Trpljenje na poti preobrazbe

Večinoma se ne zavedamo, da je naš mavzolej preteklosti mrtev, da v njem ni odgovorov na to, kam se premikamo v prihodnosti. In vendar še vedno hodimo v preteklost po odgovore, kako živeti prihodnost. Kdaj bomo dojeli, da so pravila prihodnosti tista, ki jih moramo spoznati in jih utelesiti?

Odgovorov na vaša vprašanja zakaj sem bolan, kaj moram narediti, kaj se dogaja ni v vaši preteklosti! Večina ljudi še vedno hodi v pretekle izkušnje in išče odgovore nazaj, v preteklosti. Največje trpljenje mnogih je v tem, da ne prepoznajo, da ne gre za psihološki problem, za depresijo, da gre za klic duše. Največja bolečina je v tem, da ne prepoznajo, da se klic rojeva iz bolečine in da gre za glas, ki mu morajo slediti. Da gre za razdejanje, ko bodo morali izgubiti vse, da bi se rodili na novo. Bojišče na katerem se bojujemo ni v svetu petih čutov, v svetu v katerem stvari primeš in jih argumentiraš. Danes je bojišče v vaši duši, danes izkušate cunami prihodnosti, ki odpušča vašo preteklost! Mistiki so to imenovali temna noč duše.

Živimo v svetu, kjer verjamemo, da gre ali za bolečino ali za užitek in da je bolečina slaba in užitek dober. Živimo v svetu sojenja, kaj je dobro in kaj je slabo, nenehno razumsko razlagamo kaj je ok in kaj ni. Večina ljudi v današnjem času govori, da je nekaj narobe z njihovim življenjem, ker nič več ne funkcionira.
Le malokdo ve, da je to posledica klica duše. Ljudje enostavno menijo, da če so v bolečini, da je nekaj narobe. In nočejo biti v bolečini. PIKA. In vendar se tako začne preobrazba gosenice v metulja. Najprej se obda z zapredkom in popolnoma izgubi svojo obliko. Gre skozi temno noč duše, ko se oblika popolnoma izgubi, ko se stopite in se zlijete v celostnost.
Izgubite obliko! Kaj je tisto kar vam je odvzeto? Tisto kar vam največ pomeni; vaša služba? Identiteta? Partnerski odnos? Zdravje? Vaši mehanizmi obrambe? VSE!
In najboljši način, kako se soočiti s tem je, da se naslonite nazaj in se vprašate; Kaj je tisto, kar mi bo odvzeto? Kako hudo bo? Kajti ne morete se bojevati. Najboljša srategija je, da ste kot gosenica, da se pripravite na zapredek. Kajti če se boste borili s to silo, boste ubili rojstvo svojih kril!
Verjemite mi, kajti govorim iz lastnih izkušenj.

Že pred časom sem govorila o tem, da je tale recesija posledica izgube vrednot. Zdaj se zavedam tega, da nam je odvzeto vse na kar smo vezani. Kajti v dobi v katero se premikamo ne moremo nesti svojih starih potovalk. Če se hočete premikati s svetlobno hitrostjo morate odvreči vso težo preteklosti, ki jo vlačite s seboj. Več teže, ko imate na sebi, dlje časa traja, da se stvari zmanifestirajo v fizično realnost!
Čudež ni nič drugega kot trenutek, ko se zakoni narave ukrivijo v vašo korist zaradi vašega čaščenja vsega. In kaj je narava? Je neter, je božanstvo, je božansko, je Univerzum, bog, ali Tao, izbira je vaša.

To kar vas motivira, da se sprašujete kaj je vaša življenjska misija, zakaj ste tukaj, ni iz vaše preteklosti. Nima veze z dosežki in s tem za kaj ste izurjeni.
Duša vas bo vedno postavila pred nekaj, kjer ni navodil za uporabo, za kar niste izurjeni in kar ste si predstavljali na popolnoma drugačen način. Vedno vas bo nekaj neznanega sililo naprej in ob tem bo odhajalo vse poznano. In ego bo rekel; ampak to ni fer, to ni način kako smo to igrali do zdaj!

Ne morete biti razumni s krizo, s travmo in odhajanjem znanega, to niso logični dogodki. V njih je nekaj popolnoma nerazumskega, gre za novo perspektivo, ki jo moramo prevzeti. V resnici gre za združitev najboljšega iz sveta razuma in sveta srca, gre za to, da spoznamo svojo dušo in jo sprejememo kot enakovredni del sebe. In tukaj je izjemno pomembno, da poskušate sprejeti dejstvo, da ga ni človeka na svetu, ki bi imel nad vami takšno moč, da bi lahko povzročil tako razdejanje v vašem življenju, ga ni. Gre za znamenje, da je nefizično vstopilo v vaše življenje.

Kaj boste storili? Kaj sedaj? Kje ste? Ste gosenica ali že metulj?
Poznavanje sveta duše in njenih zakonitosti, zakonov, ki upravljajo vse kar nas obdaja, avtentičnost, pristnost in resnica. Kajti samo resnica vas bo osvobodila! Resnica vas bo osvobodila.

12 svetih dni Božiča

Od kar sem začela s programom odpuščanja in manifestacije svojega leta po predavanju Thomasa Kellerja 1997, sem jih naredila že kar lepo število in vendar sem ob predajanju tega znanja drugim ugotovila, da mnogi izgubijo voljo in stvari ne prenesejo v svojo fizično realnost. Zanimalo me je zakaj in tako sem začela raziskovati, še posebej po svojem lanskoletnem procesu manifestacije, ko sem popolnoma brezvoljno ugotovila, da sploh nimam želja. Kasneje sem ugotovila, da so temu botrovale blokade na čakrah v povezavi z voljo in udejanjanjem, ki sem jih prostodušno sprejela, ko sem mi je podrl svet, že ene tretjič kar pomnim v tolikšni meri, da bi raje umrla kot živela naprej. Dojela sem, da sem zašla v globoko duhovno krizo in da izhoda tudi slučajno ni bilo na vidiku. Sama sem se znašla v največji temi svojega življenja in zavedala sem se, da če kmalu ne najdem poti ven, da me resnično ne čaka nič dobrega. Caroline Myss je bila moja vodnica iz moje lastne teme in principi misticizma so tisti, ki so me pripeljali nazaj k duši. K delu v nas, ki nas lahko reši ali uniči, odvisno od naše izbire.
Zadnje leto se zato intenzivno posvečam psihi, arhetipom in načinom, kako pregromramirati našo podzavest, kar sem sicer počela že prej preko ThetaHealinga in RPT-ja in vendar mi je manjkal pomemben delček, ki se mu reče DISCIPLINA. To je delček, ki ga je zame odkril misticizem, ko sem se globoko zavedla, da brez discipline ni ničesar. Naša težava je v tem, ker disciplino enačimo s krutostjo, kaznovanjem in nasiljem in je zato nočemo povabiti v svoje življenje in živeti.

In vendar ko se vrnemo nazaj k manifestaciji in k ljudem, ki jim je uspelo doseči vse svoje cilje, vsi po vrsti govorijo ravno o disciplini. Seveda je ne omenjajo direktno, vendar pa vsi po vrsti goovorijo o tem, da so prevzeli navade, ki so se jih striktno držali, da so vložili precej truda in energije v zamenjavo svoje samopodobe oziroma paradigme, pogleda na svet. In ravno iz tega razloga Caroline vedno znova in znova ponavlja, da duhovni razvoj ni SPA in ni hobi, da gre za delo, kajti reprogramiranje podzavesti ni enodnevni tretma, ki te spremeni za vedno, gre za 90 dni discipline, ki spreminjajo tvojo podzavest. In v tem času se soočaš z vsemi svojimi sencami od tega da ni vredno, da je brezveze, da itak ne bo uspelo ... tvoj saboter ti servira vse možne načine, kako ti dosedaj še nikoli ni uspelo, žrtev ti pokaže vse pretekle načine, ko si bil izigran, prevaran, ko si bil ranjen in prostitutka bo na vsakem koraku, ko dosežeš novo raven samozavesti in zavedanja poskušala to zamenjati za občutek varnosti in zagotovilo za preživetje.

K meni prihaja vedno več ljudi, ki pravijo da stvari enostavno ne delujejo več, da ne delujejo meditacije, da ne delujejo afiramcije, da je vse brez pomena. In mnogi pravijo, kot rada reče Caroline; dajte mi molitev, ki deluje!
In vendar bližnjic ni. Čeprav bi si jih ljudje zelo želeli. Neskončno radi imamo, ko se pojavi nekdo, ki obljublja, da se bo brez truda dalo doseči vse. Žal ni tako. Vztrajnost in disciplina sa edini dve kvaliteti, ki vas lahko pripeljeta do cilja. In ni naključje, da taoisti kot edino zlato pravilo, da dosežete kar ste si zastavili omenjajo vztrajnost.

Po dolgem tuhtanju sem se odločila, da ob tokratni manifestaciji leta s skupino začnem z 99- dnevnim razvijanjem nove rutine, pozitivnega razmišljanja in ne le to, da se naučimo kako imeti dobre občutke v povezavi s tem, kar razmišljamo.
Rodil se je seminar, ki traja 99 dni, to je trojni cikel mentalnega telesa, ki traja 33 dni. Seminar sem poimenovala Ponovno nastavite svoj notranji kompas. Zelo mi je všeč primerjava s kompasom, ki ga ima v filmu "Pirati s Karibov" Jack Sparow, kompas, ki kaže smer v kateri je tisto, kar si Jack najbolj želi v danem trenutku. In tak kompas imamo v svoji notranjosti, to je kompas, ki je naravnan na resnico, na vir vsega kar je in vendar so strahovi in temne strasti tisti aspekti, ki nam vedno znova premikajo iglo notranjega kompasa.
Gre za srečanja v živo, srečanja preko skypa in telefona, navodila v treh delih na seminarju in preko elektronske pošte, ki zaobjemajo kaj je potrebno in kako to izvajati v praksi. Seminar začnemo po končanih 12 dneh Božiča, ko bomo 12.1. strnili skupaj želje za naslednje leto. Takrat bomo vstopili v proces aktivnega reprogramiranja starih vzorcev, ki tega novega programa ne podpirajo in nas bodo poskušali samotirati na poti.
Seveda se lahko takega reprogramiranja lotite sami in vendar vam iz lastne izkušnje povem, da je zelo težko vztrajati, še posebej če so notranji glasovi zelo močni. Velikokrat podležemo saboterju, ali pa žrtvi ali pa enostavno zamenjamo novo pridobljene moči za fizično udobje in vse skupaj spustimo, ko nas izzove tretji preživetveni arhetip naše psihe - prostitutka. In vendar če nam uspe in vztrajamo do konca, obudimo svojega notranjega otroka, svojega notranjega genija, svojo kreativnost in moč, da gremo v svojem življenju naprej po poti, ki smo si jo izbrali. Najtežji korak je obračanje tankerja na morju, kot to osebno imenujem, ko se zaveš, da gre tvoja ladja v smer v katero ne želiš iti, ko moraš to ogromno gmoto najprej ustaviti, jo počasi obrniti, da greš nato lahko v drugo smer.
Podpora skupine in individualna srečanja z drugimi udeleženci seminarja vam bodo dala podporo in voljo, da resnično greste do konca. Tukaj vstopi v igro tudi notranji arhetip očeta, ki vam da potrebno podporo in voljo, da dokončate začeto.

Kot sem povedala že na začetku sem tudi sama izkusila mnogo dobrih metod za spreminjanje prepričanj in vendar sem vedno znova in znova ugotavljala, da so bili glasovi mojih arhetipskih senc močnejši in tisto kar sem osebno pri vseh tehnikah pogrešala so bila navodila, kako spremeniti rutino, kaj narediti po seminarju, ki ti je spremenil vzorce, kaj sedaj z navadami, ki jih imaš. Nihče ni govoril o navadah in rutinah in o tem, da je potrebno zavestno spremeniti načine delovanja. In da si skozi navado in rutino poustvariš nazaj stare vzorce, če jih ne uspeš spremeniti.
In rabila sem precej dolgo, da sem lahko ubesedila to, kar sem čutila že na začetku.

Seminar je namenjen le tistim, ki ste pripravljeni nekaj spremeniti pri sebi in to resnično. Nisem pestunja in ne spovednik, ne zanimajo me "jamranja" in 1001 način kako ste že poizkusili in ni uspelo. Zame je "impeccability", o čemer govori Don MIguel Ruiz neizprosnost in brezhibnost najprej do sebe, kar pomeni da zalezujem svoje sence in se soočam z njimi, jih objemam in jih preobražam v sebi, ključna. Vse, kar vas obdaja je refleksija vašega notranjega sveta, zato že v tem pisanju povem, da ne bom tolerirala zgovarjanja na druge, kaj so vam naredili in kako hudo vam je bilo v življenju. Vsi imamo svoje rane, vsi smo bili zlorabljeni in mučeni, vsak na svoj način, "get over it!" Čas je, da to prerastete, pustite za seboj. Skupina ni in ne bo namenjena ranologiji, pogovarjanju in obujanju preteklih ran. To ni skupina v kateri bi dobili simpatijo, ker vam je v življenju tako hudo. Vsi imamo svoje križe, ki jih nosimo. Vsak na svoj način in vsak svojo težo. Ker tega "jamranja" ne toleriram pri sebi, ga tudi pri drugih ne nameravam. Namera je rast in razvoj, odprtost za spremembe, biti sprejemljiv in v stanju sprejemljivosti. Ne bomo se osredotočali na strahove, rane in "kaj bi, če bi, ko bi" izgovore, ki jih imamo vsi tako radi. In če ste pripravljeni resnično spremeniti svoj svet in sprejeti zavezo rasti, vabljeni v našo družbo.

Moja zaveza sebi je, da speljem ta program in vam pomagam doseči to, kar si želite.
Zaenkrat smo tri - tri ženske, pripravljene na spremembo in na soočenje z vsem, kar smo si nacoprale v sebi, zase. Če začutiš in se želiš pridružiti mi pošlji e-pošto ali zasebno sporočilo na Facebooku.

Smrt je le uvod v novo rojstvo

Veliko se govori o novi Zemlji in o prehodu, letu 2012 in vendar menim, da se mnogi ne zavedajo, kaj nas čaka. Kot nam cikli letnih časov vsako leto kažejo svoje obraze umiranja in ponovnega rojstva, ravno tako moramo umreti, da bi se lahko na novo rodili. Temna noč duše je nekaj, skozi kar bomo šli vsi na tak ali drugačen način, da bi se zavedli dejstva, da moramo na svojem kamnu žrtvovanja, na našem notranjem oltarju prepoznati in žrtvovati vse sence, ki jih prepoznavamo skozi intenzivno luč, ki se zliva skozi nas.

IN tega nihče ne more in ne bo naredil namesto nas, vsak se bo moral s svojimi sencami spopasti sam. Ljudje smo postali tako mentalni v svojem pristopu k stvarem, da verjamemo, da smo če se pomirimo s stvarmi na mentalnem nivoju, opravili svojo nalogo soočanja s sencami. Vendar vas reptili počakajo za naslednjim vogalom, kajti intenzivna luč jih bo zbrskala na svetlo. In slej ko prej se bomo morali soočiti z njimi. V svoji naivnosti se ne zavedamo, da je kaos in norost sveta, ki se odvija pred našimi očmi naša norost in da se moramo soočiti s stvarmi, ki nam jih kaže, v nasprotnem primeru bomo postali tudi mi nori. In sence in zlo so žive v nas, ne slepite se. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če nam vzamejo vodo, če zmanjka pitne vode, ko se boriš za preživetje. Dragi moji ne slepite se, da ne bi poskrbeli za svoje preživetje. Danes gledate podobe na svojem ekranu v udobju svoje dnevne sobe in jutri je ta podoba lahko na vašem dvorišču.

Slepilo nove dobe me je dolgo držalo v utvari, da je vse kar moram storiti pozitivno razmišljati in biti pridna. Ko se mi je začel sesuvati moj lepi svet, ki sem si ga izgradila, sem se začela prebujati v "kruto" resnico vsakdana. Vse je v meni, sprejmi, sooči se, umri v sebi in si dovoli novo rojstvo sebe. Umri v sebi in se rodi na novo. Vsak dan, dan za dnem, dan za dnem. In nikoli prej se nisem bolj zavedala resnice, ki jo govorijo vsi veliki mojstri in mistiki, vsi šamani sveta; "Delaj, delaj, delaj." Moli. Moli zase. Moli za svet. Odpuščaj. Soočaj se s sencami. Zalezuj svoje sence. Sprejemaj. Objemaj. Preobražaj. Opuščaj. Odpuščaj.

Dragi moji duhovna pot zahteva delo. To ni spa, ni hobi in ni lahkotno, lenobno čakanje, da se stvari zgodijo same od sebe. JA pozitivna naravnanost pomaga in JA ljubezen je pomembna ampak dragi moji vašega dreka ne more skidati nihče drug kot vi sami. Prebudite se in začnite kidati!

Misticizem

K pisanju me je spodbudila objava članka, ki o misticizmu piše kot o tehnikah, ki ljudi strašijo in po mojem občutku zamenjuje misticizem z "new age" ali novodobnim razmišljanjem, ki z misticizmom nima dosti skupnega. Znani mistiki so Rumi in Jezus. Misticizem govori o zavestnem zavedanju Resnice, enosti, boga. Gre za osvobojenost vseh ciklov karme, najvišja stopnja je mojstrstvo, razsvetljenje.

Moje mnenje pa je, da mnogi v resnici ne razumejo besede misticizem in to kdo je mistik. Skrivnostnost je kvaliteta duše in dandanes mnogo stvari raje poskušamo razložiti skozi razum. Duša ni med najbolj zaželenimi zavezniki, prav nasprotno, pogosto jo zanikamo in potlačimo tudi tako, da udrihamo po krhki lepoti mističnosti in zamaknjenosti. Dandanes namreč ne razumememo lepote in njenega pomena za našo dušo. Tudi zato, ker so nas prevzeli tehnologija, znanost in druge razumsko tehnične vede. In da se razumemo, nič nimam proti njim, menim le, da nam malce ravnovesja in harmonije ne bi škodovalo.

Misticizem je iskanje avtentičnosti. Mistikovo popotovanje vodi iz popolnega zavedanja duše v utelešenje skozi arhetipske vzorce v ego in nato skozi temno noč duše, kjer so vsi njegovi srhetipski vzorci izzvani na tak način, da se spomni svoje izvorne esence, kdo v resnici je, nazaj v enost z vsem in zavestno zavedanje kdo v resnici je. Da to živi in je to kar je.
Mistikova naloga je opreti sveto srce, kar pomeni z besedami Jezusa nastaviti še drugo lice, ko te udarijo po prvem. In mistiki so tisti, ki znajo biti v nesojenju in nekritiki, ki samo opazujejo in ki bolečino drugega prevzamejo nase in jo znotraj sebe skozi alkemični proces preobražajo zase in za druge. Zakaj mislite, da je Mati Tereza svojim nunam rekla, naj molijo zanjo, da se ne bo zlomila pod bremenom, ki ga nosi? Nase je prevzela bedo vseh s katerimi je prihajala v stik, jim vračala upanje in znotraj sebe vso to bedo preobražala zanje in za sebe.
Mističnost je povezana s srcem, z dušo, s tem kar v resnici smo in ni kar nekaj, airy-fairy, lebdeče, leteče kot so mnoge novodobne zadeve. Misticizem ima svojo zgodovino in svoje metode, kako doseže to kar je danes popularno kot razsvetljenje.
Mistiki uporabljajo samoopazovanje, kontemplacijo, dovolijo si odpiranje in predajanje lepoti notranjega sveta in zunanjega sveta. Dovolijo si biti ranljivi in čutiti empatijo z drugimi. In vendar imajo tako močno notranje jedro, osebnost mora biti tako močna in hkrati prožna, da zmorejo videti svet tak kot je, brez da bi se razdrobili, šli v kaos in zmedo. Kot se nam pogosto dogaja, ko smo celo svoje življenje obdani z vsakdanjim in normalnim življenjem v sivem, pustem betonu in nato odidemo na popotovanje. Daleč od svojih vsakodnevnih navad in kulture, po možnosti z nečloveškim časovnim zamikom 12 ur, ko smo nenadoma izpostavljeni mogočnim prizorom lepote, dišavam in petju, ko smo soočeni s transcendenco v kateri se nepripravljena oseba popolnoma izgubi, ker je zanjo vsega preveč. Ko oseba ni dovolj močna in prožna in je lepota, ki jo obdaja preveč intenzivna in je ne more prenesti. Takrat ima občutek, da se bo razdrobila, razpade organiziranost skrbi in mentalnih navad. Če smo v takih trenutkih, ko imamo občutek, da vse kar poznamo in nam je znano razpada, dovolj pogumni, da zapustimo tisto, kar je v nas postanega in zastarelega, lahko zrastemo. Pri transcendenci si pridobite nova znanja, nove sposobnosti, novo energijo in ko se vrneš, si spremenjen. Saj veste, po razpadu in smrti se vedno zgodi ponovno rojstvo.

Glavni način na katerega se izraža transcendenca je drugačna zaznava časa. V transcendenci uspemo pozabiti nase na tak način, da se osvobodimo svojih vsakodnevnih načinov razmišljanja in čutenja. Transcendenca nas vrne k sebi, k svojemu resničnemu jazu, k tistemu delu sebe, ki smo ga zaradi napačnih navad popolnoma pozabili. In transcendenca je bistvo mističnosti in mistikov. Mistiki so presegali običajno. Zapustili so nebistveno in se vrnili k bistvu. Zapustijo obrobje in se vrnejo v samo središče. Najdejo svoje pravo bistvo.

In danes smo na poti sodobnega mistika, tisti, ki tako izberemo, na poti mistikov brez samostanov, kot nas imenuje Caroline Myss.
Vabljeni na popotovanje v svoje globine, kjer morate najprej prevzeti popolno odgovornost zase in za svoje življenje, da sploh lahko vstopite v globine, v tišino, v temo, v skrivnostnost in magičnost ... trenutka.

Mojstrstvo

Ves uspeh, ki ga opazujemo zunaj sebe je le odsev uspeha, ki ga doživlja eden od naših notranjih aspektov. Če vidiš srečnega očka je to odsev tvojega notranjega arhetipa očeta, ki je srečen. Če vidiš prijateljico, ki dobro izgleda je to tvoja notranja lepota, ki jo vidiš v njej. In namesto, da bi to objeli v sebi in bili hvaležni in veseli, ker nam je prinašalec sporočil prinesel tako izjemno sporočilo, ga sodimo, kritiziramo in smo ljubosumni. NA KOGA? Sami nase dragi moji. Sami nase. Ne ubijete nikogar zunaj sebe, samo sebe.
Je vredno?

Jaz izbiram hvaležnost in z velikim navdušenjem spremljam dosežke čisto vsakega od vas. Bravo!
Vse to namreč pomeni, da mi gre zelo dobro, kajti vsi deli mene, ki jih predstavljate so uspešni in hvaležna sem jim za to. Zato sem hvaležna vam, da mi odslikate moje notranje arhetipe tako v svetlih kot v senčnih straneh, kajti tako spoznavam samo sebe.
Danes sem z nepremičninskim agentom stala na ulici v mestu in kramljala o zelo zanimivih temah. Gospod me je presenetil s svojo razgledanostjo. Tako sva opazovala delavce, ki so kopali jamo za novo mestno pogruntavščino, podzemne smetnjake. In sem komentirala, kako včasih ne znamo biti hvaležni vsem tem ljudem, ki opravljajo dela, ki jih nam ni treba, ker jih opravijo oni za nas. Nedavno sem namreč globoko izkusila od kje izhaja naše nezadovoljstvo z življenjem in sploh z vsem. Iz našega prepričanja, da je samoumevno, da smo ljubljeni, da je samoumevno, da imamo ljubečega partnerja, pridne otroke, dobro službo, naša pričakovanja nas ubijajo. Nič ni samo po sebi umevno, tudi pravna država ne. Ljudje smo tisti, ki soustvarjamo VSE. In te odgovornosti za lastna življenja mnogi nočejo sprejeti. Kajti odgovornost za slabo plačo in skrhane medsebojne odnose je pač težko prevzeti nase, raje za to okrivimo druge, jih sodimo, obsojamo in linčamo.
Kdaj bomo spoznali, da vse to delamo sebi in samo sebi. Mi smo tisti, ki se obsojamo v tem aspektu, ki nam ga odslikava oseba na drugi strani, pa naj bo to partner, otrok ali uradnik v banki. Vse to sem JAZ v miljonti različici SEBE.

Pred časom mi je kolegica rekla, da se obračam po vetru in se non stop spreminjam, da ljudi zmedem s svojo nestanovitnostjo. Mar res? Jaz vidim le svoj pogum s katerim vstopam v svoje lastne senčne dele in v svojo luč in sem to kar sem v vseh svojih aspektih. Je to res tako obsojanja vredno? Jaz to gledam skozi svojo perspektivo. Zame je življenje eksperiment in delo v nastajanju. Dokler sem tukaj ni končano. In popolnost in predvidljivost nista del moje zgodbe, ne več, kajti vem, da je lepota v nepopolnosti in v nepredvidljivosti. In lepota je moj vodič. Vodi me v globine srca, v globine duše. In obožujem mističnost duše in poezijo Rumija, povezanost in prepredenost z nitmi Univerzuma. Vem, da sem nepopravljiv poet in romantik. Verjamem v dobroto, milino in nežnost, verjamem v integriteto, medsebojno spoštovanje in podporo, ki jo drug drugemu lahko damo. Ne razumem ljudi, ki potunkajo nekoga, da bi sami zrasli in ne razumejo, da s tem, ko s svojo roko tiščijo navzdol drugega tudi sebe znižajo.

Moje vodilo v življenju je naprej, samo naprej. Pogosto sem požrla bolečino izdaje in verjela, da zmorem preobražati bolečino za oba. Verjamem v sveto srce, ko ne udariš nazaj in v sebi preobraziš vse tisto, kar so drugi zlili nate, te obtožili, te razžalili, ponižali. Verjamem v svetost tega o čemer je govoril Jezus, v pot mistikov in preseganje tega sveta. Kajti nismo od tega sveta, tu smo samo zato, da izmojstrimo sebe.

Zato dragi moji prijatelji...čas je, da postanete mojstri :)

Duša

Ko delam z dušo me vedno odnese v njene globine in skrivnostna tkanja vesolja, ki jih razkriva skozi svoja notranja popotovanja. S skrivnostnostjo in mističnostjo me vedno znova očara in vedno bolj se zavedam, kako izjemno pomemebno vlogo igra v našem življenju kot sprejemnica duhovnih darov, ki jih skozi domišljijo pretvori v obliko. Ko smo v svojih življenjih pripravljeni svojo pozornost preusmeriti na dušo namesto na mehanizme delovanja, v ospredje prinesemo drugačne vrednote. Ko smo v stiku s svojo dušo nimamo nobenih potreb po nadzorovanju drugih, po kontroli in ni nam potrebno izgubljati poguma in stikov z drugimi milostmi, ko si utiramo pot skozi vsakodnevne težave s katerimi se srečujemo. Če razumemo, da duša ljubi težave, nam je veliko lažje. Duša ne teži po popolnosti in sreči. In ni duša tista, ki bi želela stvari doseči. Zadeve duše presegajo sodbe o dobrem in slabem, prijetnem in neprijetnem.

Duša nas popelje globlje od narcističnega vprašanja s katerim vrtamo po sebi, k bolj pronicljivemu, radarskemu pogledu na stvari. In vedno ko se sprašujete; Kaj je narobe z mano? se bližate narcizmu saj je poudarek na MENI. Duša nas nauči kako v življenju živeti brez pričakovanj, brez sodb in obsodb in včasih je to težko. Ko gledamo na svet z dušinega stališča postanemo prizanesljivejši do slabih strani, do sence in občutka praznine, ki se občasno pojavi v našem svetu. Naša pričakovanja so pogosto povezana s pričakovanji, da bi stvari in odnosi morali potekati gladko in prijetno in vedno znova pozabljamo, da duša ljubi težave. Kajti skozi težave se kalimo in rastemo.

V vseh iniciacijskih procesih po svetu, je moral novinec prestati neko obliko bolečine, da je dosegel novo raven zavedanja. Dandanes pa težimo k temu, da se bolečini in porazom izogibamo. In s tem prispevamo k plitvosti družbe katere del smo, kajti duša se prečiščuje in poglablja skozi poraze in bolečino, pa naj nam je to všeč ali ne. Duši ni do popolnosti!

Tehnologija duše je preprosta in počasna. Duša je tista, ki ustvarja intimnost in občutek globoke srčne povezanosti in tega težko ustvarjamo skozi hitrost, ki jo prenesejo sodobne oblike komuniciranja. Duša obožuje globoko razmišljanje, kontemplacijo, zahteva predanost in pozornost, ki ju pogosto nismo pripravljeni dati sami sebi. Tehnično popolna, hitra in informativna komunikacije duše ne gane. Raje ima globoko skrivnostnost Rumijeve poezije kot strani dolge zapise o tem kako naj bi živeli. Nič nenavadnega ni, da v dobi telekomunikacije trpimo zaradi izgube duše, ko je življenje prazno in brezizrazno. Beseda telekomunikacije dobesedno pomeni povezava na daljavo.

Rilke je nekoč dejal; Samo plitvi ljudje se poznajo. In ta njegova izjava se mi je vsedla v srce. Kako resnično. Ko si z nekom povezan na nivoju duše si ranljiv in odprt. Ne moreš biti zaščiten s številnimi ščiti in pred temo, vsem grdim sveta in biti hkrati odprt in ranljiv. To dvoje se med seboj izključuje. In v družbi v kateri živimo smo bolj usmerjeni h strahu in ščitenjem pred nevarnostmi, kot k rasti in razvoju, ki zahteva od nas da smo odprti in si dovolimo biti ranljivi. In za to, da se razkrijemo drugemu ali sprejmemo razkrivanje drugega od nas zahteva pogum in zaupanje. Podobno je bolečemu odpiranju telesa med porodom, zato da pogosto želimo zaobiti, čeprav nas na koncu osrečeje in zadovoljuje, ko se uspemo predati svoji duši.

Pred dnevi me je globoko prizadela izjava znanke, da zavajam ljudi in še sama ne vem kaj hočem. Včasih bi se dneve kujala in se valjala v bolečini, zameri in vsem ostalem. Vendar me je pot alkimistov naučila, da ti vsakodnevni dogodki na površje prinašajo žlindro globoko iz notranjosti duše, da se z njo spogledamo, jo prepoznamo in jo preobrazimo v notranje zlato. In suho zlato so ozaveščeni deli našega nezavednega, ki smo jih presvetlili z lučjo zavesti.
Pogosto veliko energije porabimo za prepire in dokazovanja, kdo ima prav in kdo ne, namesto da bi ponižno in odkrito razmislili o skrivnostnih prvinah, ki so vstopile v naše življenje.

Duša je kot ogromen ocean in naša zavest je kot ladja na tem oceanu. In kako dobro nam gre plovba po tem oceanu je odvisno od naše pripravljenosti prepoznavanja naše duše in sodelovanja, soustvarjanja z njo. Kajti duša je tisti del nas, ki ima neposredno povezavo z duhom in neskončnostjo Univerzuma, ki nas obdaja.

In zato dandanes z veliko lahkoto rečem, da ne vem in ne poznam vsega, da nimam vseh odgovorov, tudi približno ne. Da sem otrok, ki se uči in spoznava Vesolje, ki ga obdaja in kar mi je najljubše, na kar me je spomnil Eric Pearl je, da ne potrebujem nobene tehnike, da sem to kar sem. Da ne rabim procedur in tekstov, da sem to kar sem. In da je skrivnostnost, mističnost in globina, ki jo dosegaš povezana s tem kako globoko si dovoliš iti. Duša zajema nepoznano. In to neznano moramo sprejeti, se poglobiti vanj, da se lahko uglasimo s svojo dušo. Zapise o tem najdemo v vseh tradicijah, meni je najbolj ostala v spominu Castanedina knjiga o skoku v neznano.

Eric nam je prebral v kanaliziranju, ki ga je prejel na začetku svojega dela s frekvencami: "I want you to wonder. You are here to facilitate the perception. Flow with the music of your life. Reach out to give, to receive, so that in the process you allow others to give to you!"
"Želim, da se čudite. Tukaj ste zato, da olajšate dojemanje. Pojdite s tokom glasbe vašega življenja. Sezite iz sebe da dajete, sprejemate, tako da v toku procesa dovolite sebi, da prejmete od drugih."

Poezija je vedno iz srca in duša prepozna čarobnost tkanja vesolja. In genij v nas služi ustvarjanju. Spoznajte se z njim. Ko se želite izpopolniti izhajate iz domneve, da je z vami nekaj narobe, da morate nekaj spremeniti na sebi. Premaknimo se iz narcizma v fazo evolucije. Spoznajte sebe, vzljubite sebe, sprejmite se taki kot ste z vsemi svojimi "pomanjkljivostmi" in nerazumevanjem. Kajti resnično ljubite se lahko šele, ko vzljubite svojo dušo v vsej njeni celovitosti. In živite to kar ste.

Namaste
Taja

Narcizem je le del naše rasti, čas je, da se premaknemo naprej

Ko govorimo o osebni moči, se je večina ljudi na svojem popotovanju skozi etape življenja ustavilo na narcizmu. Caroline Myss pravi, da smo na tej točki obstali tudi kolektivno. Narcizem je po definiciji pretirano ukvarjanje s seboj in če pogledamo okoli sebe kmalu ugotovimo, da se večina ljudi ukvarja z jaz sem in moje.

Seveda je po tem, ko se osvobodimo tistega, česar nočemo več nujno poiskati tisto, kar si želimo. In vendar se prepogosto v tem ustavimo in ne gremo v naslednjo fazo preseganja. Narcizem nam na neki točki pomaga. Ko ustvarjamo svojo osebnost, se odlepimo od družine in se upremo vsemu znanemu, nam pomaga, da popolnoma spremenimo svoj videz, morda celo ime. To nam da hrbtenico in podporo, da zmoremo sebe na novo poustvariti, si postaviti meje soočeni z odporom.
Spremembe v tej fazi narcizma nam pomagajo postaviti stopnico, da stopimo iz te zunanje preobrazbe v bolj pomemebno notranjo preobrazbo, na svoji poti. In vendar je ta faza narcizma za mnoge tako mamljiva, da se ujamejo v neskončno in nenehno ukvarjanje s sabo.
Narcizem je past, ki vodi v pogubo. Tisto, kar je pri narcizmu glavno vodilo je upravičenost. Do česa vse ste upravičeni, ker ste... ženska, moški, bolni, zapostavljeni, pomembni ...

Veliko poguma je potrebnega, da se spogledaš z vsem, kar misliš, da ti pripada, ker si poročen, ker si v službi, ker si vzoren državljan...
Svet kot ga poznamo razpada ravno zaradi narcizma, ki ga ljudje ne prepoznavajo v sebi. Samozaverovanosti vase. Ko se vse vrti okoli mene, moje, jaz.

In v svoji najbolj skrajni obliki narcizem uporabljamo zato, da uničujemo druge, ker jim gre bolje od nas. Jih sodimo, obtožujemo, obrekujemo, kritiziramo.
In ravno ta energija je tista, ki nam pomaga, da uspešno uničujemo sebe. Nekje sem prebrala, da problem naše družbe sploh ni negativno razmišljanje, temveč sojenje, obsojanje in obrekovanje drugih. Kajti s tem sodiš, kritiziraš in obsojaš sam sebe v tem aspektu, ki ti ga kaže oseba na katero kažeš s prstom v svojem zunanjem svetu.
In tako ljudje uničujejo druge in s tem v temo potegnejo sebe. Vzamejo upanje drugim in ga s tem odvzamejo sebi.

Temna stran moči ima opraviti z uničenjem sebe. Ko mislite, da nimate tistega, kar ste želeli in ko ste prepričani, da bi vam drugi morali omogočiti, vam dati, poskrbeti za vas.

Ko so krivi vsi drugi, starši, ker so vas zamorili in uničili, partnerji, ker ne znajo poskrbeti za vas, delodajalci, ker vam ne dajo kar vam pripada.
Ustavite se in se vprašajte ... do česa mislim, da sem upravičen?

V resnici niste upravičeni do ničesar, kajti čisto vse je vaša izbira in vaša odločitev. In sprejeti moramo polno odgovornost za to, kar smo. Kajti mi smo izbrali, da smo taki, kot smo. In ko se osredotočamo na to, kar nam ni všeč, dobimo še več tega, kar imamo.

Če hočemo naprej, če želimo evolucijo, moramo najprej dojeti, da to življenje ni o nas, da ne gre za to, da je nam fino in smo mi preskrbljeni in smo MI, MI, MI.
Ne. Gre za to, kaj naredimo za druge, gre za odpuščanje. Gre za pot, ki so nam jo pokazali mnogi veliki učitelji. In kot je rekel Jezus, pa ga mnogi nikoli niso razumeli; ko te udarijo nastavi še drugo lice. Kajti to življenje ni o tebi, gre za dar, ki teče skozi tebe in ga deliš z drugimi. Gre za to, da spustiš Vir skozi tebe. In ko si kanal, nisi pomemben TI, si samo kanal skozi katerega se udejanja nekaj, kar presega majhnost in nepomembnost.

In vendar moraš v čaščenje in skromnost, ponižnost in svetost, da si lahko neskončno velik in veličasten. In pot vodi skozi največje strahove, največjo temo in najmanjše ključavnice. In kot pravijo na vsakem letalu s katerim ste kadarkoli leteli, seveda morate najprej kisikovo masko nadeti sebi, da lahko pomagate drugim. Toda, ko si jo nadanete se vam ni treba več v neskončnost ukvarjati s sabo, takrat ste pripravljeni na to, da pomagate drugim. Evolucija pomeni preseči svoj narcizem in se predati misiji. Biti v služenju drugim in skozi to živeti radost, ljubezen in mir.

In vendar za večino to pomeni iti nazaj v suženjstvo in hkrati tudi ponižnost enačijo s ponižanjem. Kajti evolucija pomeni postati visoko učinkovito plemensko bitje. Evolucija zahteva od nas, da osebno moč zamenjamo za izvorno moč svoje duše ali empowerment. In veliko moramo odložiti, da smo lahko v svoji izvorni moči.
Ključno vprašanje je kot vedno, ali ste pripravljeni preseči sami sebe in svojo upravičenost?

Če vas zanima več na to temo in spoznati ostalih 6 senc s katerimi se moramo soočiti na svoji poti ste vabljeni na seminar Alkimija Duše konec meseca v Maribor. Spoznali bomo sedem senc in sedem milosti, ki nam pomagajo na poti duhovne rasti.

Namaste
Taja

Pot domov

V resnici je vse zelo enostavno :)
Ja vem, tako običajno pravijo moški. Zase pravijo da so izjemno enostavna in preprosta bitja. Ženske smo tiste, ki kompliciramo :)

Ampak čisto zares je vse, kar moramo storiti to, da presežemo vse čemur smo dali svojo moč, del svoje energije. In zaradi tega nismo več 100%. Zaradi tega izgubljamo svojo avtentičnost. Vsakič, ko svojo moč damo nečemu zunaj sebe, s svojo energijo to podpiramo dan za dnem. In vse kar moramo narediti je, vzeti nazaj svojo energijo, svojo luč in biti to kar smo. Vsa orodja so le to, orodja in vi jih s svojo energijo podpirate. Zakaj ne bi vozili svojega kolesa brez pomožnih kolesc, pa sploh nima veze ali so super moderna, zadnje mode, okrašena z ametisti ali Swarovski kristalči. Pomožna kolesca so le to, pomožna kolesca.

Čas je, da jih presežemo.
Ste pripravljeni na dvig zavesti in na to da postanete luč?

Izziv s katerim smo soočeni je, ali bomo odprli oči ali ne. In ko jih odpremo nas svetloba lahko zaslepi. In vendar je naša izbira ali bomo izbrali, da nas zaslepi, ali da nas razsvetli.

Vprašanje pa je ali lahko presežemo strahove, pomanjkanje in tehnike, to pomembnost "jaza", ki ga mistiki imenujejo narcisizem.
Ali lahko presežemo to, da smo pomembni in stopimo v svet, v katerem nismo pomembni in smo tukaj zato, da smo kanal in pomagamo stopiti drugim v polje čiste luči in zavedanja, da smo v služenju drug drugemu?

To je ključno vprašanje.
Ali lahko?

Odgovor najdete v sebi.

Se lahko soočite z resnico?
To je že drugo vprašanje.

Ali lahko živite z vedenjem, da bi lahko odprli vrata mnogim ljudem, pa tega niste naredili, ker vas je bilo strah, da...

Jaz ne morem.
Zato v polnosti sprejemam svoje poslanstvo :)

Za prijatelje si je treba čas vzet

Prijateljstvo je posoda za oblikovanje naše duše. Govorim o pristnem prijateljstvu ali bolje rečeno tovarištvu. Naša duša hrepeni po intimnosti, saj bližina, ki jo ustvarja tesno prijateljstvo, izpolnjuje njeno pravo naravo. Dejstvo je, da pristno prijateljstvo ne zahteva delovanja, potrebuje pa vdanost, navzočnost in pozornost. Pristno prijateljstvo ne zahteva od nas, da se medsebojno ujemamo. Ne gre za povezovanje združljivih oseb temveč za privlačnost in magnetiziranje. Pravi prijatelj je lahko na tisoče kilometrov stran in se z njim ne vidiš prav pogosto. in vendar lahko vsakič nadaljujeta tam, kjer sta prejšnjič nehala. Prijatelji namreč spoštujejo razdaljo, ki jih ločuje in podpirajo individualnost. Sami se odločajo za bližino.

Skrb za prijateljstvo je del negovanja duše in neizmerno srečo imamo, če smo lahko prijatelji s svojimi starši, svojimi partnerji in svojimi otroci. Pomembno je, da prepoznamo, da je prijateljstvo enakovredno, ko nihče ni bolj ali manj pomemben, gre za dve individualni osebi, dva svetova, ki prideta skupaj z namenom, da izmenjata. In neizmerna bolečina na nivoju naše duše se zgodi, ko smo izdani s strani nekoga,ki ga imamo za pravega prijatelja.

Prijateljstvo je dejavnost duše, ki potrebuje primerno okolje, da se razvija. Občutek intimnosti in bližine ustvarjamo skozi pogovore in druženja, in ne preko skypa, telefona ali facebooka. Gre za srečanja v živo, izmenjavo, ki je duši tako zelo dragocena. Moja iskrena želja je ustvarjati sveti prostor za takšna zbliževanja, povezovanja in gojenje pristnega prijateljstva. In le-ta se udejanja.

Tisto, kar mi je bilo izjemno zanimivo v povezavi s prijateljstvom pa je njegov razvoj. Svoje veščine prijateljstva, povezovanja in druženja razvijamo v otroštvu, na neki stopnji pa lahko ostanemo še dolgo po tem, ko otroštvo mine.
Po principih antropozofije se vsi premikamo iz popolne soodvisnosti v mladih letih, ko smo čisto odvisni od svojih staršev in ko nam soodvisnost nudi varnost (prvih 7 let), ko so nam starši vzorniki in se popolnoma zlijemo z njimi, Pa nato preko avtoritete (naslednjih 7 let), ko se začnemo osvobajati in ustvarjati svojo identiteto. In preko vzornikov v obdobju pubertete pa tja do 21 leta, ko naj bi dosegli stopnjo popolne svobode in s tem tudi popolno prevzemanje odgovornosti za svoje življenje. Za pristno prijateljstvo smo pripravljeni šele takrat, ko prevzemamo popolno odgovornost zase in za vse kar počnemo, ko nihče zunaj naj ni kriv za nič in ni odgovoren za nič, kar smo ustvarili mi sami. Ko se popolnoma zavedamo, da mi kreiramo svoje življenje. Takrat dosežemo popolno neodvisnost in s tem svobodo.
In ta otroški razvoj, če ga nismo zaključili v prvih 21 letih vlečemo s seboj na nivoju, kjer smo ostali in ga podoživljamo skozi svoje partnerske odnose.
So vam partnerji avtoritete, ali ste popolnoma odvisni od njih in do avtoritete še niste prišli? So vam vzorniki in mentorji ali ste z njimi pristni prijatelji?

To je tema seminarja DivineWeave in duhovnega partnerstva. Nedvomno zanimiva tema:)
Imejte se božansko!

Namaste
Taja

Ponovno naravnani na Vir

Verjetno ste že slišali, saj se zadnje čase o ponovni povezavi veliko govori. In tudi o tem, da se človeštvo nahaja na točki, kjer smo v preteklosti enkrat že bili. Sama rada rečem, da se vračamo po isti poti po kateri smo se spuščali, le da gremo sedaj drugo polovico kroga nazaj do Vira. In kot je modro, da se za vsako popotovanje dobro pripravimo, kar pomeni, da v Himalajo ne boste vzeli kopalk in na Havaje ne smuči, se je modro tudi za to naše popotovanje, na katerem smo, ustrezno pripraviti. Sama opazujem ljudi, ki me obkrožajo in sama sebe. Soočamo se s kaosom, strahovi, tesnobo, paniko. Negativna čustva? NE. Gre le za nelagodje telesa ob dejstvu, da nima potrebne infrastrukture za energetske pretoke, ki se trenutno s svetlobno hitrostjo odvijajo na planetu. Saj ste že slišali tisto zgodbo iz računalništva, ko hoče stranka najmodernejša Okna naložiti na svojo staro 386-tko. Nekako mu ne uspe, ker računalnik ne zmore. Se morda počutite podobno?

Ko sem v zadnjih dveh mesecih intenzivno delala s svojimi arhetipi sem dojela, da sem se premikala skozi različna orodja z namenom odmetavati vso nepotrebno "kramo", ki je ne potrebujem v svojem kovčku, na svojem popotovanju v celostnost (če še niste, si preberite zgodbo o Wu-ju in njegovih kovčkih). Ko sem objela svojo notranjo Hetairo, ki sem se ji uspešno upirala kar dolgo časa, sem objela tudi arhetip svečenice. In s tem sem si dovolila, da do mene pridejo stari spomini moje duše na vsa življenja moje svečenice. In ko sem v roke dobila literaturo o aksialnih linijah ali meridianih vesolja, so se obudili moji spomini iz pred-egipčanskega obdobja in kako smo v Egiptu Ankh uporabljali za povezovanje meridianov telesa z energijsko mrežo Zemlje in naprej z energetsko strukturo univerzuma – z izvorom.

Do mene so prišle informacije o ponovnem povezovanju, metodi o kateri piše dr. Eric Pearl in o ponovni naravnavi na aksialne linije vesolja. Dejstvo je, da nam ta energijska mreža daje podporo in nam omogoča izražanje in uresničitev naših notranjih zmožnosti, zdravja, sposobnosti in talentov. Spodbuja in podpira nas, da se na vseh življenjskih področjih premaknemo v ravnovesje, oziroma da realiziramo svoj življenjski namen.
Vse v meni je reklo JA, to je moje. In za kaj gre? Gre za delo na eteričnem telesu in če vprašate kakšnega dobrega akupunkturista, vam bo vedel povedati, da ko zabada igle v točke na meridianu telesa VEDNO naredi isto tudi na eteričnem nivoju in ti dve točki med seboj poveže. Eterično telo, na katerem se nahajajo meridiani se sidra v telo preko akupunkturnih točk. In pretok na energijskem telesu se preslika v telo. Znanstveniki so dokazali obstoj tankih prosojnih kanalov po telesu po katerem se prevaja elektromagnetni impulz. Akupunkturne točke so kot vrtinci energije na nivoju kože. Tisto, kar je presenetilo mene, je dejstvo, da ima vsaka celica v našem telesu enako strukturo in imajo tudi celice svoje vrtince, ki so videti kot akupunkturne točke. Pravzaprav sem se s tem srečala v RPT-ju, ko smo se pogovarjali o tem, da ima tako spermij kot jajčece vsak svoj set čaker, ki se ob spočetju povežejo in zlijejo ali pa tudi ne. Aksialni pretočni sistem v telesu vključuje in povezuje vse akupunkturne točke in vse meridiane v našem telesu. Energija ki teče po tem sistemu je elektromagnetna. In ko je ta sistem odprt in deluje, oddaja zvočne in svetlobne frekvence, ki povzročijo, da se atomi v naših celicah gibljejo hitreje. Povečana hitrost gibanja naših atomov ustvarja svetlobne niti, ki jim pravijo tudi superstrune, ki ustvarijo mrežo celične regeneracije na vseh nivojih. Strune so osnovni gradniki vesolja in glede na njihovo hitrost gibanja ustvarjajo energetsko strukturo ali materijo. Ko se povežemo na to mrežo s svojim sistemom meridianov, dovolimo celičnim mrežam, da so v ravnovesju.


Z manj znanosti in bolj po domače, to nam omogoči, da se celice obnavljajo in telo se neha starati. Cool?
Ponovna naravnava na aksialne linije naše Zemlje in Vesolja nam omogoči povezavo v širino in globino, v večnost in neskončnost, vse do vira vsega kar je. Na ta način vzpostavimo povezavo s svojim višjim jazom in preobrazimo vse kar nam ne ustreza več. Ko smo povezani z Virom, nam spomini na dogodke, osebe, situacije splavajo na površje, da jih zavestno prepoznamo, si jih priznamo, jih objamemo in smo to kar smo - božanski. To pomeni, da tudi to ni čarobna paličica,ki jo mnogi iščejo, da bi se izognili vsemu s čimer se morajo v življenju soočiti. Je pa proces povezovanja skozi čas in prostor, skozi plasti generacij in dušne zgodovine precej lažji in zavesten. In v danem trenutku ozavestiš toliko, kolikor si dopustiš. In v naslednjem si pripravljen še na več. In še na več.

Ko naravnamo svoje aksialne meridiane se povežemo, naravnamo, uravnovesimo in regeneriramo. Aksialni pretočni sistem se poveže s kristalno mrežo, ki obstaja skozi dimenzije časa in prostora na več nivojih zavesti v našem univerzumu. Ko smo v ravnovesju in povezani s svojo naddušo, kot tudi imenujemo svoj višji jaz, naš aksialni sistem nenehno obnavlja in polni naše svetlobno KA telo, ki je tako povezano z BA telesom in v popolni sinergiji uravnovešeno delujemo skozi SAHU, naše duhovno telo. Če povem v jeziku egipčanske alkimije.

To kar nam omogoči ponovna naravnava na vir je povečano zavedanje sebe, povezanost z virom vsega kar je, ki je zavestna. To nam omogoči večjo modrost, svetlobo in ljubezen, ki jo živimo tukaj in sedaj, v svojem fizičnem telesu. To nam omogoča takojšnjo manifestacijo naše božje prisotnosti v skladu z načrtom, ki smo si ga določili pred rojstvom.
Naj še enkrat povem, da ne gre za čarobno paličico, ki bi vas naredila takoj razsvetljene in vnebovzete, čeprav priznam, je tudi to mogoče. Odvisno je od vaše stopnje DOVOLJEVANJA, da se to zgodi v vašem življenju tukaj in sedaj. Velika večina ni pripravljena na popolno prenovo svojega življenja, čeprav vas bo veliko na mentalnem nivoju reklo; ja, seveda sem pripravljen. Kot pravi dr. Pearl: "Če imaš srečo, bo zdravljenje prišlo v obliki, ki si jo želiš. Če pa imaš zares srečo, bo zdravljenje prišlo v obliki, kot si je še zamisliti ne moreš – v obliki, ki jo ima Vesolje v mislih specifično zate."

Zame osebno je to čista magija. Magija, ki te poveže s tvojo izvorno avtentičnostjo, pristnostjo. Zame je to svetost. Neskončno, nepojmljivo polje čaščenja življenja, ko se zaveš, da si na svetih tleh in da je tempelj tam, kjer si ti, da ti ni treba nikamor, da bi doživel svetost življenja.
Zame je to neskončnost trenutka, posvečenost, skromnost, ponižnost, ko se pokloniš življenju in samo si. Ko se zavedaš svoje veličine in svoje majhnosti hkrati in samo si.

In sedaj vem, da je to moje delo. Da je to moje tempeljsko delo, ki sem ga tisočletja opravljala in sem ponovno pripravljena, da ga opravim. Če ste začutili, da vam lahko kako pomagam, ste dobrodošli, da se mi oglasite. S ponovnim povezovanjem pa začnem v novembru in na osebno ponovno povezavo se lahko naročite na moj e-naslov.
In če vam je tole le v navdih, uživajte, prepustite se radosti. Vdihnite življenje vase in samo bodite, to kar ste - božanski.

Namaste.

Osebna mitologija

Naloga mitologije je, da nas prenese iz otroštva v zrelost, iz zrelosti v drugo otroštvo ali dobo modrosti in nato skozi temna vrata v onostranstvo. Joseph Campbell razlaga osebno mitologijo kot vrečo kenguruja, v kateri se mali kenguru razvija, dokler ni sposoben izplezati in sam hoditi. Tako so v drugi maternici, maternici z razgledom. Na mitologijo gleda kot na enakovreden organ za človeka. Potrebujemo jo, tako kot vrečar potrebuje vrečko, da bi se razvil iz stopnje nesposobnega mladiča na stopnjo, ko lahko zleze iz nje in se pokaže svetu.

Osebna mitologija je ta vreča, udobna, poznana, kajti v njej se razvijajo vaša čustva, dokler niste dovolj varni, da lahko oddidete. Živimo v svetu, ki je mitologijo raztrgala na koščke, jo ponižala in ji odvzela njeno pomembno vlogo negovalca. Mite smo razglasili za nesmisel in s tem svojim otrokom vzeli varnost, ki jo potrebujejo, da odrastejo.

Kaj je naša družba uspešno naredila je, da imamo veliko število prezgodnjih rojstev, ki niso diplomirali iz druge maternice. Brez mitologije se naša psiha porodi vsa popačena.

Waldorfska pedagogika mi nenehno daje potrditve zakaj je zastavljena tako kot je. Otroke vodi skozi mitologijo v zgodovino. Skozi roke v glavo. Skozi ritme v čutenje in občutenje sebe, samo zavedanje kdo jaz sem. Tisto kar otrokom vzamemo že takoj, ko lahko hodijo in se premikajo naokrog je njihov občutek, da so potrebni, da so pomembni. Zavijamo jih v vato in jim ne omogočimo, da si izborijo svojo pot na svobodo.

Se spomnite zgodbe o metulju in človeku, ki je opazoval zapredek in metulja, ki se je porajal iz njega. Ko ta človek v zgodbi tudi mi pogosto vzamemo nož in zapredek odpremo, da bi metulj -naš otrok- lažje zlezel iz njega. In ravno s tem mu odvzamamo to izkušnjo, to bolečino porajanja in osvobajanja in tako se metuljeva krila ne prekrvavijo in metulj nikoli zares ne poleti.
Ozrite se okoli sebe, se vam ne zdi, da se okoli vas plazi veliko metuljev s poškodovanimi krili in da le redki v vsej svoji lepoti poletijo? Morda pa je to le moja percepcija, kar je povsem v redu!

Šele sedaj se v polnosti zavedam darila, ki mi ga je dal moj oče s svojo avtoriteto, s svojo trdo roko in disciplino, ki mi jo je iz mojega takratnega stališča "vsilil". Vedno mi je govoril, da bom že videla, ko bom imela svoje otroke, kako bom ravnala. In res sem že zelo zgodaj odkrila, da je naravno ravnovesje tisto, ki nas iz ene skrajnosti zaniha v drugo in da sem želela svojega otroka vzgajati v popolni svobodi. In vendar sem se zavedla tega, da ti otrok, ki nima meja zelo hitro zrase čez glavo in ga ne moreš najprej ne voditi in nato ne več obvladovati. Zato sem začela iskati srednjo pot in kmalu ugotovila, da otroci hočejo ne le meje, temveč tudi disciplino in red.
Otroci od nas, staršev, pričakujejo, da jim bomo znali postaviti ritem. Ritem hranjenja, ritem spanja, ritem oblačenja glede na letne čase in toploto zunaj. In če jih sprašujemo kaj bi radi v času do 14. leta, ko so se fiziološko sploh sposobni odločati zase,jih zelo zmedemo. Pri štirinajstih so namreč možgani razviti do te mere, da lahko začnejo uporabljati predele za pomnjenje in intelekt v polni meri. Takrat so pripravljeni sprejeti posledice svojih dejanj in prevzeti odgovornost za svoje življenje. In če tega ne delajo pred tem časom za njih starši, to vlogo izbire rade volje prevzamejo mediji, lepotna industrija, reklame, družba v kateri se otrok giblje.
Največje razkritje moje vloge starša je prišla skozi Godija Kellerja, ki mi je pred leti dal misliti, ko je na enem od seminarjev za starše dejal, da največji stres za otroke ustvarjamo starši s tem, ko svoje otroke sprašujemo ali jim je všeč šola, vrtec, obleka, prijatelj, hrana, ko jim dajemo na izbiro več stvari.
V svoji vlogi liberalnega starša sem svojim otrokom dala na izbiro kaj bodo jedli, kako bi se oblačili, kam bi radi šli in se nisem zavedala, da jim to povzroča stres, da jim to povzroča nelagodje in da to daje znotraj njih vtis da niso varni. Kajti če mamica ne ve, kaj bi rada, to pa je kriza, to je zanje strašljivo. In to je tisto, kar po mojem laičnem mnenju ustvarja apatijo in mnoge zdravstvene težave pri otrocih. Otroci hočejo meje, hočejo jasnost, hočejo občutek gotovosti, da njihovi starši vedo, kaj je dobro za njih, ne da sprašujejo njih, ki še nimajo razvitega čuta za dobrobit. Naš čut za lastno dobrobit je zakrnel, je potlačen, ker nam starši niso omogočili, da bi se razvil skozi njihovo vodenje.

In kaj je čut za dobrobit? Pove vam kdaj ste lačni, kdaj ste zaspani, kako se počutite. Znanstveno to imenujemo živčni sistem. Vse se prenaša po živcih, ki povzročijo, da se človek zaveda svoje konstitucije, gre za življenjski čut. Brez tega življenjskega čuta, čuta za dobrobit ne bi čutili bolečine. Gre za neke vrste obrambni sistem, ki nas opozori na nevarnost. In otrok tega čuta nima razvitega!
Učijo nas, naj se ne oprijemamo, naj bodimo dovzetni in vendar je vprašanje, ki je na mestu ali naša psiha to sploh zmore?

V zadnjem času se veliko govori o preobremenjenosti, o notranji izgorelosti in utrujenosti. Ste se kdaj vprašali od kje to izhaja? Živčni sistem prevaja inpulze iz okolice in če ga ne ojačamo, če torej ne razvijemo čuta za dobrobit, ne bo zmogel prevajati vsega, kar doživljamo. In zato pogosto pri ljudeh, ki se ne zmorejo soočati z bolečino, ki jim jo povzroča življenje, pride do živčnega zloma ali bolezni živčevja. Ne vem koliko poznate anatomijo, vendar so bolezni povezane z živci, kot je poškodba mielinske obvojnice, zelo boleče. Bolečina nas vedno opozarja, da nekaj ni v redu. Skozi občutke napora in bolečine se učimo. In vendar dandanes vsi stremimo k svobodi in k mislimo, da se lahko učimo in izkušamo stvari brez bolečine. Celotna družba je naravnana k ugodju, k udobju. In vendar, ko ti je udobno nimaš nobene želje, da bi rasel. Je vaša izkušnja drugačna? Jaz vem, da je vsakemu mojemu velikemu premiku v življenju botrovala velika bolečina, veliko razočaranje, nekaj, kar me je dobesedno vrglo iz moje zone udobja. In vendar se zavedam, da je tak moj način. Moj mož nima potrebe po taki poti, njegovi prehodi so manjši in bolj zložni in vendar skozi bolečino in napor, ki se mu izpostavlja skozi športne aktivnosti.
Se torej čudimo zakaj so športniki tisti, ki dojemajo velike modrosti skozi svojo jekleno disciplino, osredotočenost, napor in ritem, ki se ga držijo?

In vendar starši želimo vzgajati brez bolečine, brez discipline, brez osredotočenosti na to kar se mora, brez napora in brez ritma. Se potem čudimo, zakaj ustvarjamo generacije, ki nimajo ciljev, ne vidijo smisla v življenju in se čutijo izgubljeni v tej veliki juhi, ki ji pravimo življenje?
Godi mi je dal velik ključ, ko je z nami delil, da je za otroke varnost pred svobodo. In svobodo si morajo v času pubertete izboriti. Če jim starši ne postavimo meja in okvirov, si jih bodo skozi nevarnosti, adrenalinske športe in skrajnosti ustvarili sami. Vsakdo se rojeva skozi preizkušanje svojih zmožnosti.

Naš čut za življenje nas uči o bolečini in nam daje ključ, ki odpira vrata v dušo, v realnost našega višjega jaza. In ko se bolečini želimo izogniti, se izogibamo bolečini v vsakdanjem življenju in bolečini naše usode. Toliko se nas želi izogniti svoji usodi, ker je boleča. In vendar moramo uvideti, da je to naša izbira. Naša duša je izbrala pot naše rasti, našo usodo. In dandanes vsako bolečino zadrogiramo, imamo tablete za fizično bolečino, droge za čustveno bolečino, in drogo za mental - znanje, še več znanja, še več znanja. Samo da tega znanja ni potrebno izkusiti, kajti to bi utegnilo prinesti bolečino s seboj.

Tako nepovezani smo sami s seboj, da mislimo, da so strahovi nekaj napačnega, da jih ne smemo doživljati. In vendar je opazovanje pomemben del našega življenja. Opazovnje in sprejemanje. In vendar se pogosto sprejemanja učimo skozi upiranje, ko se nečemu upiramo zelo dolgo in je napetost resnično ogromna, se spustimo in sprejmemo s tem, ko rečemo, da se ne gremo več. Poznate to iz lastnega življenja?
Ta upor je potreben, zakaj pa več v naslednjem članku, ko se bom dotaknila egipčanske alkimije.

Če povzamem ... danes se zavedam, kako pomembna je samovzgoja staršev. In da v resnici rabimo vzgojiti sebe, da bi lahko vodili otroke. Danes se zavedam resnice, ki jo poznam že dolgo, da smo starši samo vodniki svojim otrokom, da smo jim zgled, od katerega se učijo. In če mi nimamo vrednot, če mi ne cenimo sebe, kako naj to storijo naši otroci? Od kje?
Največje presenečenje od vsega, pa mi je prinesel čut za dotik, kajti čut za dotik je tisti, ki vam pomaga postaviti meje. Skozi čut za dotik se zaveš kje sem jaz in kje so drugi. In za otroka so starši njegova koža, skozi katero čuti svet, ki ga obdaja.

Danes sem hvaležna očetu za njegovo trdo roko, kajti zavedam se, da mi je s tem omogočil, da sem si izborila svojo svobodo. Da sem se drugič rodila iz maternice mitologije in da si danes dovolim biti metulj, ki jaz sem.

Bodite živopisani metulji in nehajte soditi svoje starše, začnite ceniti svojo svobodo in poletite čez prostrane širjave sveta, ki vas obdaja.

Neskončno uživajte!

Jesenska inventura

Se tudi vi počutite nekoliko nostalgično? Se vam zdi kot da ste izgubili tisti notrnji venter, povezanost sami s seboj? Morda je čas pravi za jesensko inventuro...
Caroline je delila z nami priporočila, ideje v zvezi opuščanjem vsega starega in sprejemanjem novega.

Vedno, ko se znajdemo v situaciji, ko se nekaj poslavlja od nas in nam ni popolnoma jasno kaj se dogaja, smo zmedeni in iščemo znane, stare načine, kako se spopasti s tem, kar se nam dogaja. Morda je čas, da se namesto, da se obračamo ven v svet, spustimo v svojo notranjost in si pogledamo, kaj nas tam čaka.

Veliko se govori in vsi govorimo o pozitivni naravnanosti in motiviranju samega sebe in vendar iz lastnih izkušenj vem, da se včasih enostavno moraš soočiti z vso tisto žlindro v svoji notranjosti in jo spremeniti v zlato skozi notranje izpraševanje in kontemplacijo.

Nedvomno se boste strinjali z menoj, če rečem, da opravljanje notranje inventure ni stvar ene ure, gre za proces, za katerega se odločimo in mu sledimo. Kot pravi Abraham skozi Ester Hicks se moraš spustiti in iti s tokom. Dokler veslaš proti toku porabljaš enormne količine energije, situacija pa se ponavadi komajda spremeni. Torej kot prvo SE UMIRITE. Nehajte veslati. Prisluhnite tišini v sebi in dovolite, da se vaš čoln obrne v smer toka. OPAZUJTE.

Vsi vemo, da imajo inventure opraviti z opazovanjem situacije in njenim ocenjevanjem:
Katere odločitve kreirajo strukturo vašemu življenju?
Vas posledice izbir, ki jih delate zadovoljujejo?
Poglejte si, kaj za vas pomeni, da vas nekaj zadovoljuje. In sedaj izziv, poglejte kaj natančno morate narediti, da ste zadovoljeni. In seveda to odpre mnoga nova vrata. Koliko delov vas lahko zadovoljite s samo eno ali dvema izbirama?

Med to inventuro si boste postavili mnogo vprašanj. In kot veste, vsi odgovori na vaša vprašanja že obstajajo. S tem ko postavite pravo vprašanje se samo naravnate na vibracijo, ki jo nudi odgovor. Vibracijsko ujemanje VOILA.

Igra se spreminja in z njo se spreminjajo vaše vrednote. In to ne le na osebnem nivoju. O ne, igra se spreminja na kolektivnem nivoju. Mislim, da na svetu obstaja zelo malo ljudi, če sploh kakšen, ki bi se neko jutro zbudil in se zavestno sam pri sebi odločil: "Danes je pa tako lep dan za zamenjavo starih vrednot. YEP. To bom naredil danes."

In vendar, če svojih vrednot ne zamenjamo zavestno, kako se potem to sploh zgodi? Percepcija se spreminja in z njo menjamo tudi leče, skozi katere gledamo na svet in vendar se to ne zgodi kar z obiskom okulista; zamenjajte mi leče prosim. Zamenjava percepcije je vtkana v tapiserijo našega življenja kot zelo prefinjena nit, ki jo vsake toliko potegnejo za zanko naše življenjske krize. Saj poznate; kriza srednjih let, kriza sedmega leta zakona, kriza ob menjavi okolja, krize pač. Gre za prehode, v katerih nas življenje opomni, naj se ustavimo in si ponovno ogledamo svoje izbire:

Kdo si bil
Kdo si danes
Kaj moraš postati
Kaj ni več tvoj klic

In ko si ogledamo ta ključna vprašanja opazimo, da je tisto, kar ostaja z nami skozi vsak prehod v našem življenju, nekaj drugega. Mladi imajo več časa kot starejši in starejši imajo več modrosti. Oseba srednjih let ima še vedno čas in vendar so njegove vrednote zelo drugačne od mladih let, čas je dragocen, tako kot zdravje in družina. Prioriteta arhetipa mladenke ali mladeniča so precej drugačne od prioritet arhetipa matere in očeta. Inventar vrednot zato od nas zahteva obdobje refleksije, notranjih vpogledov skozi katere spoznavamo:

Kaj so moje vrednote v tem obdobju mojega življenja?
Kaj potrebujem vedeti sedaj, česar pred tem nisem potreboval?
Česa ne potrebujem več?
Kaj moram narediti sedaj?
Česa mi ni več treba početi?
Koga potrebujem v svojem življenju?
Kdo potrebuje mene v svojem življenju?

Jaz na primer spoznavam, da čas postaja moja dragocenost in da z njim razpolagam precej drugače kot pred leti. Ne ženem se več za prepoznavnostjo in dosežki, družina je tista, ki je na prvem mestu. Cenim svoj čas, ker cenim svoje življenje in cenim kako uporabljam svoj čas. Zase.

Naslednja stopnja vaše inventure ima opraviti z zelo občutljivo temo; z vašimi odnosi. Nekateri odnosi se premikajo naprej z vami in se z leti plemenitijo, kot starano vino. Z malce sreče, so vaši najboljši prijatelji sedaj še boljši prijatelji z vami, bolje se spoznavate in s tem ko se bolje poznate ste raje v družbi drug z drugim. Nepopolnosti niso več ovire, njihov ego bledi in z leti vedno bolj podaja roko globoki lepoti njihove duše. Vendar pa so v nekaterih primerih slovesa neizbežna. Vprašanja, ki se porajajo kar sama od sebe so globoka in neizbežna.

Ali ta odnos podpira izvorno moč moje duše?
Ali jaz podpiram izvorno moč duše tega človeka?
Ali cenim to osebo v mojem življenju popolnoma in celovito?
Ali želim negovati ta odnos in če je odgovor pritrdilen, kaj bo to zahtevalo od mene?
Ali me ta oseba ceni?
Ali ta odnos potrebuje veliko trdega dela ali me navdušuje?
In , kaj delam zase in samo zase?

Kaj cenim pri sebi?
Kaj delam, da skrbim zase?
Cenim svoje osebno življenje.
Sedaj cenim svoj čas in kot rezultat tega: zapolnite vi
Cenim svoje zdravje in kot rezultat: zapolnite vi
Moje osebno življenje sedaj zahteva tole: zapolnite vi
Moje duhovno življenje sedaj zahteva: fill in the blank

Skozi iskreno odgovarjanje na zgoraj omenjena in vsa ostala sproti porajujoča se vprašanja tako delate inventuro in hkrati s tem spreminjate svoje življenje. Kajti uvidi in sporočila so ob takem globokem samo-vpogledu tako izjemno glokboka in izjemna, da si ne morete blefirati, da ne veste, ne vidite, ne slišite in vam ni čisto nič jasno. In naj ponovim, kar sem povedala na začetku, to niso naloge, to so priporočila. In inventuro delam tudi sama. Moja sicer traja že dobro leto in vendar, sem temeljita.

In ker vem, da prehajamo v tisti čas v letu, ko se ljudje zaradi naravne usmerjenosti navznoter, v katerega nas sili sam cikel narave, ki prehaja v fazo počitka in refleksije, počutijo zelo izgubljeno, čutijo težo in pomanjkanje povezanosti s svojim življenjem (zima je namreč čas globokih nezavednih premikov, ko nas majhne nepomembne stvari popolnoma vržejo iz tira) vam ponujem svojo roko.
Bodite v stiku, pošljite mi sporočilo kako napredujete, objavite svoj komentar in bodimo povezani.

Caroline pravi, da so pravi razlog za težo, ki jo čutimo in pomanjkanje povezanosti, ki jo v življenju izkušamo, prav ti nezavedni premiki, spreminjanje naših vrednot in ne majhne nepomembne stvari, ki jih kot tarče poiščemo v svojem zunanjem svetu. Ti premiki in spreminjanje vrednot, namena in pomena v našem življenju, ki spreminjajo notranjo dinamiko so substanca našega življenja in ta del nas zahteva nenehno pozornost.

In nostalgični občutki, ki jih čutimo vedno napovedujejo, da se nekaj zaključuje in da prihaja nekaj novega. In to je življenje - arhetipsko kolo tranzicije in preobrazbe se nenehno vrti v našem življenju. Vendar ali ne pomaga vsaj malo, ko vemo kako delati s tem kolesom?

In zato vas vabim, da se mi pridružite na spoznavanju svojega arhetipskega kolesa, vaših notranjih arhetipov 13. in 14.11.2010 v Biljah pri novi Gorici. V decembru pa prihaja tradicionalni seminar 12 svetih dni Božiča - kako se z milino soočati z odpuščanjem starega in kako manifestirati novo leto, 4.12.2010 v Biljah, 11.12.2010 v Ljubljani in 12.12.2010 v Mariboru. Označite si datume na svojem koledarju :=)

Namaste
Taja…

Biti ženska

Ženska ... prebujena, objeta, spravljena sama s seboj, božanska ... ženska.
Moja pot do moje notranje ženske je bila polna čeri, mučiteljev vseh sort in predvsem samozanikanja. Ko sem se spogledala s svojimi arhetipi mi je postalo precej bolj jasno zakaj so stvari potekale kot so. Zanikala sem mamo, zatrla družabnico, se bojevala z amazonko in modra ženska je sedela na bojišču in čakala, da se spametujem.

In tako se je moja pot k ženski začela z materjo. Arhetipom, ki nas neguje, nam da podporo in je kot Marija Jezusu tisti arhetip, ki je tam, ko moramo žrtvovati vse kar poznamo, da preobrazimo svojo notranjost v nekaj novega (in to je mimogrede notranje križanje). Mati nas prime za roko in nas pelje skozi iniciacijo. In če se s svojo notranjo mamo nismo pomirili in je objeli v sebi, se tudi s svojo zunanjo mamo ne moremo pomiriti. Ko sem si dovolila biti mama, se negovati in podpirati, pa ne le v umu, kar tako radi počnemo, sem to začela živeti v svojem vsakdanjem življenju.
Vsi smo mentalno svojim mamam odpustili, vsaj tako večina trdi in vendar se mnogi z njo borimo in ji ne dovolimo, da opravi tisto, kar arhetipsko opravlja - neguje. In tako se pogosto znajdemo v njeni senčni strani ko se žrtvujemo za družino in za otroke, ko namesto negovanja opravljamo žrtvovanje. In vendar to ni vloga matere. Iz lastnih izkušenj vem kako izgleda upiranje notranji notranji mami. In ko sem se spogledala s svojo senčno platjo, ki je na koncu že tako očitno tolkla v oči, da mi je mož rekel, da naj neham igrati mučenico, ki se žrtvuje za svoje otroke in vsem daje močan občutek krivde; češ čemu vse se moram odpovedati, ubogi jaz... Takrat sem se prviš zbudila, kot bi me kdo polil z lavorjem hladne vode, vedela sem, da ima prav ...jaz razsvetljeno bitje (no v svojem ego tripu sem kdaj mislila, da sem že tam LOL) pa ja nisem taka...

In sem se zbudila iz iluzije, se objela in postala bolj ponižna in uslužna do svojih najdražjih, pa ne z računico, ampak preprosto, ker si to zaslužim jaz, da se negujem, da se imam rada, si dam kar si želim in z večjim užitkom poskrbim za druge. Pa saj prej sem tudi. Pri dveh skoraj pubertetnicah pač nisem mogla živeti v utvari, da bo stvari kdo naredil namesto mene. In vendar sem jih pogosto počela z uporom in notranjim nerganjem.
Po soočenju z notranjimi sencami arhetipa mame pa se mi je prvič zgodilo, da sem hišo pospravila z užitkom, da sem resnično uživala v vsaki stvari, ki sem jo dvignila, prebrisala, pri sesanju in čiščenju. Ko sem se takole opazovala od daleč, kar se mi zadnje čase pogosto dogaja, sem razmišljala o tem, da se mi je verjetno strgalo, da sem totalno zabluzila in je z mano definitivno konec. Nato pa sem se potopila v občutke in doživljanje izkušnje in ugotovila, da resnično uživam.

In nato je prišla lekcija intimnosti, ki jih je več vrst in tako sem dojela, da sem moj resnično moj ženski arhetip popolnoma zatrla in si ga nisem dovolila živeti niti v svetli niti v senčni plati, no v pasivni obliki je pogosto udarila ven prostitutka, ko sem svoje talente, sposobnosti in kvalitete zamenjala za tiste trenutke blaženosti, ko imaš občutek, da te ima nekdo rad in te neguje. In vendar to ni trajalo, ker sem bila v sporu s svojo notranjo materjo in si negovanja na dolgi rok nisem dovolila, vedno sem morala najprej nekaj narediti, da sem si kupila tisti občutek sprejetosti.
Znano?

In seveda amazonka, moja bojevnica, borka za pravice vseh ... samo nase sem pozabila. In kot je poznano v današnji družbi je tudi moja pustolovka izkoristila vsako priložnost, da bi bila sprejeta v moškem svetu. Najprej pri očetu in nato pri vseh moških v mojem življenju. Ko sem se spogledala z njo iz oči v oči sem dojela, da moj moški noče v postelji še enega moškega. Da intimnosti ne bom ustvarila z nenehnim bojevanjem in dokazovanjem da zmorem, da sem dovolj dobra in da obvladam. Hja no, kaj naj rečem težka lekcija.

In na koncu še moja modra ženska, ki je potrpežljivo čakala, da se spametujem in preko vseh bojišč, ki jih je modro opazovala od daleč, toliko utrudim, da ji bom pripravljena prisluhniti. Da se neham pritoževati, kritizirati in soditi in da dojamem, da sem sama tista, ki kreira. In da izbiram JAZ.

Seveda je trajalo še nekaj časa, da sem vse svoje vloge prepoznala skozi arhetipe, jih zapakirala v embalažo, v kateri se lahko prepozna vsak od nas in sem jo pripravljena deliti z vami. In tako se je rodil DivineFeminine, ki se mu bo pridružil tudi DivineMasculine, kmalu.

Popotovanje vase ni enkratni dogodek, je popotovanje dolgo celo življenje. Gre za tkanje tančice, tkanine vesolja v katero smo prepleteni vsi mi. In ko spletam in tkem svoje življenje v tkanino vpletam niti vseh s katerimi se srečujem. Vsak od vas, ki ste me poznali in se z mano družili ali pa me poznate in se z mano družite sedaj je pomembno vplival na moje tkanje in vaše niti so obogatile mojo tkanino.

Želim vam, da je vaše tkanje nežno in puhasto, lahkotno kot veter in prostrano kot oceani. Naj bo toplo kot savane in bogato kot zemlja. Dovolite si, da postanete to kar ste, tkalci svojega življenja. Naj bo božanskost vtkana v vaše življenje in naj se svilnato zliva v tkanja vseh tistih, s katerimi se družite, se srečujete ali preprosto samo veste, da obstajajo.

Hvala mojemu dušnemu bratu in vsem mojim sestam, ki tkejo z mamo mojo svileno brokatno z zlatom plepleteno tkanino. Hvala za vse zlato, dragulje in bisere, ki jih tkete v tkanino mojega življenja. In hvala tistemu, ki je moje življenje obogatil z najlepšimi darili ... hvala Matjaž ... zaklad si, ki mi je bil dan in ki mi je prinesel vse druge zaklade, ki me bogatijo vsak dan in mi pomagajo, da rastem in grem za to svileno nitjo, ki ji pravimo življenje.

Nikoli, nikoli ne pozabite kako dragoceni ste. Neizmerno dragoceni ste. Vsak od vas. In vedite, da svet nikoli ne bi bil to kar je brez vas. In to je resnica.

Rada vas imam.

Taja

Genij v celicah

Hvala:)
Hvala bogu. Za življenje. Za to, da sem. Za to, da ste.

Informacija v sebi nosi izjemen potencial. Nosi moč prebujenja, spominjanja. Da ti moč, da usmerjaš svoje življenje in si stvarnik svojega lastnega kraljestva, ki mu pravimo ...življenje.

V pravljicah 1001 noči je Aladin podrgnil svojo svetilko in pojavil se je duhec. Genie mu je rekel, da mu izpolni tri želje. V zgodbi, ko duh izpolni tri želje, magija izgine. Zelo dobro mora pomisliti, kaj si bo zaželel in katere tri stvari bo izbral.
V našem vsakdanjem življenju imamo svetilko razumevanja in genija v sebi in imamo neomejeno možnosti, da manifestiramo svoje želje. Kakršne koli želje imamo jih uresničujemo in tisti, ki še vedno mislijo, da jim usodo krojijo drugi se motijo. Škarje in platno držimo v svojih rokah.

Če svojo svetilko napolnimo z ljubeznijo, bodo celice hitele regenerirati, obnavljati in aktiviral se bo princip rasti. In če jo napolnimo s stresom, strahovi, se bodo celice osredotočile na zaščito pred napadom. Naše celice se odzivajo na naše okolje.

Epigenetika pravi, da okolje in signali iz okolja nadzirajo naše obnašanje in naše gene. Svoje gene prilagodimo okolju v katerem mislimo, da živimo. V resnici se prilagodimo naši percepciji oziroma filtrom, ki jih imamo v svoji glavi. Naša percepcija vpliva naše možgane. RAS sistem v naši glavi je odgovoren za zavedanje. Tisto, kar naše možgane zbudi in nam omogoča sposobnost mišljenja in zaznavanja je RAS. RAS pa je tudi tisti sistem, ki ga vklopimo takrat, ko preklopimo iz percepcije stvari zunaj nas na percepcijo našega notranjega sveta. Možgani lahko sprejmejo, klasificirajo in se odzovejo na čutne informacije brez da bi te informacije prešle v vašo zavest. Vendar ponavljajoč stimulans končno povzroči zavestno zavedanje, to je zato, ker je RAS aktiviran. To je sposobnost možganov za selektivno pozornost; ko npr. berete knjigo, še posebej če je izjemno zanimiva, boste gluhi za okolico, ne glede na to, kaj se v njej dogaja. Ta dvojnost percepcije je nujna za človekovo preživetje.
Vendar pa čeprav večino našega življenja vodijo »avtomatične« reakcije. Naše reakcije na druge ljudi podpirajo programi, ki se jih pogosto sploh ne zavedamo. Take navade temeljijo na fiksnih prepričanjih, ki so lahko neracionalni; niso prizemljeni v realnosti, so neprimerni in namenjeni samoobrambi. Tak program ali reakcija se je zapisal v travmatičnih situacijah ali jih je vstavil proces ponavljajoče okoliščine, in se nanj odzivamo na star način četudi je sedanja situacija morda popolnoma drugačna. To je cena, ki jo plačamo za prednosti variabilne meje do naše zavesti. Dejstvo pa je, da naši vzorci in matrice, ki jih imamo v sebi spreminjajo biologijo.

Signal iz okolja pride v hipotalamus. Hipotalamus in hipofiza tvorita funkcionalno celoto, ki povezuje živcni in endokrini sistem. Stres iz okolja aktivira hipofizo, ki sproži delovanje nadledvičnih žlez in telesni odziv je boj ali beg. Kri gre v mišice, ki se pripravijo na aktivnost. Stres sproži nagonsko reakcijo in tudi če se ne borimo in ne zbežimo, telo ugasne imunski sistem, procese rasti in obnove v telesu, ker se vsa energija usmeri v zaščito telesa. Zaradi tega se zmanjša vaša inteligenca. Kajti vklopijo se vaši najstarejši možgani - možgani plazilcev. Vaši geni imajo v sebi samo dva programa rast ali zaščito in ta dva se med seboj izključujeta. Če ste v fazi zaščite, ne morete rasti. Celice se ne obnavljajo, če ni ljubezni. In če vas je strah, ne morete biti v energiji ljubezni istočasno.

Vaša percepcija ima to moč, da ponovno zapiše program v vaših genih in vaše telo se gradi po teh programih.
Če vas zanima več, vas vabim na seminar DivineBeing modul 1 - Bodi ljubezen!

Namaste:)

Negovanje duše

Ja, zadnje čase nam je omogočeno res veliko. Nikoli v zgodovini človeštva, kot ga poznamo, ni bilo na voljo toliko informacij in toliko aktivnosti na temo osebne rasti. In vendar še vedno mnogi menijo (vključena do nedavnega), da duhovno rastejo, ko obiskujejo delavnice, berejo knjige in delajo na sebi. Lahko bi rekla, da so mi malček pristrigli krila, ko sem pri Caroline Myss izvedela za dejstvo, da osebnega duhovnega življenja praktično nimam. Hudo sem se zamislila.

Ljudje na zahodu nimamo osebnega duhovnega življenja. Menimo, da če gremo enkrat na mesec na seminar, beremo knjige in obiskujemo terapevte, da je to naša duhovna praksa. Šele ko sem se znašla v duhovni krizi, ki jo mnogi poimenujejo temna noč moje duše, sem ugotovila, da vse to kar sem delala ni zamenjava za duhovno prakso. Duhovna praksa vključuje molitev, kontemplacijo, globoko notranje raziskovanje, v katerih se soočiš s svojimi strahovi zakaj si ne dovolim biti vse to, kar sem (samosabotažo) in razgališ iluzije moči. Hkrati pa se soočaš z dejstvom, da svoje vodstvo vedno slišiš, le da si raje prikrivaš, da jih slišiš, kajti meniš, da se s tem lahko izogneš resnici. In ljudje ne maramo resnice. Pravijo da resnica boli. Vendar prava bolečina leži v dejstvu, da v resnici slišimo svoje duhovno vodstvo in izdamo sami sebe, ko mu ne sledimo.

Dejstvo je, da se rodimo 100% intuitivni. In ni je metode, ki bi vas lahko naredila bolj intuitivne kot že ste. In ni je tehnike, ki bi jo lahko uporabili, da bi bili bolj intuitivni, kot že ste. Vsak dan naredite na stotine skenov na ljudeh s katerimi se srečate, takoj jih označite za vredne zaupanja ali nevredne zaupanja, na podlagi vaše intuicije. Seveda z uporabo ozavestite svoje danosti. In za to so seminarji, ki vas pri tem podpirajo lahko dobrodošli.

Ozavestila sem, da so nam tehnike priročne pri osebni rasti, ko pa vstopimo na področje duha in duše, pa nam bolj hodijo v napoto kot ne, ker se bolj zanašamo na tehnike, kot na dejstvo, da moramo prisluhniti svoji notranjosti. Nedvomno so tehnike uporabne in nam na trenutke prav pridejo. In vendar jih imamo v svoji škatli z orodji ponavadi veliko več, kot jih sploh uporabljamo. In tako se ukvarjaš s tem, da moraš poškropiti prostor, očistiti svojo avro, porezati vezi in se povezati z virom, po možnosti uporabiti točno določene kristale in seveda ne smeš pozabiti prižgati svečke. Močno mi je bilo nelagodno, ko sem se prepoznavala v ritualih in obredih, ki sem jih toliko časa rutinsko izvajala in vendar v resnici niso potrebna. Napačno bi bilo trditi, da tega ne potrebujemo več in da je to bz... kolektivno gledano in vendar sem mnenja, da v svojem življenju prideš do točke, ko prepoznaš, da je dovolj, da enostavno in samo SI.
Seveda so tehnike dragocena orodja, ki nam vsake toliko prav pridejo in vendar kot pravi Dr. Pearl nam lahko postanejo dodatni koleščki na kolesu, ki ga vozimo včasih odveč in takrat je tako lepo, če to lahko predaš komu, ki je ravno v fazi, ko rabi dodatne koleščke za svoje kolo. In tako se je zgodil moj navdih, ko sem začela podarjati knjige in karte, moja dodatna koleščka, saj sem prepoznala, da zadostuje če samo sem. In zdaj vozim svoje kolo :)

Spomnila sem se na lepoto, ki jo moja duša vidi v cvetu vrtnice na vrtu ali v listih na drevesu. Zdaj si vzamem čas za negovanje moje duše, da se skupaj zazreva v oblake na nebu in iščeva angele. Za smeh in radost z mojim notranjim otrokom, ki potrebuje pozornost in zaščito. Ozavestila sem pristno navdušenje in strast, ki kipita v meni, ko lahko komu pomagam in ko skupaj ozavestiva oviro, ki svetlobi diamanta onemogoča, da sije navzven.
Tako sem začela z molitvijo, z osredotočanjem na svoje občutke in dejstvo da samo sem in da v resnici ne potrebujem nobene akcije, da bi potrdila svoj obstoj. Globine moje duše so me opozorile na izbire, ki jih v svojem življenju delam skozi senco ali svetlobo. Na večernem druženju 1.10.2010 bomo pogledali v temno noč moje duše, v transformativno popotovanje, ki nas spomni kdo smo in zakaj smo tukaj.

In ker bi na to rada spomnila vse vas, sem se odzvala klicu moje duše, ki me je navdihnil za vikend negovanja na morju, pa ne le duše, razvajali bomo tudi svoja telesa, kajti brez njih ne bi bili to, kar smo - božanski. Zatorej se vidimo konec oktobra, vikend 6. in 7.11. na slovenski obali, ko bomo dva dni razvajali svojo dušo. Začeli bomo že v petek zvečer z zvočno kopeljo s kristalno posodo in meditacijo plavanja z delfini. Zaključili pa v nedeljo popoldan. Vmes pa se bodo dogajali čudeži :)

Razodevanje duše

Pred nekaj časa sem že pisala o tem, kako so naši medsebojni odnosi kot templji v katerih so pred nekaj tisoč leti iniciati stopali skozi iniciacijske procese. Naš partnerski odnos je področje, kjer duša izoblikuje svojo usodo. Dejstvo je, da je odnos alkimija. In kot alkimist opazuje naravne procese, da se nauči posegati vanje, se lahko v skrivnostni potek odnosa vključimo s pozornim opazovanjem njegove kemije.

Opažam, da smo ljudje v sodobnem tehnološko razvitem svetu močno usmerjeni k temu, da se osredotočamo na zunanje stvari v življenju, da iščemo mehanske vzroke in rešitve za težave. V skrivnosti duše želimo vstopiti z ostrino razuma in sojenjem, z narcističnim gledanjem kaj je prav in kaj narobe, ki se skoraj vedno konča na "meni". Negovanje duše nekako ni med kvalitetami sodobnega človeka in morda se prav zaradi tega toliko ljudi v zadnjem času spopada z duhovno depresijo, ki nima kaj dosti skupnega s čustveno ali psihološko depresijo.

Ljudje se ne zavedamo, da s tem, ko se začnemo spraševati "Kaj je smisel mojega žiljenja? in Zakaj sem sploh tukaj na planetu?" odpiramo pot iniciaciji duše. In da so to duhovna vprašanja, ki jih včasih niso delili drug z drugim ob kavi, temveč je bil čas zanje skrbno izbran in posvečen. Kajti vedeli so, da so s tem vesolju sporočili, odstrani iluzijo, vzemi z mene to, kar ni avtentično za mojo dušo.
Se potem res sprašujemo zakaj doživljamo tak preporod, če se vsi povprek odločamo za to, da se naš star svet sesuje in se rodi nov? In vendar je toliko ljudi začutilo svoj klic, pa ne vedo, kaj naj z njim storijo. Poskušajo se utiriti v stare tirnice kariere in vendar jim to ne uspeva najbolje.

Kajti namen duše ni v tem, da je varna, skrita in v srečnem in udobnem partnerskem odnosu. Eno najbolj bolečih spoznanj moje duhovne rasti je v resnici, da duša zahteva rast. In da je ta rast povezana z žrtvovanjem, z opuščanjem vsega starega in vsega, kar mi ne služi več. Znašla sem se na svetih tleh in vendar mi je trajalo še nekaj časa, da sem se zavedla, da moram na svetih tleh sezuti svoje čevlje in postati skromna. V posvetnih obredih v vseh kulturah sveta je znano, da mora iniciat prestati neko obliko bolečine, da doseže nove ravni zavedanja. Da je bolečina kot tudi poraz pomemben aspekt poglabljanja in prečiščevanja duše. Nisem pa bila pripravljena na to, da vse to zahteva tudi odnos. Kajti odnos je pri sodobnem človeku tempelj v katerem opravi svojo iniciacijo. Bolečine in težave ne pomenijo, da je z odnosom kaj narobe, pogosto so le posvetitev v intimnost.

Beseda intimnost pomeni najbolj notranji. Naša intimna razmerja pa zajemajo najbolj notranje razsežnosti nas samih in drugih ljudi. Naša notranjost se razkriva skozi čustva in občutke zato ni nič nenavadnega, da so ljudje, ki so zaprti vase in poskušajo nadzorovati svet okoli sebe, ločeni od svoje notranjosti in imajo zato težave tudi v medsebojnih odnosih. Intimnost se namreč vedno začenja doma, pri nas samih.

Vse kar nas obdaja v sodobnem svetu od nas zahteva, da smo v svoji izraznosti tehnično popolni, hitri in informativni. Se zato čudimo, da tako težko navezujemo stik s svojo dušo, ki se razkazuje skozi domišljijo, poezijo in povezanost. Nič čudnega torej, če v dobi telekomunikacije, kar pomeni v dobesednem prevodu -povezava na daljavo- toliko ljudi trpi zaradi izgube duše. Obdani smo s pritiski, naj bomo raje učinkoviti, kot da smo usmerjeni vase.

Ob vsem tem zavedanju se je v meni prebudilo hrepenjenje po nečem drugačnem, po tem, kar je hrepenenje moje duše. Po spoštovanju srca, razkrivanju duše, kajti gre za mistiko, za skrivnosti, ki čakajo v nas, da bodo razkrite. Ne gre za rešljivo uganko ali navodila kako do cilja, slediti morate namigom in skrivnostnosti. Gre za čaščenje skrivnosti, ljubezni in odnosov.

Vabljeni na seminarje DivineMap - po poti sodobnega mistika in na DivineBeing modul 1,2 in3 na katerih bom delila z vami poti srca in razodevanja duše.
Imejte se izjemno :)

Namaste

Udomačevanje

Ko sem se prvič srečala z besedo udomačevanje, sem bila kar malce osupla. Nekako sem si življenje na Zemlji naslikala bolj čarobno in h temu je nedvomno pripomogel tudi moj otroški pravzorec :)

In vendar sem presenečena ugotavljala kako vzorec nagrajevanja in kaznovanja drži in kako smo se ujeli v zanko iskanja odobritve, sprejetosti v družbi.
Kot to razlaga meni tako ljub mojster Don Miguel Ruiz je najprej pojem, nek pomen, ki se ga naučiš. In s tem mu pritrdiš, ga sprejmeš, vanj vložiš svojo vero in voljo, postaneš to in to postane tvoj dogovor. In nato pride nagrada, če dogovor izpolnjuješ ali kazen, če ga ne izpolnjuješ. Zato izoblikuješ persono, maske ti pomagajo ustvariti oklep, ki ti pomaga v igri pretvarjanja, da si nekaj kar nisi. In tako nisi dovolj dober, če si to kar si. Nisi popoln in ker nisi dovolj dober zase, pride do samozavračanja. Tako izgubiš svojo izvornost in svojo integriteto. Ker sam sebi nisi dovolj dober se ustvari potreba po potrditvi, ko ugodiš drugim, da bi bil sprejet. In od tukaj samokritika in samoobsojanje. In ker nisi popoln in nisi dovolj dober zase, svojo kreativno energijo uporabiš za ustvarjanje laži o sebi. In namesto, da bi te tvoja življenjska energija podpirala te vedno bolj izčrpava, ker rabiš vedno nove in nove laži, da podpreš tiste prejšnje.

Vse kar moraš storiti je, da se zaveš svoje igre, svoje podganje dirke, ujetosti v svet težnje po popolnosti in v svet laži.
Kajti obstaja zgolj in samo popolnost. Si božja stvaritev in si popoln.

In tvoja življenjska misija je ... da si srečen.

In kot je to doživel mali princ

"Dober dan," je rekla lisica.
"Dober dan," je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nič videl.
"Tu sem," je rekel glas, "pod jablano."
"Kdo si?" je rekel Mali princ. "Zelo ljubek si …"
"Lisica sem," je rekla lisica.
"Igraj se z menoj," je zaprosil Mali princ. "Tako žalosten sem …"
"Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena."
"Ah, oprosti!" je dejal Mali princ.
Nato je pomislil in rekel:
"Kaj je to 'udomačena'?"
"Nisi iz teh krajev," je rekla lisica. "Kaj počneš tod?"
"Ljudi iščem," je rekel Mali princ. "Kaj je to 'udomačena'?"
"Ljudje," je rekla lisica, "imajo puške in lovijo. To je zelo nadležno. Goje kokoši. To jim je edina skrb. Stikaš za kokošmi?"
"Ne," je rekel Mali princ. "Prijateljev iščem. Kaj je to 'udomačena'?"
"To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa – ustvarjati vezi …"
"Ustvarjati vezi?"
"Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu."
"Aha, že razumem, je rekel Mali princ. "Nekje je cvetica … zdi se mi, da me je udomačila … "

Ko greš do temelja

Zadnjih 17 let se ukvarjam s sabo (toliko o narcisizmu LOL). Šla sem od revolucije, do iskanja sebe in faze narcisizma, v soočanje sama s seboj. Šla sem skozi črno noč mojega ega, skozi sesuvanje vsega, kar sem ustvarila, kar mi je nekaj pomenilo, kar sem mislila, da je pomembno za moje preživetje.
In sedaj sem na obronkih novega, notranje evolucije, ko se rojeva novo. In vendar je potrebno zato, da stopiš v novo odložiti svoje kovčke. Od tu naprej si bos in gol.

Pa si poglejmo zgodbo o Wo-ju in njegovih kovčkih. Wo v resnici ni ne moški in ne ženska, v zgodbi vseskozi govorimo o njemu in vendar Kryon v svoji paraboli pravi, da gre za WO-man.Če si želite prebrati celo zgodbo si jo oglejte na www.kryon.com
Torej Wo je pripravil svoje kovčke za na pot v novo energijo "prehoda" in sedaj se je srečal z angelom pakiranja, ki bo kovčke pregledal in odobril, kaj Wo lahko vzame s seboj.

Kovček oblek - Pripravljenost
"Poglejmo v prvo torbo, Wo," reče angel z nasmehom.
Wo odpre prvo torbo z oblačili – ne samo nekaj oblačil, pač pa veliko! Tu so oblačila za vsako vreme in brez določenega reda. Veliki angel mu ni rekel ničesar o dejstvu, da se nič ne ujema.
"Wo, kaj so vsa ta oblačila?" vpraša veliki Angel pakiranja.
"Želim biti zelo pripravljen," reče Wo, "in premikam se v področja, za katera je celo duh priznal, da nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ne vem, kakšno vreme bo, zato sem prinesel vse, kar bi utegnil potrebovati. Biti pripravljen, je prednost," se je Wo nasmehnil, toda trenutek kasneje prestrašil, ko je angel začeti jemati ven oblačila in jih pazljivo polagati na tla.
"Wo, mislim, da nič od tega ne boš potreboval," je rekel Angel pakiranja, ko je začel učiti. "Blagoslovljeno je človeško bitje, ki razume, da ga obkroža spremstvo, ki ve, četudi sam ne ve, kaj naj pričakuje, ko vstopa v novo energijo. Blagoslovljeno je človeško bitje, ki zaupa in ljubi svoje spremstvo! Edino oblačilo, ki ga bo človeško bitje potrebovalo, je dobesedno na njegovem hrbtu."
In ta metafora pravi, da je človek popoln tak, kot je. Spoštovanje nedoločnosti je metafora. Angel je nadaljeval: "Blagoslovljeno je človeško bitje, ki razume, da bo za nedoločnost poskrbljeno, ko bo hodil to pot – pripravljanje, ki ga je opravil prej, zdaj ni potrebno. Ni mu treba prinesti oblačil za spremembe, kajti, metaforično, vse spremembe bodo prepoznane in rešene, ko se bodo pokazale."

Kovček knjig - duhovna paradigma
In nato je angel pakiranja pogledal v torbo s knjigami, saj veste, vsi obožujemo svoje knjige. "Tudi teh ne boš potreboval," je rekel. Wo je bil razočaran in zmeden.
Angel je razložil: »Wo, vzemi najvišjo duhovno knjigo iz tega kovčka in poglej vanjo.« Wo je našel med njimi knjigo, ki se mu je zdela najvišja duhovna knjiga in jo spoštljivo podržal v roki.
"To je ta," je rekel Wo angelu. Angel jo je prepoznal.
"Wo, zastarela je! Naj te vprašam tole: Bi prinesel s seboj znanstveno beležnico, ki bi bila stara 150 let, ali učbenik z znanstveno vsebino, ki bi bil starejši od 2000 let?"
"Jasno, da ne," je vzkliknil Wo. "Kajti ves čas odkrivamo nove reči o tem, kako stvari delujejo."
"Točno," je rekel angel. "Duhovno, se zemlja močno in veliko spreminja. Česar včeraj ne bi mogli narediti, danes lahko. Kar je bila včerajšnja duhovna paradigma, ni duhovna paradigma jutrišnjega dne. Kar ti je bilo kot šamanu rečeno o duhovni energiji, da je delovalo včeraj, ne bo delovalo jutri, kajti energija se premika in čisti. Stojiš v premiku in moraš iti s tokom nove moči tvoje avtentične duše. Wo, sam boš pisal svojo knjigo in bo edina, ki jo boš potreboval."
"Z vsem spoštovanjem, gospod Angel pakiranja, kaj se je zgodilo s frazo enako včeraj, danes in za vedno? Ali ni to fraza o stanovitnosti Boga? Kako je to zastarelo?"
"Zagotovo, o Bogu je," je odgovoril angel. "Toda govori o lastnostih Boga, ne o človeškem odnosu do Boga. Vse tvoje knjige so navodila, ki so jih napisali ljudje, o tem kako komunicirati, se približati in premikati skozi življenje z Bogom. Bog je vedno enak. Družina je vedno enaka. Človek je tisti, ki se spreminja in v knjigah gre za človeški odnos do Boga. Zatorej, knjiga je zastarela."
Wo je razumel. Seveda! Kako, da ni tega prej opazil? Bil je popoln delček božanskosti. Vsa sporočila in učenja je imel v sebi. Če je želel informacijo, mu jo bodo celotno spremstvo in višji jaz nemudoma dali. Poleg tega se je Wo zelo zavedal, da so se v duhovnosti stvari zelo spremenile. Navsezadnje, prav zaradi tega je stal tam. Prav res, njegov odnos z Bogom je bil zelo drugačen!

In tako sem se ponovno spravila med svoje police s knjigami in jih cel kup pripravila na odhod. Ker sem jih hranila za vsak slučaj, če bom imela čas, da jih preberem. No pa so šle :)

Kovček z orodji - Strah
Naslednji kovček je še bolj zanimiv za vse nas. Kovček z orodji, saj veste, vsi imamo v svojih škatlah z orodji veliko različnih stvari. In ko je angel potegnil iz kovčka lopato je Wo razložil, da si bo z njo pomagal, da se bo izkopal izpod ruševin, če se nanj zruši stavba ob vseh napovedanih spremembah. Wo se je zavedel, da ima vse to opraviti z njegovimi strahovi in da bo tudi ta kovček ostal pri angelu.
In nato je prišel na vrsto kovček z darili. Saj veste, za vsak primer, če v novi deželi srečate nove prijatelje potrebujete darila zanje.

Kovček z darili - Načrtovanje izida
"To je kovček spoštovanja," je rekel Wo v zagovor. "Darila so za moje prijatelje – tiste, ki jih bom srečal, ki bodo postali moji prijatelji v tem sedanjem časovnem okviru, o katerem ves čas govoriš. Zatorej se pripravljam da dajem drugim." Wo se je dobro počutil, a ne prav dolgo. "Wo," je Angel pakiranja počasi spregovoril. "Misliš, da bodo s teboj lepše ravnali, če jim daš darila?" Wo je čutil, da prihaja kladivo krivde.
"Torej, ja," je rekel Wo. "Vedno je delovalo na tak način. Mislim, ehm..." Tudi ta argument je Wo izgubljal in vedel je to. "To je nekakšen protokol, da daš darila. Je znak spoštovanja in ljudje lepše ravnajo s teboj, če to počneš. "Mislim, da raje pustiva darila tu," je rekel angel, ko je dodajal k naraščajočemu kupu na tleh. Wo je gledal, kako se kup veča in angel se je bolj in bolj zabaval.

Kryon pravi, da so darila, ki so bila v Wo-jevem kovčku stvar načrtovanja. Vse svoje življenje ste živeli na način, kjer ste pričakovali določene reakcije ljudi. Včasih kulturni predsodki stopijo na pot duhovnemu namenu, vendar se jih vseeno držite. Če daste to, bodo naredili tisto. To je načrtovanje določenega izida. Blagoslovljeno je napredovano človeško bitje, ki razume, da je največje darilo, ki ga lahko prinese v katero koli situacijo, poštenost, integriteta in držanje duhovne svetlobe! Ni večjega darila, ki ga eno človeško bitje lahko da drugemu, kot je to.
Brez vnaprejšnjega planiranja – brez fizičnih daril – razsvetljeni človek podarja najvišje darilo, kar jih je, to je brezpogojno ljubezen. Wo ne potrebuje kovčka z nepotrebno šaro, kajti, kamor odhaja, gre pokončno. Ima blagoslovljeno božanskost – iskrico boga, ki ima v sebi brezmejno svetlobo. To je njegovo darilo in ni mu ga potrebno nositi v torbi.

In nato ... še telefon. Nastala je tišina, ko je angel strmo pogledal Wo-ja in Wo angela. Cela minuta je morala miniti in nato angel ni več mogel zadržati veselja. Kako je ljubil tega človeka pred seboj!
"Zakaj potrebuješ telefon, Wo?" je vprašal zelo ljubeč in nežen angel. Wo je vedel, da bo razlaga ponovno zvenela čudno, toda vseeno se je spustil vanjo.
"Saj veš, da včasih pride do težav na cesti. Angel, ti sam si rekel, da na duhovnem področju vse stvari ne bodo čudovite. Imel bom izzive. Ni res?" Wo se je naslonil nazaj, srečen, da bo enkrat za spremembo odgovarjal angel.
"Da, prav imaš, Wo," je na kratko odgovoril angel. Nastala je mučna tišina.
"Torej, v sili potrebujem svoj telefon, da pokličem ljudi na pomoč! Mi boš odrekel možnost pomoči, ko jo potrebujem?" Angel je nežno dvignil malo prtljago in jo položil k oblekam, knjigam, zemljevidu, orodju in darilom. Wo je vedel, da se lahko poslovi od svoje lažne varnosti.

"Wo, čas je, da daš telefon iz svoje prtljage," je rekel angel, ko je resno pogledal Wo-ja in mu naštel razloge. "Blagoslovljeno je človeško bitje na poti vnebovzetja," je angel nadaljeval. "Kajti ve, da NI NIKOLI SAM!" Angel je za trenutek obmolknil, da je videl, če je Wo tokrat resnično dojel. "Človek, ki vibrira na višji način, ima celo varnostno vojsko – legijo angelov, imenovanih družina. Ta družina je boljša kot telefon, kajti vedno je dosegljiva, nikoli na mrtvi točki, za kontakt ni nikoli potrebna številka in je budna celo, ko človek ni. Še bolj kot to, je družina. To pomeni, da TE ljubi, Wo!"
Wo se je začel v zvezi s to izkušnjo dobro počutiti. Od tega Angela pakiranja se je veliko naučil in vedel je, da se bo še več. Angel se je obrnil še k enemu kovčku.

Kovček vitaminov - Zdravje
"Kaj je v tem kovčku, ki zaropota, ko ga dvignem?" je vprašal angel.
"Dragi Angel pakiranja, to so moji vitamini in zelišča. Potrebujem jih, da ostanem zdrav in uravnotežen na mojem potovanju v novo energijo. Včasih se počutim krhkega in, ker veš vse o meni, veš, da sem občutljiv na določene substance in hrano. Torej potrebujem ta zelišča in vitamine, da me ohranjajo močnega na tem potovanju."
Wo je čutil, da se je v tem primeru dobro odrezal in bil je nervozen, da ne bo angel ponovno vzel tudi tega. Čutil je, da jih potrebuje. Nastala je tišina.
"Boš vzel moje vitamine in zelišča?" Wo je pogledal angela s svojim izrazom prizadetega kužka.

"Ne, Wo, ne bom jih vrgel ven," je odgovoril angel. "Pač pa jih boš enkrat TI vrgel proč. Ko hodiš po poti in spoznaš svoje potenciale kot človek, ki se je dvignil, počasi dojameš, da se je tvoja DNA spremenila. Tvoj imunski sistem se je izboljšal in podprl z energijo zvezd. Sporočila in niz navodil bodo tvojim celicam dostavljeni preko kristalne zgradbe zemlje in popolnoma boš vedel, da bodo ti dodatki, četudi imajo zate vrednost, nepotrebni, ko pridobivaš svoje blagostanje. Nobena zemeljska energija ali lastnost, te ne bodo spravili na tla. Nobena substanca te ne bo prizadela na enak način. Namesto, da bi postal z razsvetljenjem bolj občutljiv, boš imel podporo svojega sistema, tako, da nič ne bo moglo predreti skozi svetlobo, ki jo nosiš. Počasi boš zmožen zavreči vsako dozdevno zanašanje na kemijo, s
katero potuješ. Namesto tega boš našel nove dodatke, nove energije in pomočnike in nove načine za pridobivanje hrane, ki jo tvoje telo potrebuje. Ne bodi presenečen, ko ugotoviš, da tvoje NOVO telo in biologija potrebujeta novo ravnovesje. Ne, Wo. Lahko obdržiš svoje vitamine in zelišča, toda prišel bo dan, ko si jih tvoje telo ne bo več želelo. Tedaj boš vedel, o čem govorim."

To je bila za Wo-ja zmaga. Ne samo, da je (končno) nekaj lahko obdržal, pač pa je bil to tudi zadnji kovček. Bil je srečen in pripravljen, da gre skozi vrata v nov svet – v svet, kjer je bilo življenje bolj v SEDANJEM trenutku – življenje, kjer lahko nosi svojo svetlobo in, kjer zemlji in človeštvu okoli njega nekaj pomeni. Bil je zelo vznemirjen.
"Dragi angel, hvala za vso tvojo pomoč," je izrekel Wo, medtem, ko je zaprl kovček.
"Nisva še končala, Wo," je rekel angel, ko je ponovno odprl kovček.
"Kako to misliš?" je Wo nervozno vprašal. Angel je stegnil roko v torbo in z njo malo potipal okoli. Wo je vedel, kaj počne.
"Tukaj doli se nekaj skriva, Wo." Angel je iz torbe prinesel črn predalček z zadrgo, ki je bil bistro skrit v podlogi kovčka z vitamini in zelišči.

Wo je zadrhtel. Povesil je pogled. Ni želel stati tam in ni maral, da bi se razkrilo, kaj je v tistem zadrgnjenem predalčku. Angel je to spoštoval in je enostavno samo stal z malo, neodprto torbo v svoji veliki roki. Čakal je, da Wo spregovori.
"Prosim, ne" je rekel Wo proseče.
"Ne bom je odprl," je rekel angel, "ker te ljubim, Wo in te nikoli ne bi želel spraviti v neudobje... toda, s seboj tega tudi ne moreš vzeti in ti to veš."

Kryon je postavil vprašal vsem nam; S kom nikoli več ne želite govoriti? Kdo je tisti, dragi kandidat za vnebovzetje, komur v tem življenju ne boš odpustil? Kdo je ta, s komer imaš dramo, ki si ne more več pridobiti tvoje ljubezni? Kdo te je izdal? Kdo je v tvojem človeškem umu na črni listi?
To je energija v tej črni torbi, ki jo drži angel. Ne ujame se dobro z višjo vibracijo. Ne meša se s čistim namenom posameznika, ki je pred tem, da začne novo pot višje vibracije in ne more ostati skrita.
Ti to ustreza? Če ti, naj ti povem, kaj je še en skrit predalček, imenovan božanska človeška duša. Je moč in krepost iti preko drame, ki se je zadrževala v temnih kotičkih tvojega uma. Je SVETLOBA, ki lahko posije na vsako situacijo. Je jedro odpuščanja, zrelosti in modrosti. Pooseblja maziljenje novega človeka. Je realizacija tega, da si del boga in družina okoli tebe je naredila svoj del kot del boga. Karkoli so storili, kdorkoli so in kjerkoli so (celo mrtvi), so zdaj videti kot enakovredni igralci v veliki igri, ki ste jo vsi pomagali ustvariti. Lahko vidiš celotno sliko? Lahko vidiš, da sta potrebna dva, da ustvarita energijo, ki jo držiš v črni torbi? Jim lahko odpustiš in jih ljubiš? Lahko jim! To je čudež novega človeka – tvoje razvite zavesti. To je moč napredujočega človeškega bitja!

"Vzemi torbo, prosim," je rekle Wo s solzami v očeh. "Postavi jo k drugim na tla, kamor sodi."
"Katero torbo?" je vprašal navdušeni angel. "Izginila je s trenutkom tvojega namena po odpuščanju in modrostjo, ki jo nosiš, moj ljubljeni človek. Čestitke za tvoje razumevanje. Čestitke za tvojo zrelost. Čestitke, Wo, za vibriranje na višjo raven."

Wo je ponovno objel angela in se poslovil. Z enim majhnim kovčkom je izginil skozi vrata, ki so metafora za željo človeškega bitja, da prečka v deželo, kjer ni nič tako, kot je navajen, da je – v deželo obljube in ljubezni in prav tako, v deželo velikega duhovnega izziva. Vnebovzetje je paradigma bivanja in ne delovanja in v njo se premikamo SEDAJ.

In na poti opuščamo svojo pripravljenost, duhovne reference, usmeritev, strahove, tisto kar potrebujemo, da se počutimo varni in zaščiteni, svojo dramo in načrtovanje izzida. Premikamo se v neznano in tega ne maramo. In vendar je pomembno, da si priznamo: "OK tega ne maram, ni mi všeč in nočem, da se mi dogaja in vendar to prepoznavam, si priznavam, da je moje in to preobražam s svojo zavestjo."

Nikoli, nikoli te nič ne more pripraviti na tisto, kar se skriva v tvojem nezavednem in s čemer se moraš soočiti na svoji poti duhovne rasti. Hvala vsem mojim duhovnim sopotnikom za podporo in molitve. Hvala, da ste! Sem z vami v duhu :)

Paradigma strahu drugič

Ne morem si kaj :)
Kar nekaj vas je spraševalo: "Taja, kaj pa sedaj. S tem tvojim člankom o ščitih, si mi podrla vse koncepte. Kaj naj zdaj?"
In potem sem se odločila; morda sem dolžna še malček več. Morda bodo potem stvari bolj jasne :)

Budisti pravijo, da naj bi bili votli bambusi, skozi katere tok energije samo teče. Neupiranje naj bi bilo stanje duha. To razumevanje je sledilo vprašanju: "Ali so angeli edini s katerimi se lahko ščitimo in delamo čiščenja čaker in eteričnih vezi?" Vprašanje je kot strela z jasnega priletelo na sredini angelskega tečaja, ki sva ga s prijateljico vodili pred leti, če sem natančna leta 2005.
Kot je pogosto v naših življenjih prebujenj ne načrtujemo, nihče jih ne napove, običajno se zgodijo. In eno takih malih prebujenj se je zgodilo meni tisti dan, ko sem zaslišala to vprašanje. Ostala sem tiho in odgovorila je prijateljica. Vprašanje, ki se je porajalo v moji glavi pa se je glasilo; Ali je? Ali je postavljanje ščitov z angeli edini način? Hvala Xena! Začela sem dvomiti. In če ste brali zadnjo knjigo Don Miguela Ruiza (res si ne morem pomagati, ta človek je zame razsvetljen, toliko oddgovorov mi je dal skozi svoje knjige, da ga nenehno citiram :)) Peti dogovor v njej razlaga blagoslov dvoma. V njej razlaga, da je skepsa mojstrstvo ker te nauči razsodnosti med lažjo in resnico. In to se zgodi v stotinki sekunde, kot pravi Caroline, s svetlobno hitrostjo. Potem pa si ali dovolimo prebujenje v resnico ali pa sami s seboj sklenemo dogovor, da bomo to resnico sprejeli v x časovnem obdobju. Pa naj bo to 1 dan, 1 teden, 1 leto ali nikoli.
Včasih se z vso silo upiramo resnici. In vendar z besedami Jezusa; Resnica te bo osvobodila.

Če imamo karkoli v sebi, jaz jim pravim kaveljčki, na kar se lahko obesi energija, ki teče skozi tebe, se ti bo to v življenju pokazalo kot izziv. Primer; če nosite v sebi strah pred negativnimi ljudmi, bo ta strah obvisel v vaši votli cevi kot kaveljček, ki bo k sebi vedno pritegnil negativne ljudi. Če si boste naredili ščit, je vaša namera zaščita pred tem, tisto kar v resnici sporočate in priklicujete pa je negativnost in ne varnost. Gre za to, da čutite pomanjkanje varnosti in zato se ščitite. V resnici je ščit magnet za še več negativnosti, kajti strah zaradi katerega se ščitite k vam pritegne še več tega, česar vas je strah. Saj poznate zakon privlačnosti, ki pravi da podobno privlači podobno. In univerzum ne razločuje ali gre za strah, ali za željo, ta predznak pozitivno-negativno vsaki stvari skozi proces sojenja dodamo mi. V resnici je energija nevtralna in vaša manifestacija gre v smeri vaše pozornosti. Če se osredotočate na čiščenje in ščitenje, bo univerzum ubogljivo v vaše življenje pritegnil še več te energije in tako se boste lahko še bolj ščitili. In tako ljudje manifestirajo najprej neravnovesja na energetski ravni. Če pa se ne soočimo z izzivom, ki smo si ga kot duše postavili kot svojo učno lekcijo, nam bo univerzum (torej mi sami, kajti ti si bog in vse kreiraš sam sebi) lekcijo postavljalo v vedno gostejšo okolje, v vedno nižjo vibracijsko okolje in običajno s tem lekcije postanejo vedno bolj opazne, vedno težje si zatiskaš oči pred tem, kar bi izziv rad sporočil. Na koncu to lahko pripelje do ljudi na fizičnem nivoju, ki so nasilni čustveno, mentalno, psihično in včasih v ekstremnih primerih celo fizično. Če vas ni strah, ne rabite ščitov.

Eno večjih spoznanj na moji poti je bil pomen ogledal in projekcije. Lekcija se je začela že 16 let nazaj, vendar je nisem želela videti. Nekako sem se upirala ideji, da je vse v meni in ne glede na to, kako sem se upirala, da bi spregledala, sem na koncu sprejela stvari, včasih z zelo težko lekcijo, zato verjemite mi, izkusila sem na svoji koži, vem kako delujejo mehanizmi. Včasih sem še trda, ko gre za stvari, ki so mi ljube in se upiram temu, da bi kaveljčke v svoji cevi transformirala, vendar mi gre vedno bolje. In kolikor je meni znano ni bližnjic, stvari moramo ozavestiti. Lahko gre zelo hitro in enostavno, če smo se pripravljeni s stvarmi soočiti v prvo ali drugo, ko pa isto lekcijo ponavljamo sto in stoprvič pa je zgodba bolj zapletena.

Tisto kar sem se naučila je, da duhovna rast ni stvar delavnic in terapij, te ti dajo okvir in orodja. Duhovna rast se dogaja vsak dan, v vsaki odločitvi, ki jo sprejemaš. Izbira med lučjo in senco se dogaja v vsaki izbiri, non stop, non stop. Dokler si živ, se ne neha. In zato vem, o čem govori Caroline Myss, ko pravi, da duhovna rast ni spa in ni hobi. Kajti ne gre za to da izbereš enkrat in to drži do konca življenja. Izbiraš vedno znova, vsak dan, 24/7, non stop, v vsaki izkušnji. In to zahteva od tebe disciplino, to zahteva integriteto, to zahteva "delo", če tako hočete. Zato pravijo, da je duhovna rast "delo" in ne zabava. In s svojimi izbirami si postavljate meje. Nihče ni rekel, da je duhovna rast lahka, da je razsvetljenje zabava. In vendar te neizmerno izpolnjuje, vrača ti moč tvoje duše, spoznaš, da si veličasten in neizmerno močen. In hkrati neizmerno ponižen, majhen in neopazen. Kajti strup je v majhnih flaškah!

In to me pripelje k drugi temi - otroci. Ko svojih lekcij nočemo videti drugače nam bog da - otroke. Zakaj? Ker otroka ne boste postavili pred vrata, ga poslali v tri krasne ali ga zapustili, ker vam je stopil na žulj, ki boli (in vendar izjeme obstajajo). Pa ne le enkrat. vsak dan, non stop bo od vas zahteval isto - meje, disciplino, integriteto, spoštovanje dogovorov. In zato boste non stop ponavljali ene in iste vaje. "Stokrat sem ti že rekel, pospravi sobo!" In vas bodo preizkusili še stoprvič ali boste morda popustili v svojih dogovorih. In če popustite, izgubite delček integritete, izgubite malce samospoštovanja. KAJTI otroci so SAMO vaše OGLEDALO!
Razmislite kaj vam kažejo! Vse je vaše, vse je v vas, vse to ste jih naučili VI!

Zato dragi moji, izbirajte z modrostjo, s pogumom, poglejte v oči svojim strahovom in izbirajte težke poti, kajti tisto kar šteje na koncu dneva in na koncu življenja so vaše izkušnje, to kar ste doživeli, to kar ste spoznali o sebi in pozdravili v sebi.

In lepo prosim, potrepljajte se po ramenih, nihče ni višje od vas in nihče ni nižje od vas. Vsi smo si enaki, vsi smo eno, kajti; kar je v enem, je v vsem. Poskusite se spomniti, da ste božansko bitje, vir, bog, kakorkoli ga želite poimenovati. To je vaša prava narava. in kot pravi Joda; naj bo sila z vami! Jaz bom to posvojila in malček spremenila; naj bo milost z vami!

Neizmerno vas imam rada. Hvala, da ste!
En kozmični objem ()