Kaj leži v dolini Šentflorjanski?

Včasih se moramo spustiti globoko v svoje doline in jame, da iz njih potegnemo ves 'gnoj', ki se je nabral v njih ne le za časa našega življenja, temveč tudi po liniji naših prednikov in na kolektivnem nivoju zavesti.

Počasi dojemam zakaj mi je v zadnjem času vse lažje in lažje. V čem je resničen pomen travm in vsega s čimer se ukvarjam v zadnjem času.
Referenčne točke ali asociacije, eni jim pravijo tudi sidra, v nas držijo mnogo stvari, za katere raje ne bi vedeli in ko se vam zgodi, da vas popade histeričen smeh ali jok zagotovo želite nekaj skriti in preusmeriti pozornost drugam. Pa ne pred drugimi, temveč pred seboj.

Dejstvo je, da smo ljudje postali mojstri v skrivanju sami pred seboj in naj bo še tako žalostno, navkljub zavedanju to počnemo vsak dan znova in znova. In ko pogledamo na vse skupaj iz stališča biologije, je logično, ker je boleče. In ljudje ne maramo bolečine, ne fizične še manj pa čustvene.

Gre za primer iz resničnega življenja: Otrok pride domov iz šole srečen. Smeji se in tako kot vsi otroci izraža svojo srečo. Vendar njegov pijani oče otrokov smeh vidi in si ga razloži kot dokaz otrokove nagajivosti. Zato otroka fizično zlorabi oziroma ga natepe. Ta otrok poveže “srečo” s “kaznovanjem”. Če bi ga testirali za “vem, kako je čutiti srečo” bi mišice lahko testirale “ne” – to je zato, ker je testiranje mišic test za stres in nedvomno ima ta oseba ogromen stres okoli sreče. Če bi “dali učenje” tega občutka sreče, bi morda razjasnili njegovo razumevanje za to kaj sreča je, vendar njegova depresija ne bo izginila dokler ne bo prepoznal asociacije med srečo in kaznovanjem.

In takih asociacij imamo na tone. Da ljubezen boli. Da denar pokvari ljudi. Poglejte vase, tam so.

Vprašanje, ki ga pogosto slišim je, kakšna je razlika med tem kar delam sedaj in tem kar sem delala prej. Z eno besedo OSVOBODILA sem se.
To si lahko interpretirate kakor želite. Moja zgodba in moja sreča sta samo moji, kajti vsak ima svoj pomen, ki ga da neki stvari in če bi razložila svojo zgodbo bi si čisto vsak, ki bi jo bral vse skupaj zinterpretiral glede na svoje asociacije in svoje videnje stvari. Saj veste; življenje je brez pomena. In je brez pomena, da je brez pomena.

In če se vrnemo k naši zgodbi. Če bi vprašali očeta, iz naše zgodbe, kaj je mislil in kaj se gre, bi bil verjetno začuden, saj vendar ni nič takšnega, če zatreš nekoga, ki ti gre na živce in kali tvoj notranji mir. Dogodek bi zinterpretiral iz svojega mesta, skozi svoje pomene in asociacije, ki si jih je pridobil skozi svoje življenje. In verjetno se mu tudi v sanjah ne bi sanjalo o tem, da je ravnokar povzročil, da si otrok ne bo več upal biti srečen, tudi kasneje kot odrasel človek, s popolnoma svobodno voljo in možnostjo odločanja.

Vam je poznano?