Gledala sem franconsko dokumentarno oddajo o tem kaj vse počnemo s planetom in kako se to kaže v resničnem življenju mnogih po svetu. Zastrupljanje jezera v Keniji zaradi gojenja vrtnic, ki jih lahko kupimo v trgovinah po vsej Evropi, morje smeti v oceanih, ki ubijajo na tisoče delfinov, želv in albatrosov na Havajih, smetišča na čudovitih plažah, ki jih morje izpljune na kopno. Bolečina je bila izjemna in je zarezala globoko.
Pa ne zaradi Zemlje. Pogosto rečem in še vedno stojim za tem, da nas Zemlja le opazuje, ko bomo presegli njene meje, bo le parkrat kihnila in se stresla in človeštvo verjetno ne bo preživelo. Kako graciozno je Zemlja prevzela svoje mesto tiste, ki nam je vodnica na tem popotovanju v ozaveščanje sebe. Univerzalni zakoni pravijo; Kot je zgoraj je tudi spodaj in kot je znotraj je tudi zunaj. In vsa situacija, ki jo opazujemo, če znamo gledati s prave perspektive v resnici odslikava nas same. Mi smo tisti, ki se dušimo in utapljamo v lastnih smeteh, ki plavajo v naši notranjosti. Mi smo tisti, v katerih plavajo pesticidi in uničujejo notranje življenje, kot v jezeru v Keniji. In mi smo tisti, v katerih plava brozga plastike in v naših fizičnih telesih zavzema vedno več prostora, kar povzroča lakoto mnogih. Duhovno lakoto. Kot je zunaj, je znotraj in kot je zgoraj, je spodaj.
Zavedam se, da je vse, kar čutim, moja bolečina in ne Zemljina. Bolečina zanikanja, nesprejemanja, potiskanja v notranjosti, bolečina ob tem, ko se skrivaš za lepo fasado, ker si tako naučen. In vem, da vse to kar gledam zunaj sebe, morje plastike, v resnici moje morje plastike, ki ga moja podzavest ne more sama razgraditi, ampak se moram s tem soočiti zavestno. Gre za čustva, prizadetosti, travme, ki jih nosim v sebi kot plastiko. Ko ta odsev vidim navzven, se še bolj zavem, koliko je te svinarije navznoter. Gledam kolektivno nezavedno, vse, kar si ljudje kolektivno nočemo priznati, nočemo sprejeti in se vsak dan v večjih količinah manifestira v fizični realnosti naše Zemlje. In hvaležna sem, da si upam pogledati, kajti ko vidim resničnost, ki se odslikava zunaj mene, vedno znova dobim navdih, da se lažje s stvarmi soočam navznoter.
Ne zdravimo planeta, zdravimo sebe, če znamo pogledati na drugačen način. In verjetno je res prišel čas, da se soočimo z vso to brozgo plastike v sebi in jo recikliramo. Kajti, kot pravijo mnogi, lahko svet spremenimo le od znotraj navzven, saj smo z njim neločljivo povezani. In zaradi te vezi, se naša notranja sprememba odseva tudi v svetu zunaj nas.
Ne glede na vse, sem še vedno optimist. Še vedno verjamem, da bomo zmogli kot človeštvo vsi skupaj narediti ta korak, ki bo zaradi medsebojne povezanosti vsega, vplival na vse okoli nas. In vendar se zavedam, da lahko stvari delam le pri sebi in sem hkrati navdih drugim, da naredijo spremembo pri sebi.
I Believe.
Namaste
Taja
torek, 26. julij 2011
petek, 8. julij 2011
Pasji dnevi in odpiranje Siriusovih vrat
Pasji dnevi so se po starem koledarju začeli s 3. julijem in so trajali vse do 22. avgusta. Izraz so prevzeli tudi drugod in po nekaterih razlagah, ki so v veljavi v Ameriki, so to dnevi med 3. julijem in 11. avgustom, v starem Rimu so menili, da je so pasji dnevi od 6. julija do 17. avgusta. Letos so v Ameriki začetek pasjih dni praznovali 7.7.2011.
V Evropi se je pozneje uveljavilo, da se pasji dnevi začnejo 23. julija in trajajo štiri tedne, do 23. avgusta. Za takšno natančno opredelitev ne nujno vročih dni, vsekakor pa pasjih, je astronomska razlaga. Gre za podnebno razporeditev na severni polobli, še posebno pogosto ga uporabljajo na območju Sredozemlja, čeprav so o pasjih dnevih govorili že v starem Egiptu.
Po 20. juliju začne na nebu s Soncem vzhajati tudi zvezda Sirius v ozvezdju Velikega psa, velika sijoča zvezda belorumene barve, ena najsvetlejših zvezd, ki je izjemno pomembna za razvoj astronomije, imenujemo pa jo tudi pasja zvezda. Že stari Rimljani so bili prepričani, da vročino povzroča prav Sirius, ki je bil pes velikega lovca Oriona. Diana, boginja lune, lova in gozdov, ki je bila zaljubljena v Oriona, je ponesreči ubila svojega ljubimca. Da ga ne bi nikoli pozabila, ga je s psom vred pripela na nebo. Pes pa je eden tistih simbolov, ki imajo pri ljudeh različne pomene, in najpogosteje ga povezujejo s tem, da prinaša nesrečo, da je povezan z demoni, ki samo škodujejo, pa tudi sicer je v številnih simbolih povezan s smrtjo. To še zlasti velja za Evropo, kjer pri Germanih čuva vhod v Niflheim, ki je kraljestvo mrtvih in dežela teme.
V tem času odpiranja Siriusovih vrat, Sirius izgine v sijaju našega sonca. Obe nebesni telesi sta v konjunkciji in skupaj vzhajata. Starodavni zvezdogledi so bili mnenja, da vročina prihaja s strani najsvetlejše zvezde na nebu, v kombinaciji s Soncem, kar je ustvarilo najbolj vroč del leta. Čeprav je Sirius bolj vroč od našega Sonca, je predaleč, da bi njegova vročina dejansko vplivala na vročino na našem planetu.
V starem Egiptu so na Sirius gledali kot na darovalca življenja. Kajti vedno, ko je Nil začel poplavljati, se je Sirius na nebu pokazal malo pred vzhodom Sonca. Ko je zvezda zašla na zahodu je izginila za 70 dni (nekje konec maja po sedanjem koledarju), preden se je zopet pokazala na vzhodu. To je Egipčanom predstavljalo čas smrti in ponovnega rojstva. Egipčani so ta proces prekopirali v svojih pogrebnih ceremonialih. Ko je kralj umrl, so njegovo telo mumificirali, nato pa so ga pokopali v grobnici. Celoten ceremonial pokopa je po običajih potekal 70 dni po smrti, ko je kralj "ponovno vstal" med zvezdami.(Izbrano po radijskih zapisih Damond Benningfield).
Na prvi dan Siriusovega ponovnega vzhoda so Egipčani napovedovali, kakšna bo tisto leto žetev. Če se je Sirius prvič po 70 dneh pokazal kot svetla sijoča zvezda na nebu, so pričakovali obilno žetev. In če je bila podoba Siriusa na nebu motna ali je bila zvezda rdeča, je to napovedovalo slabo žetev.
Pasja zvezda, Sirius je poznana tudi kot duhovno sonce in je v ezoteričnih tradicijah srce našega fizičnega Sonca. Med pasjimi dnevi, ko Sirius izgine v naše Sonce, bi lahko rekli, da naše fizično sonce objema naše duhovno sonce. Po tej nebeški združitvi se zgodi ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje. Gre za obdobje, ko Sirius izgine z neba, kar sovpada z mitom, da se Isis skrije dokler ne rodi svojega sina, Horusa.
Sirius je v egipčanski mitologiji poosebljena Isis, imenovana tudi Sothis, sestra in žena boga Osiriza, ki ga na nebu najdemo kot Oriona. Sirius je bil pri Egipčanih astronomsko osnova za celotni religiozni sistem, ki so ga ustvarili. Pravijo, da vsi veliki avatarji in energija evolucije izhajajo iz Siriusa. Povezujejo ga s kristusovo energijo, saj je ena najsvetlejših zvezd na nebu.
Sirius na svoji poti po nebu vsakih 365,25 dni ponovno vzide z našim Soncem, kar je brez primere v svetu astronomije, saj to ustreza točno enemu sončevemu letu. Starodavni Egipčani so poznali ta izjemen odnos med našim sončnim sistemom in Siriusom in so zato svoje novo leto začenjali s prvim dnevom, ko je Sirius vzšel s Soncem.
In danes še vedno, čeprav se večina ljudi na svetu tega ne zaveda, naše praznovanje novega leta 1.1. sovpada s starodavnim ritualom v čast vrnitve Siriusa na svojo najvišjo točko na nebu ob polnoči. Skozi stoletja so opazovali, da se je 1. januarja Sirius postavil na svojo najvišjo točko na nebu, kar je pomenilo, da so bile njegove energije direktno nad nami in so tako najmočneje vplivale na naša življenja v svoji čistosti in pristnosti. Že tisočletja, po vsem svetu praznujemo ob polnoči to vitalno povezavo, to novo energijo, ki jo z radostjo in novim upanjem pričakamo točno opolnoči. (Vir: Theresa Humphrey)
25.7. je poznan kot dan brez časa v majevskem koledarju in po tem dnevu, se začne novo leto, zato 26.7. praznujemo Odpiranje Siriusovih vrat, povezavo z Isis in energijo ponovnega vstajenja, spominjanja naše prave, pristne narave. Vabljeni!
Namaste
Taja
V Evropi se je pozneje uveljavilo, da se pasji dnevi začnejo 23. julija in trajajo štiri tedne, do 23. avgusta. Za takšno natančno opredelitev ne nujno vročih dni, vsekakor pa pasjih, je astronomska razlaga. Gre za podnebno razporeditev na severni polobli, še posebno pogosto ga uporabljajo na območju Sredozemlja, čeprav so o pasjih dnevih govorili že v starem Egiptu.
Po 20. juliju začne na nebu s Soncem vzhajati tudi zvezda Sirius v ozvezdju Velikega psa, velika sijoča zvezda belorumene barve, ena najsvetlejših zvezd, ki je izjemno pomembna za razvoj astronomije, imenujemo pa jo tudi pasja zvezda. Že stari Rimljani so bili prepričani, da vročino povzroča prav Sirius, ki je bil pes velikega lovca Oriona. Diana, boginja lune, lova in gozdov, ki je bila zaljubljena v Oriona, je ponesreči ubila svojega ljubimca. Da ga ne bi nikoli pozabila, ga je s psom vred pripela na nebo. Pes pa je eden tistih simbolov, ki imajo pri ljudeh različne pomene, in najpogosteje ga povezujejo s tem, da prinaša nesrečo, da je povezan z demoni, ki samo škodujejo, pa tudi sicer je v številnih simbolih povezan s smrtjo. To še zlasti velja za Evropo, kjer pri Germanih čuva vhod v Niflheim, ki je kraljestvo mrtvih in dežela teme.
V tem času odpiranja Siriusovih vrat, Sirius izgine v sijaju našega sonca. Obe nebesni telesi sta v konjunkciji in skupaj vzhajata. Starodavni zvezdogledi so bili mnenja, da vročina prihaja s strani najsvetlejše zvezde na nebu, v kombinaciji s Soncem, kar je ustvarilo najbolj vroč del leta. Čeprav je Sirius bolj vroč od našega Sonca, je predaleč, da bi njegova vročina dejansko vplivala na vročino na našem planetu.
V starem Egiptu so na Sirius gledali kot na darovalca življenja. Kajti vedno, ko je Nil začel poplavljati, se je Sirius na nebu pokazal malo pred vzhodom Sonca. Ko je zvezda zašla na zahodu je izginila za 70 dni (nekje konec maja po sedanjem koledarju), preden se je zopet pokazala na vzhodu. To je Egipčanom predstavljalo čas smrti in ponovnega rojstva. Egipčani so ta proces prekopirali v svojih pogrebnih ceremonialih. Ko je kralj umrl, so njegovo telo mumificirali, nato pa so ga pokopali v grobnici. Celoten ceremonial pokopa je po običajih potekal 70 dni po smrti, ko je kralj "ponovno vstal" med zvezdami.(Izbrano po radijskih zapisih Damond Benningfield).
Na prvi dan Siriusovega ponovnega vzhoda so Egipčani napovedovali, kakšna bo tisto leto žetev. Če se je Sirius prvič po 70 dneh pokazal kot svetla sijoča zvezda na nebu, so pričakovali obilno žetev. In če je bila podoba Siriusa na nebu motna ali je bila zvezda rdeča, je to napovedovalo slabo žetev.
Pasja zvezda, Sirius je poznana tudi kot duhovno sonce in je v ezoteričnih tradicijah srce našega fizičnega Sonca. Med pasjimi dnevi, ko Sirius izgine v naše Sonce, bi lahko rekli, da naše fizično sonce objema naše duhovno sonce. Po tej nebeški združitvi se zgodi ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje. Gre za obdobje, ko Sirius izgine z neba, kar sovpada z mitom, da se Isis skrije dokler ne rodi svojega sina, Horusa.
Sirius je v egipčanski mitologiji poosebljena Isis, imenovana tudi Sothis, sestra in žena boga Osiriza, ki ga na nebu najdemo kot Oriona. Sirius je bil pri Egipčanih astronomsko osnova za celotni religiozni sistem, ki so ga ustvarili. Pravijo, da vsi veliki avatarji in energija evolucije izhajajo iz Siriusa. Povezujejo ga s kristusovo energijo, saj je ena najsvetlejših zvezd na nebu.
Sirius na svoji poti po nebu vsakih 365,25 dni ponovno vzide z našim Soncem, kar je brez primere v svetu astronomije, saj to ustreza točno enemu sončevemu letu. Starodavni Egipčani so poznali ta izjemen odnos med našim sončnim sistemom in Siriusom in so zato svoje novo leto začenjali s prvim dnevom, ko je Sirius vzšel s Soncem.
In danes še vedno, čeprav se večina ljudi na svetu tega ne zaveda, naše praznovanje novega leta 1.1. sovpada s starodavnim ritualom v čast vrnitve Siriusa na svojo najvišjo točko na nebu ob polnoči. Skozi stoletja so opazovali, da se je 1. januarja Sirius postavil na svojo najvišjo točko na nebu, kar je pomenilo, da so bile njegove energije direktno nad nami in so tako najmočneje vplivale na naša življenja v svoji čistosti in pristnosti. Že tisočletja, po vsem svetu praznujemo ob polnoči to vitalno povezavo, to novo energijo, ki jo z radostjo in novim upanjem pričakamo točno opolnoči. (Vir: Theresa Humphrey)
25.7. je poznan kot dan brez časa v majevskem koledarju in po tem dnevu, se začne novo leto, zato 26.7. praznujemo Odpiranje Siriusovih vrat, povezavo z Isis in energijo ponovnega vstajenja, spominjanja naše prave, pristne narave. Vabljeni!
Namaste
Taja
petek, 1. julij 2011
Apokalipsa zdaj?
Ah ja, strahovi. Skoraj kogarkoli vprašaš, v teh časih, izkuša neke vrste zlom. Osebni, na partnerskem področju, poslovno, finančno. Dejstvo je, da se k duši običajno obrnemo takrat, ko nič drugega ne funkcionira več. In v časih v katerih živimo v zunanjem svetu vlada kaos. Videti je, kot da se bliža konec sveta in vendar je tako le videti! V resnici ni konec sveta, temveč začetek novega. Duša je v vseh kulturah veljala za aspekt božanskega ženskega dela. In zanimivo je, da deluje v tandemu in v skladu z modrostjo boginje. Duša sveta je bila pogosto opisana kot Sophia, kot modrost. O spremembah, ki smo jim priča danes, je Rudolf Steiner daljnega 1911 zapisal: "Iz svojih duš moramo izkoreniniti strah in teror pred tem, kar k nam prihaja v prihodnosti... V prihodnost moramo zreti s popolno mirnostjo nad vsem, kar utegne priti in razmišljati moramo o tem, da karkoli že pride s strani Zemlje oz. sveta, je polno modrosti."
Seveda je strah prisoten, vendar nič manj kot prihod Sophie, ki je arhetipsko povezana z apokalipso. Dvakrat je po starih zapisih močna nuja po povezanosti z dušo sveta v ljudeh skoraj pripeljala preporod v modrost na našo Zemljo in vendar se je obakrat stvar izjalovila. Apokalipso predstalja znana številka 666. Trevor Ravenscroft in T. Wallace-Murphy sta raziskovala zgodovino te številke skozi zgodovino sveta, na osnovi raziskav Rudolfa Steinerja.
Ugotovitve sledijo; da je leto 666 v Perziji zaznamovala ustanovitev akademije Jurdi-Shapur. Akademija je bila ustanovljena kot odgovor na zapiranje grških akademij oziroma filozofskih šol, ki jih je ukinil cesar Justinian, ki je želel pomesti z vsem pred krščanskim znanjem. Izgnani grški filozofi so potovali v Perzijo, kjer so odprli novo akademijo. In tukaj se je zgodila bistvena sprememba v usmeritvi in nameri akademije, saj se je zgodil preskok iz razumevanja, da je telo le substanca duše v bolj tehnično medicinski pogled na človeški organizem. Znanje fizičnega sveta kot dela duše sveta se je spremenilo v čisto materialno fiziko. Prvo pojavo Sophie so zatrli in rodila se je znanost, namesto povezanosti znanosti, umetnosti in religije.
Dvakrat 666 je bilo leta 1332, ko naj bi se Sophia pojavila drugič in tudi tokrat je bila zatrta. To je bilo leto, ko je Philip the Fair zatrl gibanje Vitezov Templarjev, reda, ki je bil zvest Sophiji. Templarji so uvedli prvi sistem kreditov, ki je v resnici zametek današnjih bank. Zanimivo je to, da nikoli niso uporabili profita zase, temveč so prispevali k skupnosti tako da so gradili katedrale, bolnišnice, podpirali so umetnost in dobrodeljnost. Ker so želeli priti do denarja, ki so ga Templarji imeli, je prišel ukaz, zaradi katerega so pobili večino Templarjev. Sophia je bila zatrta in namesto povezanosti z dušo sveta je Philip ustvaril začetek ekonomije kot ustvarjanje profita namesto prispevanja k svetu in služenja svetu.
Trikrat 666 je bilo leta 1998. To leto je bilo znano kot leto svetega Duha. Januarja 1998 je Rev. Francis J. Peffley v publikaciji edition of the Arlington Catholic Herald objavil, da je kot pripravo na leto 2000 papež John Paul II v apostolskem pismu, "Tertio Millennio Adveniente" to leto oznanil kot leto svetega Duha, z obnovljenim razumevanjem pomena svetega Duha za krščansko cerkev. Tisto kar mnogi ne vedo pa je, da je cerkev v svetega Duha pravzaprav skrila božanski ženski del, boginjo modrosti, znano kot Sophijo ali mati Marijo. Kajti le tako so ohranili sveto trojnost očeta, mati in sina. Kar naj bi se zgodilo v tem obdobju je združenje in povezanost znanosti, umetnosti in religije in še bolj pomembno, to kar je to leto prineslo je osredotočenost na individualnost, namesto na sistem. Nevarnost pred katero smo vsi skupaj je v tem, da bi hoteli kot se je v preteklosti že zgodilo, dušo sveta uporabiti v osebne namene in ne v dobro celotnega sveta. Če naj bi se to zgodilo, se bo strah sveta povečal, kar lahko pripelje do dejanske fizične apokalipse. Če je duša, globina, misteriji, sanje, domišljija, kvaliteta, lepota, povezanost in celostnost nekaj, kar izkoristimo in apliciramo le na osebno dušo in ne na dušo sveta, smo iz stališča zunanjega sveta vsi fundamentalisti. Osredotočenost le nase je narcizem. In narcizem najhujše vrste, ki smo mu priča danes je, ko ljudje uničujejo stvari, da jih ne bi imeli drugi. "Če tega ne morem imeti jaz, potem tudi nihče drug ne bo imel tega."
Prvič se je želja po vedenju in modrosti večne duše izjalovila v začetek materialistične znanosti in drugič v ekonomijo za lastne potrebe, namesto v služenje duši sveta, kaj nam bo prineslo v tretje? Zanikanje duše sveta v tretje nam utegne prinesti, kot prvič materialistično znanost brez duše in drugič ekonomijo brez domišljije, virtualno realnost kot imitacijo duše sveta. Virtualna realnost imitira fantazijo, domišljijo, sanje, kreativnost, notranjost duše in vendar se obrača proti svetu. Virtualna realnost je ustvarila občutek, da je svet popolnoma nepomemben in vas naredi odvisne. Dušo zniža na nivo zabavljaštva in tako zunanji svet prepustimo izkoriščanju.
Povezanost znanosti, umetnosti in religije, ki je v tem času omogočena je v resnici ogrožena, ponovno. Prvi aspekt enosti je bil poškodovan ko se je znanost obrnila stran od duše sveta. Danes se vendarle na tem področju nekaj premika, saj se znanost in medicina ponovno zanimata za dušo. Drugi aspekt je bil poškodovan, ko se je umetnost ustvarjanja stvari v svetu, ki izraža dušo namesto tega obrnila k ustvarjanju denarja. In tudi tukaj se nekaj premika, ko se svet, v katerem so dominirale ekonomske zadeve, sesuva in se ustvarja nov občutek za ekonomijo, ki naj bi bolj skrbela za svet. Tretji aspekt pa lahko poškudujemo s tem, ko vzamemo notranji svet posameznika za edini tempelj duše. Z nepriznavanjem duše sveta, lahko uničimo tretjo priložnost, da ustvarimo povezanost in združenost v en ocean, katerega izraz je vsak posameznik na tem svetu. Preseči narcizem, ki se razbohotil preko vseh meja je tisto, kar moramo storiti, vsak v sebi. Kajti svet spreminjamo od znotraj navzven.
Nam bo tokrat uspelo? Kot vedno je vse na nas, na vsakem posamezniku. In kot je v Harryju Potterju lepo rekel prof. Dumbledor: "Kdo smo v resnici ne kažejo naše sposobnosti, temveč naše odločitve."
Namste
Taja
Seveda je strah prisoten, vendar nič manj kot prihod Sophie, ki je arhetipsko povezana z apokalipso. Dvakrat je po starih zapisih močna nuja po povezanosti z dušo sveta v ljudeh skoraj pripeljala preporod v modrost na našo Zemljo in vendar se je obakrat stvar izjalovila. Apokalipso predstalja znana številka 666. Trevor Ravenscroft in T. Wallace-Murphy sta raziskovala zgodovino te številke skozi zgodovino sveta, na osnovi raziskav Rudolfa Steinerja.
Ugotovitve sledijo; da je leto 666 v Perziji zaznamovala ustanovitev akademije Jurdi-Shapur. Akademija je bila ustanovljena kot odgovor na zapiranje grških akademij oziroma filozofskih šol, ki jih je ukinil cesar Justinian, ki je želel pomesti z vsem pred krščanskim znanjem. Izgnani grški filozofi so potovali v Perzijo, kjer so odprli novo akademijo. In tukaj se je zgodila bistvena sprememba v usmeritvi in nameri akademije, saj se je zgodil preskok iz razumevanja, da je telo le substanca duše v bolj tehnično medicinski pogled na človeški organizem. Znanje fizičnega sveta kot dela duše sveta se je spremenilo v čisto materialno fiziko. Prvo pojavo Sophie so zatrli in rodila se je znanost, namesto povezanosti znanosti, umetnosti in religije.
Dvakrat 666 je bilo leta 1332, ko naj bi se Sophia pojavila drugič in tudi tokrat je bila zatrta. To je bilo leto, ko je Philip the Fair zatrl gibanje Vitezov Templarjev, reda, ki je bil zvest Sophiji. Templarji so uvedli prvi sistem kreditov, ki je v resnici zametek današnjih bank. Zanimivo je to, da nikoli niso uporabili profita zase, temveč so prispevali k skupnosti tako da so gradili katedrale, bolnišnice, podpirali so umetnost in dobrodeljnost. Ker so želeli priti do denarja, ki so ga Templarji imeli, je prišel ukaz, zaradi katerega so pobili večino Templarjev. Sophia je bila zatrta in namesto povezanosti z dušo sveta je Philip ustvaril začetek ekonomije kot ustvarjanje profita namesto prispevanja k svetu in služenja svetu.
Trikrat 666 je bilo leta 1998. To leto je bilo znano kot leto svetega Duha. Januarja 1998 je Rev. Francis J. Peffley v publikaciji edition of the Arlington Catholic Herald objavil, da je kot pripravo na leto 2000 papež John Paul II v apostolskem pismu, "Tertio Millennio Adveniente" to leto oznanil kot leto svetega Duha, z obnovljenim razumevanjem pomena svetega Duha za krščansko cerkev. Tisto kar mnogi ne vedo pa je, da je cerkev v svetega Duha pravzaprav skrila božanski ženski del, boginjo modrosti, znano kot Sophijo ali mati Marijo. Kajti le tako so ohranili sveto trojnost očeta, mati in sina. Kar naj bi se zgodilo v tem obdobju je združenje in povezanost znanosti, umetnosti in religije in še bolj pomembno, to kar je to leto prineslo je osredotočenost na individualnost, namesto na sistem. Nevarnost pred katero smo vsi skupaj je v tem, da bi hoteli kot se je v preteklosti že zgodilo, dušo sveta uporabiti v osebne namene in ne v dobro celotnega sveta. Če naj bi se to zgodilo, se bo strah sveta povečal, kar lahko pripelje do dejanske fizične apokalipse. Če je duša, globina, misteriji, sanje, domišljija, kvaliteta, lepota, povezanost in celostnost nekaj, kar izkoristimo in apliciramo le na osebno dušo in ne na dušo sveta, smo iz stališča zunanjega sveta vsi fundamentalisti. Osredotočenost le nase je narcizem. In narcizem najhujše vrste, ki smo mu priča danes je, ko ljudje uničujejo stvari, da jih ne bi imeli drugi. "Če tega ne morem imeti jaz, potem tudi nihče drug ne bo imel tega."
Prvič se je želja po vedenju in modrosti večne duše izjalovila v začetek materialistične znanosti in drugič v ekonomijo za lastne potrebe, namesto v služenje duši sveta, kaj nam bo prineslo v tretje? Zanikanje duše sveta v tretje nam utegne prinesti, kot prvič materialistično znanost brez duše in drugič ekonomijo brez domišljije, virtualno realnost kot imitacijo duše sveta. Virtualna realnost imitira fantazijo, domišljijo, sanje, kreativnost, notranjost duše in vendar se obrača proti svetu. Virtualna realnost je ustvarila občutek, da je svet popolnoma nepomemben in vas naredi odvisne. Dušo zniža na nivo zabavljaštva in tako zunanji svet prepustimo izkoriščanju.
Povezanost znanosti, umetnosti in religije, ki je v tem času omogočena je v resnici ogrožena, ponovno. Prvi aspekt enosti je bil poškodovan ko se je znanost obrnila stran od duše sveta. Danes se vendarle na tem področju nekaj premika, saj se znanost in medicina ponovno zanimata za dušo. Drugi aspekt je bil poškodovan, ko se je umetnost ustvarjanja stvari v svetu, ki izraža dušo namesto tega obrnila k ustvarjanju denarja. In tudi tukaj se nekaj premika, ko se svet, v katerem so dominirale ekonomske zadeve, sesuva in se ustvarja nov občutek za ekonomijo, ki naj bi bolj skrbela za svet. Tretji aspekt pa lahko poškudujemo s tem, ko vzamemo notranji svet posameznika za edini tempelj duše. Z nepriznavanjem duše sveta, lahko uničimo tretjo priložnost, da ustvarimo povezanost in združenost v en ocean, katerega izraz je vsak posameznik na tem svetu. Preseči narcizem, ki se razbohotil preko vseh meja je tisto, kar moramo storiti, vsak v sebi. Kajti svet spreminjamo od znotraj navzven.
Nam bo tokrat uspelo? Kot vedno je vse na nas, na vsakem posamezniku. In kot je v Harryju Potterju lepo rekel prof. Dumbledor: "Kdo smo v resnici ne kažejo naše sposobnosti, temveč naše odločitve."
Namste
Taja
sreda, 29. junij 2011
Ko te preplavi ... navdih
Uau kako seka tale mrk, ki se še bo zgodil. Se vidi, da smo že v fazi tri dni pred mlajem. Kreativna energija preplavlja vse možne kanale in dogaja se toliko, da z velikim navdušenjem in hvaležnostjo komaj "folgam". Prihajajo projekti ala "you are on the Mission from God (za tiste, ki ste gledali film Blues Brothers)". Hkrati pa se razkrivajo in odkrivajo razumevanja vse moje dolge poti do tukaj, kjer stojim danes. Neizmerno hvaležna sem za vse, kar me je pripeljalo do tukaj in ko takole uravnovešam situacije, dogodke in ljudi, ki so mi pridstavljali izzive v mojem življenju si ne morem kaj, da ne bi čutila globoke ganjenosti in hvaležnosti. Svetost, ki preveva mojo notranjost je neizmerna in sedaj resnično razumem z vsakim vlaknom svoje Biti, kaj pomeni sezuti čevlje na svetih tleh, kajti danes vem, da so vsa tla sveta in da ni mesta v Vesolju, kjer Boga ne bi bilo. Moja terapija ponižnosti je nedvomno obrodila sadove, hkrati pa mi je prinesla določene uvide, ki bi jih želela deliti z vsemi vami, ki ste v mojem življenju virtualno ali preko osebnih stikov.
V zadnjem času se kar vrstijo vprašanja mnogih, ki so z mano že res dolgo, kakšna je čisto zares razlika med vsemi tehnikami, ki sem jih delala, predvsem pa mnoge žuli razlika med Reconnection in Theta Healingom. Ko sem opravila tečaj pri Ericu Pearlu, mi je dal mnogo potrditev in kot sam pravi, nam je odprl vrata, skozi katera mora nato vsak stopiti sam. Namera, ki sem jo dala ob odhodu s seminarja je bila; Bog rabim ozadje, razloži mi, kako ta stvar resnično deluje. Kajti na seminarju teh odgovorov ne dajo. Eric pravi, da je čisto ok, če rečeš, da ne veš. In načeloma se z njim strinjam. Vendar mi je Tom Kenyon pred njim dal kost za glodanje, ko je rekel, da je izjemno pomembno, da sta v nas zadovoljeni tako leva kot desna polovica možganov. In da leva, racionalna polovica ne spusti v desno polovico, kjer stvari izkusimo, če ni zadovoljna z razlagami oz. nima dovolj informacij. Dejstvo, ki ga pogosto slišimo je, da moramo združiti in povezati razum in srce, da lahko vstopimo v realnost svoje duše. In zato sem si dopustila, kar je bistvena podrobnost, da do mene pridejo informacije o ozadju.
Deepak Chopra je bil tisti, ki mi je odprl oči v zvezi z mnogimi stvarmi. Ena od najpomembnejših za mojo današnjo temo pa je opis treh ravni obstoja, v katerih ljudje delujemo. Prva je fizično materialna realnost v kateri živi velika večina ljudi in kjer ne obtaja nič drugega razen trdnih, fizičnih stvari. Druga realnost obstoja je kvantna, ki obsega energijo in informacije ali z drugo besedo govorimo o srcu in o razumu. Tukaj ni nič otipljivega in iz te ravni izhaja velika večina tehnik, ki jih poznamo, tudi Theta Healing in Reiki. Tretja raven obstoja je raven nelokalne inteligence ali večne duše, kot jo imenuje Deepak. Raven iz katere vse izhaja, velik ocean katerega val smo. In to je raven duše. To je raven na katero se povežeš skozi osebno ponovno povezavo. Ko si priča, opazovalec, ko samo si in hkrati si del druge in prve ravni, obstajaš celosten in celovit na vseh treh ravneh hkrati.
Sama prepoznavam še eno bistveno razliko od vsega, kar sem delala do sedaj. Vse tehnike gradijo na paradigmi spreminjanja, to pomeni, da se moraš spremeniti, izpuliti stvari iz sebe, odrezati stvari, jih zamenjati ali se naučiti nekaj kar nimaš. Vendar vse to gradi na paradigmi, da je z mano nekaj narobe, zato moram to "nekaj" v sebi popraviti. In ko popravim še samo tole reč, bom popoln, sprejet, skratka ok. Energija, ki je zadaj za večino tehnik, pa tega sploh ne prepoznavamo je, da nismo v redu taki kot smo. In vsaka tehnika obljublja, da bomo s pomočjo te tehnike pa popolni.
Resnica je, da smo že popolni. Resnica je, da smo že božanski, taki kot smo. Ne moremo se spremeniti, ker ni kaj spreminjati. JA res pa je, da se moramo sprejeti v vseh svojih aspektih. Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da iščemo ugodje in zavračamo bolečino. In tako zanikamo in se borimo z bolečino in poveličujemo ugodje. Samo poglejte malo okoli sebe in prepoznali boste kako je naravnana družba.
Sama sem v iskanju sebe v prvi fazi in nato spreminjanju sebe vedno znova naletela na razočaranje, ker sem pričakovala več kot sem dobivala. In problem ni bil v tehnikah, temveč v meni. Svojo energijo sem dajala stvarem zunaj sebe v upanju, da bom našla sebe. Tehnike in ljudi sem dajala na piedestale, sebe pa v klet. Druge sem precenjevala, sebe pa podcenjevala, kajti vedno, ko v nekom prepoznaš neko kvaliteto, ki je sicer del tebe, pa tega ne prepoznaš in zato človeka začneš oboževati to isto kvaliteto v sebi zanikaš. In tako sem dolgo časa zanikala sebe. In od vseh bolečin je največja ravno bolečina izdaje samega sebe. In ko sem postala mojster v izdajanju sebe, me je iz te paradigme ven vrgla iniciacija v dušo. Iz paradigme spreminjanja sem vstopila v paradigmo sprejemanja. In to je proces, ki se dogaja na kolektivnem nivoju, vse kar je potrebno je, da prepoznamo, da je vse že v nas, tako dobro kot slabo, da vse objamemo kot del sebe in integriramo. Spremenil se je moj pogled na svet. Postala sem bolj opazovalec, priča sama sebi. In nato je prišlo vedenje in razumevanje uravnovešanja, ki pomaga, da stvari objameš v sebi po tem, ko se jih zaveš in si jih prilastiš. In danes sem neizmerno hvaležna vsem, ki so me kalili na poti, Angelski terapiji in Doreen Virtue, pa Theta Healingu in Vianni, pa RPT-ju in Simonu, ki mi je pokazal, kaj je moja pot, kajti s tem, ko sem hotela slediti njegovi, sem pravzaprav prepoznala, kaj mi manjka in to skozi Reconnection objela v sebi. Hvaležna sem vsem, ki ste bili in ste del moje poti. Hvaležna sem svojemu geniju za vodstvo. Hvaležna sem za vse vpoglede in za vedenje, ki prihaja iz moje notranjosti. Zdaj vem, da sem na pravi poti. Zdaj namesto na piedestale ali v kleti ljudi, dogodke in sebe raje dajem v srce, v svoj notranji dom, mojo zlato zvezdo. Zdaj vem, kaj je moja misija in s hvaležnostjo in ponižnostjo ji sledim.
Namaste
Taja
V zadnjem času se kar vrstijo vprašanja mnogih, ki so z mano že res dolgo, kakšna je čisto zares razlika med vsemi tehnikami, ki sem jih delala, predvsem pa mnoge žuli razlika med Reconnection in Theta Healingom. Ko sem opravila tečaj pri Ericu Pearlu, mi je dal mnogo potrditev in kot sam pravi, nam je odprl vrata, skozi katera mora nato vsak stopiti sam. Namera, ki sem jo dala ob odhodu s seminarja je bila; Bog rabim ozadje, razloži mi, kako ta stvar resnično deluje. Kajti na seminarju teh odgovorov ne dajo. Eric pravi, da je čisto ok, če rečeš, da ne veš. In načeloma se z njim strinjam. Vendar mi je Tom Kenyon pred njim dal kost za glodanje, ko je rekel, da je izjemno pomembno, da sta v nas zadovoljeni tako leva kot desna polovica možganov. In da leva, racionalna polovica ne spusti v desno polovico, kjer stvari izkusimo, če ni zadovoljna z razlagami oz. nima dovolj informacij. Dejstvo, ki ga pogosto slišimo je, da moramo združiti in povezati razum in srce, da lahko vstopimo v realnost svoje duše. In zato sem si dopustila, kar je bistvena podrobnost, da do mene pridejo informacije o ozadju.
Deepak Chopra je bil tisti, ki mi je odprl oči v zvezi z mnogimi stvarmi. Ena od najpomembnejših za mojo današnjo temo pa je opis treh ravni obstoja, v katerih ljudje delujemo. Prva je fizično materialna realnost v kateri živi velika večina ljudi in kjer ne obtaja nič drugega razen trdnih, fizičnih stvari. Druga realnost obstoja je kvantna, ki obsega energijo in informacije ali z drugo besedo govorimo o srcu in o razumu. Tukaj ni nič otipljivega in iz te ravni izhaja velika večina tehnik, ki jih poznamo, tudi Theta Healing in Reiki. Tretja raven obstoja je raven nelokalne inteligence ali večne duše, kot jo imenuje Deepak. Raven iz katere vse izhaja, velik ocean katerega val smo. In to je raven duše. To je raven na katero se povežeš skozi osebno ponovno povezavo. Ko si priča, opazovalec, ko samo si in hkrati si del druge in prve ravni, obstajaš celosten in celovit na vseh treh ravneh hkrati.
Sama prepoznavam še eno bistveno razliko od vsega, kar sem delala do sedaj. Vse tehnike gradijo na paradigmi spreminjanja, to pomeni, da se moraš spremeniti, izpuliti stvari iz sebe, odrezati stvari, jih zamenjati ali se naučiti nekaj kar nimaš. Vendar vse to gradi na paradigmi, da je z mano nekaj narobe, zato moram to "nekaj" v sebi popraviti. In ko popravim še samo tole reč, bom popoln, sprejet, skratka ok. Energija, ki je zadaj za večino tehnik, pa tega sploh ne prepoznavamo je, da nismo v redu taki kot smo. In vsaka tehnika obljublja, da bomo s pomočjo te tehnike pa popolni.
Resnica je, da smo že popolni. Resnica je, da smo že božanski, taki kot smo. Ne moremo se spremeniti, ker ni kaj spreminjati. JA res pa je, da se moramo sprejeti v vseh svojih aspektih. Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da iščemo ugodje in zavračamo bolečino. In tako zanikamo in se borimo z bolečino in poveličujemo ugodje. Samo poglejte malo okoli sebe in prepoznali boste kako je naravnana družba.
Sama sem v iskanju sebe v prvi fazi in nato spreminjanju sebe vedno znova naletela na razočaranje, ker sem pričakovala več kot sem dobivala. In problem ni bil v tehnikah, temveč v meni. Svojo energijo sem dajala stvarem zunaj sebe v upanju, da bom našla sebe. Tehnike in ljudi sem dajala na piedestale, sebe pa v klet. Druge sem precenjevala, sebe pa podcenjevala, kajti vedno, ko v nekom prepoznaš neko kvaliteto, ki je sicer del tebe, pa tega ne prepoznaš in zato človeka začneš oboževati to isto kvaliteto v sebi zanikaš. In tako sem dolgo časa zanikala sebe. In od vseh bolečin je največja ravno bolečina izdaje samega sebe. In ko sem postala mojster v izdajanju sebe, me je iz te paradigme ven vrgla iniciacija v dušo. Iz paradigme spreminjanja sem vstopila v paradigmo sprejemanja. In to je proces, ki se dogaja na kolektivnem nivoju, vse kar je potrebno je, da prepoznamo, da je vse že v nas, tako dobro kot slabo, da vse objamemo kot del sebe in integriramo. Spremenil se je moj pogled na svet. Postala sem bolj opazovalec, priča sama sebi. In nato je prišlo vedenje in razumevanje uravnovešanja, ki pomaga, da stvari objameš v sebi po tem, ko se jih zaveš in si jih prilastiš. In danes sem neizmerno hvaležna vsem, ki so me kalili na poti, Angelski terapiji in Doreen Virtue, pa Theta Healingu in Vianni, pa RPT-ju in Simonu, ki mi je pokazal, kaj je moja pot, kajti s tem, ko sem hotela slediti njegovi, sem pravzaprav prepoznala, kaj mi manjka in to skozi Reconnection objela v sebi. Hvaležna sem vsem, ki ste bili in ste del moje poti. Hvaležna sem svojemu geniju za vodstvo. Hvaležna sem za vse vpoglede in za vedenje, ki prihaja iz moje notranjosti. Zdaj vem, da sem na pravi poti. Zdaj namesto na piedestale ali v kleti ljudi, dogodke in sebe raje dajem v srce, v svoj notranji dom, mojo zlato zvezdo. Zdaj vem, kaj je moja misija in s hvaležnostjo in ponižnostjo ji sledim.
Namaste
Taja
petek, 17. junij 2011
Odnosi so naši templji
Odnosi so, kot so bili včasih templji, namenjeni temu, da duhovno rastemo. Končni cilj je v obeh primerih isti, doseči enost zavesti. Neizogibno smo vsi del iste vesoljne zavesti, pravo razodetje pa se zgodi, ko smo to povezanost pripravljeni odkrivati vsak dan znova in znova in znova. Kajti, če se tega zavedamo ali pa ne, smo v odnosih neprestano. V ogledalu odnosov spoznavamo sebe, v vseh svojih različicah. Tako tisti, ki jih ljubimo, kot tisti, ki v nas vzbujajo odpor, so ogledalo nas samih. In to je včasih zelo težko sprejeti.
Običajno ljudi, ki jih občudujemo, postavljamo na piedestale. In vendar imajo enake pozitivne lastnosti kot mi, le da se nam zdi, naš apercepcija je, da so še boljši, da jih imajo več kot mi. Zato sebe postavimo v klet, njih pa na piedestal in s tem zanikamo te lastnosti v sebi. Želimo si njihove družbe, saj si podzavestno predstavljamo, da bomo tako morda bolj v stiku z lastnostmi, ki jih pri teh ljudeh občudujemo. In tako začnemo zanikati sebe še bolj. Pomanjšujemo se in ponižujemo sami sebe, namesto, da bi prepoznali te lastnosti kot svoje in bi se zahvalili osebi, ker nam je pokazala vse te lastnosti, ki so naše.
Druga stran istega kovanca pa se pokaže skozi ljudi, ki nas odbijajo, ker odsevajo tiste slabe lastnosti, ki jih pri sebi zanikamo. Tako ljudi podcenjujemo in jih dajemo v klet. Ob njih se počutimo boljši in se tako postavimo na piedestal. Vendar resnično velik odpor kaže na dejstvo, da si s to osebo delite tiste lastnosti, ki jih sami pri sebi ne želite priznati. Ko boste sami pri sebi pripravljeni sprejeti vse te lastnosti, vas taki ljudje enostavno ne bodo več razburjali.
Spoznanje, da so drugi vedno odsev nas samih, vsak odnos postane orodje za razvoj naše zavesti. Vedno ko čutimo naboj v plus ali v minus to samo pomeni, da nismo v ravnovesju v sebi in da se moramo uravnovesiti.
Ko boste naslednjič spoznali nekoga, ki vas bo očaral, se vprašajte, kakšen je razlog za to. Kaj vas je očaralo? Njegova milina, lepota, eleganca, moč, iskrenost? Vse to je tudi v vas. In če boste pozorno spremljali sebe skozi odnose z drugimi, boste vedno bolj postajali resnični, pristni jaz.
Enako pa velja tudi za vse tiste, ki so vam zoprni. Da bi postali avtentični, pristni jaz, morate v sebi sprejeti tudi svoje manj lepe lastnosti. Osnova narave je namreč ravno v sobivanju nasprotnih vrednot.
Večinoma ljudje svoje življenje preživijo v zanikanje svoje temne plati in hkrati te temne plati projicirajo na ljudi okoli sebe. Ljudje, ki nenehno privlačijo v svoje življenje "napačne" ljudi, ki jih izkoristijo, jih okradejo, trpinčijo ali karkoli drugega, kar označujemo kot "temo" v resnici ne privlačijo do sebe teme, temveč le, da temnih aspektov sebe niso pripravljeni sprejeti. Vsak odnos je priložnost, da bolj celostno objamete sebe, da odkrijete skrite in še neodkrite dele samih sebe. Vse kar opazimo pri drugih in na to reagiramo, kar pomeni, da ima ta lastnost nek naboj najsi bo pozitiven ali negativen, je v nas samih. Šele ko pogledamo v ogledalo odnosov, lahko sebe vidimo celostno.
Samo takrat, ko ljudje mislijo, da so dobro in zlo, prav in narobe lastnosti, ki jih sami nimajo, se pojavi sodba. Ko smo pripravljeni sprejeti svoje svetle in temne lastnosti lahko začnemo zdraviti sebe in svoje odnose. Nihče nima samo dobrih ali samo slabih lastnosti. Celoviti smo in v nas je oboje. Prav celovitost omogoča širši dostop do vesoljnega jaza, naše esence.
Namaste
Taja
Običajno ljudi, ki jih občudujemo, postavljamo na piedestale. In vendar imajo enake pozitivne lastnosti kot mi, le da se nam zdi, naš apercepcija je, da so še boljši, da jih imajo več kot mi. Zato sebe postavimo v klet, njih pa na piedestal in s tem zanikamo te lastnosti v sebi. Želimo si njihove družbe, saj si podzavestno predstavljamo, da bomo tako morda bolj v stiku z lastnostmi, ki jih pri teh ljudeh občudujemo. In tako začnemo zanikati sebe še bolj. Pomanjšujemo se in ponižujemo sami sebe, namesto, da bi prepoznali te lastnosti kot svoje in bi se zahvalili osebi, ker nam je pokazala vse te lastnosti, ki so naše.
Druga stran istega kovanca pa se pokaže skozi ljudi, ki nas odbijajo, ker odsevajo tiste slabe lastnosti, ki jih pri sebi zanikamo. Tako ljudi podcenjujemo in jih dajemo v klet. Ob njih se počutimo boljši in se tako postavimo na piedestal. Vendar resnično velik odpor kaže na dejstvo, da si s to osebo delite tiste lastnosti, ki jih sami pri sebi ne želite priznati. Ko boste sami pri sebi pripravljeni sprejeti vse te lastnosti, vas taki ljudje enostavno ne bodo več razburjali.
Spoznanje, da so drugi vedno odsev nas samih, vsak odnos postane orodje za razvoj naše zavesti. Vedno ko čutimo naboj v plus ali v minus to samo pomeni, da nismo v ravnovesju v sebi in da se moramo uravnovesiti.
Ko boste naslednjič spoznali nekoga, ki vas bo očaral, se vprašajte, kakšen je razlog za to. Kaj vas je očaralo? Njegova milina, lepota, eleganca, moč, iskrenost? Vse to je tudi v vas. In če boste pozorno spremljali sebe skozi odnose z drugimi, boste vedno bolj postajali resnični, pristni jaz.
Enako pa velja tudi za vse tiste, ki so vam zoprni. Da bi postali avtentični, pristni jaz, morate v sebi sprejeti tudi svoje manj lepe lastnosti. Osnova narave je namreč ravno v sobivanju nasprotnih vrednot.
Večinoma ljudje svoje življenje preživijo v zanikanje svoje temne plati in hkrati te temne plati projicirajo na ljudi okoli sebe. Ljudje, ki nenehno privlačijo v svoje življenje "napačne" ljudi, ki jih izkoristijo, jih okradejo, trpinčijo ali karkoli drugega, kar označujemo kot "temo" v resnici ne privlačijo do sebe teme, temveč le, da temnih aspektov sebe niso pripravljeni sprejeti. Vsak odnos je priložnost, da bolj celostno objamete sebe, da odkrijete skrite in še neodkrite dele samih sebe. Vse kar opazimo pri drugih in na to reagiramo, kar pomeni, da ima ta lastnost nek naboj najsi bo pozitiven ali negativen, je v nas samih. Šele ko pogledamo v ogledalo odnosov, lahko sebe vidimo celostno.
Samo takrat, ko ljudje mislijo, da so dobro in zlo, prav in narobe lastnosti, ki jih sami nimajo, se pojavi sodba. Ko smo pripravljeni sprejeti svoje svetle in temne lastnosti lahko začnemo zdraviti sebe in svoje odnose. Nihče nima samo dobrih ali samo slabih lastnosti. Celoviti smo in v nas je oboje. Prav celovitost omogoča širši dostop do vesoljnega jaza, naše esence.
Namaste
Taja
četrtek, 2. junij 2011
Potresi
Ko sem danes zjutraj na FB prebrala, da je bil potres v Čilu, me je stisnilo pri srcu. Ko sem pripravljala junijsko številko Namarie sem napisala med napovedi, da predvsem za 1.7. astrologi napovedujejo potrese in potem mi je zmrznil računalnik. Vse kar sem napisala sem izgubila in to sem vzela na znanje, da morda ni modro, da o tem pišem. No pa se je začelo že kar s prvim mrkom od treh. Pretreslo me je, ker se mi je potrdilo to, kar sem že konec maja, ko sem pripravljala prispevke to zaznala, pa sem raje zanikala v sebi.
Potresi so samo odsev nas, ljudi, prebivalcev Zemlje. Kajti preko povezave Zemlja-srce-možgani-celice vplivamo na Zemljo z vsem, kar je v nas, z vsemi svojimi čustvi-mislimi-občutki. In ko mi ljudje rečejo, da zdravijo Zemljo se samo nasmehnem, ker Zemlja se zdravi sama, mi le zdravimo sami sebe, skozi projekcijo, ki jo vidimo v Zemlji.
To kar počnemo z gozdovi delamo svojemu imunskemu sistemu, svojim pljučam, ki skrbijo za reciklažo zraka. Kar počnemo z vodami, delamo sebi, svoji krvi in svojim notranjim tekočinam. Svojim ledvicam, svojemu črevesju. Nič ni zunaj nas, vse je v nas.
In notranji potresi, in pretresi, ki se dogajajo v ljudeh se preko povezave celice-možgani-srce-Zemlja kažejo v našem zunanjem svetu kot potresi in pretresi po svetu. Naše notranje bitke in vojne, ki jih bijemo v sebi se kažejo v svetu kot zunanje vojne in bitke, ki jih gledamo. Sami sebi smo najhujši sodniki in to sojenje gledamo zunaj sebe.
In če kdo misli, da lahko temu ubeži ali pa se temu izogne, se moti. Kajti vse spremembe, ki jih dela Zemlja, ki se dviga v novo zavest moramo zaradi povezave Zemlja-srce-možgani-celice narediti tudi vsi mi. In vse kar naredimo mi preko povezave celice-možgani-srce-Zemlja vpliva na naš planet. In ker nas nam lenoba kot eden izmed sedmih demonov prepričuje, da lahko zavlačujemo, zavlačujemo že 11 let. To kar delamo danes, naj bi v idealnem svetu naredili pred letom 2000. Tak je bil plan. Pa ga nekako nismo izpolnili. Zato je zdaj tako intenzivno in ljudje dihajo na škrge, ker zdaj gre pa zares, prej smo imeli izbiro, zdaj pa Zemlja dela svoje. Lahko gremo vštric z njo ali pa se borimo, se upiramo, brcamo in grizemo, pa s tem samo otežujemo popotovanje zase.
Zato dragi moji prepoznajte strahove. Soočite se s svojimi strahovi, kajti preprečujejo vam zavestno povezavo s srcem in z Zemljo. Globoko dihajte, kajti tako boste šli ven iz zakrčenosti. Povežite se z Zemljo in Univerzumom. Soočite se s samopomembnostjo, vsi šamani pravijo, da je to tista zver, ki jo moramo vsi narediti za zaveznika. In kot pravijo mistiki, letite pod radarjem, bodite skromni in ponižni. Le tako ste lahko vse, kar ste.
Kajti žrtvovati moramo vse kar smo, na svojem notranjem oltarju v srcu, da iz pepela vstane feniks, novo bitje moči, nova povezanost, novo zavedanje.
Imejte se radi. In uravnovešanjte svoje notranje potrese in kataklizme. Tako bomo tudi v zunanjem svetu šli čez tole prehodno obdobje precej bolj lahkotno.
Ni več časa, da bi se zanašali na druge in čakali, da bo to naredil nekdo namesto nas. VSI moramo narediti to, vsak v sebi!
Želim vam prijetno in mirno popotovanje, čeprav v turbulencah ali na makadamski cesti .
Namaste
Taja
Potresi so samo odsev nas, ljudi, prebivalcev Zemlje. Kajti preko povezave Zemlja-srce-možgani-celice vplivamo na Zemljo z vsem, kar je v nas, z vsemi svojimi čustvi-mislimi-občutki. In ko mi ljudje rečejo, da zdravijo Zemljo se samo nasmehnem, ker Zemlja se zdravi sama, mi le zdravimo sami sebe, skozi projekcijo, ki jo vidimo v Zemlji.
To kar počnemo z gozdovi delamo svojemu imunskemu sistemu, svojim pljučam, ki skrbijo za reciklažo zraka. Kar počnemo z vodami, delamo sebi, svoji krvi in svojim notranjim tekočinam. Svojim ledvicam, svojemu črevesju. Nič ni zunaj nas, vse je v nas.
In notranji potresi, in pretresi, ki se dogajajo v ljudeh se preko povezave celice-možgani-srce-Zemlja kažejo v našem zunanjem svetu kot potresi in pretresi po svetu. Naše notranje bitke in vojne, ki jih bijemo v sebi se kažejo v svetu kot zunanje vojne in bitke, ki jih gledamo. Sami sebi smo najhujši sodniki in to sojenje gledamo zunaj sebe.
In če kdo misli, da lahko temu ubeži ali pa se temu izogne, se moti. Kajti vse spremembe, ki jih dela Zemlja, ki se dviga v novo zavest moramo zaradi povezave Zemlja-srce-možgani-celice narediti tudi vsi mi. In vse kar naredimo mi preko povezave celice-možgani-srce-Zemlja vpliva na naš planet. In ker nas nam lenoba kot eden izmed sedmih demonov prepričuje, da lahko zavlačujemo, zavlačujemo že 11 let. To kar delamo danes, naj bi v idealnem svetu naredili pred letom 2000. Tak je bil plan. Pa ga nekako nismo izpolnili. Zato je zdaj tako intenzivno in ljudje dihajo na škrge, ker zdaj gre pa zares, prej smo imeli izbiro, zdaj pa Zemlja dela svoje. Lahko gremo vštric z njo ali pa se borimo, se upiramo, brcamo in grizemo, pa s tem samo otežujemo popotovanje zase.
Zato dragi moji prepoznajte strahove. Soočite se s svojimi strahovi, kajti preprečujejo vam zavestno povezavo s srcem in z Zemljo. Globoko dihajte, kajti tako boste šli ven iz zakrčenosti. Povežite se z Zemljo in Univerzumom. Soočite se s samopomembnostjo, vsi šamani pravijo, da je to tista zver, ki jo moramo vsi narediti za zaveznika. In kot pravijo mistiki, letite pod radarjem, bodite skromni in ponižni. Le tako ste lahko vse, kar ste.
Kajti žrtvovati moramo vse kar smo, na svojem notranjem oltarju v srcu, da iz pepela vstane feniks, novo bitje moči, nova povezanost, novo zavedanje.
Imejte se radi. In uravnovešanjte svoje notranje potrese in kataklizme. Tako bomo tudi v zunanjem svetu šli čez tole prehodno obdobje precej bolj lahkotno.
Ni več časa, da bi se zanašali na druge in čakali, da bo to naredil nekdo namesto nas. VSI moramo narediti to, vsak v sebi!
Želim vam prijetno in mirno popotovanje, čeprav v turbulencah ali na makadamski cesti .
Namaste
Taja
četrtek, 26. maj 2011
Naša ogledala skozi starše
Ste opazili, da se v naših življenjih vedno znova pojavljajo ljudje, ki nam odsevajo vedno ene in iste zgodbe, ene in iste izzive, s katerimi se ne moremo pomiriti in jih objeti v sebi? In tako se ljudje poslužujemo vedno iste metode - zamenjujemo ljudi, ki nam niso všeč z novimi.
Ste morda opazili, kako se stvari odvijajo, ko sprejememo tisto, kar nas žuli pri drugih v sebi? Ljudje se "spremenijo", čeprav se v resnici ne spremenijo oni temveč se spremenite vi ali pa odidejo iz vašega življenja.
Verjetno edini odnos, ki ga v resnici nikoli ne zapustimo do konca je odnos med starši in otrokom. Ta odnos nosimo v sebi in ga manifestiramo v vseh različicah, definitivno ga vsi doživimo na relaciji jaz - otrok in moji starši - oče, mati. In ob tem sploh nima veze ali so starši še v vaših življenjih, ali ste jih sploh poznali ali so pokojni. To kar je ob tem zanimivo je, da v resnici naš odnos do staršev odseva in je ogledalo odnosa, ki ga imamo do boga.
O tem govori peto ogledalo esenske tradicije, ki pravi, da so nam naši starši skozi življenje pokazali sisteme prepričanj, ki jih imamo do božanske matere in božanskega očeta. Naši starši nam odslikajo naš odnos do božanskega očeta in matere. V našem odnosu do staršev se pokažejo naša prepričanja o tem, kaj menimo, da bog pričakuje od nas. Prav tako se pokaže zakaj živimo svoje življenje kot ga živimo.
Ko se pritožujemo nad svojimi starši se pogosto ne zavedamo s kakšno brezhibnostjo nam starši držijo ogledalo. Ljubezen, sprejetost in spoštovanje, ki jih pričakujemo in si želimo od svojih zemeljskih staršev odslikavajo naša iskanja potrditve, ljubezni, sprejetosti in spoštovanja s strani naše božanske matere in očeta.
Tisto kar nam niso povedali je, da skozi zemeljski odnos s svojimi starši zdravimo svoj odnos s svojimi božanskimi starši. In ko imamo svoje otroke pogosto pozabimo, da so nas izbrali kot duše za svoje starše z istim razlogom, da jim brezhibno držimo ogledalo, v katerem odkrivajo vsa pričakovanja, za katera verjamejo, da jih ima do njih bog.
Morda je čas, da namesto boja izberemo hvaležnost. In da namesto udrihanja po starših v smislu kako so nas zaj....i prepoznamo, da gre za našo izbiro in naše učenje.
Čas je, da spoznamo resnico. In ta resnica je, da moramo sprejeti vse dele sebe in da smo v svoji esenci popolni. Čas je, da se začnemo kreirati in da zavestno izbiramo svoje odzive. Objemite ta del v sebi, objemite svoje starše v sebi. In po alkemičenm zakonu kot zunaj, tako znotraj, kot znotraj, tako zunaj se bodo naši odnosi z zemeljskimi starši spremenili.
Pomembno je, da ljudi nehamo postavljati na piedestale ali jih dajati v klet, da nehamo biti očarani nad njimi ali razočarani nad njimi, da nehamo precenjevati ali podcenjevati in gremo enostavno v srce. V srcu smo vsi enaki. V srcu samo samo smo. Božanski!
DIVINE.SI
Ste morda opazili, kako se stvari odvijajo, ko sprejememo tisto, kar nas žuli pri drugih v sebi? Ljudje se "spremenijo", čeprav se v resnici ne spremenijo oni temveč se spremenite vi ali pa odidejo iz vašega življenja.
Verjetno edini odnos, ki ga v resnici nikoli ne zapustimo do konca je odnos med starši in otrokom. Ta odnos nosimo v sebi in ga manifestiramo v vseh različicah, definitivno ga vsi doživimo na relaciji jaz - otrok in moji starši - oče, mati. In ob tem sploh nima veze ali so starši še v vaših življenjih, ali ste jih sploh poznali ali so pokojni. To kar je ob tem zanimivo je, da v resnici naš odnos do staršev odseva in je ogledalo odnosa, ki ga imamo do boga.
O tem govori peto ogledalo esenske tradicije, ki pravi, da so nam naši starši skozi življenje pokazali sisteme prepričanj, ki jih imamo do božanske matere in božanskega očeta. Naši starši nam odslikajo naš odnos do božanskega očeta in matere. V našem odnosu do staršev se pokažejo naša prepričanja o tem, kaj menimo, da bog pričakuje od nas. Prav tako se pokaže zakaj živimo svoje življenje kot ga živimo.
Ko se pritožujemo nad svojimi starši se pogosto ne zavedamo s kakšno brezhibnostjo nam starši držijo ogledalo. Ljubezen, sprejetost in spoštovanje, ki jih pričakujemo in si želimo od svojih zemeljskih staršev odslikavajo naša iskanja potrditve, ljubezni, sprejetosti in spoštovanja s strani naše božanske matere in očeta.
Tisto kar nam niso povedali je, da skozi zemeljski odnos s svojimi starši zdravimo svoj odnos s svojimi božanskimi starši. In ko imamo svoje otroke pogosto pozabimo, da so nas izbrali kot duše za svoje starše z istim razlogom, da jim brezhibno držimo ogledalo, v katerem odkrivajo vsa pričakovanja, za katera verjamejo, da jih ima do njih bog.
Morda je čas, da namesto boja izberemo hvaležnost. In da namesto udrihanja po starših v smislu kako so nas zaj....i prepoznamo, da gre za našo izbiro in naše učenje.
Čas je, da spoznamo resnico. In ta resnica je, da moramo sprejeti vse dele sebe in da smo v svoji esenci popolni. Čas je, da se začnemo kreirati in da zavestno izbiramo svoje odzive. Objemite ta del v sebi, objemite svoje starše v sebi. In po alkemičenm zakonu kot zunaj, tako znotraj, kot znotraj, tako zunaj se bodo naši odnosi z zemeljskimi starši spremenili.
Pomembno je, da ljudi nehamo postavljati na piedestale ali jih dajati v klet, da nehamo biti očarani nad njimi ali razočarani nad njimi, da nehamo precenjevati ali podcenjevati in gremo enostavno v srce. V srcu smo vsi enaki. V srcu samo samo smo. Božanski!
DIVINE.SI
Naročite se na:
Objave (Atom)
