Kolikokrat ste v svojem življenju naredili nekaj,
za kar veste, da ni dobro za vas, pa vseeno ponavljate eno in isto zadevo vedno
znova in znova? In kolikokrat ste naredili nekaj, pa ste si za sveto obljubili,
da tega ne boste več naredili? In kolikokrat ste potem to ponovili? In še
enkrat? Tako radi bi se prepričali, da ni naša krivda, vendar na našo nesrečo,
ne moremo zanikati.
Vsi ljudje smo taki. V svojem življenju sem pogosto
delala ene in iste napake. In vsakič sem z glavo tolkla ob zid, hotla na silo
spremeniti stvari, pa sem naslednjič padla na isto finto. Najprej je bilo po
nesreči, kasneje iz navade. Tako je življenje. Saj poznate pet stopenj
reševanja zadev, kajne?
Vedno znova se premikamo skozi pet stopenj reševanja zadev.
Prva stopnja:
Hodim po ulici. Na pločniku je globoka luknja.
Padem noter. Izgubljen sem. Nemočen sem. To ni moja krivda. Celo večnost traja,
da najdem svojo pot ven.
Druga stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja.
Pretvarjam se, da ne vidim luknje. Spet padem noter. Ne morem verjeti, da sem
spet na istem mestu. Vendar to ni moja krivda. Še vedno traja celo večnost, da
zlezem ven.
Tretja stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja.
Vidim jo, da je tam. Spet padem noter ... stvar navade ... vendar imam odprte
oči. Vem kje sem. Moja krivda je. Takoj zlezem ven.
Četrta stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja.
Grem okoli nje.
Peta stopnja:
Izberem drugo ulico.
In
ključno je to, da je na koncu vse stvar naše izbire. Vedno lahko izberemo drugo
ulico.
Gre
za prispodobo, ki jo vsi lahko preslikamo na svoje življenje. In to kar nam
daje je upanje. Upanje, da bomo nekoč prišli do točke, kjer ne bomo več na
avtomatskega pilota, do točke, ko bomo zavestno izbrali drugo pot.
V življenju vedno znova padamo v iste luknje. Vedno znova ustrežemo ljudem na iste fore. Pa mislimo, da smo že vzeli lekcijo, pa ugotovimo, da smo zopet padli v isto luknjo. In takih lukenj imamo veliko. Starši, partnerji, sestre, brati, otroci, sodelavci. Kje vi padate v svoje luknje?
V življenju vedno znova padamo v iste luknje. Vedno znova ustrežemo ljudem na iste fore. Pa mislimo, da smo že vzeli lekcijo, pa ugotovimo, da smo zopet padli v isto luknjo. In takih lukenj imamo veliko. Starši, partnerji, sestre, brati, otroci, sodelavci. Kje vi padate v svoje luknje?
Vsi imamo enako možnost, da lahko spremenimo stvari
v svojem življenju. Vsi imamo možnost, da spremenimo odločitve, ki so nas
peljale po tej ulici in proti luknji na pločniku. Vsi imamo v sebi moč, da
rečemo NE, da stopimo okoli luknje. In sčasoma najdemo tudi drugo pot. Seveda
gre za proces, pa vendar je res, da ne glede na to, kaj je v vašem življenju
vaša globoka luknja, obstaja upanje. Obstaja upanje, da boste našli svojo pot
okoli te luknje in da boste sčasoma našli tudi drugo pot. Da boste prenehali s
svojimi slabimi navadami, da boste spremenili vedno iste napake, ki jih
ponavljate. Vsak sčasoma najde nov način življenja. Vsak lahko izbere življenje
brez "luknje v pločniku".
Vprašanje je samo ali ste voljni nekaj spremeniti.
Ali ste voljni, da spremenite svojo rutino in poiščete drugo pot? Vprašanje je,
ali imate upanje.
Upanje vase, upanje v svet, upanje v dobroto.
In povem vam, upanje vedno umira zadnje.
Namarie
Taja
P.S.: Zgodba je povzeta po Avtobiografiji v petih delih avtorja Njošul Khenpo.
P.S.: Zgodba je povzeta po Avtobiografiji v petih delih avtorja Njošul Khenpo.
To pa je nekako prepisano iz Njošul Khenpo: Avtobiografija v petih poglavjih
OdgovoriIzbrišiNe poznam, sem našla na netu in mi je bila zgodba všeč. Bom poiskala vir in dopisala.
OdgovoriIzbrišiTa presneta rutina ubija v človeku duha in misel, mu sivi dan ..., dneve, življenje. Je treba včasih ravnati drugače, kajti nova doživetja in situacije znajo čudovito polepšati in osmisliti življenje. Zakaj vedno po isti poti, ko pa na drugi, ki tudi pelje do istega cilja, včasih doživiš toliko novih radosti. No ja, tudi neželenih presenečenj. A to spet vodi do novih izkušenj, pogledov, ravnanj ....
OdgovoriIzbrišiZanimiva so ta vaša razmišljanja in ugotavljanja, se je treba kar malo potruditi in uporabljati glavo.