Duša

Ko delam z dušo me vedno odnese v njene globine in skrivnostna tkanja vesolja, ki jih razkriva skozi svoja notranja popotovanja. S skrivnostnostjo in mističnostjo me vedno znova očara in vedno bolj se zavedam, kako izjemno pomemebno vlogo igra v našem življenju kot sprejemnica duhovnih darov, ki jih skozi domišljijo pretvori v obliko. Ko smo v svojih življenjih pripravljeni svojo pozornost preusmeriti na dušo namesto na mehanizme delovanja, v ospredje prinesemo drugačne vrednote. Ko smo v stiku s svojo dušo nimamo nobenih potreb po nadzorovanju drugih, po kontroli in ni nam potrebno izgubljati poguma in stikov z drugimi milostmi, ko si utiramo pot skozi vsakodnevne težave s katerimi se srečujemo. Če razumemo, da duša ljubi težave, nam je veliko lažje. Duša ne teži po popolnosti in sreči. In ni duša tista, ki bi želela stvari doseči. Zadeve duše presegajo sodbe o dobrem in slabem, prijetnem in neprijetnem.

Duša nas popelje globlje od narcističnega vprašanja s katerim vrtamo po sebi, k bolj pronicljivemu, radarskemu pogledu na stvari. In vedno ko se sprašujete; Kaj je narobe z mano? se bližate narcizmu saj je poudarek na MENI. Duša nas nauči kako v življenju živeti brez pričakovanj, brez sodb in obsodb in včasih je to težko. Ko gledamo na svet z dušinega stališča postanemo prizanesljivejši do slabih strani, do sence in občutka praznine, ki se občasno pojavi v našem svetu. Naša pričakovanja so pogosto povezana s pričakovanji, da bi stvari in odnosi morali potekati gladko in prijetno in vedno znova pozabljamo, da duša ljubi težave. Kajti skozi težave se kalimo in rastemo.

V vseh iniciacijskih procesih po svetu, je moral novinec prestati neko obliko bolečine, da je dosegel novo raven zavedanja. Dandanes pa težimo k temu, da se bolečini in porazom izogibamo. In s tem prispevamo k plitvosti družbe katere del smo, kajti duša se prečiščuje in poglablja skozi poraze in bolečino, pa naj nam je to všeč ali ne. Duši ni do popolnosti!

Tehnologija duše je preprosta in počasna. Duša je tista, ki ustvarja intimnost in občutek globoke srčne povezanosti in tega težko ustvarjamo skozi hitrost, ki jo prenesejo sodobne oblike komuniciranja. Duša obožuje globoko razmišljanje, kontemplacijo, zahteva predanost in pozornost, ki ju pogosto nismo pripravljeni dati sami sebi. Tehnično popolna, hitra in informativna komunikacije duše ne gane. Raje ima globoko skrivnostnost Rumijeve poezije kot strani dolge zapise o tem kako naj bi živeli. Nič nenavadnega ni, da v dobi telekomunikacije trpimo zaradi izgube duše, ko je življenje prazno in brezizrazno. Beseda telekomunikacije dobesedno pomeni povezava na daljavo.

Rilke je nekoč dejal; Samo plitvi ljudje se poznajo. In ta njegova izjava se mi je vsedla v srce. Kako resnično. Ko si z nekom povezan na nivoju duše si ranljiv in odprt. Ne moreš biti zaščiten s številnimi ščiti in pred temo, vsem grdim sveta in biti hkrati odprt in ranljiv. To dvoje se med seboj izključuje. In v družbi v kateri živimo smo bolj usmerjeni h strahu in ščitenjem pred nevarnostmi, kot k rasti in razvoju, ki zahteva od nas da smo odprti in si dovolimo biti ranljivi. In za to, da se razkrijemo drugemu ali sprejmemo razkrivanje drugega od nas zahteva pogum in zaupanje. Podobno je bolečemu odpiranju telesa med porodom, zato da pogosto želimo zaobiti, čeprav nas na koncu osrečeje in zadovoljuje, ko se uspemo predati svoji duši.

Pred dnevi me je globoko prizadela izjava znanke, da zavajam ljudi in še sama ne vem kaj hočem. Včasih bi se dneve kujala in se valjala v bolečini, zameri in vsem ostalem. Vendar me je pot alkimistov naučila, da ti vsakodnevni dogodki na površje prinašajo žlindro globoko iz notranjosti duše, da se z njo spogledamo, jo prepoznamo in jo preobrazimo v notranje zlato. In suho zlato so ozaveščeni deli našega nezavednega, ki smo jih presvetlili z lučjo zavesti.
Pogosto veliko energije porabimo za prepire in dokazovanja, kdo ima prav in kdo ne, namesto da bi ponižno in odkrito razmislili o skrivnostnih prvinah, ki so vstopile v naše življenje.

Duša je kot ogromen ocean in naša zavest je kot ladja na tem oceanu. In kako dobro nam gre plovba po tem oceanu je odvisno od naše pripravljenosti prepoznavanja naše duše in sodelovanja, soustvarjanja z njo. Kajti duša je tisti del nas, ki ima neposredno povezavo z duhom in neskončnostjo Univerzuma, ki nas obdaja.

In zato dandanes z veliko lahkoto rečem, da ne vem in ne poznam vsega, da nimam vseh odgovorov, tudi približno ne. Da sem otrok, ki se uči in spoznava Vesolje, ki ga obdaja in kar mi je najljubše, na kar me je spomnil Eric Pearl je, da ne potrebujem nobene tehnike, da sem to kar sem. Da ne rabim procedur in tekstov, da sem to kar sem. In da je skrivnostnost, mističnost in globina, ki jo dosegaš povezana s tem kako globoko si dovoliš iti. Duša zajema nepoznano. In to neznano moramo sprejeti, se poglobiti vanj, da se lahko uglasimo s svojo dušo. Zapise o tem najdemo v vseh tradicijah, meni je najbolj ostala v spominu Castanedina knjiga o skoku v neznano.

Eric nam je prebral v kanaliziranju, ki ga je prejel na začetku svojega dela s frekvencami: "I want you to wonder. You are here to facilitate the perception. Flow with the music of your life. Reach out to give, to receive, so that in the process you allow others to give to you!"
"Želim, da se čudite. Tukaj ste zato, da olajšate dojemanje. Pojdite s tokom glasbe vašega življenja. Sezite iz sebe da dajete, sprejemate, tako da v toku procesa dovolite sebi, da prejmete od drugih."

Poezija je vedno iz srca in duša prepozna čarobnost tkanja vesolja. In genij v nas služi ustvarjanju. Spoznajte se z njim. Ko se želite izpopolniti izhajate iz domneve, da je z vami nekaj narobe, da morate nekaj spremeniti na sebi. Premaknimo se iz narcizma v fazo evolucije. Spoznajte sebe, vzljubite sebe, sprejmite se taki kot ste z vsemi svojimi "pomanjkljivostmi" in nerazumevanjem. Kajti resnično ljubite se lahko šele, ko vzljubite svojo dušo v vsej njeni celovitosti. In živite to kar ste.

Namaste
Taja