Kako ustvarjamo nesrečno žensko v sebi?

Le redki se zavedajo ali sploh kdaj razmišljajo o tem, da smo biološko gledano del dveh generacij, kajti vsi smo bili že v telesih naših babic, v jajčnikih naših mam, takrat še zarodkov, kar pomeni, da smo fizično nekaj mesecev preživeli tudi v svoji babici. To pomeni, da ste fizično del vsaj dveh generacij in da so travme in vse kar se je tema dvema generacijama dogajalo je del vas. Seveda to ni omejeno le na dve generaciji, kajti tudi vaša mati je bila v svoji babici in njena mati tudi, kar pomeni, da je vse kar nosimo s seboj generacijsko pogojeno.
In cankarjanska mati ali mučenica je nedvomno del našega blueprinta, naše matrice, pa naj si to priznamo ali ne.

Imela sem srečanje na temo arhetipa matere in ko sem pripravljala srečanje, me je vrglo iz " štumfov" zavedanje, kako globoko je ta arhetip mučenice pravzaprav del našega življenja. Nikoli prej si je nisem ogledala iz tega stališča in ko sem razmišljala o tem, kako je kolektivno nezavedno Slovenk oblikovano, mi je marsikaj postalo jasno.

Če vemo, da je mati tista, ki vpliva na prvih sedem let življenja deklice s svojim zgledom in tem kar počne nam zelo hitro postane jasno, od kod smo udomačene v arhetip žrtve in mučenice. In ker se sodobna generacija temu zelo upira, kar ne pomeni nujno, da smo to tudi presegle, smo kjer smo. Z mučenico se bojujemo in jo obsojamo in ji s tem seveda dajemo vso energijo, ki jo v ta boj usmerjamo. Pogosto namreč pozabljamo, da hranimo to, s čimer se ukvarjamo, pa naj bo pozitivno ali negativno. In ko takole opazujem koliko se določene ljudi v zadnjem času vlači po zobeh, mi je jasno, da so kjer so, ker imajo vso to energijsko podporo s strani ljudi, pa sploh nima veze, če je iz stališča ljudi označena kot negativna. Tisti, ki znajo z energijo pač znajo in jo uporabijo ne glede na predznak, ki ga ljudje postavljajo pred njo. Konec koncev je energija zgolj in samo energija, brez plusa ali minusa. Plus in minus sta naša percepcija, naš pogled na svet, energijo pa tja pošljemo ne glede na predznak.

In tako cankarjanska mati ustvarja sinove, ki so čustveno vezani nanjo, kajti skozi občutke krivde jim je vcepila misel, kako se je ona žrtvovala zanje in je v njihovih očeh svetnica. Sploh ne opazijo, kako podrejeni so in kako je to načrtno ustvarjeno s strani matere, ki si pravzaprav ne želi, da bi bil kdo v njeni okolici srečen. In ko gledamo njen odnos do hčere imamo pogosto občutek, da si z vsemi kripljami prizadeva za to, da bi bila hči nesrečna, kajti njena nesreča je mamina sreča. Videti je do konca izpirjeno, vendar nikar ne prehitevajmo. Vse to se dogaja nezavedno, in običajno se ženske tega ne zavedajo.

Pa pojdimo lepo po vrsti. V prvih sedmih letih mati preda svoji hčeri kako poskrbeti zase in negovati sebe in to stori ali pa tudi ne, vendar je dejstvo, da se v tem času otrok uči, kako negovati sebe. Če mati ne zna poskrbeti zase in otroka bolj ali manj vzgaja s kritiziranjem, pravzaprav ustvarja izjemno močan arhetip notranjega kritika, ki bo kasneje vstpil v ospredje. V obdobju med 7-14 let je oče tisti, ki naj bi potrdil ženski princip svoje hčere in če je oče odsoten in ne daje pozornosti svoji mali princeski, se bo razvila v žensko, ki je mnenja, da mora za vse poskrbeti sama, da itak nima pozornosti in podpore s strani moškega in pogosto je to ženska, ki ima kasneje v svojem življenju do moških zelo prezirljiv pogled. Ko je deklica stara 14 let naj bi doživela iniciacijo v ženski svet in v sodobnem svetu tega ne počnemo več zavestno. V procesu iniciacije naj bi mati hčeri prenesla svoje znanje in vedenje kaj pomeni biti ženska in mlada ženska naj bi se soočila s prehodom iz deklice v mlado žensko. V obdobju 14-21 let naj bi našla svoj avtentični jaz, kdo ona v resnici je. Vendar ji pogosto to ni omogočeno, še posebej, če ima za mati mučenico, ji bo onemogočila, da bi se mlada ženska osamosvojila.

In tako imamo pri 21 letih mlade ženske, ki pravzaprav ne vedo kdo so in kaj sploh hočejo v svojem življenju. Take, ki iščejo princa na belem konju in upajo, da jih bo vitez osvobodil te nočne more, kot je s poljubom zbudil Trnuljčico. Miti in pravljice imajo globlji vpliv na naša življenja kot si upamo priznati. In tako je ob vstopu v naslednje obdobje svojega življenja ta mlada ženska, ki ni doživela prve iniciacije v ženstvenost pravzaprav oropana velikega dela svoje psihe, kajti tisto česar ni zares spoznala sta arhetipa divje ženske in magične muze, pa tudi drzna diva je bolj podobna upornici in bojevnici kot resnični divi. In tako ženske vstopamo v partnerstva, se poročamo in imamo otroke brez da bi resnično znale poskrbeti zase in brez da bi imele stik s svojo kreativno energijo. Brez vedenja, kako ženska pravzaprav kreira vstopamo v moški svet moči in z njimi tekmujemo v doseganju ciljev. Upiramo se temu, da bi odrasle in ko doživimo z zamudo vstop v arhetip matere, se pogosto nerazčiščeni odnosi s prejšnjimi arhetiskimi energijami znotraj nas seštejejo v maščevanje in posesivnost usodne ženske, trpinčenje in kaznovanje pasje ženske ali "bitch" v originalu, kar se pokaže skozi mučenico, ki se žrtvuje za druge, poskrbi za otroke in moža, za dom in vse kar je nujno in na koncu nima časa zase. Ker je zagrenjena in nesrečna znotraj sebe s svojim nezadovoljstvom drži v šahu vse v svoji okolici, ki se na vse kriplje trudijo, da bi ji ne stali na poti, kajti to lahko pomeni, da bo svoj vihar stresla nanje.

Mučenica ni prevzela odgovornosti za svoj izbor partnerja in ima tako izgovor, da lahko igra svojo vlogo mučenice in žrtve v očeh otrok in drugih ljudi. Kajti ona, sposobna in ljubeča ženska je omožila moškega, ki je ni vreden in tako vsa bremena življenja padejo na njena ramena.
Usmiljenje drugih je tisto, kar jo napaja in zato ne bo spustila takega moškega, saj je potreben kot kulisa za njeno igro. Že na začetku poskrbi, da kastrira svojega moža kot moškega in po vsej verjetnosti je že v začetku izbrala moškega, ki je navezan na svojo mati in pravzaprav psihično odsoten.
Mučenica namesto brezpogojne ljubezni do otrok, naredi otroke odvisne od sebe, jih naveže nase in si jih skuša podrediti. Namesto podpore in sočutja ustvarja navezanosti in kritizira, saj si le tako lahko otroke podredi tudi ko so že dovolj stari, da bi živeli svoje življenje.

In ključno je razumevanje, kako je do tega prišla, kajti senčni aspekti prejšnjih arhetipov so jo pripeljali do senčnega aspekta matere. Ko sem si ogledala pot, mi je postalo jasno, da je to še kako del moje zgodovine in presenečena sem ugotovila, da je to zgodba, ki sem ji bila priča pri svojih babicah. To mi je omogočilo, da sem odpustila, in da z velikim sočutjem gledam na svoja starša, saj se zavedam kako veliko breme je bilo pravzaprav preloženo na njuna ramena. In seveda mi je jasno, zakaj sem se sama spustila v globoko spoznavanje s temi aspekti v sebi in zakaj je študij arhetipov ves čas zelo močno del mojega življenja, kajti ko sem prvič zanosila sem se zavezala temu, da svojega sranja in sranja svoje genetske linije ne želim predajati naprej. Tega vročega kostanja ne želim deliti naprej, vem, da ga moram pojesti sama.

In seveda so to težke stvari, seveda ima vsak svojo zgodovino, vendar je pomembno, da osvobodimo svojega notranjega otroka in mu dovolimo, da je to kar je, brez nahrbtnikov ranjenosti in bolečin vseh preteklih generacij. In vendar se nič ne zgodi samo od sebe. S svojimi senčnimi aspekti v sebi se je potrebno spogledati, si jih priznati kot svoje in tega nihče ne more narediti namesto vas. In tega ne moreš narediti v udobju. Običajno je to zelo neprijetno soočenje v naših življenjih, ki ga je potrebno storiti, če se želimo osvoboditi. In ni potrebno veliko filozofije okoli vsega skupaj, le ozavestiti je potrebno in izbrati nekaj novega v svoji notranjosti.

Vedno bolj se zavedam, kako pomemben je vpliv arhetipov v naših življenjih, saj so tisti zavezniki, ki nam odslikajo nas same. mi pa se lahko z njimi pomirimo ali pa se borimo z njimi ali jih zanikamo. Ključno je, da ozavestimo, katere arhetipe v sebi zanikamo ali se borimo z njimi in s tem povzročamo njihovo izražanje skozi senco.

Prvi korak je vedno ozaveščanje človekove psihe in sprejemanje arhetipov, ki nas vodijo na poti v zrelost.
Ženske moramo dojeti, da je ključnega pomena osredotočanje nase, da zaznamo same sebe, svoje potrebe in želje, da sebe damo na prvo mesto, da ozavestimo svoje talente in jih živimo.

V slovenskem prostoru se ženske moramo soočiti z arhetipsko lepo Urško, ki je bila zapeljivka, se soočiti s svojo Usodno žensko, ki je maščevalna, ki spletkari in razdvaja. Slovenke se globoko bojimo zapeljivk, ki bi prevzele našega moškega, ker nikoli nismosprejele darov magične Muze, ki nas uči umetnosti zapeljevanja, igranja in kreiranja tega, kar si želimo. Želimo si biti ženstvene, a se tega zelo bojimo, kar vodi v otopelost in globoko zanikanje tega dela naše notranjosti. Ker nočemo sprejeti darov tega aspekta, se nam to maščuje tako, da postanemo zafrustirane, depresivne, nezadovoljne ženske, ki so polne ljubosumja do tistih, ki si upajo sijati in uporabiti čare ženstvenosti. Skrito maščevanje in kaznovanje lepe ženske na Slovenskem ženske vršijo nad ženskami tako, da jo imajo za neumno lepotičko. In tako ustvarjamo trend večnih mladenk, ko si ženske ne upajo dozoreti, saj to pomeni premik v izgubo življenja in v mučenico, ki ne zna negovati, ne pozna brezpogojen ljubezni in sočutja do drugih ampak se hrani na usmiljenju, ki ga proizvaja v ljudeh.

Drage moje Ženske, vprašanje je samo ali ste pripravljene, da se ta zgodba zaključi z Vami, ali jo boste prenesle na naslednjo generacijo, na svoje otroke. Si želite postati najsrečnejša Ženska na svetu?
Izbira je vaša.

Namarie
Taja Albolena

Kako prepoznati duhovni glamur in preseči krizo?

Pred nami je čas praznovanja. Polna luna je v starih tradicijah pomenila praznovanje za žensko, saj predstavlja njen polni potencial, njen polni sijaj. In potencial je kot seme, ki ga je potrebno aktivirati s setvijo. Sejemo ob mlaju in ob polni luni se potrdi katera so začela z rastjo in katera ne. Sejanje je potrebno opraviti zavestno, tako kot moramo za to seme kasneje tudi skrbeti, da ga zalivamo s primernimi aspekti.

Učenje zadnjih dni me vedno znova spominja na dejstvo, da smo sami odgovorni za svoje življenje in za svoja dejanja. Vse v kar se spravimo, lahko razrešimo le mi sami. Nihče nas ne bo rešil, nikogar zunaj nas ni, ki bi lahko naredil karkoli, da bi nam bilo lepše. Kar smo ustvarili, moramo tudi razrešiti, v sebi. Seveda je to ko se počutiš kot žrtev izjemno naporno in težko, kajti kar naprej iščeš rešitelja. Zato je prvi korak, da se zaveš, da se vedeš kot žrtev.
Ko sem svojo žrtev razkrinkala in si razjasnila, da sem sama tista, ki kreira svoj svet, sva postali s tem delom mene prijateljici. Dojela sem, da gre pravzaprav za zaveznika, ki mi vedno zelo glasno sporoča, kadar želim prestopiti svoje osebne meje in se narediti za žrtev. Moje popotovanje z arhetipi me je naučilo kaj je to integriteta in kako moramo vse dele sebe integrirati v celoto zavestno, skozi izkušnjo.

In večina nas takoj pomisli na to - kaj moram narediti. Ljudje me sprašujejo "In kaj naj naredim, Taja?" Odgovor ni nikomur všeč, tako kot ni bil všeč meni, ko sem ga prejela stoprvič in sem končno prisluhnila. Kar naprej so mi govorili; NIČ. NE delaj nič. Nisem razumela, kaj mi želijo povedati, saj vendar moraš nekaj narediti, ko te kdo sesuje. In vendar so bili zelo vztrajni, NIČ. 
Potem so mi razložili, tudi stoprvikrat, da ne gre za to, da deluješ, gre za to, da si.
Seveda to poznate, slišali ste o frekvencah in o tem, da moraš Biti to, kar želiš pritegniti do sebe. Vendar se ne zavedamo tega, da smo vse to, kar se nam že dogaja.

In zdaj vam bom povedala še enkrat:" NIčesar vam ni treba narediti." Prenehajte z delovanjem. Nič vam ni treba doseči. Nič vam ni treba narediti.

Namesto tega raje Bodi. Bodi to, kar si želiš, da je del tvojega življenja. Premik iz delovanja v Bit je eden največjih premikov, ki ga je potrebno opraviti in čas je zdaj. 21.12.12. govori točno o tem premiku iz delovanja, iz osredotočanja na zunanji svet, iz iskanja zadovoljitev v zunanjem svetu v notranji svet, v to da samo SI. In to je velik premik, kajti zgoditi se mora v vaši izkušnji, v tem kako živite svoje vsakodnevno življenje in ne v vaši glavi.
Veliko ljudi misli, da so naredili ta premik in vendar se vedno znova znajdejo v starih vzorcih in načinih delovanja. Ne gre za to, da mentalno misliš, da si tam, dejansko je potrebno narediti premik v svoji notranji izkušnji. Da izkušaš to v svojem vsakodnevnem življenju. Da začutiš, kaj pomeni biti kar si. Da to živiš vsak dan in je to tvoja izbira vsak dan znova.

In tukaj nam hodi napoti eden od konceptov, ki so ga v starodavnih šolah misterijev poimenovali upravičenost. Meni je bolj všeč izraz glamur. In vidimo ga kamorkoli se obrnemo. Drek zavit v celofan, pravi moja prijateljica, ki nič nič nagnjena k ovinkarjenju ali olepšavanju stvari. Glamur ustvarjamo skozi ideje in misli, ki jih napačno interpretiramo, ker jih ne razumemo (mentalni glamur), pa tudi skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje, čustva ponosa, navezanosti, ločenosti, skozi občutek nadvlade ali večvrednosti (čustveni glamur).
To vpliva na našo vitalnost, na naš osebni magnetizem in sposobnost kreiranja. Pogosto se odpravimo v svet in kupujemo stvari, ki naj bi nas osrečile. Kupimo si novo oblačilo, novo pričesko, novo šminko in sploh ženske mislimo, da zdaj smo pa čisto nove. Moški si kupijo nov avto ali "novo igračko" in mislijo, da so zdaj pa čisto drugi. Živimo v iluziji, v stanju misli in čustev, ki ustvarijo tančico čez to kar je resnica. In to iluzijo zamenjujemo za resnico. Gre za kroničen problem sodobne družbe, ki ustvarja pretvarjanje, strah, pomanjkanje jasnosti in namena. Ločimo se od duha, od svoje duše in živimo v iluziji zunanjega doseganja, predmetov, ki jih kopičimo v upanju, da nam bodo dali tisti izvorni občutek avtentičnosti, pristnosti, resničnosti. Ločimo se od prepoznavanja lastne nesmrtnosti, lastne božanskosti, dejstva, da smo ljubezen in sočutje. In sočutje pomeni, da sprejemamo sebe v vseh aspektih sebe, tudi v svojem glamurju.

Kot družba se danes počutimo zelo samopomembni, zagledani vase, zadovoljni sami s seboj in ponosni smo sami nase, kaj vse smo dosegli in kako napredni smo. Zaprli smo svoje duhovne oči in sploh ne vidimo, kako je glamur zamenjal odprtost, sočutje do drugih, ponižnost in kako smo otopeli. 
Glamur ustvari energijsko meglico, skozi katero ne moremo videti jasno, ne vidimo resnice in tako se ujamemo v podobe, ki varajo in verjamemo, da so resnične. Nasedemo obljubam, ker so slišati tako dobro in ob tem se na nivoju duše gnusimo sami sebi, kajti zavedamo se, da se prodajamo za precej manj, kot smo vredni in to je bolečina, ki prežema celotno Bit.

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi včasih zdi, kot da so v transu, ujeti v iluzijo, ki jo ponujajo mediji, v iluzijo, da si lepoto lahko kupijo, namažejo na telo ali jo pojedo. Da je varnost v zunanjih stvareh in da nujno potrebuješ zavarovanje za svojo iluzijo, drugače res ne boš preživel. Absurdnost glamurja, ki nas obdaja pa doživlja svoj vrhunec v duhovnem glamurju, kjer ljudje verjamejo, da jih bodo rešili ali osvobodili guruji in ljudje zunaj njih.

Sama že vrsto let sledim načelu, da ne učim ničesar, kar nisem izkusila na lastni koži, kajti le izkušnja je tista, ki jo lahko predaš naprej kot navdih za soočanje z lastno izkušnjo. Ko sem se soočala s svojimi iluzijami, mi lepe besede niso bile v veliko pomoč, dnevne prakse pa so bile neprecenljive. Dojela sem, da tisti, ki imajo oči da vidijo in ušesa, da slišijo letajo nizko pod radarjem in so na voljo samo tistim, ki so se osvobodili iluzije glamurja.

Duhovni glamur vidimo v ekskluzivnosti tistih, ki trdijo, da je njihova pot tista prava in v njihovi nesprejemljivosti, pomanjkanju sočutja do drugih. Vključenost in povezovanje, da deliš z drugimi je nekaj, kar jim je tuje.
Ključno vprašanje, ki si ga morate zastaviti, ko kupujete karkoli v zunanjem svetu je, ali je to tisto, kar je vodstvo moje duše ali moram to kupiti, ker to moram imeti, ker drugače ne ustrezam, nisem sprejet.

Eno največjih razodetij v zadnjih letih je bilo spoznanje, kdaj kupuje moja duša in katere stvari so resnično moje in kdaj kupujem iz svoje osebnosti in mislim, da stvari pač moram imeti zato, da jih imam. Vse kar sem kupila kot posledico navodila duše in mojih srčnih želja še vedno imam in uporabljam, vse ostalo je hitro našlo nove lastnike.

Ljudje smo tako navajeni na vloge, ki jih igramo, na to s čimer se poistovetimo, da sploh ne vemo več "Kdo sem jaz?" In kot že tolikokrat poprej bom povedala isto stvar - kriza nam jemlje naše identitete, naše iluzije, kajti njen namen je, da nas dobesedno prisili v to, da najdemo sami sebe. Kriza je tukaj, da nam pomaga, da najdemo sami sebe. In šli bomo tako globoko vanjo kolikor bolj se bomo upirali resnici in bomo poskušali skupaj držati iluzijo.

Ko se raztrešči tvoja iluzija ostaneš bos in gol. Samo si. Sem kar sem je moj moto zadnjih pet let, odkar so me slekli in sezuli in sem dojela, da stojim na svetih tleh. Svetost je bilo nekaj, kar sem iskala zunaj sebe in v tistem trenutku, v tistem prvem trenutku, ko mi je bila dana, bi jo takoj zamenjala za vse tisto, kar mi je bilo odvzeto. Moje prebujenje je bilo dramatično in trdo. Upirala sem se in nisem hotela razumeti. Kričala sem in brcala, grizla in se borila, dokler mi niso vzeli še tega. In ker sem res trmaste sorte, sem šla čisto do podna, ker enostavno nisem hotela videti. V otopelosti in vdanosti v usodo je končno posijal žarek hvaležnosti in takrat sem dojela. Pa ni treba, da gremo na tak način po tej poti. Čeprav je res, vsak se bo moral soočiti s svojim glamurjem. Ni druge poti. 

Zadnja leta poslušam nekaj, kar so zelo modro poimenovali Kompleks Plemenitosti, ko so ljudje mnenja, da notranje delo enostavno ni potrebno zanje. Da se bo zgodilo samo od sebe, da se njim pač ni treba soočati z vsemi temi stvarmi s katerimi se moramo soočati nekateri. Iluzija govori o tem, da to pač morajo narediti vsi ostali, njim pa tega ni treba, iz nekega nepoznanega razloga so izključeni iz tega filma.

Ljudje so očarani nad dejstvom, da so ta-in-ta mojster, da obvladajo vse te tehnike in vendar so se ogradili in so izgubili lastno pristnost in stik s svojo dušo. Nova energija, ki z velikimi koraki vstopa v našo sredino prinaša razsodnost, razumevanje kdaj smo v osebnosti, kdaj iz nas kriči naš ego in kdaj smo v duši. Radar za razsodnost aktiviramo s tem, ko opustimo svoje iluzije in prepoznamo svojo avtentičnost in pristnost.

Ko takole spremljam različne forume in facebook sporočila, ki se prikazujejo na mojem zidu si ne morem kaj, da ne bi včasih z začudenjem in hkrati s sočutjem spremljala številne neumnosti, ki jim ljudje verjamejo in jim nasedajo. In tega je vedno več. 
Razsodnost med resnico in astralnimi projekcijami, ki jih lahko zaznaš skozi sporočila, ki jih ljudje objavljajo je ključnega pomena. Številna sporočila, ki jih lahko prebiramo dnevno so astralne projekcije, ki izhajajo iz nerazumevanja in napačne interpretacije, kar ustvarja neravnovesje v čustvenem smislu in izraža polarnost. Preprost znak, da je nekaj zgolj astralna projekcija je strah, ki sije iz sporočila. Kajti duh nam ne daje sporočil, ki bi bila prežeta s strahom. Ego pa je v tem mojster. Kanalizirana sporočila se vedno filtrirajo skozi osebnost človeka, ki sporočilo podaja in samo od tega koliko njegovega notranjega svinca je uspel skozi notranjo alkimijo predelati v zlato je odvisno, kako čisto je sporočilo, ki steče skozi njega.

Duša ima kvaliteto stabilnosti, varnosti in osrediščenosti v energiji brezpogojne ljubezni, ki samo je. Nima nobene potrebe po delovanju, doseganju in razkazovanju. Je kar je.
In eden najboljših napotkov, ki jih lahko dam, za prepoznavanje duhovnega glamurja in glamurja kakršne koli oblike je, da se obrnete k svoji duši in z razsodnostjo prepoznate ali gre za modrost ali iluzijo, ali je to kar dobivate resnica ali ne.

Ko ti nekdo odstre tančice iluzije jo zlahka prepoznaš, dokler si ujet med njene meglice, je prepoznavanje malce težje. Vendar te vedenje osvobaja, resnica je tista, ki te osvobodi. In to kar nas drži v iluziji je nevednost in ignoranca.

In ker se igra na Zemlji spreminja, kar povzroča zmedenost in nerazumevanje pri mnogih, sem v novembru pripravila štiriurno srečanje na temo Manifestacija vs. Kreacija. V tem druženju želim osvetliti razliko med tem kako ustvarjamo stvari v zunanjem ali v notranjem svetu, kjer bo beseda tekla ravno o tem, kako je nujno potrebno svoje zavedanje iz zunanjega sveta obrniti v svoj notranji svet. Kako preseči iluzije? Kako uresničiti svoje srčne želje, glede na to, da stari načini doseganja ne delujejo več kot smo bili vajeni. Kaj je magnetiziranje in kako doseči učinel privlačnosti? Ter zakaj je avtentičnost tako ključna za naš premik onkraj portala 12:12:12?


Mesec pred nami bo intenziven in preizkušnje bodo vedno bolj del vsakodnevne prakse. Ključno je, da presežete nevednost in nehate ignorirati, da se zaveste kakšne so opcije in kako izbirati to kar si želite. Presezite iluzijo, presezite krizo s tem, da kreirate iz svoje duše, iz svojih srčnih želja.
Izbirajte modro!

Namarie

Taja Albolena

DIVINE.SI

P.S.: O duhovnem glamurju v svoji knjigi Glamour, A World Problem piše Alice Bailey.

Upanje umira zadnje ...

Kolikokrat ste v svojem življenju naredili nekaj, za kar veste, da ni dobro za vas, pa vseeno ponavljate eno in isto zadevo vedno znova in znova? In kolikokrat ste naredili nekaj, pa ste si za sveto obljubili, da tega ne boste več naredili? In kolikokrat ste potem to ponovili? In še enkrat? Tako radi bi se prepričali, da ni naša krivda, vendar na našo nesrečo, ne moremo zanikati. 

Vsi ljudje smo taki. V svojem življenju sem pogosto delala ene in iste napake. In vsakič sem z glavo tolkla ob zid, hotla na silo spremeniti stvari, pa sem naslednjič padla na isto finto. Najprej je bilo po nesreči, kasneje iz navade. Tako je življenje. Saj poznate pet stopenj reševanja zadev, kajne? 

Vedno znova se premikamo skozi pet stopenj reševanja zadev.  

Prva stopnja: 

Hodim po ulici. Na pločniku je globoka luknja. Padem noter. Izgubljen sem. Nemočen sem. To ni moja krivda. Celo večnost traja, da najdem svojo pot ven. 

Druga stopnja:

Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Pretvarjam se, da ne vidim luknje. Spet padem noter. Ne morem verjeti, da sem spet na istem mestu. Vendar to ni moja krivda. Še vedno traja celo večnost, da zlezem ven.

 

Tretja stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Vidim jo, da je tam. Spet padem noter ... stvar navade ... vendar imam odprte oči. Vem kje sem. Moja krivda je. Takoj zlezem ven.

Četrta stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Grem okoli nje.

Peta stopnja:
Izberem drugo ulico.

In ključno je to, da je na koncu vse stvar naše izbire. Vedno lahko izberemo drugo ulico.

Gre za prispodobo, ki jo vsi lahko preslikamo na svoje življenje. In to kar nam daje je upanje. Upanje, da bomo nekoč prišli do točke, kjer ne bomo več na avtomatskega pilota, do točke, ko bomo zavestno izbrali drugo pot.

V življenju vedno znova padamo v iste luknje. Vedno znova ustrežemo ljudem na iste fore. Pa mislimo, da smo že vzeli lekcijo, pa ugotovimo, da smo zopet padli v isto luknjo. In takih lukenj imamo veliko. Starši, partnerji, sestre, brati, otroci, sodelavci. Kje vi padate v svoje luknje?

 

Vsi imamo enako možnost, da lahko spremenimo stvari v svojem življenju. Vsi imamo možnost, da spremenimo odločitve, ki so nas peljale po tej ulici in proti luknji na pločniku. Vsi imamo v sebi moč, da rečemo NE, da stopimo okoli luknje. In sčasoma najdemo tudi drugo pot. Seveda gre za proces, pa vendar je res, da ne glede na to, kaj je v vašem življenju vaša globoka luknja, obstaja upanje. Obstaja upanje, da boste našli svojo pot okoli te luknje in da boste sčasoma našli tudi drugo pot. Da boste prenehali s svojimi slabimi navadami, da boste spremenili vedno iste napake, ki jih ponavljate. Vsak sčasoma najde nov način življenja. Vsak lahko izbere življenje brez "luknje v pločniku".

Vprašanje je samo ali ste voljni nekaj spremeniti. Ali ste voljni, da spremenite svojo rutino in poiščete drugo pot? Vprašanje je, ali imate upanje.

Upanje vase, upanje v svet, upanje v dobroto.

In povem vam, upanje vedno umira zadnje. 

Namarie

Taja

P.S.: Zgodba je povzeta po Avtobiografiji v petih delih avtorja Njošul Khenpo.

Rojena sem, da sem Unikat

Leta sem iskala TO, kar iščemo vsi IZPOLNJENOST. Iskala sem jo povsod - zunaj sebe, kot to dela velika večina. Očara me dejstvo, da sem poizkusila mnogo stvari in vendar na koncu skesana odkrila ... NE ne morem je kupiti, ne morem je obleči, ne morem je namazati nase in ni ga človeka na svetu, ki bi mi jo lahko dal. Izpolnjenost je stvar izbire in zavestno izbiraš lahko šele, ko si prevzel polno odgovornost za svoje življenje. Nihče ne more ničesar storiti zate ali namesto tebe, samo TI lahko dopustiš, da se zgodi ali pa NE dopustiš. Izbira je v obeh primerih samo Tvoja. In pomembno je razumevanje, da ne gre za mentalno izbiro, ko uporniško ali iz volje v sebi rečeš, da je pa to zdaj tako. Ni v glavi. Čutiš jo. Otipljiva je. Izbiraš namreč s svojim telesom, s svojim srcem.

Veliko lepih besed sem prebrala v zadnjih 20+ letih od kar sem stopila na svojo notranje popotovanje in vendar je tako malo tistih, ki te vodijo tja, kamor moraš iti, da najdeš izpolnjenost, po kateri hrepenimo vsi.

IN tako različni smo si. Moški jo najdejo v praznini. Ženske pa smo svet zase. Vse kar delim zadnji dve leti so moje izkušnje, moja bolečina, moja frustracija, ko sem spoznavala, kako globoko nesrečna sem bila v moškem svetu praznine. Ženska v moškem svetu svobode in praznine poskuša to praznino zapolniti - s stvarmi, s hrano, s substancami, z moškimi, z delom, z otroci, ... In je v svojem neuspehu vedno znova ranjena. Pa ne le ranjena, zmedena, kajti po vseh parametrih družbe bi vendar vse kar je dosegla moralo zadostovati za to, da čuti izpolnjenost. Naučili so nas, da izpolnjenost dosežemo, da je potrebno zanjo nekaj narediti. In nič ne bi moglo biti dlje od resnice. In ko je ženske ranjena, vesno znova zapira vrata svojega srca za svet. 

In svet, ki ga gledamo zunaj sebe smo ustvarili MI. In ženske s svojimi polomljenimi krili in ranjenimi srci vzgajajo naslednje generacije otrok in kreirajo svet, kjer ni nežnosti, kjer ni mehkobe, kjer ni ljubezni, ker je ne najdemo v sebi in je ne znamo dati SAME SEBI. Najprej sebi! In ker je ne najdemo v sebi, je ne moremo dati svetu, ne glede na to, kako srčno si to želimo.

Ženske 21. stoletja se bojimo odpreti, bojimo se ljubiti brezpogojno in se zapiramo vase. In v tej svoji šibkosti, ki jo čutimo v sebi, k sebi pritegujemo točno to, česar nas je strah, premoč, nadvlado, strah, bolečino, ranjenost, solze. In to vedno znova in znova in znova.

Žensak mora odkriti, da je Kreator, ki ustvarja. Ženske imamo v celični matrici to sposobnost kreacije. To je nekaj, kar najm je dano, je v nas. In vendar je potrebno to prepoznati, si priznati in zavestno izbrati, da bi lahko to svojo sposobnost tudi živele.

In ne govorite mi o motivaciji in o pozitivnem razmišljanju, ko moje srce krvavi ob tem, kako vedno znova ranim tiste, ki jih najbolj ljubim in kako vedno znova ranim sebe. 
Šla sem skozi svojo fazo pozitivizma in afirmacij, skozi fazo motivacije, ko sem verjela, da te lahko nehko zunaj tebe nakuri, da si uspešen in lahko narediš karkoli želiš. Opazovala sem mojstre te igre, kako so za zaprtimi vrati svojo tehtnico vedno znova prevesili na drugo stran in svoje frustracije in bolečino zlili na tiste, ki so jim bili najbližje. Ko se trudiš biti pozitiven in super se vedno znova pokaže senčna plat, ki se hoče izraziti. In poznam to igro, boleča je. Zadala mi je mnogo globokih ran, ki jih nisem hotela videti do nedavnega.

Motivacija, ki izhaja iz volje, doseganja, ciljev, dokazovanja je nekaj, kar ženski ni pisano na kožo. Lahko jo usvoji, kajti ženske smo zelo dobre v učenju in povzemanju stvari, da zadovoljimo ljudi okoli sebe. Konec koncev smo udomačene, da zadovoljimo moške v svojem življenju. In vendar smo pozabile, ker nas niso poučili o tem, da nam to prinaša veliko trpljenja, kajti ženska izvorna matrica nima veze z doseganjem ali dokazovanjem, to je zapis moške matrice. In čas je, da ženske stopimo v svojo žensko matrico soustvarjanja, povezovanja, sodelovanja. Kjer ne dosegaš in ne deluješ ampak si to kar si.

In rodila si se, da si Unikat. Vsaka ženska je Unikat. Edinstvena si, enkratna, neponovljiva. In čas je, da začutiš to, po čemer hrepeniš ... IZPOLNJENOST. Izpolnjenost v svoji polnosti, v svoji ljubezni, v gibanju, pretoku. Čas je, da objameš sebe, tako kot si in zaživiš svojo polnost.

In to je vizija DivineWoman Blueprint programa ... izpolnjenost in to, da postaneš najsrečnejša Ženska na svetu. Vprašanje je samo, ali si boš dovolila, da se to zgodi TEBI.

Objemi sebe. Ljubi sebe. Bodi, kar si. Kajti ti si Božanskost, potopljena v Božanskost, ki sama sebe izkuša kot individualni vidik Božanskosti.

Namarie

Taja

P.S.:  Več o programu na spletni strani www.divine.si  in na FB strani
https://www.facebook.com/DivineWomanBlueprint