Čas je, da se prebudite!

Poznate tisti občutek, ko veš, da ne moreš več na tak način kot si včasih, ko veš, da moraš nekaj spremeniti, ko veš, da je čas, da odpreš oči in se prebudiš, pa te je enostavno preveč strah?

Imam občutek, da mnogi raje mižijo, kot da bi odprli oči in se v tem trenutku prebudili. 

In vendar, kot pravi izjava Betty Bender: “Kadarkoli sem naredila karkoli, kar je bilo na koncu vredno truda ... me je na smrt prestrašilo.”  

Če hočemo spremembe, moramo tvegati. Kriza je čas dejanj, kajti kriza le razkriva  stvari, ki se morajo spremeniti. In večje ko so spremembe, ki jih moramo narediti, več moramo tvegati. In čas nikoli ni popoln, kot tudi okoliščine nikoli niso popolne. Vedno mora nekaj starega umreti, da se nekaj novega lahko rodi. 

Arhetip modre ženske je tisti arhetip, ki nam pomaga, da se prebudimo. In modra ženska ve povedati, da prebujenje ni čisto nič romantičnega, lepega in srečnega. Prebujenje je soočenje z vsem tistim, kar ni resnica, z vsemi lažmi, neresnico in iluzijo našega življenja. In temu se večina za vsako ceno želi izogniti, kajti to s seboj prinaša bolečino, ranjenost in trpljenje.

Zato je razsvetljenje eden od najbolj zaželenih in hkrati najbolj izogibanih aspektov našega življenja. Kajti v procesu prebujenja se v prvi fazi zgodi uvid, ki nam pokaže našo dušo in vse kar si želimo. Potem pa pride druga faza prebujenja, ki je povezana  s čiščenjem vsega tistega, kar nam stoji na poti da ta svoj uvid tudi zaživimo v polnosti. 

Skozi proces čiščenja vsega, kar nam stoji na poti tako pogosto vstopamo v svojo temno noč duše ali tudi temno noč ega, kajti gre za smrt ega v nas.

Temna noč duše je čas izjemnega blagoslova, ki izhaja iz globokega notranjega trpljenja in ki daje arhetipu ranjenega zdravilca priložnost, da dojame, da nima nadzora nad ničemer. Kajti ranjeni zdravilec v nas ima občutek, da ima nadzor nad vsemi stvarmi v našem življenju. Najbolj samodestruktivno in pogosto kritično obdobje v življenju ranjenega zdravilca poznamo pod imenom Temna noč Duše. To obdobje lahko traja dneve, tedne, mesece ali celo leta.

V tem obdobju Temne noči Duše ranjeni zdravilec doseže krizo vere vase in v druge. Običajno krhek sistem prepričanj, iluzija razpade, kar povzroči globok notranji konflikt in zmedenost.

Šamani so poznali proces vračanja delčkov duše, v katerem so ljudje zdravili svoje rane. Razumeli so, da je človeški duh nesmrten in da je edini način, kako pripeljati nazaj izgubljeno vitalno energijo in moč ta, da so poslali svojega vodnika ali totemsko žival, da je zbrala te izgubljene delčke duše in jih prinesla nazaj. Navajo starešine so vedeli, kako pritegniti živega mrtveca nazaj v življenje skozi ritual, ko so njihovega duha poklicali nazaj v telo.

Gre pravzaprav za prakse, ki pomagajo preseči otopelost in životarjenje, to težnjo, da bi samo preživeli in ti omogočijo, da začneš polno živeti svoje življenje.

Tako kot se je boginja Innana spustila v podzemlje, so ranjeni zdravilci notranje dovolj močni, da se vrnejo iz tega procesa Temne noči Duše in s seboj prinesejo vedenje in modrost o svoji lastni ranljivosti in o potrebi, da žrtvuješ. Naučijo se, kako so cikli življenja povezava skupnosti vseh nas. Skozi potovanje v čustveno temo podzemlja se njihovo srce odpre in začutijo sočutje do vseh bitij.

In le to sprejemanje vseh delov sebe te pelje po poti do celovitosti in celostnosti v sebi.

Kar je za veliko večino najbolj boleče je izdaja samega sebe, kajti pogosto si kupujemo čas, da bi se lahko soočili s stvarmi, ki nas resnično bolijo. Ko se pogovarjam z ljudmi, velika večina reče, da so vedeli, da so zboleli, ali da jih je nekdo prevaral, ali da ima nekdo težave, vendar je bilo to preveč boleče, da bi se s tem soočili takoj, ko se je to začelo dogajati. Velika večina si kupuje čas, s seboj sklenejo nezavedni dogovor, da bodo za to, da se s tem soočijo v svojem življenju porabili x dni, tednov, mesecev ali let. Na koncu večina reče: "Saj sem vedel." Vendar je notranja ranjenost ob tem, ko izdamo sami sebe tista, ki poveča naše trpljenje in bolečino v nas. In s tovrstnimi ranami se morami v sebi pomiriti, jih sprejeti, da bi lahko objeli svojo celovitost v sebi.

Moja izkušnja s poznavanjem arhetipskih energij v sebi me je naučila, da duša za to, da učinkovito izkuša in se izraža v tem svetu potrebuje osebnost in njene kanale skozi katere se čista življenjska energija prevaja. In če so ti naši kanali izkrivljeni, ranjeni, so v svoji senčnem aspektu je izkušnja, ki jo doživljamo temu primerno kaotična in tudi izbirati v resnici ne moremo, saj smo na avtopilota, ki ga usmerjajo naše utirjenosti in pogojenosti, ki smo jih prejeti skozi udomačevanje v otroštvu. Ko se soočimo s svojimi ranjenimi deli sebe in te arhetipske energije v sebi ozavestimo in osvobodimo lahko v vsakem trenutku izbiramo skozi kater arhetip se bo naša življenjska energija prevajala v ta svet.

Razsodnost je tista veščina, ki nam pomaga, da modro izbiramo. In modra izbira je v tem času izjemno pomembna. Da pa sploh lahko izbiramo, moramo objeti vse dele sebe, se pomiriti s svojimi ranami in jih preseči, ter izbrati to, kar je najbolj primerno v danem trenutku.

In zato so arhetipi tisti zavezniki v nas, o katerih rada povem več in katerih zavezništvo je v tem izjemno intenzivnem času močno zaželeno.

Več o ženskih arhetipih bom z vami delila v vikend seminarju decembra.

Več na spletni povezavi http://www.divine.si/dogodki/dogodki.html 

Namarie

Taja    

 

Svoboda prihaja skozi ranljivost

Danes sem se srečala s starim prijateljem. Poznava se 12 let, odkar sem začela z energijskim čiščenjem prostorov, ko sem leta 2000 prišla z Balija. Vmes se je zgodilo toliko … ja življenje gre s svojim tokom.

Pogovor je nanesel na meni zelo ljubo temo … ranljivost. Odkar sem začela svoje delo z ženskami sem ozavestila kakšna moč leži v ranljivosti in kako jo napačno interpretiramo, ker jo enačimo z ranjenostjo. Prijatelju sem razložila, da je ključnega pomena, da se sooči s svojim ranjenim otrokom, kajti dokler tega dela ne sprejmemo v sebi in ga ne objamemo v sebi, smo na avtomatiki, na dalinjsko vodenje, ki vedno znova sproža stare odzive. Seveda mu ni bilo všeč, kar sem imela povedati. Tako kot mnogi pred njim, ki mi niso verjeli, kako pomembno se je soočiti s temi deli v sebi. Kajti že leta govorim o naših ranjenih aspektih in o tem, da se moramo pomiriti z njimi v sebi. Vendar sem danes, ko sem to isto zgodbo delila ponovno, stvari povedala na nov način, ki mi je zelo všeč in to želim deliti z vami.

Dejstvo je, da ljudje iščemo potrditve zunaj sebe tam, kjer smo biti nekoč ranjeni in zato ne zaupamo sami sebi. V sebi smo prepričani, da nas mora nekdo videti, nas slišati ali se nas dotakniti, da bi lahko pozdravili svoje ranjenosti in zato rešitelje iščemo v zunanjem svetu. Vendar je resnica taka, da nas nihče ne more rešiti od zunaj. Samo sami sebe lahko objamemo in se ljubimo, da bi lahko pozdravili svoje notranje rane.

Ko ljudje izberemo brezpogojno ljubezen in sočutje pogosto ne prepoznamo, da smo s tem izbrali, da se v polnosti sprejmemo, kar je klic za vse naše ranjene in spregledane, zanikane dele nas samih, da se dvignejo na površje in želijo našo pozornost, našo ljubezen in sočutje. Večina ljudi se teh delov sebe ustraši in jih hoče skriti nekam globoko vase. Vendar so nam v zadnjem času odvzeli preprogo pod katero smo skrivali te dele samih sebe in tako se vedno pogosteje oglasijo naokrog, če smo že pripravljeni skleniti notranji mir z njimi. In življenje je vedno bolj naporno.

To česar nam niso povedali je, da se na teh mestih naših največjih ranjenosti skrivajo naši največji darovi in da je nujno, da se spogledamo s svojimi strahovi, kajti le tako lahko odkrijemo dragulje, ki so v nas.

Ljudje smo v svojih prvih štirinajstih letih oblikovali osebnost, ki je nujno potrebna, kajti skozi osebnost se izraža naša duša, zato ni modro, da osebnost vedno znova sesuvamo v sebi. Kar pa je izjemno modra stvar je, da izkrivljene leče in poglede naše osebnosti, ki jih je oblikovala skozi travme in ranjenosti pozdravimo v sebi, kajti, če so naše notranje leče poškodovane je tudi tok naše duše, ki teče skozi te kanale izkrivljen in potvorjen.

Mi smo tisti, ki izbiramo skozi katere kanale se bo naša duša izražala, vendar to moč izbire pridobimo šele, ko se pomirimo s sabo v sebi in se prenehamo bojevati z različnimi aspekti v sebi. Ključno je, da si dopustimo, da vidimo iluzijo, da se razkrijejo laži, ki jih verjamemo o sebi in da si končno nalijemo čistega vina, da si končno povemo resnico. In resnica nima predznaka. Resnica samo JE.

Čas je, da si dopustimo, da postanemo voljni, da svojo resnico izberemo in jo izrazimo.

V dualnosti smo z namenom, kajti le skozi bolečino lahko prepoznamo darilo ljubezni in jo izberemo. In nato to izbiro ponavljamo vedno znova in znova.

In ko je danes beseda tekla o ranjenemu otroku sem bila zelo jasna, da je to del s katerim se moraš pomiriti in ga objeti v sebi, da ga lahko vzameš izza volana svojega življenja, kjer poskuša voziti avto našega življenja in ga končno damo na zadnji sedež, ter ga pripnemo, da se sprosti v svoji vlogi otroka, ki je igriv, radoveden, radoživ, radosten, namesto da poskuša reševati naš svet in vedno znova išče starša v zunanjem svetu, ki mu bo dal pozornost in ga bo ljubil.

In ko tako s svojim otrokom v ospredju hodimo na zmenke in izbiramo partnerje, se vedno znova znajdemo v poziciji, kjer se vklapljajo naše otroške rane in se ponavljajo nezaključene zgodbe iz otroštva.

Čas je, da odrastemo in sprejmemo polno odgovornost zase in končno postanemo starši temu svojemu notranjemu otroku. Čas je, da sami sebe negujemo in si damo to, kar pričakujemo od drugih, da naj bi nam dali zato, da bomo mi srečni in zadovoljni v svojih življenjih.

Konec koncev smo odrasli in čeprav je res, da v otroštvu nismo imeli izbire kaj bomo prevzeli s strani svojih staršev in kaj ne, meni je še vedno najljubši izraz don Miguela Ruiza, ki pravi, da smo bili udomačeni, drži dejstvo, da smo danes vsi odrasli in lahko izbiramo. In čas je, da izberete, da zaključite s svojo igro ranjenega otroka in ga osvobodite, ter začnete zavestno izbirati in kreirati svoje življenje.

Čas je, da se prebudimo v svojo božansko naravo in jo v polnosti utelesimo tukaj in zdaj. Da smo kar smo. Da smo božanski.

V vsakem od nas se skriva močan glas. Glas, ki se želi izraziti. Glas, ki želi, da ga slišijo. Res je čas, da si dopustite in mu dovolite, da se izrazi.

Živi svojo Božanskost je novo popotovanje vase, ki vam bo dalo glas, in razumevanje kako se izraziti in kako živeti to, kar je vaša življenjska misija.

In ja, ranljivost je del te misije. Kajti ranljivost je mesto iz katerega se rojeva vaš kreativni potencial, mesto od koder prihaja radost, to je mesto navdiha in mesto zaupanja vase.

Čas je, da si dopustimo, da smo ranljivi in v svoji polni moči duše, kajti to dvoje gre z roko v roki. In čas je, da odkrijemo svoje dragulje in jih živimo v polnosti!

Namarie

Taja Albolena

P.S.: Več o notranjem popotovnanju Živi svojo Božanskost si lahko preberete na spletni strani http://www.divine.si/divinealignment/bozanskost.html

Kadar ženska daje več, kot prejema v odnosu, bo vedno dobila manj.

Imela sem predavanje na temo poznavanje sebe kot ženske in na koncu sem imela občutek, da nisem v polnosti predstavila kako pomembno je razumevanje zgornje izjave, kar me je spodbudilo k temu, da na to temo napišem članek. 

V odnosu z moškim ženske vedno izgubljamo, če preveč dajemo. To je precej nenavadna izjava in vendar je popolnoma realna, če poznamo žensko naravo. Ženske zaradi svoje hormonske naravnanosti v sebi vemo, da nas dajanje osrečuje. Ženska ob dajanju sprošča oksitocin v krvni obtok in njen naravni odziv na stres je, da je z ljudmi prijazna, da več daje.

Telo namreč ve, da je to njegov mehanizem, če daje bi se mogla po tem počutiti dobro.

Vsaka ženska ve, da ko se zaljubi in svobodno daje, da je to razdajanje povezano z občutkom ekstatičnosti, njen nivo stresa se zniža.

Naravna tendenca ženske je, da ko manj dobiva, več daje v odnosu z moškim. Še bolj se bo trudila, da bi dobila njegovo pozornost. In če menite da to ni res malo pokukajte v svoje življenje. Seveda pozornost lahko dobite na prijazen način ali pa malo manj prijazen način. Tudi ko ste agresivne, razbijate stvari ali naredite nekaj kar veste, da bo vašega moškega razburilo to naredite zato, da bi dobile njegovo pozornost. Ekstremni primer je ženska, ki moškega pripravi do tega, da je do nje agresiven, kajti vse ženske imamo globoko v sebi to hrepenenje po pozornosti in prisotnosti moškega. In če ne gre zlepa, jo dobimo zgrda. In tako v senčnem aspektu ženska dobiva pozornost s strani moškega iz njegove jeze in agresije. Kar je zelo izkrivljen in neprimeren način dobivanja pozornosti, vendar za žensko velja, da ne more živeti brez odnosa in povezanosti in ima raje kakršnokoli pozornost kot nobene. Vendar to ne napolni njene posode oksitocina, kajti v tem ni ljubezni.

Zato sem v predavanju toliko časa namenila temu, da se moramo naučiti, kako biti prijazne. To česar morda nisem dovolj poudarila je, da smo s tem, ko smo prijazne do drugih pravzaprav prijazne same do sebe.

Ženska v stresu se mora zavedati, da je nujno, da si zaradi potrebe po razdajanju tudi napolni svoj rezervoar s tem, da si dovoli in več prejema. Del sprejemanja je povezan s tem, da si dopustite in se postavite v situacije, kjer lahko več sprejmete, kjer se lahko sprostite, kjer vas nekdo sprejema, posluša in vidi, ali se vas dotika. Sebe obnovite v prvi vrsti s tem, da razumete dinamiko, ki jo hormon oksitocin ustvarja v vašem telesu.

Izziv dandanes je v tem, da ženska ne dobiva od moškega kar si želi, ker mu nenehno daje signale, da mu ni treba dajati več. Ženska ne dobi kar si želi preprosto zaradi tega, ker moški meni, da je vse v redu, če je zanj poskrbljeno in dobi svojo nagrado, to kar potrebuje in nima nobene potrebe, da bi dal nazaj. Moški ne znajo brati podnapisov, beri slabe volje v tonu ženske, ki nekaj želi od njega, kot poriv, da bi moral v zvezi s tem karkoli narediti. Moški želi, da mu jasno poveste kaj hočete od njega.

Tako ženske pridemo do točke, ko zamerimo, smo razburjene in svoje ljubezni nočemo dati, prenehamo čutiti ljubezen, oddajamo negativna sporočila in sčasoma ugotovimo, da ne pridemo do tega kar potrebujemo ne na en in ne na drug način. In tako se ženska odzove s kritiko, s tem da moškega sodi in mu kar naprej servira to, kar on ni naredil zanjo.

Rešitev je, da se ženske naučimo novih veščin, ki jih pretekle generacije žensk niso potrebovale. Ključ je v tem, da z moškim delimo stvari na način, da nas bo slišal.

Kritika pri moških ne deluje, kritika deluje v komunikaciji z drugo žensko, ki si bo to zapomnila, moški pa se ji bo skušal izogniti. Kar sliši on, ko se ženska pritožuje da je nikamor več ne pelje, da ji ne kupi rož je, je, da je ona nesrečna. Ob tem je razočaran in njegov stres se poveča in da bi si svoj nivo stresa znižal gre v stanje, kjer se izključi, nenehno pozablja, kaj so njene želje in potrebe, kaj je njej pomembno, kakšna radost zanj pomeni to, da poskrbi zanjo. Moški vse to pozabi, ko začne dobivati negativna sporočila gre enostavno v svojo jamo in se izključi. Zato je ključno kako skomunicirate svoje želje.

Kot prvo moški obožujejo ženske nasmehe in se raztopijo, če je ženska prijazna, ton glasu je za moškega izjemno pomemben znak. Če znate svoje želje izraziti na ljubeč in prijazen način, če svojega moškega naredite za junaka, bo z veseljem opravljal stvari za vas zaradi nagrade, ki jo prejme.

Zato se vedno spomnite, ko boste dale več, boste dobile manj. Ko čutite, da ste manj, da ste izčrpane, vaš moški ni tisti, ki vas bo osrečil. Prvi korak je, da se osrečite same, da same sebi daste to, kar potrebujete. To je priložnost za razvajanje, da ljubite sebe, sprejmete sebe, da si vzamete čas za stvari, ki polnijo vaš rezervoar pa naj bo to obisk frizerja, delo na vrtu, masaža ali klepet s prijateljico. Ustvarite si morate čas, da napolnite svoj rezervoar oksitocina. Sprememba se mora zgoditi znotraj nas, kajti nihče nas ne more osrečiti zunaj nas kar je le eden od mitov, ki smo ga ženske sprejele; namreč da je moški tisti, ki nas bo osrečil. Saj poznate zaključek v pravljicah, in živela sta srečno do konca svojih dni.

Kadarkoli dajete ljubezen svojemu partnerju, to niža stopnjo vašega stresa, vendar ne polni vaše posode, spremeniti moramo svoj način dajanja ljubezni tako, da dajanje ljubezni ne pomeni, da delati stvari zanj, temveč, da ga prosite, da on naredi stvari za vas. S tem, ko ga boste prijazno prosile, da naredi nekaj za vas boste naredile dve stvari hkrati; S tem ko ste ljubeče in prijazne do njega mu v resnici tudi dajete ljubezen. In ker on nekaj naredi za vas in ste voljne to sprejeti in mu pokazati, da ste opazile kaj je naredil, se boste ve čutile bolj ljubljene.

Ženske pogosto izhajamo iz predpostavke da tudi če mu rečem, bo pozabil in tako že v začetku rečemo stvari, ki naj jih naredijo z nejevoljnim glasom.

Zato je ključ v ljubečem in prijaznem tonu. Npr. »Ljubi, prosim nesi smeti v kanto.«

Naj bo jasno in jedrnato, prijazno in ljubeče. Ko opravi kar ste ga prosile z velikim nasmehom na obrazu rečete hvala. Tako dobi nagrado, ki jo želi in zaradi katere bo opravil kar ste ga prosile, četudi mu ni všeč. To je ena najbolj ljubečih stvari, ki jih lahko naredite za svoje moške in tako dajete ljubezen ob tem pa prejemate ljubezen.

Samo bodi ... Kako to narediš?

V času v katerem živimo na Zemlji v tem trenutku je izjemno pomembno dojeti, da moramo v novi energiji, ki je prisotna samo Biti, namesto da poskušamo Delovati. 

Ujeti smo v stare mehanizme delovanja in tako ljudje radi rečejo, ja saj vem, magnetiziranje iz srca in izžarevanje tega kar sem, v naslednjem stavku pa vprašajo in kako to narediš? 

NE narediš, to SI!

Sama sem se dobri dve leti, pravzaprav bo tri leta, od 2009 mojstrila v tem, kako samo Biti. Ko sem vedela kaj bi mogla, pa sem vseeno poskušala delovati in delati in narediti.

Naučila sem se kako pomembne so dnevne prakse za to, da samo smo, kajti pomagajo nam preseči stare navade in rutine. In verjemite mi, te so zelo trdovratne, saj so poseldica dolgoletnega udomačevanja v točno določeno delovanje.

Danes samo to da veš ne zadostuje, to moraš tudi dati v prakso, to živeti in to Biti. In te prakse želim deliti s tabo, kajti v novi energiji, ki se zliva na planet je nujno potrebno, da dojamemo razliko med Delovanjem in Biti.

Kajti ljudje smo tukaj zato, da stvari IZKUSIMO in ne samo mislimo ali razmišljamo o tem.

Ključ je v premiku iz glave v srce, kar pa že itak vsi vemo. Vprašanje je samo kako to narediti ... in spet sem pri istem ne narediš, to si in za to ni tehnike, so pa dnevne prakse.

Že v mesečniku Namarie sem razložila razliko med delom na sebi in negovanjem in vedno bolj vidim, kako bo to v novembru in sploh zaključevanju leta ključno za naše novoletne manifestacije.

Z možem sva imela hud pogovor na to temo in povezavo z borilnimi veščinami. Razložil mi je celoten koncept in jaz sem rekla; Ja, to je to. Super, zdaj pa to prenesi še v svoje življenje. In odgovor; Ja to je pa težje. 

NI. Ista zgodba, ko dojameš princip kako energije funkcionirajo, to so univerzalni principi. In spet smo pri praksi. Kajti vse zunaj tebe služi tebi. Čisto vse. In če si ti zagrenjen in obupan in se ti vse zdi težko, ti energije služijo v tem, da se ti točno to tudi dogaja, da je to tvoja izkušnja.

Če hočeš spremeniti svet moraš samo spremeniti svojo izbiro v sebi. In ne le enkrat, to izbiro moraš ponavljati vedno znova in znova in znova in znova. Ne zadošča enkrat. In tukaj pridejo v ospredje dnevne prakse, ker ti pomagajo narediti točno to, da vedno znova izbiraš to, kar si želiš, da je tvoja izkušnja.

In NE, ni težko, je pa vmes cela kopica izgovorov. Kajti najlažje od vsega je ostati kjer si, tudi če ti to ni všeč. In to je smisel rutine, drži te v udobju znanega, pa tudi če ti to ni najbolj všeč. Ampak je pa zanano in je udobno in to pri ljudeh odtehta bolj kot zadovoljstvo in izpolnjenost, če je potrebno nekaj spremeniti.

Resnični izziv tega časa je v tem, da se velika večina ljudi osredotoča na to kar NE deluje, na to kar BOLI, na to kar jih je STRAH. In zato si kar naprej ustvarjajo situacije v katerih se samo potrjujejo te njihove izbire.

In ko ti poskušaš delovati, da bi svet prepričal v nasprotno je spodaj še vedno frekvenca tega kaj boli, kaj ne deluje in strahovi, ki izbirajo kakšne bodo tvoje vsakodnevne situacije. 

Na kratko povzamem kje smo trenutno; v delovanju, ko si zastavljamo silje, ki jih hočemo doseči in predvsem smo osredotočeni na rezultate. Pa po možnosti bi vse moralo biti čim hitreje.

Premikamo pa se v bivanje, kjer se uglasiš na to kar želiš in to pritegneš k sebi.

Če želite na temo več informacij vas vabim na štiriurno druženje Manifestacija vs. Kreacija. Več na spletni povezavi http://www.divine.si/divinealignment/zavestnakreacija.html  

Želim vam, da ste ne glede na zunanje okoliščine s seboj nežni. Narava nas uči pomembne lekcije. Lahko se smilimo sami sebi, krivimo nekoga zunaj sebe in je vse težko. Lahko pa se precej bolj milostno premikamo skozi celotno dogajanje na Zemlji. In izbira je tvoja, samo tvoja. Vse energije zunaj tebe samo podpirajo tvojo izbiro. Vedno se spomni na to resnico!

Namarie

Taja