Kako prepoznati duhovni glamur in preseči krizo?

Pred nami je čas praznovanja. Polna luna je v starih tradicijah pomenila praznovanje za žensko, saj predstavlja njen polni potencial, njen polni sijaj. In potencial je kot seme, ki ga je potrebno aktivirati s setvijo. Sejemo ob mlaju in ob polni luni se potrdi katera so začela z rastjo in katera ne. Sejanje je potrebno opraviti zavestno, tako kot moramo za to seme kasneje tudi skrbeti, da ga zalivamo s primernimi aspekti.

Učenje zadnjih dni me vedno znova spominja na dejstvo, da smo sami odgovorni za svoje življenje in za svoja dejanja. Vse v kar se spravimo, lahko razrešimo le mi sami. Nihče nas ne bo rešil, nikogar zunaj nas ni, ki bi lahko naredil karkoli, da bi nam bilo lepše. Kar smo ustvarili, moramo tudi razrešiti, v sebi. Seveda je to ko se počutiš kot žrtev izjemno naporno in težko, kajti kar naprej iščeš rešitelja. Zato je prvi korak, da se zaveš, da se vedeš kot žrtev.
Ko sem svojo žrtev razkrinkala in si razjasnila, da sem sama tista, ki kreira svoj svet, sva postali s tem delom mene prijateljici. Dojela sem, da gre pravzaprav za zaveznika, ki mi vedno zelo glasno sporoča, kadar želim prestopiti svoje osebne meje in se narediti za žrtev. Moje popotovanje z arhetipi me je naučilo kaj je to integriteta in kako moramo vse dele sebe integrirati v celoto zavestno, skozi izkušnjo.

In večina nas takoj pomisli na to - kaj moram narediti. Ljudje me sprašujejo "In kaj naj naredim, Taja?" Odgovor ni nikomur všeč, tako kot ni bil všeč meni, ko sem ga prejela stoprvič in sem končno prisluhnila. Kar naprej so mi govorili; NIČ. NE delaj nič. Nisem razumela, kaj mi želijo povedati, saj vendar moraš nekaj narediti, ko te kdo sesuje. In vendar so bili zelo vztrajni, NIČ. 
Potem so mi razložili, tudi stoprvikrat, da ne gre za to, da deluješ, gre za to, da si.
Seveda to poznate, slišali ste o frekvencah in o tem, da moraš Biti to, kar želiš pritegniti do sebe. Vendar se ne zavedamo tega, da smo vse to, kar se nam že dogaja.

In zdaj vam bom povedala še enkrat:" NIčesar vam ni treba narediti." Prenehajte z delovanjem. Nič vam ni treba doseči. Nič vam ni treba narediti.

Namesto tega raje Bodi. Bodi to, kar si želiš, da je del tvojega življenja. Premik iz delovanja v Bit je eden največjih premikov, ki ga je potrebno opraviti in čas je zdaj. 21.12.12. govori točno o tem premiku iz delovanja, iz osredotočanja na zunanji svet, iz iskanja zadovoljitev v zunanjem svetu v notranji svet, v to da samo SI. In to je velik premik, kajti zgoditi se mora v vaši izkušnji, v tem kako živite svoje vsakodnevno življenje in ne v vaši glavi.
Veliko ljudi misli, da so naredili ta premik in vendar se vedno znova znajdejo v starih vzorcih in načinih delovanja. Ne gre za to, da mentalno misliš, da si tam, dejansko je potrebno narediti premik v svoji notranji izkušnji. Da izkušaš to v svojem vsakodnevnem življenju. Da začutiš, kaj pomeni biti kar si. Da to živiš vsak dan in je to tvoja izbira vsak dan znova.

In tukaj nam hodi napoti eden od konceptov, ki so ga v starodavnih šolah misterijev poimenovali upravičenost. Meni je bolj všeč izraz glamur. In vidimo ga kamorkoli se obrnemo. Drek zavit v celofan, pravi moja prijateljica, ki nič nič nagnjena k ovinkarjenju ali olepšavanju stvari. Glamur ustvarjamo skozi ideje in misli, ki jih napačno interpretiramo, ker jih ne razumemo (mentalni glamur), pa tudi skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje, čustva ponosa, navezanosti, ločenosti, skozi občutek nadvlade ali večvrednosti (čustveni glamur).
To vpliva na našo vitalnost, na naš osebni magnetizem in sposobnost kreiranja. Pogosto se odpravimo v svet in kupujemo stvari, ki naj bi nas osrečile. Kupimo si novo oblačilo, novo pričesko, novo šminko in sploh ženske mislimo, da zdaj smo pa čisto nove. Moški si kupijo nov avto ali "novo igračko" in mislijo, da so zdaj pa čisto drugi. Živimo v iluziji, v stanju misli in čustev, ki ustvarijo tančico čez to kar je resnica. In to iluzijo zamenjujemo za resnico. Gre za kroničen problem sodobne družbe, ki ustvarja pretvarjanje, strah, pomanjkanje jasnosti in namena. Ločimo se od duha, od svoje duše in živimo v iluziji zunanjega doseganja, predmetov, ki jih kopičimo v upanju, da nam bodo dali tisti izvorni občutek avtentičnosti, pristnosti, resničnosti. Ločimo se od prepoznavanja lastne nesmrtnosti, lastne božanskosti, dejstva, da smo ljubezen in sočutje. In sočutje pomeni, da sprejemamo sebe v vseh aspektih sebe, tudi v svojem glamurju.

Kot družba se danes počutimo zelo samopomembni, zagledani vase, zadovoljni sami s seboj in ponosni smo sami nase, kaj vse smo dosegli in kako napredni smo. Zaprli smo svoje duhovne oči in sploh ne vidimo, kako je glamur zamenjal odprtost, sočutje do drugih, ponižnost in kako smo otopeli. 
Glamur ustvari energijsko meglico, skozi katero ne moremo videti jasno, ne vidimo resnice in tako se ujamemo v podobe, ki varajo in verjamemo, da so resnične. Nasedemo obljubam, ker so slišati tako dobro in ob tem se na nivoju duše gnusimo sami sebi, kajti zavedamo se, da se prodajamo za precej manj, kot smo vredni in to je bolečina, ki prežema celotno Bit.

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi včasih zdi, kot da so v transu, ujeti v iluzijo, ki jo ponujajo mediji, v iluzijo, da si lepoto lahko kupijo, namažejo na telo ali jo pojedo. Da je varnost v zunanjih stvareh in da nujno potrebuješ zavarovanje za svojo iluzijo, drugače res ne boš preživel. Absurdnost glamurja, ki nas obdaja pa doživlja svoj vrhunec v duhovnem glamurju, kjer ljudje verjamejo, da jih bodo rešili ali osvobodili guruji in ljudje zunaj njih.

Sama že vrsto let sledim načelu, da ne učim ničesar, kar nisem izkusila na lastni koži, kajti le izkušnja je tista, ki jo lahko predaš naprej kot navdih za soočanje z lastno izkušnjo. Ko sem se soočala s svojimi iluzijami, mi lepe besede niso bile v veliko pomoč, dnevne prakse pa so bile neprecenljive. Dojela sem, da tisti, ki imajo oči da vidijo in ušesa, da slišijo letajo nizko pod radarjem in so na voljo samo tistim, ki so se osvobodili iluzije glamurja.

Duhovni glamur vidimo v ekskluzivnosti tistih, ki trdijo, da je njihova pot tista prava in v njihovi nesprejemljivosti, pomanjkanju sočutja do drugih. Vključenost in povezovanje, da deliš z drugimi je nekaj, kar jim je tuje.
Ključno vprašanje, ki si ga morate zastaviti, ko kupujete karkoli v zunanjem svetu je, ali je to tisto, kar je vodstvo moje duše ali moram to kupiti, ker to moram imeti, ker drugače ne ustrezam, nisem sprejet.

Eno največjih razodetij v zadnjih letih je bilo spoznanje, kdaj kupuje moja duša in katere stvari so resnično moje in kdaj kupujem iz svoje osebnosti in mislim, da stvari pač moram imeti zato, da jih imam. Vse kar sem kupila kot posledico navodila duše in mojih srčnih želja še vedno imam in uporabljam, vse ostalo je hitro našlo nove lastnike.

Ljudje smo tako navajeni na vloge, ki jih igramo, na to s čimer se poistovetimo, da sploh ne vemo več "Kdo sem jaz?" In kot že tolikokrat poprej bom povedala isto stvar - kriza nam jemlje naše identitete, naše iluzije, kajti njen namen je, da nas dobesedno prisili v to, da najdemo sami sebe. Kriza je tukaj, da nam pomaga, da najdemo sami sebe. In šli bomo tako globoko vanjo kolikor bolj se bomo upirali resnici in bomo poskušali skupaj držati iluzijo.

Ko se raztrešči tvoja iluzija ostaneš bos in gol. Samo si. Sem kar sem je moj moto zadnjih pet let, odkar so me slekli in sezuli in sem dojela, da stojim na svetih tleh. Svetost je bilo nekaj, kar sem iskala zunaj sebe in v tistem trenutku, v tistem prvem trenutku, ko mi je bila dana, bi jo takoj zamenjala za vse tisto, kar mi je bilo odvzeto. Moje prebujenje je bilo dramatično in trdo. Upirala sem se in nisem hotela razumeti. Kričala sem in brcala, grizla in se borila, dokler mi niso vzeli še tega. In ker sem res trmaste sorte, sem šla čisto do podna, ker enostavno nisem hotela videti. V otopelosti in vdanosti v usodo je končno posijal žarek hvaležnosti in takrat sem dojela. Pa ni treba, da gremo na tak način po tej poti. Čeprav je res, vsak se bo moral soočiti s svojim glamurjem. Ni druge poti. 

Zadnja leta poslušam nekaj, kar so zelo modro poimenovali Kompleks Plemenitosti, ko so ljudje mnenja, da notranje delo enostavno ni potrebno zanje. Da se bo zgodilo samo od sebe, da se njim pač ni treba soočati z vsemi temi stvarmi s katerimi se moramo soočati nekateri. Iluzija govori o tem, da to pač morajo narediti vsi ostali, njim pa tega ni treba, iz nekega nepoznanega razloga so izključeni iz tega filma.

Ljudje so očarani nad dejstvom, da so ta-in-ta mojster, da obvladajo vse te tehnike in vendar so se ogradili in so izgubili lastno pristnost in stik s svojo dušo. Nova energija, ki z velikimi koraki vstopa v našo sredino prinaša razsodnost, razumevanje kdaj smo v osebnosti, kdaj iz nas kriči naš ego in kdaj smo v duši. Radar za razsodnost aktiviramo s tem, ko opustimo svoje iluzije in prepoznamo svojo avtentičnost in pristnost.

Ko takole spremljam različne forume in facebook sporočila, ki se prikazujejo na mojem zidu si ne morem kaj, da ne bi včasih z začudenjem in hkrati s sočutjem spremljala številne neumnosti, ki jim ljudje verjamejo in jim nasedajo. In tega je vedno več. 
Razsodnost med resnico in astralnimi projekcijami, ki jih lahko zaznaš skozi sporočila, ki jih ljudje objavljajo je ključnega pomena. Številna sporočila, ki jih lahko prebiramo dnevno so astralne projekcije, ki izhajajo iz nerazumevanja in napačne interpretacije, kar ustvarja neravnovesje v čustvenem smislu in izraža polarnost. Preprost znak, da je nekaj zgolj astralna projekcija je strah, ki sije iz sporočila. Kajti duh nam ne daje sporočil, ki bi bila prežeta s strahom. Ego pa je v tem mojster. Kanalizirana sporočila se vedno filtrirajo skozi osebnost človeka, ki sporočilo podaja in samo od tega koliko njegovega notranjega svinca je uspel skozi notranjo alkimijo predelati v zlato je odvisno, kako čisto je sporočilo, ki steče skozi njega.

Duša ima kvaliteto stabilnosti, varnosti in osrediščenosti v energiji brezpogojne ljubezni, ki samo je. Nima nobene potrebe po delovanju, doseganju in razkazovanju. Je kar je.
In eden najboljših napotkov, ki jih lahko dam, za prepoznavanje duhovnega glamurja in glamurja kakršne koli oblike je, da se obrnete k svoji duši in z razsodnostjo prepoznate ali gre za modrost ali iluzijo, ali je to kar dobivate resnica ali ne.

Ko ti nekdo odstre tančice iluzije jo zlahka prepoznaš, dokler si ujet med njene meglice, je prepoznavanje malce težje. Vendar te vedenje osvobaja, resnica je tista, ki te osvobodi. In to kar nas drži v iluziji je nevednost in ignoranca.

In ker se igra na Zemlji spreminja, kar povzroča zmedenost in nerazumevanje pri mnogih, sem v novembru pripravila štiriurno srečanje na temo Manifestacija vs. Kreacija. V tem druženju želim osvetliti razliko med tem kako ustvarjamo stvari v zunanjem ali v notranjem svetu, kjer bo beseda tekla ravno o tem, kako je nujno potrebno svoje zavedanje iz zunanjega sveta obrniti v svoj notranji svet. Kako preseči iluzije? Kako uresničiti svoje srčne želje, glede na to, da stari načini doseganja ne delujejo več kot smo bili vajeni. Kaj je magnetiziranje in kako doseči učinel privlačnosti? Ter zakaj je avtentičnost tako ključna za naš premik onkraj portala 12:12:12?


Mesec pred nami bo intenziven in preizkušnje bodo vedno bolj del vsakodnevne prakse. Ključno je, da presežete nevednost in nehate ignorirati, da se zaveste kakšne so opcije in kako izbirati to kar si želite. Presezite iluzijo, presezite krizo s tem, da kreirate iz svoje duše, iz svojih srčnih želja.
Izbirajte modro!

Namarie

Taja Albolena

DIVINE.SI

P.S.: O duhovnem glamurju v svoji knjigi Glamour, A World Problem piše Alice Bailey.

Upanje umira zadnje ...

Kolikokrat ste v svojem življenju naredili nekaj, za kar veste, da ni dobro za vas, pa vseeno ponavljate eno in isto zadevo vedno znova in znova? In kolikokrat ste naredili nekaj, pa ste si za sveto obljubili, da tega ne boste več naredili? In kolikokrat ste potem to ponovili? In še enkrat? Tako radi bi se prepričali, da ni naša krivda, vendar na našo nesrečo, ne moremo zanikati. 

Vsi ljudje smo taki. V svojem življenju sem pogosto delala ene in iste napake. In vsakič sem z glavo tolkla ob zid, hotla na silo spremeniti stvari, pa sem naslednjič padla na isto finto. Najprej je bilo po nesreči, kasneje iz navade. Tako je življenje. Saj poznate pet stopenj reševanja zadev, kajne? 

Vedno znova se premikamo skozi pet stopenj reševanja zadev.  

Prva stopnja: 

Hodim po ulici. Na pločniku je globoka luknja. Padem noter. Izgubljen sem. Nemočen sem. To ni moja krivda. Celo večnost traja, da najdem svojo pot ven. 

Druga stopnja:

Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Pretvarjam se, da ne vidim luknje. Spet padem noter. Ne morem verjeti, da sem spet na istem mestu. Vendar to ni moja krivda. Še vedno traja celo večnost, da zlezem ven.

 

Tretja stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Vidim jo, da je tam. Spet padem noter ... stvar navade ... vendar imam odprte oči. Vem kje sem. Moja krivda je. Takoj zlezem ven.

Četrta stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Grem okoli nje.

Peta stopnja:
Izberem drugo ulico.

In ključno je to, da je na koncu vse stvar naše izbire. Vedno lahko izberemo drugo ulico.

Gre za prispodobo, ki jo vsi lahko preslikamo na svoje življenje. In to kar nam daje je upanje. Upanje, da bomo nekoč prišli do točke, kjer ne bomo več na avtomatskega pilota, do točke, ko bomo zavestno izbrali drugo pot.

V življenju vedno znova padamo v iste luknje. Vedno znova ustrežemo ljudem na iste fore. Pa mislimo, da smo že vzeli lekcijo, pa ugotovimo, da smo zopet padli v isto luknjo. In takih lukenj imamo veliko. Starši, partnerji, sestre, brati, otroci, sodelavci. Kje vi padate v svoje luknje?

 

Vsi imamo enako možnost, da lahko spremenimo stvari v svojem življenju. Vsi imamo možnost, da spremenimo odločitve, ki so nas peljale po tej ulici in proti luknji na pločniku. Vsi imamo v sebi moč, da rečemo NE, da stopimo okoli luknje. In sčasoma najdemo tudi drugo pot. Seveda gre za proces, pa vendar je res, da ne glede na to, kaj je v vašem življenju vaša globoka luknja, obstaja upanje. Obstaja upanje, da boste našli svojo pot okoli te luknje in da boste sčasoma našli tudi drugo pot. Da boste prenehali s svojimi slabimi navadami, da boste spremenili vedno iste napake, ki jih ponavljate. Vsak sčasoma najde nov način življenja. Vsak lahko izbere življenje brez "luknje v pločniku".

Vprašanje je samo ali ste voljni nekaj spremeniti. Ali ste voljni, da spremenite svojo rutino in poiščete drugo pot? Vprašanje je, ali imate upanje.

Upanje vase, upanje v svet, upanje v dobroto.

In povem vam, upanje vedno umira zadnje. 

Namarie

Taja

P.S.: Zgodba je povzeta po Avtobiografiji v petih delih avtorja Njošul Khenpo.

Rojena sem, da sem Unikat

Leta sem iskala TO, kar iščemo vsi IZPOLNJENOST. Iskala sem jo povsod - zunaj sebe, kot to dela velika večina. Očara me dejstvo, da sem poizkusila mnogo stvari in vendar na koncu skesana odkrila ... NE ne morem je kupiti, ne morem je obleči, ne morem je namazati nase in ni ga človeka na svetu, ki bi mi jo lahko dal. Izpolnjenost je stvar izbire in zavestno izbiraš lahko šele, ko si prevzel polno odgovornost za svoje življenje. Nihče ne more ničesar storiti zate ali namesto tebe, samo TI lahko dopustiš, da se zgodi ali pa NE dopustiš. Izbira je v obeh primerih samo Tvoja. In pomembno je razumevanje, da ne gre za mentalno izbiro, ko uporniško ali iz volje v sebi rečeš, da je pa to zdaj tako. Ni v glavi. Čutiš jo. Otipljiva je. Izbiraš namreč s svojim telesom, s svojim srcem.

Veliko lepih besed sem prebrala v zadnjih 20+ letih od kar sem stopila na svojo notranje popotovanje in vendar je tako malo tistih, ki te vodijo tja, kamor moraš iti, da najdeš izpolnjenost, po kateri hrepenimo vsi.

IN tako različni smo si. Moški jo najdejo v praznini. Ženske pa smo svet zase. Vse kar delim zadnji dve leti so moje izkušnje, moja bolečina, moja frustracija, ko sem spoznavala, kako globoko nesrečna sem bila v moškem svetu praznine. Ženska v moškem svetu svobode in praznine poskuša to praznino zapolniti - s stvarmi, s hrano, s substancami, z moškimi, z delom, z otroci, ... In je v svojem neuspehu vedno znova ranjena. Pa ne le ranjena, zmedena, kajti po vseh parametrih družbe bi vendar vse kar je dosegla moralo zadostovati za to, da čuti izpolnjenost. Naučili so nas, da izpolnjenost dosežemo, da je potrebno zanjo nekaj narediti. In nič ne bi moglo biti dlje od resnice. In ko je ženske ranjena, vesno znova zapira vrata svojega srca za svet. 

In svet, ki ga gledamo zunaj sebe smo ustvarili MI. In ženske s svojimi polomljenimi krili in ranjenimi srci vzgajajo naslednje generacije otrok in kreirajo svet, kjer ni nežnosti, kjer ni mehkobe, kjer ni ljubezni, ker je ne najdemo v sebi in je ne znamo dati SAME SEBI. Najprej sebi! In ker je ne najdemo v sebi, je ne moremo dati svetu, ne glede na to, kako srčno si to želimo.

Ženske 21. stoletja se bojimo odpreti, bojimo se ljubiti brezpogojno in se zapiramo vase. In v tej svoji šibkosti, ki jo čutimo v sebi, k sebi pritegujemo točno to, česar nas je strah, premoč, nadvlado, strah, bolečino, ranjenost, solze. In to vedno znova in znova in znova.

Žensak mora odkriti, da je Kreator, ki ustvarja. Ženske imamo v celični matrici to sposobnost kreacije. To je nekaj, kar najm je dano, je v nas. In vendar je potrebno to prepoznati, si priznati in zavestno izbrati, da bi lahko to svojo sposobnost tudi živele.

In ne govorite mi o motivaciji in o pozitivnem razmišljanju, ko moje srce krvavi ob tem, kako vedno znova ranim tiste, ki jih najbolj ljubim in kako vedno znova ranim sebe. 
Šla sem skozi svojo fazo pozitivizma in afirmacij, skozi fazo motivacije, ko sem verjela, da te lahko nehko zunaj tebe nakuri, da si uspešen in lahko narediš karkoli želiš. Opazovala sem mojstre te igre, kako so za zaprtimi vrati svojo tehtnico vedno znova prevesili na drugo stran in svoje frustracije in bolečino zlili na tiste, ki so jim bili najbližje. Ko se trudiš biti pozitiven in super se vedno znova pokaže senčna plat, ki se hoče izraziti. In poznam to igro, boleča je. Zadala mi je mnogo globokih ran, ki jih nisem hotela videti do nedavnega.

Motivacija, ki izhaja iz volje, doseganja, ciljev, dokazovanja je nekaj, kar ženski ni pisano na kožo. Lahko jo usvoji, kajti ženske smo zelo dobre v učenju in povzemanju stvari, da zadovoljimo ljudi okoli sebe. Konec koncev smo udomačene, da zadovoljimo moške v svojem življenju. In vendar smo pozabile, ker nas niso poučili o tem, da nam to prinaša veliko trpljenja, kajti ženska izvorna matrica nima veze z doseganjem ali dokazovanjem, to je zapis moške matrice. In čas je, da ženske stopimo v svojo žensko matrico soustvarjanja, povezovanja, sodelovanja. Kjer ne dosegaš in ne deluješ ampak si to kar si.

In rodila si se, da si Unikat. Vsaka ženska je Unikat. Edinstvena si, enkratna, neponovljiva. In čas je, da začutiš to, po čemer hrepeniš ... IZPOLNJENOST. Izpolnjenost v svoji polnosti, v svoji ljubezni, v gibanju, pretoku. Čas je, da objameš sebe, tako kot si in zaživiš svojo polnost.

In to je vizija DivineWoman Blueprint programa ... izpolnjenost in to, da postaneš najsrečnejša Ženska na svetu. Vprašanje je samo, ali si boš dovolila, da se to zgodi TEBI.

Objemi sebe. Ljubi sebe. Bodi, kar si. Kajti ti si Božanskost, potopljena v Božanskost, ki sama sebe izkuša kot individualni vidik Božanskosti.

Namarie

Taja

P.S.:  Več o programu na spletni strani www.divine.si  in na FB strani
https://www.facebook.com/DivineWomanBlueprint 

Ali lahko osrečiš nesrečno žensko?

Ko sem podprla zelo radikalno izjavo Dalaj Lame, da bomo zahodne ženske rešile svet, se mnogi moški in tudi ženske niso strinjali z menoj. 

Pa sem jim postavila vprašanje: "Ali lahko osrečiš nesrečno, nezadovoljno, depresivno žensko?"
Vsi vemo kako je to videti, zato sem pričakovala, da se bodo strinjali z menoj. Večina se je zaprepadeno strinjala z menoj, da ne moreš osrečiti nesrečne ženske. Pravzaprav je v takem primeru bolje, da nisi prisoten in se zato raje umaknejo, so se strinjali mnogi izmed vprašanih.

Če sem eno stvar res osvojila v svojem življenju je to Resnica, da moški ne more osrečiti ženske. In pika. Sploh ni debate. Tudi druga ženska ne more osrečiti nesrečne, nezadovoljne ženske. To lahko naredi le vsaka zase. Sama zase. In ko je srečna ženska, je z njo srečen ves svet! Mi verjamete?

Poglejte v svoj mali svet, v svojo družino in opazujte, kako se vedejo družinski člani, ko je mama nasrečna in zagrenjena? Vsak se skrije v svojo luknjo, da si le ne bi bili napoti. Premikajo se kot miške in vse je zakrčeno, stisnjeno, temno. In kako se vedejo takrat, ko je srečna in zadovoljna in žari? Ves svet žari skupaj z njo. Vsi so zadovolni in srečni, da je le ona srečna.

In od tukaj moj navdih, da moramo ženske najprej vzeti v roke same sebe in pri sebi narediti to spremembo. Ženske moramo najprej osrečiti same sebe, namesto da to pričakujemo od svojih moških, od svojih otrok, od svojih sodelavcev, prijateljev, od zunanjega sveta.

DivineWoman Blueprint je nastal z namenom, da Ti postaneš najsrečnejša Ženska na Svetu in narediš v svetu točno TO, kar je tvoja Misija, za kar si se rodila.
In če želiš živeti svojo misijo, moraš najprej osrečiti sama sebe.

Pet let sem rabila, da sem dojela, da je to, da se počutim kot najsrečnejša Ženska na Svetu ključ do izpolnjenosti, harmonije, polnosti mojega življenja, prijaznosti in ljubečnosti.
Sprememba v življenju ženske, ki je prevzela vso odgovornost za svoje življenje in svoje počutje je kot da bi nekdo prižgal Luč. In to vedo povedati vsi njeni najbližji.

Moški ne more osrečiti ženske, lahko pa jo naredi še bolj srečno. In to je točno tisto, kar je moje sporočilo.

Ženske so tiste, ki lahko in ki bodo spremenile Svet! Iz sebe navzven.
In da bi to lahko naredile, morajo najprej osrečiti same sebe.
Seveda lahko to naredi vsaka sama, vendar je za to potreben čas - meni je vzelo PET LET mojega življenja, da sem dojela in izmojstrila to, kar lahko s teboj delim v enem vikendu.

Trenutno nimamo vzornic, nimamo zgledov, redke so ženske, ki so v svoji polni moči ženske esence v sebi, in še te je potrebno iskati z lupo. Me smo tiste, ki bomo za zgled našim otrokom in kasnejšim generacijam.

Vprašanje je, ali si pripravljena na popolno preobrazbo?
Si pripravljena na to, da se zabavaš, uživaš, se radostiš in narediš nekaj samo zase?
Udomačili so nas, da ustrezamo, udomačili so nas, da sebe postavljamo na zadnje mesto, to so zgledi, ki smo jih imele me. Hočemo res tak zgled prenesti na naslednjo generacijo?

Jaz sem izbrala, da sem ZA spremembo, jaz sem to izbrala za svoje otroke in svoje vnuke, za vse otroke Sveta, saj želim, da se igrajo, da se zabavajo, da uživajo življenje in čutijo mir in izpolnjenost v sebi. In vem, da morem zato premakniti svojo rit in narediti vse kar je v moji moči, da to naredim najprej sama zase, kajti zgledi vlečejo.

Pa TI?

Pridruži se mi. Spoznaj sebe, spoznaj kaj je tisto, kar te izpolnjuje, spoznaj kaj te osrečuje in postani NAJSREČNEJŠA ŽENSKA NA SVETU.

Postani del gibanja https://www.facebook.com/DivineWomanBlueprint 

Namarie
Taja

Konec sveta ali?

Zabava me, ko berem številne neumnosti, ki v zadnjem času krožijo po spletu in preko pošte. Hkrati pa se sprašujem koliko ljudi je ohranilo zdravo pamet in notranjo razsodnost, da vedo, kaj je resnica in kaj so blodnje prestrašenega Ega? Glede na to, da že nekaj časa svet vodijo psihopati, ki so otopeli v svojem svetu in ne čutijo empatije, sočutja ali ljubezni se upravičeno lahko sprašujemo kam gre ta svet. Če nekdo odkrito dvomi v sposobnost ljudi, da bodo našli izhod iz svojih notranjih kriz, ki se odslikavajo v krizi, ki jo izkušamo zunaj nas, potem se res lahko vprašamo komu sledimo in komu dovolimo, da upravlja z našim svetom.

Glede na možnosti in število informacij, ki so na voljo, me vedno znova preseneča, kako omejeno gledamo na svet, na prihodnost in na vse kar kreiramo. In v zadnjem času je kreacija resnično ekspresna. 
Sami izbiramo realnosti, ki jih kreiramo zase in hkrati s svojimi izbirami pripomoremo h kolektivni naravnanosti. In ko takole gledam kaj je po televiziji, kaj se bere, s čim se obdajamo se upravičeno sprašujem kako to, da smo sploh še med živimi. Napovedi so zelo črnoglede.

Razsodnost je trenutno tista veščina, ki jo je nujno razviti, če želimo preživeti vse kar se dogaja na energijskih ravneh. Toliko možnosti in izbir je na voljo, da velika večina skače iz ene realnosti v drugo in se ne morejo odločiti, katera je njihova in kje ostati. Še vedno je nesporno dejstvo, da se krepi tisto, čemur dajemo svojo pozornost, čemur namenjamo svoje misli in kamor teče naša energija. To je zakon privlačnosti. In res je, da je ohranjanje pozitivne naravnanosti v obliki vsakodnevne prakse, dobrih navad, ki te krepijo in podpirajo nekaj, kar je za mnoge izziv. Pa vendar ni nemogoče in vsak od nas ima izbiro kaj naredi s svojim življenjem.

Ne, ne bo konec sveta, vsaj ne v kataklizmičnem smislu, kot si mnogi predstavljajo. 21.12.12 bo Zemlja še vedno stala kjer je, ne bo je razneslo, le da se že dogaja izjemna poravnava, ki smo ji bili priča pred 26.000 leti, ko se centralno sonce poravna z našim soncem in pride do edinstvene povezave na nivoju zmajevih energij, aksiatonalnih silnic Vesolja, ki omogočijo nalaganje informacij iz samega Vira. To lahko prinese s seboj osvoboditev ali pogubo, odvisno od vaše percepcije, od vašega pogleda na svet.

Znana je zgodba dveh zapornikov, ki skozi rešetke gledata na dvorišče. Eden vidi zvezde in drugi blato na tleh dvorišča. Ta pogled ostane tudi po tem, ko prideta ven iz celice in ta pogled je tisto, kar moramo spremeniti v sebi in to lahko naredi le vsak posameznik zase.

Dolgo časa sem se v svojem življenju ukvarjala s težavami in svojim notranjim "drekom" dokler nisem dojela, da bolj ko kidam, več ga je. Dojela sem, da bi bilo zelo modro stopiti ven iz dreka in se usmeriti na cvetje, ki je zraslo, ko sem tako obilno gnojila svojo notranjo zemljo. In sem se raje usmerila na cvetje, na to v čemer resnično uživam in kaj me izpolnjuje v življenju. Notranja preusmeritev na drugo časovno vzporednico, na notranjo časovno dimenzijo je v celoti spremenila moj pogled na moje življenje. In ko poslušam o vesoljcih, teorijah zarote in vsemu česar bi se morali bati se včasih vprašam; Kako jim to služi?
Kako ti služi, da se ukvarjaš z nečim, česar ne moreš dokazati, kar je neoprijemljivo in kar v tebi vzbuja ... karkoli že prinese na površje, razen s tem namenom, da se soočiš s svojimi notranjimi občutki in nato nadaljuješ s svojim življenjem. 

Veliko stvari imamo ljudje okoli sebe, ki se nam zdijo pomembne in s katerimi se ukvarjamo. In na koncu koncev pozabimo živeti, pozabimo uživati v življenju, ki ga ustvarjamo in se ukvarjamo s celim kupom stvari, ki so kot krama v vašem domu, le preusmerjajo vašo pozornost stran od vas.

Če vas zanima, kaj je resnično pomembno za vas si predstavljajte, da imate samo še en mesec življenja. Kaj bi bilo pomembno v vašem življenju? Kako bi preživeli svoje dneve? Kaj bi ohranili v svojem življenju in kaj bi odpadlo?

Kriza, ki je le "preobrazba" skozi katero moramo iti vsi mi, je točno to. Šla bo tako daleč v vašem življenju, dokler ne boste opustili vse na kar ste navezani, dokler ne bo vse, kar je nepomembno odšlo, samo zato, da bi nadomestilo to, kar je resnično vredno za vas. In krizo ustvarjajo smrti, odpuščanja, izgube, kajti le takrat imamo to priložnost, da spustimo matrico, ki jo držimo, se je oklepamo, takrat se sesuje, razpade, enostavno vse izgine. In kaj naredimo z vso osvobojeno energijo je izbira vsakega posameznika. Kam se usmerimo po tem, ko nam razpade življenje je naša izbira. Lahko v krizo, lahko v zgodbe, lahko v medije, lahko v strah, lahko v izgubo, vendar je precej bolj modro, če zberemo svojo energijo in se usmerimo v to, kar si želimo in ne v to, česar se bojimo.

Razsodnost je tukaj ključnega pomena. Kako izberemo zase to, kar si želimo? V sebi moramo vedeti kaj si želimo. In to je včasih precej težje, kot to česar nas je strah.
Družba nas je naučila in skozi udomačevanje smo si potrjevali to, kaj hočejo od nas drugi. In tako enostavno pozabimo, kaj si zase resnično želimo mi sami. Osebno sem rabila tri močne pretrese v svojem življenju, da sem dojela lekcijo in se končno obrnila vase. Najtežja stvar v moji izkušnji je bilo to, da neham delati usluge drugim in da končno enkrat naredim nekaj zase. Lažje reči kot narediti, vendar smo vsi mi pred to isto odločitvijo. Kaj je tisto, kar si tvoje srce resnično želi? Kaj so tvoje srčne želje?

Kajti tvoje srčne želje so tvoja realnost, to je tisto, kamor se moraš usmeriti, to je tisto, kar podpira tvoja duša in to je tisto, kar bo potencirala energija iz centralnega sonca s katero se usklajujemo. Časa nimamo več veliko. Zato je skrajen čas, da se nehate ukvarjati z zunanjim svetom in najdete svojo srečo, svoje zadovoljstvo ... v sebi. Kajti le tako boste lahko prispevali k splošnemu dobremu, le tako boste kreirali Zlato Dobo, Novo Zemljo. Služenje drugim se začne s tem, ko odkriješ kdo si in kaj si želiš, kaj so tvoji potenciali, v čem resnično uživaš in da to deliš s svetom. Služenje nima veze z žrtvovanjem in mučeništvom, to so napačne informacije.

21.9.2012 jesensko enakonočje je tisti ključ, ki nas vodi po aksiatonalnih linijah vzporednih realnosti tja, kamor izbiramo. Bodite modri v svojih izbirah, kajti kreirate svoje življenje. Kaj izbirate zase? Ljubezen ali strah? To je vaša izbira! Energija enakonočja je še vedno močno prisotna, kajti na nivoju duše nam je odprla mogočne notranje vpoglede in vrata v novo realnst duha.

Čas je, da začnete uživati v svojem življenju. Brez če bi in ko bom. Uživati s tem kar imate, tukaj kjer ste, je ključ do Zlate Dobe. V tem trenutku, tukaj in zdaj. In to je umetnost. Umetnost zadovoljstva. Umetnost izpolnjenosti. Umetnost življenja. Da narediš največ kar lahko s tem kar imaš. Brez izgovorov, da nimaš... in da boš, ko boš imel ... 

Živi tukaj. Živi zdaj. Bodi zadovoljen. In izpolnjen. Kjer si, s tem kar imaš. To je umetnost.

Uživaj na polno!

Namrie
Taja

Kaj izbiraš zase?

Se vam ne zdi, da bi bil počasi že čas, da se nehamo ukvarjati s strahovi, s tem česar nimamo in namesto tega svojo pozornost raje usmerimo na to, kar imamo?
Ljudje veliko preveč stvari jemljemo za samoumevne, pa to niso. To, da imamo dom, avto, družino, otroke, partnerja niso samo po sebi umevne stvari. To so blagoslovi. In čas je, da pogledamo, kje se nahajamo, namesto da se skozi ukvarjamo s tem kje nismo.

Ugotovila sem, da je kriza prišla kot rešiteljica, kajti to kar je njeno osrednje učenje je, da začnemo ceniti to, kar imamo. In dokler ne bomo dojeli tega sporočila, bo vsak dan slabše. Kaj ti to čemur dajemo svojo energijo raste.
In močno upam, da bodo ljudje kmalu dojeli, da je kriza učiteljica in da moramo vzeti njeno lekcijo. Da ne gre za varčevanje in za to, da zategujemo pasove in si vedno manj privoščimo, da se omejujemo in smo vedno bolj nejevoljni. Pomembno je, da dojamemo, da gre za preobrazbo in ta preobrazba od nas zahteva odločitev, kaj podpiramo, kaj izbiramo v svojem življenju. Čemu namenjamo svojo pozornost manjku ali obilju?

Vikend sem preživela v družbi meni dragih ljudi in vendar sem vedno znova ugotavljala, kako močno smo ujeti v stare spone kritiziranja, obtoževanja, prelaganja krivde na druge, češ oni so krivi.

Trenutna klima v državi je zelo prestrašena. Se vam ne zdi, da bi bilo modro kaj narediti v zvezi s tem? Da začnemo pri sebi.
Namesto pritoževanja, jamranja in strahu kar bo, bi bil že čas, da se polno zavemo, da smo mi tisti, ki kreiramo. In da, če se osredotočamo na strah je to tisto, česar bomo imeli še več. In če lažete sami sebi in zanikate svoje strahove in mislite, da se osredotočate na pozitivne stvari, niste naredili tega, kar mislite, da ste naredili.

Kreiramo s svojimi občutki in ne s svojimi mislimi. Če vas je strah, je to tista vibracija, ki prevladuje. In ne mi govoriti kaj nimate in kako slabo vam gre, kajti vsi poznamo, tudi sama sem bila tam.

In vendar vem, da imamo izbiro kam vsak dan usmerimo svojo življenjsko energijo. Vsak dan namreč dobimo 100% življenjske energije, paket, s katero razpolagamo in jo prerazporejamo čez dan. In energija sledi vaši pozornosti. Če je vaša pozornost usmerjena na probleme in na to česa nimate, verjemite mi iz prve roke vam povem, da boste točno tega imeli še več. In če se osredotočate na pomanjkanje in to, da ni, bo to raslo in bo tega še več. Sem naredila daljši eksperiment na to temo in vem, da je kreacija stvar frekvenčnega ujemanja. To kar daješ iz sebe, dobiš nazaj. Frekvenca, ki jo izžarevaš pritegne k tebi ujemajočo frekvenco. In ta frekvenca so vaši občutki, ne misli. Če se počutite žalostni, prestrašeni, besni, je to tista frekvenca, ki deluje. In če čutite zadovoljstvo, izpolnjenost in radost ob tem kjerkoli že ste, je to tisto, česar je vedno več v vašem življenju.

Frekvenca, ki jo dajete iz sebe je izbira. To je vaša odgovornost.
Vi kreirate svoj svet. In vsak soustvarja svet v katerem živimo. Nihče tega ne more narediti namesto nas. Mi smo tisti, ki bomo ali rešili ali zavozili ta svet. Vprašanje je samo, kaj izbirate v svojem življenju.

In ja, seveda ni enostavno. To niso afirmacije, ki si jih ponavljate in upate, da bo delovalo. Gre za vsakodnevno izbiro, gre za disciplino tega, da ne glede na to kaj se ti dogaja vedno znova izbiraš zadovoljstvo in izpolnjenost. In ko si soočen z izzivi, da se soočiš z njimi in si jih ne zanikaš, češ saj meni gre pa tako super. Ne, trenutno sem žalosten, zakaj že? Gre za to, da se soočiš s stvarmi, ki so trenutno prisotne, pa tudi da jih presežeš, namesto, da se z njimi boriš ali jih zanikaš v sebi. Tudi to, da se zatakneš v njih ni najboljša izbira. 

Čas je, da se zavemo, da imamo vedno izbiro. In na nas je. da vedno znova izbiramo tisto frekvenco, ki jo pač izbiramo.

Jaz vedno znova izbiram ljubezen in izpolnjenost, zadovoljstvo in polnost življenja. In ko me življenje zabriše ob tla se zjočem, si obrišem kolena, se ponovno postavim na noge in se spomnim, kaj sem izbrala, la izbiram vsak dan. In tako iz trenutka v trenutek, 24/7. Gre za prakso, gre za novo navado.

In kaj izbiraš ti zase?

Namarie
Taja

Samo bodi!

Univerzum nam vedno daje usmeritve. Vedno smo vodeni, če smo se voljni predati toku življenja in spustiti kontrolo. Včasih me preseneti, ko gledam pri sebi, kako s pomočjo kontrole vzpostavljam občutek varnosti in stabilnosti, vsaj mislim tako, pa se hitro ujamem. Največji paradoks življenja je nedvomno v tem, da kontrolo nad svojim življenjem dobiš takrat, ko se uspeš prepustiti toku življenja. Bolj ko se uspeš prepustiti in samo biti, bolj občutiš avtentično moč v svojem življenju.

Večina preveč nadzoruje svoje življenje in ljudi v njem in se zaradi tega zakrči, loči, oddalji in izgubi občutek zase. Zanikanje samega sebe je ena izmed ključnih ranjenosti, ki nas ovirajo na naši poti Ljubezni. Zanikanje vodi v izdajo zaupanja, resnice in tega kar resnično čutimo s tem, ko pobegnemo stran od težav. Običajno stvari zanikamo tako, da se premaknemo v svojo glavo in najdemo cel kup argumentov, zakaj imamo prav. Um je prepoln izgovorov, sodb, razlogov in obtožb. Ko zanikamo svojo bolečino in boleča čustva v sebi, v resnici zanikamo ljubezen in resnico. Ločimo se od tega po čemer najbolj hrepenimo.

Zanikanje lahko pozdravite le z ranljivostjo, s tem, da si dopustite, da se odprete, čutite svoja boleča čustva, vse kar je zakopano pod masko persone, ki pravi, saj je vse v redu. Popolno razkritje je ključ, da presežemo zanikanje in ob tem je ranljivost prva stvar, ki si jo moramo dopustiti.

Vedno znova me preseneti koliko svoje življenjske energije porabljamo za to, da stvari skrivamo sami pred seboj. Šokira me, ko vidim ljudi, ki komaj živijo, pa kljub temu niso pripravljeni popustiti prijema svojega nadzora in samo biti. Pogosto šele po tem, ko se prepustimo ugotovimo kako napeti smo bili in kako močno smo se trudili, da smo obdražali iluzijo kontrole in nadzora v svojem življenju. Od nas zahteva velik napor, da držimo iluzijo nedotaknjeno. Pravzaprav smo ujetniki svoje realnosti.

Ko v polnosti objamete karkoli ste skrivali sami pred seboj, se začne resnično zdravljenje, kajti šele ko si dovoliš, da v polnosti čutiš svojo bolečino, lahko izbereš med bolečino in zadovoljstvom. Prvi korak je vedno priznanje, ko pogledaš in stopiš direktno noter in samo si.

Ko si dovoliš čutiti to kar je, se pokaže resnica in hkrati prepoznaš, da imaš izbiro in da lahko izbereš drugače kot si vajen. In da si dopustiš, da si ranljiv in da čutiš, moraš biti ponižen v sebi. Težke situacije nas vedno naredijo ponižne. Ponižne in ne ponižane kot radi zamešamo ta dva izraza. Ponižnost je pripravljenost sprejeti to kar je. Ko samo si. Si sprejemljiv, se prepustiš toku in dopustiš, da te življenje vodi. Sama rada rečem, da moramo vedeti, kako se usmerjeno prepuščati, da natančno veš kam greš in hkrati dopustiš Vesolju da te vodi po najboljši možni poti do tja.
Ponižnost je zadnja stvar, kamor si želi um. Srce zna biti ponižno, kajti ve, da je ponižnost največja moč.

Ponižanost na drugi strani je povezana z zasramovanjem in sramom. Ko smo zasramovani imamo občutek, da smo izločeni, da smo nezaželeni, da ne pripadamo in nismo vredni, da živimo ali obstajamo. Pri ponižanosti imaš občutek nemoči, ko misliš, da je s teboj nekaj hudo narobe. Ponižnost na drugi strani te ojača, te naredi močnejšega, saj ti razkrije avtentično moč tvoje duše. 

Zanikanje je precej bolj del našega življenja kot si mislimo in pogosto je del našega kritika, našega sodnika, ko sami sebe v sebi zanikamo, da ne bi izpadli smešni, čudni, ko hočemo ustrezati in zato zanikamo sami sebe in svoje talente in sposbnosti.

Soočenje s svojimi notranjimi ranami je ključno za to, da se lahko osvobodimo in samo smo. Vsi moramo to narediti pri sebi, da se osvobodimo in stopimo v svojo pristno, avtentično naravo.

Čas je, da se osvobodite in polno zaživite svoje življenje. Kaj menite?
Soočite se s seboj in objemite celega sebe.

In če na svoji poti potrebujete pomoč, vas vabim na enodnevno druženje Pot Ljubezni to soboto.

Samo bodi. Bodi ljubezen. Bodi življenje. Bodi svetloba.

Namarie
Taja