Leta sem iskala TO, kar iščemo vsi IZPOLNJENOST. Iskala sem jo povsod - zunaj sebe, kot to dela velika večina. Očara me dejstvo, da sem poizkusila mnogo stvari in vendar na koncu skesana odkrila ... NE ne morem je kupiti, ne morem je obleči, ne morem je namazati nase in ni ga človeka na svetu, ki bi mi jo lahko dal. Izpolnjenost je stvar izbire in zavestno izbiraš lahko šele, ko si prevzel polno odgovornost za svoje življenje. Nihče ne more ničesar storiti zate ali namesto tebe, samo TI lahko dopustiš, da se zgodi ali pa NE dopustiš. Izbira je v obeh primerih samo Tvoja. In pomembno je razumevanje, da ne gre za mentalno izbiro, ko uporniško ali iz volje v sebi rečeš, da je pa to zdaj tako. Ni v glavi. Čutiš jo. Otipljiva je. Izbiraš namreč s svojim telesom, s svojim srcem.
Veliko lepih besed sem prebrala v zadnjih 20+ letih od kar sem stopila na svojo notranje popotovanje in vendar je tako malo tistih, ki te vodijo tja, kamor moraš iti, da najdeš izpolnjenost, po kateri hrepenimo vsi.
IN tako različni smo si. Moški jo najdejo v praznini. Ženske pa smo svet zase. Vse kar delim zadnji dve leti so moje izkušnje, moja bolečina, moja frustracija, ko sem spoznavala, kako globoko nesrečna sem bila v moškem svetu praznine. Ženska v moškem svetu svobode in praznine poskuša to praznino zapolniti - s stvarmi, s hrano, s substancami, z moškimi, z delom, z otroci, ... In je v svojem neuspehu vedno znova ranjena. Pa ne le ranjena, zmedena, kajti po vseh parametrih družbe bi vendar vse kar je dosegla moralo zadostovati za to, da čuti izpolnjenost. Naučili so nas, da izpolnjenost dosežemo, da je potrebno zanjo nekaj narediti. In nič ne bi moglo biti dlje od resnice. In ko je ženske ranjena, vesno znova zapira vrata svojega srca za svet.
In svet, ki ga gledamo zunaj sebe smo ustvarili MI. In ženske s svojimi polomljenimi krili in ranjenimi srci vzgajajo naslednje generacije otrok in kreirajo svet, kjer ni nežnosti, kjer ni mehkobe, kjer ni ljubezni, ker je ne najdemo v sebi in je ne znamo dati SAME SEBI. Najprej sebi! In ker je ne najdemo v sebi, je ne moremo dati svetu, ne glede na to, kako srčno si to želimo.
Ženske 21. stoletja se bojimo odpreti, bojimo se ljubiti brezpogojno in se zapiramo vase. In v tej svoji šibkosti, ki jo čutimo v sebi, k sebi pritegujemo točno to, česar nas je strah, premoč, nadvlado, strah, bolečino, ranjenost, solze. In to vedno znova in znova in znova.
Žensak mora odkriti, da je Kreator, ki ustvarja. Ženske imamo v celični matrici to sposobnost kreacije. To je nekaj, kar najm je dano, je v nas. In vendar je potrebno to prepoznati, si priznati in zavestno izbrati, da bi lahko to svojo sposobnost tudi živele.
In ne govorite mi o motivaciji in o pozitivnem razmišljanju, ko moje srce krvavi ob tem, kako vedno znova ranim tiste, ki jih najbolj ljubim in kako vedno znova ranim sebe.
Šla sem skozi svojo fazo pozitivizma in afirmacij, skozi fazo motivacije, ko sem verjela, da te lahko nehko zunaj tebe nakuri, da si uspešen in lahko narediš karkoli želiš. Opazovala sem mojstre te igre, kako so za zaprtimi vrati svojo tehtnico vedno znova prevesili na drugo stran in svoje frustracije in bolečino zlili na tiste, ki so jim bili najbližje. Ko se trudiš biti pozitiven in super se vedno znova pokaže senčna plat, ki se hoče izraziti. In poznam to igro, boleča je. Zadala mi je mnogo globokih ran, ki jih nisem hotela videti do nedavnega.
Motivacija, ki izhaja iz volje, doseganja, ciljev, dokazovanja je nekaj, kar ženski ni pisano na kožo. Lahko jo usvoji, kajti ženske smo zelo dobre v učenju in povzemanju stvari, da zadovoljimo ljudi okoli sebe. Konec koncev smo udomačene, da zadovoljimo moške v svojem življenju. In vendar smo pozabile, ker nas niso poučili o tem, da nam to prinaša veliko trpljenja, kajti ženska izvorna matrica nima veze z doseganjem ali dokazovanjem, to je zapis moške matrice. In čas je, da ženske stopimo v svojo žensko matrico soustvarjanja, povezovanja, sodelovanja. Kjer ne dosegaš in ne deluješ ampak si to kar si.
In rodila si se, da si Unikat. Vsaka ženska je Unikat. Edinstvena si, enkratna, neponovljiva. In čas je, da začutiš to, po čemer hrepeniš ... IZPOLNJENOST. Izpolnjenost v svoji polnosti, v svoji ljubezni, v gibanju, pretoku. Čas je, da objameš sebe, tako kot si in zaživiš svojo polnost.
In to je vizija DivineWoman Blueprint programa ... izpolnjenost in to, da postaneš najsrečnejša Ženska na svetu. Vprašanje je samo, ali si boš dovolila, da se to zgodi TEBI.
Objemi sebe. Ljubi sebe. Bodi, kar si. Kajti ti si Božanskost, potopljena v Božanskost, ki sama sebe izkuša kot individualni vidik Božanskosti.
Namarie
Taja
P.S.: Več o programu na spletni strani www.divine.si in na FB strani
https://www.facebook.com/DivineWomanBlueprint
Veliko lepih besed sem prebrala v zadnjih 20+ letih od kar sem stopila na svojo notranje popotovanje in vendar je tako malo tistih, ki te vodijo tja, kamor moraš iti, da najdeš izpolnjenost, po kateri hrepenimo vsi.
IN tako različni smo si. Moški jo najdejo v praznini. Ženske pa smo svet zase. Vse kar delim zadnji dve leti so moje izkušnje, moja bolečina, moja frustracija, ko sem spoznavala, kako globoko nesrečna sem bila v moškem svetu praznine. Ženska v moškem svetu svobode in praznine poskuša to praznino zapolniti - s stvarmi, s hrano, s substancami, z moškimi, z delom, z otroci, ... In je v svojem neuspehu vedno znova ranjena. Pa ne le ranjena, zmedena, kajti po vseh parametrih družbe bi vendar vse kar je dosegla moralo zadostovati za to, da čuti izpolnjenost. Naučili so nas, da izpolnjenost dosežemo, da je potrebno zanjo nekaj narediti. In nič ne bi moglo biti dlje od resnice. In ko je ženske ranjena, vesno znova zapira vrata svojega srca za svet.
In svet, ki ga gledamo zunaj sebe smo ustvarili MI. In ženske s svojimi polomljenimi krili in ranjenimi srci vzgajajo naslednje generacije otrok in kreirajo svet, kjer ni nežnosti, kjer ni mehkobe, kjer ni ljubezni, ker je ne najdemo v sebi in je ne znamo dati SAME SEBI. Najprej sebi! In ker je ne najdemo v sebi, je ne moremo dati svetu, ne glede na to, kako srčno si to želimo.
Ženske 21. stoletja se bojimo odpreti, bojimo se ljubiti brezpogojno in se zapiramo vase. In v tej svoji šibkosti, ki jo čutimo v sebi, k sebi pritegujemo točno to, česar nas je strah, premoč, nadvlado, strah, bolečino, ranjenost, solze. In to vedno znova in znova in znova.
Žensak mora odkriti, da je Kreator, ki ustvarja. Ženske imamo v celični matrici to sposobnost kreacije. To je nekaj, kar najm je dano, je v nas. In vendar je potrebno to prepoznati, si priznati in zavestno izbrati, da bi lahko to svojo sposobnost tudi živele.
In ne govorite mi o motivaciji in o pozitivnem razmišljanju, ko moje srce krvavi ob tem, kako vedno znova ranim tiste, ki jih najbolj ljubim in kako vedno znova ranim sebe.
Šla sem skozi svojo fazo pozitivizma in afirmacij, skozi fazo motivacije, ko sem verjela, da te lahko nehko zunaj tebe nakuri, da si uspešen in lahko narediš karkoli želiš. Opazovala sem mojstre te igre, kako so za zaprtimi vrati svojo tehtnico vedno znova prevesili na drugo stran in svoje frustracije in bolečino zlili na tiste, ki so jim bili najbližje. Ko se trudiš biti pozitiven in super se vedno znova pokaže senčna plat, ki se hoče izraziti. In poznam to igro, boleča je. Zadala mi je mnogo globokih ran, ki jih nisem hotela videti do nedavnega.
Motivacija, ki izhaja iz volje, doseganja, ciljev, dokazovanja je nekaj, kar ženski ni pisano na kožo. Lahko jo usvoji, kajti ženske smo zelo dobre v učenju in povzemanju stvari, da zadovoljimo ljudi okoli sebe. Konec koncev smo udomačene, da zadovoljimo moške v svojem življenju. In vendar smo pozabile, ker nas niso poučili o tem, da nam to prinaša veliko trpljenja, kajti ženska izvorna matrica nima veze z doseganjem ali dokazovanjem, to je zapis moške matrice. In čas je, da ženske stopimo v svojo žensko matrico soustvarjanja, povezovanja, sodelovanja. Kjer ne dosegaš in ne deluješ ampak si to kar si.
In rodila si se, da si Unikat. Vsaka ženska je Unikat. Edinstvena si, enkratna, neponovljiva. In čas je, da začutiš to, po čemer hrepeniš ... IZPOLNJENOST. Izpolnjenost v svoji polnosti, v svoji ljubezni, v gibanju, pretoku. Čas je, da objameš sebe, tako kot si in zaživiš svojo polnost.
In to je vizija DivineWoman Blueprint programa ... izpolnjenost in to, da postaneš najsrečnejša Ženska na svetu. Vprašanje je samo, ali si boš dovolila, da se to zgodi TEBI.
Objemi sebe. Ljubi sebe. Bodi, kar si. Kajti ti si Božanskost, potopljena v Božanskost, ki sama sebe izkuša kot individualni vidik Božanskosti.
Namarie
Taja
P.S.: Več o programu na spletni strani www.divine.si in na FB strani
https://www.facebook.com/DivineWomanBlueprint
Draga Taja, preprosto in enostavno: samo hvala ti lahko posljem, napisem. Globoko in resnicno je in smo TO, tako.
OdgovoriIzbrišiCutim(o) se!
Hvalezna, da si.
Natasa <3
Iiiiiiii hvala.
IzbrišiDogaja, dogaja.
Kozmični objem
Taja
Nekoč sem kot blogerski zelenec na nekem blogu, kjer je bila obravnavana tema ženske emancipacije, zapisal, da če bo šel tak način agresivne (ne)emancipacije žensk naprej, se zna zgoditi, da bodo ženske na višku tega zmagovitega vzpona spoznale, da so več izgubile kot pridobile. Ne mislim samo odnosa ženska-moški, tudi na socialno in sicer družbeno okolje zna to vplivati v nepredvidljivi meri. A nikar me ne razumite, da na to gledam po moško šovinistično. To kar sem v prispevkih na vašem blogu uspel prebrati doslej, me je vzpodbudilo, da to spet omenim. Zanima me vaš pogled na to moje razmišljanje, kajti na onem drugem sem bil s strani nekaterih komentatork kar malo oštet.
OdgovoriIzbriši