Apokalipsa zdaj?

Ah ja, strahovi. Skoraj kogarkoli vprašaš, v teh časih, izkuša neke vrste zlom. Osebni, na partnerskem področju, poslovno, finančno. Dejstvo je, da se k duši običajno obrnemo takrat, ko nič drugega ne funkcionira več. In v časih v katerih živimo v zunanjem svetu vlada kaos. Videti je, kot da se bliža konec sveta in vendar je tako le videti! V resnici ni konec sveta, temveč začetek novega. Duša je v vseh kulturah veljala za aspekt božanskega ženskega dela. In zanimivo je, da deluje v tandemu in v skladu z modrostjo boginje. Duša sveta je bila pogosto opisana kot Sophia, kot modrost. O spremembah, ki smo jim priča danes, je Rudolf Steiner daljnega 1911 zapisal: "Iz svojih duš moramo izkoreniniti strah in teror pred tem, kar k nam prihaja v prihodnosti... V prihodnost moramo zreti s popolno mirnostjo nad vsem, kar utegne priti in razmišljati moramo o tem, da karkoli že pride s strani Zemlje oz. sveta, je polno modrosti."

Seveda je strah prisoten, vendar nič manj kot prihod Sophie, ki je arhetipsko povezana z apokalipso. Dvakrat je po starih zapisih močna nuja po povezanosti z dušo sveta v ljudeh skoraj pripeljala preporod v modrost na našo Zemljo in vendar se je obakrat stvar izjalovila. Apokalipso predstalja znana številka 666. Trevor Ravenscroft in T. Wallace-Murphy sta raziskovala zgodovino te številke skozi zgodovino sveta, na osnovi raziskav Rudolfa Steinerja.
Ugotovitve sledijo; da je leto 666 v Perziji zaznamovala ustanovitev akademije Jurdi-Shapur. Akademija je bila ustanovljena kot odgovor na zapiranje grških akademij oziroma filozofskih šol, ki jih je ukinil cesar Justinian, ki je želel pomesti z vsem pred krščanskim znanjem. Izgnani grški filozofi so potovali v Perzijo, kjer so odprli novo akademijo. In tukaj se je zgodila bistvena sprememba v usmeritvi in nameri akademije, saj se je zgodil preskok iz razumevanja, da je telo le substanca duše v bolj tehnično medicinski pogled na človeški organizem. Znanje fizičnega sveta kot dela duše sveta se je spremenilo v čisto materialno fiziko. Prvo pojavo Sophie so zatrli in rodila se je znanost, namesto povezanosti znanosti, umetnosti in religije.

Dvakrat 666 je bilo leta 1332, ko naj bi se Sophia pojavila drugič in tudi tokrat je bila zatrta. To je bilo leto, ko je Philip the Fair zatrl gibanje Vitezov Templarjev, reda, ki je bil zvest Sophiji. Templarji so uvedli prvi sistem kreditov, ki je v resnici zametek današnjih bank. Zanimivo je to, da nikoli niso uporabili profita zase, temveč so prispevali k skupnosti tako da so gradili katedrale, bolnišnice, podpirali so umetnost in dobrodeljnost. Ker so želeli priti do denarja, ki so ga Templarji imeli, je prišel ukaz, zaradi katerega so pobili večino Templarjev. Sophia je bila zatrta in namesto povezanosti z dušo sveta je Philip ustvaril začetek ekonomije kot ustvarjanje profita namesto prispevanja k svetu in služenja svetu.

Trikrat 666 je bilo leta 1998. To leto je bilo znano kot leto svetega Duha. Januarja 1998 je Rev. Francis J. Peffley v publikaciji edition of the Arlington Catholic Herald objavil, da je kot pripravo na leto 2000 papež John Paul II v apostolskem pismu, "Tertio Millennio Adveniente" to leto oznanil kot leto svetega Duha, z obnovljenim razumevanjem pomena svetega Duha za krščansko cerkev. Tisto kar mnogi ne vedo pa je, da je cerkev v svetega Duha pravzaprav skrila božanski ženski del, boginjo modrosti, znano kot Sophijo ali mati Marijo. Kajti le tako so ohranili sveto trojnost očeta, mati in sina. Kar naj bi se zgodilo v tem obdobju je združenje in povezanost znanosti, umetnosti in religije in še bolj pomembno, to kar je to leto prineslo je osredotočenost na individualnost, namesto na sistem. Nevarnost pred katero smo vsi skupaj je v tem, da bi hoteli kot se je v preteklosti že zgodilo, dušo sveta uporabiti v osebne namene in ne v dobro celotnega sveta. Če naj bi se to zgodilo, se bo strah sveta povečal, kar lahko pripelje do dejanske fizične apokalipse. Če je duša, globina, misteriji, sanje, domišljija, kvaliteta, lepota, povezanost in celostnost nekaj, kar izkoristimo in apliciramo le na osebno dušo in ne na dušo sveta, smo iz stališča zunanjega sveta vsi fundamentalisti. Osredotočenost le nase je narcizem. In narcizem najhujše vrste, ki smo mu priča danes je, ko ljudje uničujejo stvari, da jih ne bi imeli drugi. "Če tega ne morem imeti jaz, potem tudi nihče drug ne bo imel tega."

Prvič se je želja po vedenju in modrosti večne duše izjalovila v začetek materialistične znanosti in drugič v ekonomijo za lastne potrebe, namesto v služenje duši sveta, kaj nam bo prineslo v tretje? Zanikanje duše sveta v tretje nam utegne prinesti, kot prvič materialistično znanost brez duše in drugič ekonomijo brez domišljije, virtualno realnost kot imitacijo duše sveta. Virtualna realnost imitira fantazijo, domišljijo, sanje, kreativnost, notranjost duše in vendar se obrača proti svetu. Virtualna realnost je ustvarila občutek, da je svet popolnoma nepomemben in vas naredi odvisne. Dušo zniža na nivo zabavljaštva in tako zunanji svet prepustimo izkoriščanju.

Povezanost znanosti, umetnosti in religije, ki je v tem času omogočena je v resnici ogrožena, ponovno. Prvi aspekt enosti je bil poškodovan ko se je znanost obrnila stran od duše sveta. Danes se vendarle na tem področju nekaj premika, saj se znanost in medicina ponovno zanimata za dušo. Drugi aspekt je bil poškodovan, ko se je umetnost ustvarjanja stvari v svetu, ki izraža dušo namesto tega obrnila k ustvarjanju denarja. In tudi tukaj se nekaj premika, ko se svet, v katerem so dominirale ekonomske zadeve, sesuva in se ustvarja nov občutek za ekonomijo, ki naj bi bolj skrbela za svet. Tretji aspekt pa lahko poškudujemo s tem, ko vzamemo notranji svet posameznika za edini tempelj duše. Z nepriznavanjem duše sveta, lahko uničimo tretjo priložnost, da ustvarimo povezanost in združenost v en ocean, katerega izraz je vsak posameznik na tem svetu. Preseči narcizem, ki se razbohotil preko vseh meja je tisto, kar moramo storiti, vsak v sebi. Kajti svet spreminjamo od znotraj navzven.

Nam bo tokrat uspelo? Kot vedno je vse na nas, na vsakem posamezniku. In kot je v Harryju Potterju lepo rekel prof. Dumbledor: "Kdo smo v resnici ne kažejo naše sposobnosti, temveč naše odločitve."

Namste
Taja