Osebna mitologija

Naloga mitologije je, da nas prenese iz otroštva v zrelost, iz zrelosti v drugo otroštvo ali dobo modrosti in nato skozi temna vrata v onostranstvo. Joseph Campbell razlaga osebno mitologijo kot vrečo kenguruja, v kateri se mali kenguru razvija, dokler ni sposoben izplezati in sam hoditi. Tako so v drugi maternici, maternici z razgledom. Na mitologijo gleda kot na enakovreden organ za človeka. Potrebujemo jo, tako kot vrečar potrebuje vrečko, da bi se razvil iz stopnje nesposobnega mladiča na stopnjo, ko lahko zleze iz nje in se pokaže svetu.

Osebna mitologija je ta vreča, udobna, poznana, kajti v njej se razvijajo vaša čustva, dokler niste dovolj varni, da lahko oddidete. Živimo v svetu, ki je mitologijo raztrgala na koščke, jo ponižala in ji odvzela njeno pomembno vlogo negovalca. Mite smo razglasili za nesmisel in s tem svojim otrokom vzeli varnost, ki jo potrebujejo, da odrastejo.

Kaj je naša družba uspešno naredila je, da imamo veliko število prezgodnjih rojstev, ki niso diplomirali iz druge maternice. Brez mitologije se naša psiha porodi vsa popačena.

Waldorfska pedagogika mi nenehno daje potrditve zakaj je zastavljena tako kot je. Otroke vodi skozi mitologijo v zgodovino. Skozi roke v glavo. Skozi ritme v čutenje in občutenje sebe, samo zavedanje kdo jaz sem. Tisto kar otrokom vzamemo že takoj, ko lahko hodijo in se premikajo naokrog je njihov občutek, da so potrebni, da so pomembni. Zavijamo jih v vato in jim ne omogočimo, da si izborijo svojo pot na svobodo.

Se spomnite zgodbe o metulju in človeku, ki je opazoval zapredek in metulja, ki se je porajal iz njega. Ko ta človek v zgodbi tudi mi pogosto vzamemo nož in zapredek odpremo, da bi metulj -naš otrok- lažje zlezel iz njega. In ravno s tem mu odvzamamo to izkušnjo, to bolečino porajanja in osvobajanja in tako se metuljeva krila ne prekrvavijo in metulj nikoli zares ne poleti.
Ozrite se okoli sebe, se vam ne zdi, da se okoli vas plazi veliko metuljev s poškodovanimi krili in da le redki v vsej svoji lepoti poletijo? Morda pa je to le moja percepcija, kar je povsem v redu!

Šele sedaj se v polnosti zavedam darila, ki mi ga je dal moj oče s svojo avtoriteto, s svojo trdo roko in disciplino, ki mi jo je iz mojega takratnega stališča "vsilil". Vedno mi je govoril, da bom že videla, ko bom imela svoje otroke, kako bom ravnala. In res sem že zelo zgodaj odkrila, da je naravno ravnovesje tisto, ki nas iz ene skrajnosti zaniha v drugo in da sem želela svojega otroka vzgajati v popolni svobodi. In vendar sem se zavedla tega, da ti otrok, ki nima meja zelo hitro zrase čez glavo in ga ne moreš najprej ne voditi in nato ne več obvladovati. Zato sem začela iskati srednjo pot in kmalu ugotovila, da otroci hočejo ne le meje, temveč tudi disciplino in red.
Otroci od nas, staršev, pričakujejo, da jim bomo znali postaviti ritem. Ritem hranjenja, ritem spanja, ritem oblačenja glede na letne čase in toploto zunaj. In če jih sprašujemo kaj bi radi v času do 14. leta, ko so se fiziološko sploh sposobni odločati zase,jih zelo zmedemo. Pri štirinajstih so namreč možgani razviti do te mere, da lahko začnejo uporabljati predele za pomnjenje in intelekt v polni meri. Takrat so pripravljeni sprejeti posledice svojih dejanj in prevzeti odgovornost za svoje življenje. In če tega ne delajo pred tem časom za njih starši, to vlogo izbire rade volje prevzamejo mediji, lepotna industrija, reklame, družba v kateri se otrok giblje.
Največje razkritje moje vloge starša je prišla skozi Godija Kellerja, ki mi je pred leti dal misliti, ko je na enem od seminarjev za starše dejal, da največji stres za otroke ustvarjamo starši s tem, ko svoje otroke sprašujemo ali jim je všeč šola, vrtec, obleka, prijatelj, hrana, ko jim dajemo na izbiro več stvari.
V svoji vlogi liberalnega starša sem svojim otrokom dala na izbiro kaj bodo jedli, kako bi se oblačili, kam bi radi šli in se nisem zavedala, da jim to povzroča stres, da jim to povzroča nelagodje in da to daje znotraj njih vtis da niso varni. Kajti če mamica ne ve, kaj bi rada, to pa je kriza, to je zanje strašljivo. In to je tisto, kar po mojem laičnem mnenju ustvarja apatijo in mnoge zdravstvene težave pri otrocih. Otroci hočejo meje, hočejo jasnost, hočejo občutek gotovosti, da njihovi starši vedo, kaj je dobro za njih, ne da sprašujejo njih, ki še nimajo razvitega čuta za dobrobit. Naš čut za lastno dobrobit je zakrnel, je potlačen, ker nam starši niso omogočili, da bi se razvil skozi njihovo vodenje.

In kaj je čut za dobrobit? Pove vam kdaj ste lačni, kdaj ste zaspani, kako se počutite. Znanstveno to imenujemo živčni sistem. Vse se prenaša po živcih, ki povzročijo, da se človek zaveda svoje konstitucije, gre za življenjski čut. Brez tega življenjskega čuta, čuta za dobrobit ne bi čutili bolečine. Gre za neke vrste obrambni sistem, ki nas opozori na nevarnost. In otrok tega čuta nima razvitega!
Učijo nas, naj se ne oprijemamo, naj bodimo dovzetni in vendar je vprašanje, ki je na mestu ali naša psiha to sploh zmore?

V zadnjem času se veliko govori o preobremenjenosti, o notranji izgorelosti in utrujenosti. Ste se kdaj vprašali od kje to izhaja? Živčni sistem prevaja inpulze iz okolice in če ga ne ojačamo, če torej ne razvijemo čuta za dobrobit, ne bo zmogel prevajati vsega, kar doživljamo. In zato pogosto pri ljudeh, ki se ne zmorejo soočati z bolečino, ki jim jo povzroča življenje, pride do živčnega zloma ali bolezni živčevja. Ne vem koliko poznate anatomijo, vendar so bolezni povezane z živci, kot je poškodba mielinske obvojnice, zelo boleče. Bolečina nas vedno opozarja, da nekaj ni v redu. Skozi občutke napora in bolečine se učimo. In vendar dandanes vsi stremimo k svobodi in k mislimo, da se lahko učimo in izkušamo stvari brez bolečine. Celotna družba je naravnana k ugodju, k udobju. In vendar, ko ti je udobno nimaš nobene želje, da bi rasel. Je vaša izkušnja drugačna? Jaz vem, da je vsakemu mojemu velikemu premiku v življenju botrovala velika bolečina, veliko razočaranje, nekaj, kar me je dobesedno vrglo iz moje zone udobja. In vendar se zavedam, da je tak moj način. Moj mož nima potrebe po taki poti, njegovi prehodi so manjši in bolj zložni in vendar skozi bolečino in napor, ki se mu izpostavlja skozi športne aktivnosti.
Se torej čudimo zakaj so športniki tisti, ki dojemajo velike modrosti skozi svojo jekleno disciplino, osredotočenost, napor in ritem, ki se ga držijo?

In vendar starši želimo vzgajati brez bolečine, brez discipline, brez osredotočenosti na to kar se mora, brez napora in brez ritma. Se potem čudimo, zakaj ustvarjamo generacije, ki nimajo ciljev, ne vidijo smisla v življenju in se čutijo izgubljeni v tej veliki juhi, ki ji pravimo življenje?
Godi mi je dal velik ključ, ko je z nami delil, da je za otroke varnost pred svobodo. In svobodo si morajo v času pubertete izboriti. Če jim starši ne postavimo meja in okvirov, si jih bodo skozi nevarnosti, adrenalinske športe in skrajnosti ustvarili sami. Vsakdo se rojeva skozi preizkušanje svojih zmožnosti.

Naš čut za življenje nas uči o bolečini in nam daje ključ, ki odpira vrata v dušo, v realnost našega višjega jaza. In ko se bolečini želimo izogniti, se izogibamo bolečini v vsakdanjem življenju in bolečini naše usode. Toliko se nas želi izogniti svoji usodi, ker je boleča. In vendar moramo uvideti, da je to naša izbira. Naša duša je izbrala pot naše rasti, našo usodo. In dandanes vsako bolečino zadrogiramo, imamo tablete za fizično bolečino, droge za čustveno bolečino, in drogo za mental - znanje, še več znanja, še več znanja. Samo da tega znanja ni potrebno izkusiti, kajti to bi utegnilo prinesti bolečino s seboj.

Tako nepovezani smo sami s seboj, da mislimo, da so strahovi nekaj napačnega, da jih ne smemo doživljati. In vendar je opazovanje pomemben del našega življenja. Opazovnje in sprejemanje. In vendar se pogosto sprejemanja učimo skozi upiranje, ko se nečemu upiramo zelo dolgo in je napetost resnično ogromna, se spustimo in sprejmemo s tem, ko rečemo, da se ne gremo več. Poznate to iz lastnega življenja?
Ta upor je potreben, zakaj pa več v naslednjem članku, ko se bom dotaknila egipčanske alkimije.

Če povzamem ... danes se zavedam, kako pomembna je samovzgoja staršev. In da v resnici rabimo vzgojiti sebe, da bi lahko vodili otroke. Danes se zavedam resnice, ki jo poznam že dolgo, da smo starši samo vodniki svojim otrokom, da smo jim zgled, od katerega se učijo. In če mi nimamo vrednot, če mi ne cenimo sebe, kako naj to storijo naši otroci? Od kje?
Največje presenečenje od vsega, pa mi je prinesel čut za dotik, kajti čut za dotik je tisti, ki vam pomaga postaviti meje. Skozi čut za dotik se zaveš kje sem jaz in kje so drugi. In za otroka so starši njegova koža, skozi katero čuti svet, ki ga obdaja.

Danes sem hvaležna očetu za njegovo trdo roko, kajti zavedam se, da mi je s tem omogočil, da sem si izborila svojo svobodo. Da sem se drugič rodila iz maternice mitologije in da si danes dovolim biti metulj, ki jaz sem.

Bodite živopisani metulji in nehajte soditi svoje starše, začnite ceniti svojo svobodo in poletite čez prostrane širjave sveta, ki vas obdaja.

Neskončno uživajte!

Jesenska inventura

Se tudi vi počutite nekoliko nostalgično? Se vam zdi kot da ste izgubili tisti notrnji venter, povezanost sami s seboj? Morda je čas pravi za jesensko inventuro...
Caroline je delila z nami priporočila, ideje v zvezi opuščanjem vsega starega in sprejemanjem novega.

Vedno, ko se znajdemo v situaciji, ko se nekaj poslavlja od nas in nam ni popolnoma jasno kaj se dogaja, smo zmedeni in iščemo znane, stare načine, kako se spopasti s tem, kar se nam dogaja. Morda je čas, da se namesto, da se obračamo ven v svet, spustimo v svojo notranjost in si pogledamo, kaj nas tam čaka.

Veliko se govori in vsi govorimo o pozitivni naravnanosti in motiviranju samega sebe in vendar iz lastnih izkušenj vem, da se včasih enostavno moraš soočiti z vso tisto žlindro v svoji notranjosti in jo spremeniti v zlato skozi notranje izpraševanje in kontemplacijo.

Nedvomno se boste strinjali z menoj, če rečem, da opravljanje notranje inventure ni stvar ene ure, gre za proces, za katerega se odločimo in mu sledimo. Kot pravi Abraham skozi Ester Hicks se moraš spustiti in iti s tokom. Dokler veslaš proti toku porabljaš enormne količine energije, situacija pa se ponavadi komajda spremeni. Torej kot prvo SE UMIRITE. Nehajte veslati. Prisluhnite tišini v sebi in dovolite, da se vaš čoln obrne v smer toka. OPAZUJTE.

Vsi vemo, da imajo inventure opraviti z opazovanjem situacije in njenim ocenjevanjem:
Katere odločitve kreirajo strukturo vašemu življenju?
Vas posledice izbir, ki jih delate zadovoljujejo?
Poglejte si, kaj za vas pomeni, da vas nekaj zadovoljuje. In sedaj izziv, poglejte kaj natančno morate narediti, da ste zadovoljeni. In seveda to odpre mnoga nova vrata. Koliko delov vas lahko zadovoljite s samo eno ali dvema izbirama?

Med to inventuro si boste postavili mnogo vprašanj. In kot veste, vsi odgovori na vaša vprašanja že obstajajo. S tem ko postavite pravo vprašanje se samo naravnate na vibracijo, ki jo nudi odgovor. Vibracijsko ujemanje VOILA.

Igra se spreminja in z njo se spreminjajo vaše vrednote. In to ne le na osebnem nivoju. O ne, igra se spreminja na kolektivnem nivoju. Mislim, da na svetu obstaja zelo malo ljudi, če sploh kakšen, ki bi se neko jutro zbudil in se zavestno sam pri sebi odločil: "Danes je pa tako lep dan za zamenjavo starih vrednot. YEP. To bom naredil danes."

In vendar, če svojih vrednot ne zamenjamo zavestno, kako se potem to sploh zgodi? Percepcija se spreminja in z njo menjamo tudi leče, skozi katere gledamo na svet in vendar se to ne zgodi kar z obiskom okulista; zamenjajte mi leče prosim. Zamenjava percepcije je vtkana v tapiserijo našega življenja kot zelo prefinjena nit, ki jo vsake toliko potegnejo za zanko naše življenjske krize. Saj poznate; kriza srednjih let, kriza sedmega leta zakona, kriza ob menjavi okolja, krize pač. Gre za prehode, v katerih nas življenje opomni, naj se ustavimo in si ponovno ogledamo svoje izbire:

Kdo si bil
Kdo si danes
Kaj moraš postati
Kaj ni več tvoj klic

In ko si ogledamo ta ključna vprašanja opazimo, da je tisto, kar ostaja z nami skozi vsak prehod v našem življenju, nekaj drugega. Mladi imajo več časa kot starejši in starejši imajo več modrosti. Oseba srednjih let ima še vedno čas in vendar so njegove vrednote zelo drugačne od mladih let, čas je dragocen, tako kot zdravje in družina. Prioriteta arhetipa mladenke ali mladeniča so precej drugačne od prioritet arhetipa matere in očeta. Inventar vrednot zato od nas zahteva obdobje refleksije, notranjih vpogledov skozi katere spoznavamo:

Kaj so moje vrednote v tem obdobju mojega življenja?
Kaj potrebujem vedeti sedaj, česar pred tem nisem potreboval?
Česa ne potrebujem več?
Kaj moram narediti sedaj?
Česa mi ni več treba početi?
Koga potrebujem v svojem življenju?
Kdo potrebuje mene v svojem življenju?

Jaz na primer spoznavam, da čas postaja moja dragocenost in da z njim razpolagam precej drugače kot pred leti. Ne ženem se več za prepoznavnostjo in dosežki, družina je tista, ki je na prvem mestu. Cenim svoj čas, ker cenim svoje življenje in cenim kako uporabljam svoj čas. Zase.

Naslednja stopnja vaše inventure ima opraviti z zelo občutljivo temo; z vašimi odnosi. Nekateri odnosi se premikajo naprej z vami in se z leti plemenitijo, kot starano vino. Z malce sreče, so vaši najboljši prijatelji sedaj še boljši prijatelji z vami, bolje se spoznavate in s tem ko se bolje poznate ste raje v družbi drug z drugim. Nepopolnosti niso več ovire, njihov ego bledi in z leti vedno bolj podaja roko globoki lepoti njihove duše. Vendar pa so v nekaterih primerih slovesa neizbežna. Vprašanja, ki se porajajo kar sama od sebe so globoka in neizbežna.

Ali ta odnos podpira izvorno moč moje duše?
Ali jaz podpiram izvorno moč duše tega človeka?
Ali cenim to osebo v mojem življenju popolnoma in celovito?
Ali želim negovati ta odnos in če je odgovor pritrdilen, kaj bo to zahtevalo od mene?
Ali me ta oseba ceni?
Ali ta odnos potrebuje veliko trdega dela ali me navdušuje?
In , kaj delam zase in samo zase?

Kaj cenim pri sebi?
Kaj delam, da skrbim zase?
Cenim svoje osebno življenje.
Sedaj cenim svoj čas in kot rezultat tega: zapolnite vi
Cenim svoje zdravje in kot rezultat: zapolnite vi
Moje osebno življenje sedaj zahteva tole: zapolnite vi
Moje duhovno življenje sedaj zahteva: fill in the blank

Skozi iskreno odgovarjanje na zgoraj omenjena in vsa ostala sproti porajujoča se vprašanja tako delate inventuro in hkrati s tem spreminjate svoje življenje. Kajti uvidi in sporočila so ob takem globokem samo-vpogledu tako izjemno glokboka in izjemna, da si ne morete blefirati, da ne veste, ne vidite, ne slišite in vam ni čisto nič jasno. In naj ponovim, kar sem povedala na začetku, to niso naloge, to so priporočila. In inventuro delam tudi sama. Moja sicer traja že dobro leto in vendar, sem temeljita.

In ker vem, da prehajamo v tisti čas v letu, ko se ljudje zaradi naravne usmerjenosti navznoter, v katerega nas sili sam cikel narave, ki prehaja v fazo počitka in refleksije, počutijo zelo izgubljeno, čutijo težo in pomanjkanje povezanosti s svojim življenjem (zima je namreč čas globokih nezavednih premikov, ko nas majhne nepomembne stvari popolnoma vržejo iz tira) vam ponujem svojo roko.
Bodite v stiku, pošljite mi sporočilo kako napredujete, objavite svoj komentar in bodimo povezani.

Caroline pravi, da so pravi razlog za težo, ki jo čutimo in pomanjkanje povezanosti, ki jo v življenju izkušamo, prav ti nezavedni premiki, spreminjanje naših vrednot in ne majhne nepomembne stvari, ki jih kot tarče poiščemo v svojem zunanjem svetu. Ti premiki in spreminjanje vrednot, namena in pomena v našem življenju, ki spreminjajo notranjo dinamiko so substanca našega življenja in ta del nas zahteva nenehno pozornost.

In nostalgični občutki, ki jih čutimo vedno napovedujejo, da se nekaj zaključuje in da prihaja nekaj novega. In to je življenje - arhetipsko kolo tranzicije in preobrazbe se nenehno vrti v našem življenju. Vendar ali ne pomaga vsaj malo, ko vemo kako delati s tem kolesom?

In zato vas vabim, da se mi pridružite na spoznavanju svojega arhetipskega kolesa, vaših notranjih arhetipov 13. in 14.11.2010 v Biljah pri novi Gorici. V decembru pa prihaja tradicionalni seminar 12 svetih dni Božiča - kako se z milino soočati z odpuščanjem starega in kako manifestirati novo leto, 4.12.2010 v Biljah, 11.12.2010 v Ljubljani in 12.12.2010 v Mariboru. Označite si datume na svojem koledarju :=)

Namaste
Taja…

Biti ženska

Ženska ... prebujena, objeta, spravljena sama s seboj, božanska ... ženska.
Moja pot do moje notranje ženske je bila polna čeri, mučiteljev vseh sort in predvsem samozanikanja. Ko sem se spogledala s svojimi arhetipi mi je postalo precej bolj jasno zakaj so stvari potekale kot so. Zanikala sem mamo, zatrla družabnico, se bojevala z amazonko in modra ženska je sedela na bojišču in čakala, da se spametujem.

In tako se je moja pot k ženski začela z materjo. Arhetipom, ki nas neguje, nam da podporo in je kot Marija Jezusu tisti arhetip, ki je tam, ko moramo žrtvovati vse kar poznamo, da preobrazimo svojo notranjost v nekaj novega (in to je mimogrede notranje križanje). Mati nas prime za roko in nas pelje skozi iniciacijo. In če se s svojo notranjo mamo nismo pomirili in je objeli v sebi, se tudi s svojo zunanjo mamo ne moremo pomiriti. Ko sem si dovolila biti mama, se negovati in podpirati, pa ne le v umu, kar tako radi počnemo, sem to začela živeti v svojem vsakdanjem življenju.
Vsi smo mentalno svojim mamam odpustili, vsaj tako večina trdi in vendar se mnogi z njo borimo in ji ne dovolimo, da opravi tisto, kar arhetipsko opravlja - neguje. In tako se pogosto znajdemo v njeni senčni strani ko se žrtvujemo za družino in za otroke, ko namesto negovanja opravljamo žrtvovanje. In vendar to ni vloga matere. Iz lastnih izkušenj vem kako izgleda upiranje notranji notranji mami. In ko sem se spogledala s svojo senčno platjo, ki je na koncu že tako očitno tolkla v oči, da mi je mož rekel, da naj neham igrati mučenico, ki se žrtvuje za svoje otroke in vsem daje močan občutek krivde; češ čemu vse se moram odpovedati, ubogi jaz... Takrat sem se prviš zbudila, kot bi me kdo polil z lavorjem hladne vode, vedela sem, da ima prav ...jaz razsvetljeno bitje (no v svojem ego tripu sem kdaj mislila, da sem že tam LOL) pa ja nisem taka...

In sem se zbudila iz iluzije, se objela in postala bolj ponižna in uslužna do svojih najdražjih, pa ne z računico, ampak preprosto, ker si to zaslužim jaz, da se negujem, da se imam rada, si dam kar si želim in z večjim užitkom poskrbim za druge. Pa saj prej sem tudi. Pri dveh skoraj pubertetnicah pač nisem mogla živeti v utvari, da bo stvari kdo naredil namesto mene. In vendar sem jih pogosto počela z uporom in notranjim nerganjem.
Po soočenju z notranjimi sencami arhetipa mame pa se mi je prvič zgodilo, da sem hišo pospravila z užitkom, da sem resnično uživala v vsaki stvari, ki sem jo dvignila, prebrisala, pri sesanju in čiščenju. Ko sem se takole opazovala od daleč, kar se mi zadnje čase pogosto dogaja, sem razmišljala o tem, da se mi je verjetno strgalo, da sem totalno zabluzila in je z mano definitivno konec. Nato pa sem se potopila v občutke in doživljanje izkušnje in ugotovila, da resnično uživam.

In nato je prišla lekcija intimnosti, ki jih je več vrst in tako sem dojela, da sem moj resnično moj ženski arhetip popolnoma zatrla in si ga nisem dovolila živeti niti v svetli niti v senčni plati, no v pasivni obliki je pogosto udarila ven prostitutka, ko sem svoje talente, sposobnosti in kvalitete zamenjala za tiste trenutke blaženosti, ko imaš občutek, da te ima nekdo rad in te neguje. In vendar to ni trajalo, ker sem bila v sporu s svojo notranjo materjo in si negovanja na dolgi rok nisem dovolila, vedno sem morala najprej nekaj narediti, da sem si kupila tisti občutek sprejetosti.
Znano?

In seveda amazonka, moja bojevnica, borka za pravice vseh ... samo nase sem pozabila. In kot je poznano v današnji družbi je tudi moja pustolovka izkoristila vsako priložnost, da bi bila sprejeta v moškem svetu. Najprej pri očetu in nato pri vseh moških v mojem življenju. Ko sem se spogledala z njo iz oči v oči sem dojela, da moj moški noče v postelji še enega moškega. Da intimnosti ne bom ustvarila z nenehnim bojevanjem in dokazovanjem da zmorem, da sem dovolj dobra in da obvladam. Hja no, kaj naj rečem težka lekcija.

In na koncu še moja modra ženska, ki je potrpežljivo čakala, da se spametujem in preko vseh bojišč, ki jih je modro opazovala od daleč, toliko utrudim, da ji bom pripravljena prisluhniti. Da se neham pritoževati, kritizirati in soditi in da dojamem, da sem sama tista, ki kreira. In da izbiram JAZ.

Seveda je trajalo še nekaj časa, da sem vse svoje vloge prepoznala skozi arhetipe, jih zapakirala v embalažo, v kateri se lahko prepozna vsak od nas in sem jo pripravljena deliti z vami. In tako se je rodil DivineFeminine, ki se mu bo pridružil tudi DivineMasculine, kmalu.

Popotovanje vase ni enkratni dogodek, je popotovanje dolgo celo življenje. Gre za tkanje tančice, tkanine vesolja v katero smo prepleteni vsi mi. In ko spletam in tkem svoje življenje v tkanino vpletam niti vseh s katerimi se srečujem. Vsak od vas, ki ste me poznali in se z mano družili ali pa me poznate in se z mano družite sedaj je pomembno vplival na moje tkanje in vaše niti so obogatile mojo tkanino.

Želim vam, da je vaše tkanje nežno in puhasto, lahkotno kot veter in prostrano kot oceani. Naj bo toplo kot savane in bogato kot zemlja. Dovolite si, da postanete to kar ste, tkalci svojega življenja. Naj bo božanskost vtkana v vaše življenje in naj se svilnato zliva v tkanja vseh tistih, s katerimi se družite, se srečujete ali preprosto samo veste, da obstajajo.

Hvala mojemu dušnemu bratu in vsem mojim sestam, ki tkejo z mamo mojo svileno brokatno z zlatom plepleteno tkanino. Hvala za vse zlato, dragulje in bisere, ki jih tkete v tkanino mojega življenja. In hvala tistemu, ki je moje življenje obogatil z najlepšimi darili ... hvala Matjaž ... zaklad si, ki mi je bil dan in ki mi je prinesel vse druge zaklade, ki me bogatijo vsak dan in mi pomagajo, da rastem in grem za to svileno nitjo, ki ji pravimo življenje.

Nikoli, nikoli ne pozabite kako dragoceni ste. Neizmerno dragoceni ste. Vsak od vas. In vedite, da svet nikoli ne bi bil to kar je brez vas. In to je resnica.

Rada vas imam.

Taja

Genij v celicah

Hvala:)
Hvala bogu. Za življenje. Za to, da sem. Za to, da ste.

Informacija v sebi nosi izjemen potencial. Nosi moč prebujenja, spominjanja. Da ti moč, da usmerjaš svoje življenje in si stvarnik svojega lastnega kraljestva, ki mu pravimo ...življenje.

V pravljicah 1001 noči je Aladin podrgnil svojo svetilko in pojavil se je duhec. Genie mu je rekel, da mu izpolni tri želje. V zgodbi, ko duh izpolni tri želje, magija izgine. Zelo dobro mora pomisliti, kaj si bo zaželel in katere tri stvari bo izbral.
V našem vsakdanjem življenju imamo svetilko razumevanja in genija v sebi in imamo neomejeno možnosti, da manifestiramo svoje želje. Kakršne koli želje imamo jih uresničujemo in tisti, ki še vedno mislijo, da jim usodo krojijo drugi se motijo. Škarje in platno držimo v svojih rokah.

Če svojo svetilko napolnimo z ljubeznijo, bodo celice hitele regenerirati, obnavljati in aktiviral se bo princip rasti. In če jo napolnimo s stresom, strahovi, se bodo celice osredotočile na zaščito pred napadom. Naše celice se odzivajo na naše okolje.

Epigenetika pravi, da okolje in signali iz okolja nadzirajo naše obnašanje in naše gene. Svoje gene prilagodimo okolju v katerem mislimo, da živimo. V resnici se prilagodimo naši percepciji oziroma filtrom, ki jih imamo v svoji glavi. Naša percepcija vpliva naše možgane. RAS sistem v naši glavi je odgovoren za zavedanje. Tisto, kar naše možgane zbudi in nam omogoča sposobnost mišljenja in zaznavanja je RAS. RAS pa je tudi tisti sistem, ki ga vklopimo takrat, ko preklopimo iz percepcije stvari zunaj nas na percepcijo našega notranjega sveta. Možgani lahko sprejmejo, klasificirajo in se odzovejo na čutne informacije brez da bi te informacije prešle v vašo zavest. Vendar ponavljajoč stimulans končno povzroči zavestno zavedanje, to je zato, ker je RAS aktiviran. To je sposobnost možganov za selektivno pozornost; ko npr. berete knjigo, še posebej če je izjemno zanimiva, boste gluhi za okolico, ne glede na to, kaj se v njej dogaja. Ta dvojnost percepcije je nujna za človekovo preživetje.
Vendar pa čeprav večino našega življenja vodijo »avtomatične« reakcije. Naše reakcije na druge ljudi podpirajo programi, ki se jih pogosto sploh ne zavedamo. Take navade temeljijo na fiksnih prepričanjih, ki so lahko neracionalni; niso prizemljeni v realnosti, so neprimerni in namenjeni samoobrambi. Tak program ali reakcija se je zapisal v travmatičnih situacijah ali jih je vstavil proces ponavljajoče okoliščine, in se nanj odzivamo na star način četudi je sedanja situacija morda popolnoma drugačna. To je cena, ki jo plačamo za prednosti variabilne meje do naše zavesti. Dejstvo pa je, da naši vzorci in matrice, ki jih imamo v sebi spreminjajo biologijo.

Signal iz okolja pride v hipotalamus. Hipotalamus in hipofiza tvorita funkcionalno celoto, ki povezuje živcni in endokrini sistem. Stres iz okolja aktivira hipofizo, ki sproži delovanje nadledvičnih žlez in telesni odziv je boj ali beg. Kri gre v mišice, ki se pripravijo na aktivnost. Stres sproži nagonsko reakcijo in tudi če se ne borimo in ne zbežimo, telo ugasne imunski sistem, procese rasti in obnove v telesu, ker se vsa energija usmeri v zaščito telesa. Zaradi tega se zmanjša vaša inteligenca. Kajti vklopijo se vaši najstarejši možgani - možgani plazilcev. Vaši geni imajo v sebi samo dva programa rast ali zaščito in ta dva se med seboj izključujeta. Če ste v fazi zaščite, ne morete rasti. Celice se ne obnavljajo, če ni ljubezni. In če vas je strah, ne morete biti v energiji ljubezni istočasno.

Vaša percepcija ima to moč, da ponovno zapiše program v vaših genih in vaše telo se gradi po teh programih.
Če vas zanima več, vas vabim na seminar DivineBeing modul 1 - Bodi ljubezen!

Namaste:)

Negovanje duše

Ja, zadnje čase nam je omogočeno res veliko. Nikoli v zgodovini človeštva, kot ga poznamo, ni bilo na voljo toliko informacij in toliko aktivnosti na temo osebne rasti. In vendar še vedno mnogi menijo (vključena do nedavnega), da duhovno rastejo, ko obiskujejo delavnice, berejo knjige in delajo na sebi. Lahko bi rekla, da so mi malček pristrigli krila, ko sem pri Caroline Myss izvedela za dejstvo, da osebnega duhovnega življenja praktično nimam. Hudo sem se zamislila.

Ljudje na zahodu nimamo osebnega duhovnega življenja. Menimo, da če gremo enkrat na mesec na seminar, beremo knjige in obiskujemo terapevte, da je to naša duhovna praksa. Šele ko sem se znašla v duhovni krizi, ki jo mnogi poimenujejo temna noč moje duše, sem ugotovila, da vse to kar sem delala ni zamenjava za duhovno prakso. Duhovna praksa vključuje molitev, kontemplacijo, globoko notranje raziskovanje, v katerih se soočiš s svojimi strahovi zakaj si ne dovolim biti vse to, kar sem (samosabotažo) in razgališ iluzije moči. Hkrati pa se soočaš z dejstvom, da svoje vodstvo vedno slišiš, le da si raje prikrivaš, da jih slišiš, kajti meniš, da se s tem lahko izogneš resnici. In ljudje ne maramo resnice. Pravijo da resnica boli. Vendar prava bolečina leži v dejstvu, da v resnici slišimo svoje duhovno vodstvo in izdamo sami sebe, ko mu ne sledimo.

Dejstvo je, da se rodimo 100% intuitivni. In ni je metode, ki bi vas lahko naredila bolj intuitivne kot že ste. In ni je tehnike, ki bi jo lahko uporabili, da bi bili bolj intuitivni, kot že ste. Vsak dan naredite na stotine skenov na ljudeh s katerimi se srečate, takoj jih označite za vredne zaupanja ali nevredne zaupanja, na podlagi vaše intuicije. Seveda z uporabo ozavestite svoje danosti. In za to so seminarji, ki vas pri tem podpirajo lahko dobrodošli.

Ozavestila sem, da so nam tehnike priročne pri osebni rasti, ko pa vstopimo na področje duha in duše, pa nam bolj hodijo v napoto kot ne, ker se bolj zanašamo na tehnike, kot na dejstvo, da moramo prisluhniti svoji notranjosti. Nedvomno so tehnike uporabne in nam na trenutke prav pridejo. In vendar jih imamo v svoji škatli z orodji ponavadi veliko več, kot jih sploh uporabljamo. In tako se ukvarjaš s tem, da moraš poškropiti prostor, očistiti svojo avro, porezati vezi in se povezati z virom, po možnosti uporabiti točno določene kristale in seveda ne smeš pozabiti prižgati svečke. Močno mi je bilo nelagodno, ko sem se prepoznavala v ritualih in obredih, ki sem jih toliko časa rutinsko izvajala in vendar v resnici niso potrebna. Napačno bi bilo trditi, da tega ne potrebujemo več in da je to bz... kolektivno gledano in vendar sem mnenja, da v svojem življenju prideš do točke, ko prepoznaš, da je dovolj, da enostavno in samo SI.
Seveda so tehnike dragocena orodja, ki nam vsake toliko prav pridejo in vendar kot pravi Dr. Pearl nam lahko postanejo dodatni koleščki na kolesu, ki ga vozimo včasih odveč in takrat je tako lepo, če to lahko predaš komu, ki je ravno v fazi, ko rabi dodatne koleščke za svoje kolo. In tako se je zgodil moj navdih, ko sem začela podarjati knjige in karte, moja dodatna koleščka, saj sem prepoznala, da zadostuje če samo sem. In zdaj vozim svoje kolo :)

Spomnila sem se na lepoto, ki jo moja duša vidi v cvetu vrtnice na vrtu ali v listih na drevesu. Zdaj si vzamem čas za negovanje moje duše, da se skupaj zazreva v oblake na nebu in iščeva angele. Za smeh in radost z mojim notranjim otrokom, ki potrebuje pozornost in zaščito. Ozavestila sem pristno navdušenje in strast, ki kipita v meni, ko lahko komu pomagam in ko skupaj ozavestiva oviro, ki svetlobi diamanta onemogoča, da sije navzven.
Tako sem začela z molitvijo, z osredotočanjem na svoje občutke in dejstvo da samo sem in da v resnici ne potrebujem nobene akcije, da bi potrdila svoj obstoj. Globine moje duše so me opozorile na izbire, ki jih v svojem življenju delam skozi senco ali svetlobo. Na večernem druženju 1.10.2010 bomo pogledali v temno noč moje duše, v transformativno popotovanje, ki nas spomni kdo smo in zakaj smo tukaj.

In ker bi na to rada spomnila vse vas, sem se odzvala klicu moje duše, ki me je navdihnil za vikend negovanja na morju, pa ne le duše, razvajali bomo tudi svoja telesa, kajti brez njih ne bi bili to, kar smo - božanski. Zatorej se vidimo konec oktobra, vikend 6. in 7.11. na slovenski obali, ko bomo dva dni razvajali svojo dušo. Začeli bomo že v petek zvečer z zvočno kopeljo s kristalno posodo in meditacijo plavanja z delfini. Zaključili pa v nedeljo popoldan. Vmes pa se bodo dogajali čudeži :)

Razodevanje duše

Pred nekaj časa sem že pisala o tem, kako so naši medsebojni odnosi kot templji v katerih so pred nekaj tisoč leti iniciati stopali skozi iniciacijske procese. Naš partnerski odnos je področje, kjer duša izoblikuje svojo usodo. Dejstvo je, da je odnos alkimija. In kot alkimist opazuje naravne procese, da se nauči posegati vanje, se lahko v skrivnostni potek odnosa vključimo s pozornim opazovanjem njegove kemije.

Opažam, da smo ljudje v sodobnem tehnološko razvitem svetu močno usmerjeni k temu, da se osredotočamo na zunanje stvari v življenju, da iščemo mehanske vzroke in rešitve za težave. V skrivnosti duše želimo vstopiti z ostrino razuma in sojenjem, z narcističnim gledanjem kaj je prav in kaj narobe, ki se skoraj vedno konča na "meni". Negovanje duše nekako ni med kvalitetami sodobnega človeka in morda se prav zaradi tega toliko ljudi v zadnjem času spopada z duhovno depresijo, ki nima kaj dosti skupnega s čustveno ali psihološko depresijo.

Ljudje se ne zavedamo, da s tem, ko se začnemo spraševati "Kaj je smisel mojega žiljenja? in Zakaj sem sploh tukaj na planetu?" odpiramo pot iniciaciji duše. In da so to duhovna vprašanja, ki jih včasih niso delili drug z drugim ob kavi, temveč je bil čas zanje skrbno izbran in posvečen. Kajti vedeli so, da so s tem vesolju sporočili, odstrani iluzijo, vzemi z mene to, kar ni avtentično za mojo dušo.
Se potem res sprašujemo zakaj doživljamo tak preporod, če se vsi povprek odločamo za to, da se naš star svet sesuje in se rodi nov? In vendar je toliko ljudi začutilo svoj klic, pa ne vedo, kaj naj z njim storijo. Poskušajo se utiriti v stare tirnice kariere in vendar jim to ne uspeva najbolje.

Kajti namen duše ni v tem, da je varna, skrita in v srečnem in udobnem partnerskem odnosu. Eno najbolj bolečih spoznanj moje duhovne rasti je v resnici, da duša zahteva rast. In da je ta rast povezana z žrtvovanjem, z opuščanjem vsega starega in vsega, kar mi ne služi več. Znašla sem se na svetih tleh in vendar mi je trajalo še nekaj časa, da sem se zavedla, da moram na svetih tleh sezuti svoje čevlje in postati skromna. V posvetnih obredih v vseh kulturah sveta je znano, da mora iniciat prestati neko obliko bolečine, da doseže nove ravni zavedanja. Da je bolečina kot tudi poraz pomemben aspekt poglabljanja in prečiščevanja duše. Nisem pa bila pripravljena na to, da vse to zahteva tudi odnos. Kajti odnos je pri sodobnem človeku tempelj v katerem opravi svojo iniciacijo. Bolečine in težave ne pomenijo, da je z odnosom kaj narobe, pogosto so le posvetitev v intimnost.

Beseda intimnost pomeni najbolj notranji. Naša intimna razmerja pa zajemajo najbolj notranje razsežnosti nas samih in drugih ljudi. Naša notranjost se razkriva skozi čustva in občutke zato ni nič nenavadnega, da so ljudje, ki so zaprti vase in poskušajo nadzorovati svet okoli sebe, ločeni od svoje notranjosti in imajo zato težave tudi v medsebojnih odnosih. Intimnost se namreč vedno začenja doma, pri nas samih.

Vse kar nas obdaja v sodobnem svetu od nas zahteva, da smo v svoji izraznosti tehnično popolni, hitri in informativni. Se zato čudimo, da tako težko navezujemo stik s svojo dušo, ki se razkazuje skozi domišljijo, poezijo in povezanost. Nič čudnega torej, če v dobi telekomunikacije, kar pomeni v dobesednem prevodu -povezava na daljavo- toliko ljudi trpi zaradi izgube duše. Obdani smo s pritiski, naj bomo raje učinkoviti, kot da smo usmerjeni vase.

Ob vsem tem zavedanju se je v meni prebudilo hrepenjenje po nečem drugačnem, po tem, kar je hrepenenje moje duše. Po spoštovanju srca, razkrivanju duše, kajti gre za mistiko, za skrivnosti, ki čakajo v nas, da bodo razkrite. Ne gre za rešljivo uganko ali navodila kako do cilja, slediti morate namigom in skrivnostnosti. Gre za čaščenje skrivnosti, ljubezni in odnosov.

Vabljeni na seminarje DivineMap - po poti sodobnega mistika in na DivineBeing modul 1,2 in3 na katerih bom delila z vami poti srca in razodevanja duše.
Imejte se izjemno :)

Namaste

Udomačevanje

Ko sem se prvič srečala z besedo udomačevanje, sem bila kar malce osupla. Nekako sem si življenje na Zemlji naslikala bolj čarobno in h temu je nedvomno pripomogel tudi moj otroški pravzorec :)

In vendar sem presenečena ugotavljala kako vzorec nagrajevanja in kaznovanja drži in kako smo se ujeli v zanko iskanja odobritve, sprejetosti v družbi.
Kot to razlaga meni tako ljub mojster Don Miguel Ruiz je najprej pojem, nek pomen, ki se ga naučiš. In s tem mu pritrdiš, ga sprejmeš, vanj vložiš svojo vero in voljo, postaneš to in to postane tvoj dogovor. In nato pride nagrada, če dogovor izpolnjuješ ali kazen, če ga ne izpolnjuješ. Zato izoblikuješ persono, maske ti pomagajo ustvariti oklep, ki ti pomaga v igri pretvarjanja, da si nekaj kar nisi. In tako nisi dovolj dober, če si to kar si. Nisi popoln in ker nisi dovolj dober zase, pride do samozavračanja. Tako izgubiš svojo izvornost in svojo integriteto. Ker sam sebi nisi dovolj dober se ustvari potreba po potrditvi, ko ugodiš drugim, da bi bil sprejet. In od tukaj samokritika in samoobsojanje. In ker nisi popoln in nisi dovolj dober zase, svojo kreativno energijo uporabiš za ustvarjanje laži o sebi. In namesto, da bi te tvoja življenjska energija podpirala te vedno bolj izčrpava, ker rabiš vedno nove in nove laži, da podpreš tiste prejšnje.

Vse kar moraš storiti je, da se zaveš svoje igre, svoje podganje dirke, ujetosti v svet težnje po popolnosti in v svet laži.
Kajti obstaja zgolj in samo popolnost. Si božja stvaritev in si popoln.

In tvoja življenjska misija je ... da si srečen.

In kot je to doživel mali princ

"Dober dan," je rekla lisica.
"Dober dan," je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nič videl.
"Tu sem," je rekel glas, "pod jablano."
"Kdo si?" je rekel Mali princ. "Zelo ljubek si …"
"Lisica sem," je rekla lisica.
"Igraj se z menoj," je zaprosil Mali princ. "Tako žalosten sem …"
"Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena."
"Ah, oprosti!" je dejal Mali princ.
Nato je pomislil in rekel:
"Kaj je to 'udomačena'?"
"Nisi iz teh krajev," je rekla lisica. "Kaj počneš tod?"
"Ljudi iščem," je rekel Mali princ. "Kaj je to 'udomačena'?"
"Ljudje," je rekla lisica, "imajo puške in lovijo. To je zelo nadležno. Goje kokoši. To jim je edina skrb. Stikaš za kokošmi?"
"Ne," je rekel Mali princ. "Prijateljev iščem. Kaj je to 'udomačena'?"
"To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa – ustvarjati vezi …"
"Ustvarjati vezi?"
"Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu."
"Aha, že razumem, je rekel Mali princ. "Nekje je cvetica … zdi se mi, da me je udomačila … "