Pasji dnevi in odpiranje Siriusovih vrat

Pasji dnevi so se po starem koledarju začeli s 3. julijem in so trajali vse do 22. avgusta. Izraz so prevzeli tudi drugod in po nekaterih razlagah, ki so v veljavi v Ameriki, so to dnevi med 3. julijem in 11. avgustom, v starem Rimu so menili, da je so pasji dnevi od 6. julija do 17. avgusta. Letos so v Ameriki začetek pasjih dni praznovali 7.7.2011.

V Evropi se je pozneje uveljavilo, da se pasji dnevi začnejo 23. julija in trajajo štiri tedne, do 23. avgusta. Za takšno natančno opredelitev ne nujno vročih dni, vsekakor pa pasjih, je astronomska razlaga. Gre za podnebno razporeditev na severni polobli, še posebno pogosto ga uporabljajo na območju Sredozemlja, čeprav so o pasjih dnevih govorili že v starem Egiptu.

Po 20. juliju začne na nebu s Soncem vzhajati tudi zvezda Sirius v ozvezdju Velikega psa, velika sijoča zvezda belorumene barve, ena najsvetlejših zvezd, ki je izjemno pomembna za razvoj astronomije, imenujemo pa jo tudi pasja zvezda. Že stari Rimljani so bili prepričani, da vročino povzroča prav Sirius, ki je bil pes velikega lovca Oriona. Diana, boginja lune, lova in gozdov, ki je bila zaljubljena v Oriona, je ponesreči ubila svojega ljubimca. Da ga ne bi nikoli pozabila, ga je s psom vred pripela na nebo. Pes pa je eden tistih simbolov, ki imajo pri ljudeh različne pomene, in najpogosteje ga povezujejo s tem, da prinaša nesrečo, da je povezan z demoni, ki samo škodujejo, pa tudi sicer je v številnih simbolih povezan s smrtjo. To še zlasti velja za Evropo, kjer pri Germanih čuva vhod v Niflheim, ki je kraljestvo mrtvih in dežela teme.

V tem času odpiranja Siriusovih vrat, Sirius izgine v sijaju našega sonca. Obe nebesni telesi sta v konjunkciji in skupaj vzhajata. Starodavni zvezdogledi so bili mnenja, da vročina prihaja s strani najsvetlejše zvezde na nebu, v kombinaciji s Soncem, kar je ustvarilo najbolj vroč del leta. Čeprav je Sirius bolj vroč od našega Sonca, je predaleč, da bi njegova vročina dejansko vplivala na vročino na našem planetu.

V starem Egiptu so na Sirius gledali kot na darovalca življenja. Kajti vedno, ko je Nil začel poplavljati, se je Sirius na nebu pokazal malo pred vzhodom Sonca. Ko je zvezda zašla na zahodu je izginila za 70 dni (nekje konec maja po sedanjem koledarju), preden se je zopet pokazala na vzhodu. To je Egipčanom predstavljalo čas smrti in ponovnega rojstva. Egipčani so ta proces prekopirali v svojih pogrebnih ceremonialih. Ko je kralj umrl, so njegovo telo mumificirali, nato pa so ga pokopali v grobnici. Celoten ceremonial pokopa je po običajih potekal 70 dni po smrti, ko je kralj "ponovno vstal" med zvezdami.(Izbrano po radijskih zapisih Damond Benningfield).

Na prvi dan Siriusovega ponovnega vzhoda so Egipčani napovedovali, kakšna bo tisto leto žetev. Če se je Sirius prvič po 70 dneh pokazal kot svetla sijoča zvezda na nebu, so pričakovali obilno žetev. In če je bila podoba Siriusa na nebu motna ali je bila zvezda rdeča, je to napovedovalo slabo žetev.

Pasja zvezda, Sirius je poznana tudi kot duhovno sonce in je v ezoteričnih tradicijah srce našega fizičnega Sonca. Med pasjimi dnevi, ko Sirius izgine v naše Sonce, bi lahko rekli, da naše fizično sonce objema naše duhovno sonce. Po tej nebeški združitvi se zgodi ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje. Gre za obdobje, ko Sirius izgine z neba, kar sovpada z mitom, da se Isis skrije dokler ne rodi svojega sina, Horusa.

Sirius je v egipčanski mitologiji poosebljena Isis, imenovana tudi Sothis, sestra in žena boga Osiriza, ki ga na nebu najdemo kot Oriona. Sirius je bil pri Egipčanih astronomsko osnova za celotni religiozni sistem, ki so ga ustvarili. Pravijo, da vsi veliki avatarji in energija evolucije izhajajo iz Siriusa. Povezujejo ga s kristusovo energijo, saj je ena najsvetlejših zvezd na nebu.

Sirius na svoji poti po nebu vsakih 365,25 dni ponovno vzide z našim Soncem, kar je brez primere v svetu astronomije, saj to ustreza točno enemu sončevemu letu. Starodavni Egipčani so poznali ta izjemen odnos med našim sončnim sistemom in Siriusom in so zato svoje novo leto začenjali s prvim dnevom, ko je Sirius vzšel s Soncem.

In danes še vedno, čeprav se večina ljudi na svetu tega ne zaveda, naše praznovanje novega leta 1.1. sovpada s starodavnim ritualom v čast vrnitve Siriusa na svojo najvišjo točko na nebu ob polnoči. Skozi stoletja so opazovali, da se je 1. januarja Sirius postavil na svojo najvišjo točko na nebu, kar je pomenilo, da so bile njegove energije direktno nad nami in so tako najmočneje vplivale na naša življenja v svoji čistosti in pristnosti. Že tisočletja, po vsem svetu praznujemo ob polnoči to vitalno povezavo, to novo energijo, ki jo z radostjo in novim upanjem pričakamo točno opolnoči. (Vir: Theresa Humphrey)

25.7. je poznan kot dan brez časa v majevskem koledarju in po tem dnevu, se začne novo leto, zato 26.7. praznujemo Odpiranje Siriusovih vrat, povezavo z Isis in energijo ponovnega vstajenja, spominjanja naše prave, pristne narave. Vabljeni!

Namaste
Taja