobrazimo v notranje zlato. In suho zlato so ozaveščeni deli našega nezavednega, ki smo jih presvetlili z lučjo zavesti.
Pogosto veliko energije porabimo za prepire in dokazovanja, kdo ima prav in kdo ne, namesto da bi ponižno in odkrito razmislili o skrivnostnih prvinah, ki so vstopile v naše življenje.
Duša je kot ogromen ocean in naša zavest je kot ladja na tem oceanu. In kako dobro nam gre plovba po tem oceanu je odvisno od naše pripravljenosti prepoznavanja naše duše in sodelovanja, soustvarjanja z njo. Kajti duša je tisti del nas, ki ima neposredno povezavo z duhom in neskončnostjo Univerzuma, ki nas obdaja.
In zato dandanes z veliko lahkoto rečem, da ne vem in ne poznam vsega, da nimam vseh odgovorov, tudi približno ne. Da sem otrok, ki se uči in spoznava Vesolje, ki ga obdaja in kar mi je najljubše, na kar me je spomnil Eric Pearl je, da ne potrebujem nobene tehnike, da sem to kar sem. Da ne rabim procedur in tekstov, da sem to kar sem. In da je skrivnostnost, mističnost in globina, ki jo dosegaš povezana s tem kako globoko si dovoliš iti. Duša zajema nepoznano. In to neznano moramo sprejeti, se poglobiti vanj, da se lahko uglasimo s svojo dušo. Zapise o tem najdemo v vseh tradicijah, meni je najbolj ostala v spominu Castanedina knjiga o skoku v neznano.
Eric nam je prebral v kanaliziranju, ki ga je prejel na začetku svojega dela s frekvencami: "I want you to wonder. You are here to facilitate the perception. Flow with the music of your life. Reach out to give, to receive, so that in the process you allow others to give to you!"
"Želim, da se čudite. Tukaj ste zato, da olajšate dojemanje. Pojdite s tokom glasbe vašega življenja. Sezite iz sebe da dajete, sprejemate, tako da v toku procesa dovolite sebi, da prejmete od drugih."
Poezija je vedno iz srca in duša prepozna čarobnost tkanja vesolja. In genij v nas služi ustvarjanju. Spoznajte se z njim. Ko se želite izpopolniti izhajate iz domneve, da je z vami nekaj narobe, da morate nekaj spremeniti na sebi. Premaknimo se iz narcizma v fazo evolucije. Spoznajte sebe, vzljubite sebe, sprejmite se taki kot ste z vsemi svojimi "pomanjkljivostmi" in nerazumevanjem. Kajti resnično ljubite se lahko šele, ko vzljubite svojo dušo v vsej njeni celovitosti. In živite to kar ste.
Namaste
Taja
Duša nas popelje globlje od narcističnega vprašanja s katerim vrtamo po sebi, k bolj pronicljivemu, radarskemu pogledu na stvari. In vedno ko se sprašujete; Kaj je narobe z mano? se bližate narcizmu saj je poudarek na MENI. Duša nas nauči kako v življenju živeti brez pričakovanj, brez sodb in obsodb in včasih je to težko. Ko gledamo na svet z dušinega stališča postanemo prizanesljivejši do slabih strani, do sence in občutka praznine, ki se občasno pojavi v našem svetu. Naša pričakovanja so pogosto povezana s pričakovanji, da bi stvari in odnosi morali potekati gladko in prijetno in vedno znova pozabljamo, da duša ljubi težave. Kajti skozi težave se kalimo in rastemo.
V vseh iniciacijskih procesih po svetu, je moral novinec prestati neko obliko bolečine, da je dosegel novo raven zavedanja. Dandanes pa težimo k temu, da se bolečini in porazom izogibamo. In s tem prispevamo k plitvosti družbe katere del smo, kajti duša se prečiščuje in poglablja skozi poraze in bolečino, pa naj nam je to všeč ali ne. Duši ni do popolnosti!
Tehnologija duše je preprosta in počasna. Duša je tista, ki ustvarja intimnost in občutek globoke srčne povezanosti in tega težko ustvarjamo skozi hitrost, ki jo prenesejo sodobne oblike komuniciranja. Duša obožuje globoko razmišljanje, kontemplacijo, zahteva predanost in pozornost, ki ju pogosto nismo pripravljeni dati sami sebi. Tehnično popolna, hitra in informativna komunikacije duše ne gane. Raje ima globoko skrivnostnost Rumijeve poezije kot strani dolge zapise o tem kako naj bi živeli. Nič nenavadnega ni, da v dobi telekomunikacije trpimo zaradi izgube duše, ko je življenje prazno in brezizrazno. Beseda telekomunikacije dobesedno pomeni povezava na daljavo.
Rilke je nekoč dejal; Samo plitvi ljudje se poznajo. In ta njegova izjava se mi je vsedla v srce. Kako resnično. Ko si z nekom povezan na nivoju duše si ranljiv in odprt. Ne moreš biti zaščiten s številnimi ščiti in pred temo, vsem grdim sveta in biti hkrati odprt in ranljiv. To dvoje se med seboj izključuje. In v družbi v kateri živimo smo bolj usmerjeni h strahu in ščitenjem pred nevarnostmi, kot k rasti in razvoju, ki zahteva od nas da smo odprti in si dovolimo biti ranljivi. In za to, da se razkrijemo drugemu ali sprejmemo razkrivanje drugega od nas zahteva pogum in zaupanje. Podobno je bolečemu odpiranju telesa med porodom, zato da pogosto želimo zaobiti, čeprav nas na koncu osrečeje in zadovoljuje, ko se uspemo predati svoji duši.
Pred dnevi me je globoko prizadela izjava znanke, da zavajam ljudi in še sama ne vem kaj hočem. Včasih bi se dneve kujala in se valjala v bolečini, zameri in vsem ostalem. Vendar me je pot alkimistov naučila, da ti vsakodnevni dogodki na površje prinašajo žlindro globoko iz notranjosti duše, da se z njo spogledamo, jo prepoznamo in jo preobrazimo v notranje zlato. In suho zlato so ozaveščeni deli našega nezavednega, ki smo jih presvetlili z lučjo zavesti.
Pogosto veliko energije porabimo za prepire in dokazovanja, kdo ima prav in kdo ne, namesto da bi ponižno in odkrito razmislili o skrivnostnih prvinah, ki so vstopile v naše življenje.
Duša je kot ogromen ocean in naša zavest je kot ladja na tem oceanu. In kako dobro nam gre plovba po tem oceanu je odvisno od naše pripravljenosti prepoznavanja naše duše in sodelovanja, soustvarjanja z njo. Kajti duša je tisti del nas, ki ima neposredno povezavo z duhom in neskončnostjo Univerzuma, ki nas obdaja.
In zato dandanes z veliko lahkoto rečem, da ne vem in ne poznam vsega, da nimam vseh odgovorov, tudi približno ne. Da sem otrok, ki se uči in spoznava Vesolje, ki ga obdaja in kar mi je najljubše, na kar me je spomnil Eric Pearl je, da ne potrebujem nobene tehnike, da sem to kar sem. Da ne rabim procedur in tekstov, da sem to kar sem. In da je skrivnostnost, mističnost in globina, ki jo dosegaš povezana s tem kako globoko si dovoliš iti. Duša zajema nepoznano. In to neznano moramo sprejeti, se poglobiti vanj, da se lahko uglasimo s svojo dušo. Zapise o tem najdemo v vseh tradicijah, meni je najbolj ostala v spominu Castanedina knjiga o skoku v neznano.
Eric nam je prebral v kanaliziranju, ki ga je prejel na začetku svojega dela s frekvencami: "I want you to wonder. You are here to facilitate the perception. Flow with the music of your life. Reach out to give, to receive, so that in the process you allow others to give to you!"
"Želim, da se čudite. Tukaj ste zato, da olajšate dojemanje. Pojdite s tokom glasbe vašega življenja. Sezite iz sebe da dajete, sprejemate, tako da v toku procesa dovolite sebi, da prejmete od drugih."
Poezija je vedno iz srca in duša prepozna čarobnost tkanja vesolja. In genij v nas služi ustvarjanju. Spoznajte se z njim. Ko se želite izpopolniti izhajate iz domneve, da je z vami nekaj narobe, da morate nekaj spremeniti na sebi. Premaknimo se iz narcizma v fazo evolucije. Spoznajte sebe, vzljubite sebe, sprejmite se taki kot ste z vsemi svojimi "pomanjkljivostmi" in nerazumevanjem. Kajti resnično ljubite se lahko šele, ko vzljubite svojo dušo v vsej njeni celovitosti. In živite to kar ste.
Namaste
Taja
nedelja, 7. november 2010
Narcizem je le del naše rasti, čas je, da se premaknemo naprej
Ko govorimo o osebni moči, se je večina ljudi na svojem popotovanju skozi etape življenja ustavilo na narcizmu. Caroline Myss pravi, da smo na tej točki obstali tudi kolektivno. Narcizem je po definiciji pretirano ukvarjanje s seboj in če pogledamo okoli sebe kmalu ugotovimo, da se večina ljudi ukvarja z jaz sem in moje.
Seveda je po tem, ko se osvobodimo tistega, česar nočemo več nujno poiskati tisto, kar si želimo. In vendar se prepogosto v tem ustavimo in ne gremo v naslednjo fazo preseganja. Narcizem nam na neki točki pomaga. Ko ustvarjamo svojo osebnost, se odlepimo od družine in se upremo vsemu znanemu, nam pomaga, da popolnoma spremenimo svoj videz, morda celo ime. To nam da hrbtenico in podporo, da zmoremo sebe na novo poustvariti, si postaviti meje soočeni z odporom.
Spremembe v tej fazi narcizma nam pomagajo postaviti stopnico, da stopimo iz te zunanje preobrazbe v bolj pomemebno notranjo preobrazbo, na svoji poti. In vendar je ta faza narcizma za mnoge tako mamljiva, da se ujamejo v neskončno in nenehno ukvarjanje s sabo.
Narcizem je past, ki vodi v pogubo. Tisto, kar je pri narcizmu glavno vodilo je upravičenost. Do česa vse ste upravičeni, ker ste... ženska, moški, bolni, zapostavljeni, pomembni ...
Veliko poguma je potrebnega, da se spogledaš z vsem, kar misliš, da ti pripada, ker si poročen, ker si v službi, ker si vzoren državljan...
Svet kot ga poznamo razpada ravno zaradi narcizma, ki ga ljudje ne prepoznavajo v sebi. Samozaverovanosti vase. Ko se vse vrti okoli mene, moje, jaz.
In v svoji najbolj skrajni obliki narcizem uporabljamo zato, da uničujemo druge, ker jim gre bolje od nas. Jih sodimo, obtožujemo, obrekujemo, kritiziramo.
In ravno ta energija je tista, ki nam pomaga, da uspešno uničujemo sebe. Nekje sem prebrala, da problem naše družbe sploh ni negativno razmišljanje, temveč sojenje, obsojanje in obrekovanje drugih. Kajti s tem sodiš, kritiziraš in obsojaš sam sebe v tem aspektu, ki ti ga kaže oseba na katero kažeš s prstom v svojem zunanjem svetu.
In tako ljudje uničujejo druge in s tem v temo potegnejo sebe. Vzamejo upanje drugim in ga s tem odvzamejo sebi.
Temna stran moči ima opraviti z uničenjem sebe. Ko mislite, da nimate tistega, kar ste želeli in ko ste prepričani, da bi vam drugi morali omogočiti, vam dati, poskrbeti za vas.
Ko so krivi vsi drugi, starši, ker so vas zamorili in uničili, partnerji, ker ne znajo poskrbeti za vas, delodajalci, ker vam ne dajo kar vam pripada.
Ustavite se in se vprašajte ... do česa mislim, da sem upravičen?
V resnici niste upravičeni do ničesar, kajti čisto vse je vaša izbira in vaša odločitev. In sprejeti moramo polno odgovornost za to, kar smo. Kajti mi smo izbrali, da smo taki, kot smo. In ko se osredotočamo na to, kar nam ni všeč, dobimo še več tega, kar imamo.
Če hočemo naprej, če želimo evolucijo, moramo najprej dojeti, da to življenje ni o nas, da ne gre za to, da je nam fino in smo mi preskrbljeni in smo MI, MI, MI.
Ne. Gre za to, kaj naredimo za druge, gre za odpuščanje. Gre za pot, ki so nam jo pokazali mnogi veliki učitelji. In kot je rekel Jezus, pa ga mnogi nikoli niso razumeli; ko te udarijo nastavi še drugo lice. Kajti to življenje ni o tebi, gre za dar, ki teče skozi tebe in ga deliš z drugimi. Gre za to, da spustiš Vir skozi tebe. In ko si kanal, nisi pomemben TI, si samo kanal skozi katerega se udejanja nekaj, kar presega majhnost in nepomembnost.
In vendar moraš v čaščenje in skromnost, ponižnost in svetost, da si lahko neskončno velik in veličasten. In pot vodi skozi največje strahove, največjo temo in najmanjše ključavnice. In kot pravijo na vsakem letalu s katerim ste kadarkoli leteli, seveda morate najprej kisikovo masko nadeti sebi, da lahko pomagate drugim. Toda, ko si jo nadanete se vam ni treba več v neskončnost ukvarjati s sabo, takrat ste pripravljeni na to, da pomagate drugim. Evolucija pomeni preseči svoj narcizem in se predati misiji. Biti v služenju drugim in skozi to živeti radost, ljubezen in mir.
In vendar za večino to pomeni iti nazaj v suženjstvo in hkrati tudi ponižnost enačijo s ponižanjem. Kajti evolucija pomeni postati visoko učinkovito plemensko bitje. Evolucija zahteva od nas, da osebno moč zamenjamo za izvorno moč svoje duše ali empowerment. In veliko moramo odložiti, da smo lahko v svoji izvorni moči.
Ključno vprašanje je kot vedno, ali ste pripravljeni preseči sami sebe in svojo upravičenost?
Če vas zanima več na to temo in spoznati ostalih 6 senc s katerimi se moramo soočiti na svoji poti ste vabljeni na seminar Alkimija Duše konec meseca v Maribor. Spoznali bomo sedem senc in sedem milosti, ki nam pomagajo na poti duhovne rasti.
Namaste
Taja
Seveda je po tem, ko se osvobodimo tistega, česar nočemo več nujno poiskati tisto, kar si želimo. In vendar se prepogosto v tem ustavimo in ne gremo v naslednjo fazo preseganja. Narcizem nam na neki točki pomaga. Ko ustvarjamo svojo osebnost, se odlepimo od družine in se upremo vsemu znanemu, nam pomaga, da popolnoma spremenimo svoj videz, morda celo ime. To nam da hrbtenico in podporo, da zmoremo sebe na novo poustvariti, si postaviti meje soočeni z odporom.
Spremembe v tej fazi narcizma nam pomagajo postaviti stopnico, da stopimo iz te zunanje preobrazbe v bolj pomemebno notranjo preobrazbo, na svoji poti. In vendar je ta faza narcizma za mnoge tako mamljiva, da se ujamejo v neskončno in nenehno ukvarjanje s sabo.
Narcizem je past, ki vodi v pogubo. Tisto, kar je pri narcizmu glavno vodilo je upravičenost. Do česa vse ste upravičeni, ker ste... ženska, moški, bolni, zapostavljeni, pomembni ...
Veliko poguma je potrebnega, da se spogledaš z vsem, kar misliš, da ti pripada, ker si poročen, ker si v službi, ker si vzoren državljan...
Svet kot ga poznamo razpada ravno zaradi narcizma, ki ga ljudje ne prepoznavajo v sebi. Samozaverovanosti vase. Ko se vse vrti okoli mene, moje, jaz.
In v svoji najbolj skrajni obliki narcizem uporabljamo zato, da uničujemo druge, ker jim gre bolje od nas. Jih sodimo, obtožujemo, obrekujemo, kritiziramo.
In ravno ta energija je tista, ki nam pomaga, da uspešno uničujemo sebe. Nekje sem prebrala, da problem naše družbe sploh ni negativno razmišljanje, temveč sojenje, obsojanje in obrekovanje drugih. Kajti s tem sodiš, kritiziraš in obsojaš sam sebe v tem aspektu, ki ti ga kaže oseba na katero kažeš s prstom v svojem zunanjem svetu.
In tako ljudje uničujejo druge in s tem v temo potegnejo sebe. Vzamejo upanje drugim in ga s tem odvzamejo sebi.
Temna stran moči ima opraviti z uničenjem sebe. Ko mislite, da nimate tistega, kar ste želeli in ko ste prepričani, da bi vam drugi morali omogočiti, vam dati, poskrbeti za vas.
Ko so krivi vsi drugi, starši, ker so vas zamorili in uničili, partnerji, ker ne znajo poskrbeti za vas, delodajalci, ker vam ne dajo kar vam pripada.
Ustavite se in se vprašajte ... do česa mislim, da sem upravičen?
V resnici niste upravičeni do ničesar, kajti čisto vse je vaša izbira in vaša odločitev. In sprejeti moramo polno odgovornost za to, kar smo. Kajti mi smo izbrali, da smo taki, kot smo. In ko se osredotočamo na to, kar nam ni všeč, dobimo še več tega, kar imamo.
Če hočemo naprej, če želimo evolucijo, moramo najprej dojeti, da to življenje ni o nas, da ne gre za to, da je nam fino in smo mi preskrbljeni in smo MI, MI, MI.
Ne. Gre za to, kaj naredimo za druge, gre za odpuščanje. Gre za pot, ki so nam jo pokazali mnogi veliki učitelji. In kot je rekel Jezus, pa ga mnogi nikoli niso razumeli; ko te udarijo nastavi še drugo lice. Kajti to življenje ni o tebi, gre za dar, ki teče skozi tebe in ga deliš z drugimi. Gre za to, da spustiš Vir skozi tebe. In ko si kanal, nisi pomemben TI, si samo kanal skozi katerega se udejanja nekaj, kar presega majhnost in nepomembnost.
In vendar moraš v čaščenje in skromnost, ponižnost in svetost, da si lahko neskončno velik in veličasten. In pot vodi skozi največje strahove, največjo temo in najmanjše ključavnice. In kot pravijo na vsakem letalu s katerim ste kadarkoli leteli, seveda morate najprej kisikovo masko nadeti sebi, da lahko pomagate drugim. Toda, ko si jo nadanete se vam ni treba več v neskončnost ukvarjati s sabo, takrat ste pripravljeni na to, da pomagate drugim. Evolucija pomeni preseči svoj narcizem in se predati misiji. Biti v služenju drugim in skozi to živeti radost, ljubezen in mir.
In vendar za večino to pomeni iti nazaj v suženjstvo in hkrati tudi ponižnost enačijo s ponižanjem. Kajti evolucija pomeni postati visoko učinkovito plemensko bitje. Evolucija zahteva od nas, da osebno moč zamenjamo za izvorno moč svoje duše ali empowerment. In veliko moramo odložiti, da smo lahko v svoji izvorni moči.
Ključno vprašanje je kot vedno, ali ste pripravljeni preseči sami sebe in svojo upravičenost?
Če vas zanima več na to temo in spoznati ostalih 6 senc s katerimi se moramo soočiti na svoji poti ste vabljeni na seminar Alkimija Duše konec meseca v Maribor. Spoznali bomo sedem senc in sedem milosti, ki nam pomagajo na poti duhovne rasti.
Namaste
Taja
Naročite se na:
Objave (Atom)
