torek, 09. februar 2010

Zdravljenje na prepihu

Ko sem se sredi leta lani odločila in spremenila ime podjetju preko katerega delujem si niti v sanjah nisem predstavljala kaj to prinaša v moje življenje. Božansko. Noro. Nepozabno. Nepredvidljivo.
Ljudje pogosto mislimo, da je osebnostna rast hobi. Da lahko na rasti delamo od osmih do petih ali pa od petih do osmih, v našem prostem času, vendar temu ni tako, kar kmalu spoznajo vsi tisti, ki se podajo na pot Iskalcev luči. Dejstvo je, da je duhovna rast način življenja. Ali hodiš po tej poti zavestno ali pa se po njej pelješ nezavedno z zategnjeno ročno. V resnici smo vsi, ki smo na zemlji tukaj zaradi rasti. Razlika je le v tem, da se eni tega zavedamo, drugi pa se ne.

Druga reč, ki me zadnje dni spremlja je dejstvo, da mnogi, vključno z menoj do pred kakšnim tednom mislimo, da se lahko pozdravimo s tem, da raziskujemo, seciramo in podoživljamo svoje bolečine in trpljenje. Trpljenje je zagotovo največja fascinacija, ki jo ljudje imamo in ko si ga pogledaš od bližje te popelje v fascinantne globine. Večina nas išče razlog, vzrok za to, da nam gre v življenju kot nam gre, da nismo srečni, zadovoljni ali bogati. Nedvomno mora za to biti kriv nekdo drug in če nam uspe, da ga najdemo in kaznujemo, potem, smo prepričani, se bomo počutili bolje in življenje se nam bo spremenilo.
In tako gremo na iskanje, nam uspe celo najti vzrok in tistega, ki je "kriv" za vso našo nesrečo in ponavadi gremo še en krog. Nedvomno je arhetip žrtve tisti, ki ga največkrat potrdimo, in se v senčni plati s sodnikom, ki nas nenehno obtožuje za vse kar smo ali nismo naredili, zapletemo pogosto za vse življenje.
Vendar pa nam trpljenje pogosto tako dobro služi, da se nismo pripravljeni odpovedati temu, da nas ta in ta oseba ali dogodek pravzaprav vlečeta navzdol, da nam trpljenje povzroča izjemno težo, ki bi jo lahko kadarkoli odložili, če bi bila taka naša izbira. Vendar raje poskrbimo za to, da drugi plačujejo za to, kar so nam naredili, saj smo vendar upravičeni, da se nam ljudje posvečajo, da nam odstopijo prostor ali nas ujčkajo, ker se nam je v življenju zgodilo toliko groznih stvari in ker trpimo in nas boli. To je zgodba vsakega od nas in verjemite mi, vem iz lastne izkušnje. Eni si zmoremo priznati, za kaj gre, drugi pač ne. In vse je popolnoma ok. Stvar izbire pač.

Vendar pa je dejstvo, ki sem sama spoznala nedavno, da smo celotno paradigmo zdravljenja pravzaprav postavili na eni predpostavki, da obstaja en sam razlog zakaj smo bolni in če nam uspe najti ta razlog, ga odpraviti, potem bomo dobili nazaj svoje zdravje. Mnogi si govorimo, samo še tole prepričanje odstranim, pa sem na konju, samo še tale odnos popravim in potem bom ozdravljen, hkrati pa se nam odpirajo vedno nove in nove in nove fronte.
V resnici ne gre za to, kaj so nam naredili drugi temveč za to, kaj bi mi radi naredili njim, ker so nas razočarali, prizadeli, izigrali, kako bi jih mi radi prisilili v to, da priznajo, da so nas "zajebali", da so naredili napako. In tudi če nam to uspe nismo zadovoljni, ker tega sigurno ne naredijo na način, ki bi bil za nas sprejemljiv in bi nas izpolnil.
In tako vedno znova in znova zastrupljamo sebe. To je tisto kar uničuje naše celično tkivo, smiljenje samemu sebi povzroči, da na koncu sovražimo sami sebe. Uničuje nas to, da drugim ni mar za nas, da jim je vseeno, če jih sovražimo in skozi to ves strup zlivamo nase, na svoje tkivo, na svoje telo. In slej ko prej se nam to začne kazati kot bolezen, fizične težave. Bolezen je samo reakcija na strup, ki ga ustvarjamo v sebi in to je zelo težko sprejeti in požreti.
Zdravljenje se pravzaprav ne more odviti na nivoju razuma, v naših glavah, lahko se zgodi šele takrat ko odpustimo.

In vendar vsi toliko govorimo o odpuščanju, kaj pa to v resnici pomeni?

Odpuščanje pomeni, da ste v situaciji, ko vas je nekdo prizadel, v situaciji v kateri bi navadno udarili nazaj, vendar ste se tokrat odločili, da tega preprosto ne boste naredili. Ko veste, da mu hočete to bolečino, ki vam jo je povzročil vrniti nazaj, vendar veste, da bi mu to povzročilo le še večjo bolečino. In zato ste se odločili, da boste to bolečino prevzeli nase in da jo boste spremenili v ljubezen. Da boste vi prevzeli to bolečino zato, da je drugi osebi ne bo treba. To je odpuščanje. In to je pot preobrazbe. To je pot, ki nam resnično pomaga, da se osvobodimo in da smo vedno bolj srečni.

Gre za odločitev, da se boste soočili s svojimi silami v sebi, tako s senčnimi kot s svetlimi in da boste izbrali svetle sile, v vsakem trenutku vedno znova in znova in znova.
Da boste skupaj z božanskim v sebi našli moč in milost, da boste odpustili.

In to je moja pot. TO je tisto, kar bomo pogledali v seminarju Božansko Bitje modul 3, ki ga najavljam za začetek marca v Novi Gorici in začetek aprila v Ljubljani. Matrica človeškega duha je seminar, ki nas pelje v globine nas samih po tistem, ko smo sebe raztreščili, ko se je naše življenje sesulo, ko se sprašujemo; Zakaj se je to zgodilo meni? Zakaj sem ostal brez službe, oseb, doma? Zakaj? Šli bomo še stopnjo globje od tam, kjer nas pusti večina sodobnih metod terapije, kjer se ustavi večina zdravljenj.
Tokrat gremo v globino naše duše. Kajti, ko v materialnem svetu stvari ne funkcionirajo več, ko enostavno ne razumemo kaj se nam dogaja in zakaj, je čas, da gremo po odgovore v našo dušo. Ponovno se moramo spoznati od znotraj in iti v svoj notranji center skozi naše pečate, ki nam odpirajo vrata v nov svet, v novo zemljo, kot jo mnogi imenujejo.

Na tej poti moramo najprej objeti dejstvo, da nikoli nismo imeli moči. Da smo za stvari, ki so se nam dogajale krivili druge. Prevzeti moramo odgovornost za svoje življenje in predvsem biti iskreni sami s seboj. Morda prvič v našem življenju, kajti v tem, da resnico, ki jo intuitivno zaznamo prikrojimo svojim potrebam smo mojstri. Zato vas vabim, da spoznajte sile, ki ustvarjajo vašo realnost. Ne še eno metodo kako kopičiti še več stvari v svojem življenju in ustvarjati še več teže. Tokrat gremo težo z nas samih opuščati, jo predajati božanskemu v nas.

Spustili se bomo v mistično, kjer bomo ponovno spoznali svojo svetost in božanskost. Spoznali bomo to, po čemer večina hrepeni , vsaj iz svoje izkušnje lahko govorim - svetost moje biti, tega kar jaz sem v resnici.
JAZ SEM, KI SEM - BOŽANSKI.

In tega morda niste vedeli, tako kot sem se jaz v nevednosti spustila v božanskost. Božanskost te vedno vodi v transformacijo, v tisto temeljno, globoko notranjo preobrazbo. Zato DIVINE.SI.

Bodite v cvetju!

Ni komentarjev:

Objavite komentar