ponedeljek, 15. oktober 2012

Upanje umira zadnje ...


Kolikokrat ste v svojem življenju naredili nekaj, za kar veste, da ni dobro za vas, pa vseeno ponavljate eno in isto zadevo vedno znova in znova? In kolikokrat ste naredili nekaj, pa ste si za sveto obljubili, da tega ne boste več naredili? In kolikokrat ste potem to ponovili? In še enkrat? Tako radi bi se prepričali, da ni naša krivda, vendar na našo nesrečo, ne moremo zanikati. 
Vsi ljudje smo taki. V svojem življenju sem pogosto delala ene in iste napake. In vsakič sem z glavo tolkla ob zid, hotla na silo spremeniti stvari, pa sem naslednjič padla na isto finto. Najprej je bilo po nesreči, kasneje iz navade. Tako je življenje. Saj poznate pet stopenj reševanja zadev, kajne? 
Vedno znova se premikamo skozi pet stopenj reševanja zadev.  

Prva stopnja: 
Hodim po ulici. Na pločniku je globoka luknja. Padem noter. Izgubljen sem. Nemočen sem. To ni moja krivda. Celo večnost traja, da najdem svojo pot ven. 

Druga stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Pretvarjam se, da ne vidim luknje. Spet padem noter. Ne morem verjeti, da sem spet na istem mestu. Vendar to ni moja krivda. Še vedno traja celo večnost, da zlezem ven.
 
Tretja stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Vidim jo, da je tam. Spet padem noter ... stvar navade ... vendar imam odprte oči. Vem kje sem. Moja krivda je. Takoj zlezem ven.

Četrta stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Grem okoli nje.

Peta stopnja:
Izberem drugo ulico.
In ključno je to, da je na koncu vse stvar naše izbire. Vedno lahko izberemo drugo ulico.

Gre za prispodobo, ki jo vsi lahko preslikamo na svoje življenje. In to kar nam daje je upanje. Upanje, da bomo nekoč prišli do točke, kjer ne bomo več na avtomatskega pilota, do točke, ko bomo zavestno izbrali drugo pot.

V življenju vedno znova padamo v iste luknje. Vedno znova ustrežemo ljudem na iste fore. Pa mislimo, da smo že vzeli lekcijo, pa ugotovimo, da smo zopet padli v isto luknjo. In takih lukenj imamo veliko. Starši, partnerji, sestre, brati, otroci, sodelavci. Kje vi padate v svoje luknje?
 
Vsi imamo enako možnost, da lahko spremenimo stvari v svojem življenju. Vsi imamo možnost, da spremenimo odločitve, ki so nas peljale po tej ulici in proti luknji na pločniku. Vsi imamo v sebi moč, da rečemo NE, da stopimo okoli luknje. In sčasoma najdemo tudi drugo pot. Seveda gre za proces, pa vendar je res, da ne glede na to, kaj je v vašem življenju vaša globoka luknja, obstaja upanje. Obstaja upanje, da boste našli svojo pot okoli te luknje in da boste sčasoma našli tudi drugo pot. Da boste prenehali s svojimi slabimi navadami, da boste spremenili vedno iste napake, ki jih ponavljate. Vsak sčasoma najde nov način življenja. Vsak lahko izbere življenje brez "luknje v pločniku".

Vprašanje je samo ali ste voljni nekaj spremeniti. Ali ste voljni, da spremenite svojo rutino in poiščete drugo pot? Vprašanje je, ali imate upanje.
Upanje vase, upanje v svet, upanje v dobroto.

In povem vam, upanje vedno umira zadnje. 

Namarie
Taja

P.S.: Zgodba je povzeta po Avtobiografiji v petih delih avtorja Njošul Khenpo.

3 komentarji:

  1. To pa je nekako prepisano iz Njošul Khenpo: Avtobiografija v petih poglavjih

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne poznam, sem našla na netu in mi je bila zgodba všeč. Bom poiskala vir in dopisala.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ta presneta rutina ubija v človeku duha in misel, mu sivi dan ..., dneve, življenje. Je treba včasih ravnati drugače, kajti nova doživetja in situacije znajo čudovito polepšati in osmisliti življenje. Zakaj vedno po isti poti, ko pa na drugi, ki tudi pelje do istega cilja, včasih doživiš toliko novih radosti. No ja, tudi neželenih presenečenj. A to spet vodi do novih izkušenj, pogledov, ravnanj ....
    Zanimiva so ta vaša razmišljanja in ugotavljanja, se je treba kar malo potruditi in uporabljati glavo.

    OdgovoriIzbriši