Kar me vodi zadnje čase je moj notranji kompas, naravnan na celostnost, celovitost, povezanost, integriteto. In izjemno zanimivo je, kako k meni prihajajo odgovori na notranja vprašanja, ki vzniknejo globoko v notranjosti, v obliki knjig, prispevkov, predavanj. In zadnje, kar je priplavalo v moj e-nabiralnik je pravičnost.
V obdobju, ko je velika večina izzvana z raznoraznimi potezami tistih na vrhu, ko si v času recesije izplačujejo zneske s toliko ničlami, da se ti zvrti, na drugi strani pa ljudje ostajajo brez služb, se sprašujemo kam je izginila pravičnost. Kje je tisti notranji občutek humanosti ob tem, ko vodilni brez slabe vesti izpraznejo blagajno in podjetja zapirajo, ob tem pa ljudje, ki so pomagali ustvarjati podjetje, ki so gradili in verjeli, ostajajo brez plačila? Razkorak med vodstvenimi delavci in tistimi, ki delajo za tekočim trakom so tako neverjetna, da nekako ne moraš razumeti, da tisti na vodilnih mestih res toliko prispevajo s svojim delom. Zato ni čudno, da se težave pojavljajo v podjetjih, kjer je nepravičnost tako v nebo vpijoča. Včasih ne morem verjeti, da živim v svetu in v družbi, kjer so ljudje tako brez občutkov, brez čustev. In vendar vem, da živimo v obdobju skrajnega narcizma, kjer mnogi delajo stvari le zato, da drugi ne bi uspeli, v obdobju, ko je tekmovalnost v skrajnem polu, ko je trend "jaz", "moje" in ne "mi" in "naše". Mnogi starejši danes pogešajo stare čase socializma, ko je bilo za vse poskrbljeno v enaki meri.
In vendar pravičnost ne pomeni, da bi morali imeti vsi enako, pomeni, da tisti, ki več delajo res imajo več in tisti, ki si zaslužijo, dobijo kar jim gre in vendar ne na račun drugih.
Pravičnost pomeni predvsem ravnovesje in to znotraj vsakega posameznika. Dejstvo je, da vsi vemo, v svojih srcih, kaj je prav in kaj ni. In ravno zaradi tega je toliko več razburjenja med ljudmi zaradi nepravičnosti, ki se dogajajo. In vendar s tem, da se nad tem pritožujemo ne bomo naredili ničesar. Pritoževanje je zelo priljubljen šport našega ega in s tem, ko se pritožujemo nad ljudmi ali nad situacijami, ko nergamo nad tem kako nepravično je življenje, pravzavprav ne naredimo nič dobrega, le krepimo svoj ego in naš občutek, da imamo prav mi in da se vsi ostali motijo.
Povezanost je tista, ki nas lahko reši iz te situacije v katero drvimo. V tej situaciji je tisto, kar moramo razumeti to, da smo kjer smo predvsem zaradi notranje ločenosti. Ločili smo se od sebe, v družini, znotraj družbe. Povezanost na kakršen koli način v duhu dobrobiti je tisto, kar moramo ponovno obuditi.
Kot družba smo prevzeli mišljenje, da zmagovalec vzame vse. Tekmovanje se začne med otroci in namesto da bi naučili povezanosti in sodelovanja, jih spodbujamo k temu, da je le eden zmagovalec, vsi ostali pa izgubijo. Pozabili smo na vrednote, ki jih uči zlato pravilo, da vedno narediš drugim to, kar želiš da drugi naredijo tebi. Dandanes opazujem starše, ki se hvalijo z dosežki svojih otrok, s tem kaj vse si privoščijo in kaj vse lahko kupijo. Neravnovesje se čuti med sosedi in v družinah, kjer so ljudje med seboj skregani in si nagajajo. Naučiti se moramo WIN-WIN načela, da je s sodelovanjem to kar je dobro za tebe dobro tudi za druge. Da delamo, namesto samo zase, za odnose, za povezanost. Celostnost in celovitost vključuje zavedanje kaj odločitve povzročajo celoti in ne le kakšne so koristi za nas.
Želim si spodbuditi povezanost in dobrodelnost. In ker povezani in združeni lahko dosežemo več, vas vabim, da se mi pridružite.
Pred meseci sem začela s srečanji Anam Cara, vsakič na drugo temo, ki jih želim sedaj odpreti za vse, ki želite širiti zavedanje. Delo z namero bo toliko bolj del vsakega srečanja, saj želim skozi namero skupine pozitivno vplivati na dogajanje v družbi, ki nas obdaja. Zato vas vabim, da se mi pridružite v živo ali na daljavo. Tokrat se bomo srečali v petek 20.8. na temo povezanosti, pravičnosti in dobrodelnosti.
Poleg tega bo v Templju Divine zaživela knjižnica odprtega tipa, kar pomeni, da bodo na voljo knjige, ki si jih lahko izposodite za nedoločen čas in jih nato vrnete, da so na voljo tudi drugim. Z veseljem bomo sprejeli vaše knjige, ki jih želite podeliti z drugimi, da zaokrožijo in se vrnejo nazaj. Odprto knjižnico želim postaviti z namero fair play, zaupanja in izmenjave. Kajti zavedam se, da sta nevednost in ignoranca največji oviri na poti v celostnost, zato želim ponuditi možnost vsem, ki radi berejo, da si lahko izposodijo knjige in da jih delimo s kar največ ljudmi. Na vseh srečanjih boste lahko pokukali med police in vsakič s seboj odnesli eno knjigo. Vabljeni!
Z namero, da pravičnost in dobrodeljnost spet najdeta pot v srca ljudi, da se povežemo in ustvarimo svet povezanosti po katerem vsi hrepenimo vas pozdravljam.
Namaste
Taja
nedelja, 31. julij 2011
torek, 26. julij 2011
Pogled z neba
Gledala sem franconsko dokumentarno oddajo o tem kaj vse počnemo s planetom in kako se to kaže v resničnem življenju mnogih po svetu. Zastrupljanje jezera v Keniji zaradi gojenja vrtnic, ki jih lahko kupimo v trgovinah po vsej Evropi, morje smeti v oceanih, ki ubijajo na tisoče delfinov, želv in albatrosov na Havajih, smetišča na čudovitih plažah, ki jih morje izpljune na kopno. Bolečina je bila izjemna in je zarezala globoko.
Pa ne zaradi Zemlje. Pogosto rečem in še vedno stojim za tem, da nas Zemlja le opazuje, ko bomo presegli njene meje, bo le parkrat kihnila in se stresla in človeštvo verjetno ne bo preživelo. Kako graciozno je Zemlja prevzela svoje mesto tiste, ki nam je vodnica na tem popotovanju v ozaveščanje sebe. Univerzalni zakoni pravijo; Kot je zgoraj je tudi spodaj in kot je znotraj je tudi zunaj. In vsa situacija, ki jo opazujemo, če znamo gledati s prave perspektive v resnici odslikava nas same. Mi smo tisti, ki se dušimo in utapljamo v lastnih smeteh, ki plavajo v naši notranjosti. Mi smo tisti, v katerih plavajo pesticidi in uničujejo notranje življenje, kot v jezeru v Keniji. In mi smo tisti, v katerih plava brozga plastike in v naših fizičnih telesih zavzema vedno več prostora, kar povzroča lakoto mnogih. Duhovno lakoto. Kot je zunaj, je znotraj in kot je zgoraj, je spodaj.
Zavedam se, da je vse, kar čutim, moja bolečina in ne Zemljina. Bolečina zanikanja, nesprejemanja, potiskanja v notranjosti, bolečina ob tem, ko se skrivaš za lepo fasado, ker si tako naučen. In vem, da vse to kar gledam zunaj sebe, morje plastike, v resnici moje morje plastike, ki ga moja podzavest ne more sama razgraditi, ampak se moram s tem soočiti zavestno. Gre za čustva, prizadetosti, travme, ki jih nosim v sebi kot plastiko. Ko ta odsev vidim navzven, se še bolj zavem, koliko je te svinarije navznoter. Gledam kolektivno nezavedno, vse, kar si ljudje kolektivno nočemo priznati, nočemo sprejeti in se vsak dan v večjih količinah manifestira v fizični realnosti naše Zemlje. In hvaležna sem, da si upam pogledati, kajti ko vidim resničnost, ki se odslikava zunaj mene, vedno znova dobim navdih, da se lažje s stvarmi soočam navznoter.
Ne zdravimo planeta, zdravimo sebe, če znamo pogledati na drugačen način. In verjetno je res prišel čas, da se soočimo z vso to brozgo plastike v sebi in jo recikliramo. Kajti, kot pravijo mnogi, lahko svet spremenimo le od znotraj navzven, saj smo z njim neločljivo povezani. In zaradi te vezi, se naša notranja sprememba odseva tudi v svetu zunaj nas.
Ne glede na vse, sem še vedno optimist. Še vedno verjamem, da bomo zmogli kot človeštvo vsi skupaj narediti ta korak, ki bo zaradi medsebojne povezanosti vsega, vplival na vse okoli nas. In vendar se zavedam, da lahko stvari delam le pri sebi in sem hkrati navdih drugim, da naredijo spremembo pri sebi.
I Believe.
Namaste
Taja
Pa ne zaradi Zemlje. Pogosto rečem in še vedno stojim za tem, da nas Zemlja le opazuje, ko bomo presegli njene meje, bo le parkrat kihnila in se stresla in človeštvo verjetno ne bo preživelo. Kako graciozno je Zemlja prevzela svoje mesto tiste, ki nam je vodnica na tem popotovanju v ozaveščanje sebe. Univerzalni zakoni pravijo; Kot je zgoraj je tudi spodaj in kot je znotraj je tudi zunaj. In vsa situacija, ki jo opazujemo, če znamo gledati s prave perspektive v resnici odslikava nas same. Mi smo tisti, ki se dušimo in utapljamo v lastnih smeteh, ki plavajo v naši notranjosti. Mi smo tisti, v katerih plavajo pesticidi in uničujejo notranje življenje, kot v jezeru v Keniji. In mi smo tisti, v katerih plava brozga plastike in v naših fizičnih telesih zavzema vedno več prostora, kar povzroča lakoto mnogih. Duhovno lakoto. Kot je zunaj, je znotraj in kot je zgoraj, je spodaj.
Zavedam se, da je vse, kar čutim, moja bolečina in ne Zemljina. Bolečina zanikanja, nesprejemanja, potiskanja v notranjosti, bolečina ob tem, ko se skrivaš za lepo fasado, ker si tako naučen. In vem, da vse to kar gledam zunaj sebe, morje plastike, v resnici moje morje plastike, ki ga moja podzavest ne more sama razgraditi, ampak se moram s tem soočiti zavestno. Gre za čustva, prizadetosti, travme, ki jih nosim v sebi kot plastiko. Ko ta odsev vidim navzven, se še bolj zavem, koliko je te svinarije navznoter. Gledam kolektivno nezavedno, vse, kar si ljudje kolektivno nočemo priznati, nočemo sprejeti in se vsak dan v večjih količinah manifestira v fizični realnosti naše Zemlje. In hvaležna sem, da si upam pogledati, kajti ko vidim resničnost, ki se odslikava zunaj mene, vedno znova dobim navdih, da se lažje s stvarmi soočam navznoter.
Ne zdravimo planeta, zdravimo sebe, če znamo pogledati na drugačen način. In verjetno je res prišel čas, da se soočimo z vso to brozgo plastike v sebi in jo recikliramo. Kajti, kot pravijo mnogi, lahko svet spremenimo le od znotraj navzven, saj smo z njim neločljivo povezani. In zaradi te vezi, se naša notranja sprememba odseva tudi v svetu zunaj nas.
Ne glede na vse, sem še vedno optimist. Še vedno verjamem, da bomo zmogli kot človeštvo vsi skupaj narediti ta korak, ki bo zaradi medsebojne povezanosti vsega, vplival na vse okoli nas. In vendar se zavedam, da lahko stvari delam le pri sebi in sem hkrati navdih drugim, da naredijo spremembo pri sebi.
I Believe.
Namaste
Taja
petek, 8. julij 2011
Pasji dnevi in odpiranje Siriusovih vrat
Pasji dnevi so se po starem koledarju začeli s 3. julijem in so trajali vse do 22. avgusta. Izraz so prevzeli tudi drugod in po nekaterih razlagah, ki so v veljavi v Ameriki, so to dnevi med 3. julijem in 11. avgustom, v starem Rimu so menili, da je so pasji dnevi od 6. julija do 17. avgusta. Letos so v Ameriki začetek pasjih dni praznovali 7.7.2011.
V Evropi se je pozneje uveljavilo, da se pasji dnevi začnejo 23. julija in trajajo štiri tedne, do 23. avgusta. Za takšno natančno opredelitev ne nujno vročih dni, vsekakor pa pasjih, je astronomska razlaga. Gre za podnebno razporeditev na severni polobli, še posebno pogosto ga uporabljajo na območju Sredozemlja, čeprav so o pasjih dnevih govorili že v starem Egiptu.
Po 20. juliju začne na nebu s Soncem vzhajati tudi zvezda Sirius v ozvezdju Velikega psa, velika sijoča zvezda belorumene barve, ena najsvetlejših zvezd, ki je izjemno pomembna za razvoj astronomije, imenujemo pa jo tudi pasja zvezda. Že stari Rimljani so bili prepričani, da vročino povzroča prav Sirius, ki je bil pes velikega lovca Oriona. Diana, boginja lune, lova in gozdov, ki je bila zaljubljena v Oriona, je ponesreči ubila svojega ljubimca. Da ga ne bi nikoli pozabila, ga je s psom vred pripela na nebo. Pes pa je eden tistih simbolov, ki imajo pri ljudeh različne pomene, in najpogosteje ga povezujejo s tem, da prinaša nesrečo, da je povezan z demoni, ki samo škodujejo, pa tudi sicer je v številnih simbolih povezan s smrtjo. To še zlasti velja za Evropo, kjer pri Germanih čuva vhod v Niflheim, ki je kraljestvo mrtvih in dežela teme.
V tem času odpiranja Siriusovih vrat, Sirius izgine v sijaju našega sonca. Obe nebesni telesi sta v konjunkciji in skupaj vzhajata. Starodavni zvezdogledi so bili mnenja, da vročina prihaja s strani najsvetlejše zvezde na nebu, v kombinaciji s Soncem, kar je ustvarilo najbolj vroč del leta. Čeprav je Sirius bolj vroč od našega Sonca, je predaleč, da bi njegova vročina dejansko vplivala na vročino na našem planetu.
V starem Egiptu so na Sirius gledali kot na darovalca življenja. Kajti vedno, ko je Nil začel poplavljati, se je Sirius na nebu pokazal malo pred vzhodom Sonca. Ko je zvezda zašla na zahodu je izginila za 70 dni (nekje konec maja po sedanjem koledarju), preden se je zopet pokazala na vzhodu. To je Egipčanom predstavljalo čas smrti in ponovnega rojstva. Egipčani so ta proces prekopirali v svojih pogrebnih ceremonialih. Ko je kralj umrl, so njegovo telo mumificirali, nato pa so ga pokopali v grobnici. Celoten ceremonial pokopa je po običajih potekal 70 dni po smrti, ko je kralj "ponovno vstal" med zvezdami.(Izbrano po radijskih zapisih Damond Benningfield).
Na prvi dan Siriusovega ponovnega vzhoda so Egipčani napovedovali, kakšna bo tisto leto žetev. Če se je Sirius prvič po 70 dneh pokazal kot svetla sijoča zvezda na nebu, so pričakovali obilno žetev. In če je bila podoba Siriusa na nebu motna ali je bila zvezda rdeča, je to napovedovalo slabo žetev.
Pasja zvezda, Sirius je poznana tudi kot duhovno sonce in je v ezoteričnih tradicijah srce našega fizičnega Sonca. Med pasjimi dnevi, ko Sirius izgine v naše Sonce, bi lahko rekli, da naše fizično sonce objema naše duhovno sonce. Po tej nebeški združitvi se zgodi ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje. Gre za obdobje, ko Sirius izgine z neba, kar sovpada z mitom, da se Isis skrije dokler ne rodi svojega sina, Horusa.
Sirius je v egipčanski mitologiji poosebljena Isis, imenovana tudi Sothis, sestra in žena boga Osiriza, ki ga na nebu najdemo kot Oriona. Sirius je bil pri Egipčanih astronomsko osnova za celotni religiozni sistem, ki so ga ustvarili. Pravijo, da vsi veliki avatarji in energija evolucije izhajajo iz Siriusa. Povezujejo ga s kristusovo energijo, saj je ena najsvetlejših zvezd na nebu.
Sirius na svoji poti po nebu vsakih 365,25 dni ponovno vzide z našim Soncem, kar je brez primere v svetu astronomije, saj to ustreza točno enemu sončevemu letu. Starodavni Egipčani so poznali ta izjemen odnos med našim sončnim sistemom in Siriusom in so zato svoje novo leto začenjali s prvim dnevom, ko je Sirius vzšel s Soncem.
In danes še vedno, čeprav se večina ljudi na svetu tega ne zaveda, naše praznovanje novega leta 1.1. sovpada s starodavnim ritualom v čast vrnitve Siriusa na svojo najvišjo točko na nebu ob polnoči. Skozi stoletja so opazovali, da se je 1. januarja Sirius postavil na svojo najvišjo točko na nebu, kar je pomenilo, da so bile njegove energije direktno nad nami in so tako najmočneje vplivale na naša življenja v svoji čistosti in pristnosti. Že tisočletja, po vsem svetu praznujemo ob polnoči to vitalno povezavo, to novo energijo, ki jo z radostjo in novim upanjem pričakamo točno opolnoči. (Vir: Theresa Humphrey)
25.7. je poznan kot dan brez časa v majevskem koledarju in po tem dnevu, se začne novo leto, zato 26.7. praznujemo Odpiranje Siriusovih vrat, povezavo z Isis in energijo ponovnega vstajenja, spominjanja naše prave, pristne narave. Vabljeni!
Namaste
Taja
V Evropi se je pozneje uveljavilo, da se pasji dnevi začnejo 23. julija in trajajo štiri tedne, do 23. avgusta. Za takšno natančno opredelitev ne nujno vročih dni, vsekakor pa pasjih, je astronomska razlaga. Gre za podnebno razporeditev na severni polobli, še posebno pogosto ga uporabljajo na območju Sredozemlja, čeprav so o pasjih dnevih govorili že v starem Egiptu.
Po 20. juliju začne na nebu s Soncem vzhajati tudi zvezda Sirius v ozvezdju Velikega psa, velika sijoča zvezda belorumene barve, ena najsvetlejših zvezd, ki je izjemno pomembna za razvoj astronomije, imenujemo pa jo tudi pasja zvezda. Že stari Rimljani so bili prepričani, da vročino povzroča prav Sirius, ki je bil pes velikega lovca Oriona. Diana, boginja lune, lova in gozdov, ki je bila zaljubljena v Oriona, je ponesreči ubila svojega ljubimca. Da ga ne bi nikoli pozabila, ga je s psom vred pripela na nebo. Pes pa je eden tistih simbolov, ki imajo pri ljudeh različne pomene, in najpogosteje ga povezujejo s tem, da prinaša nesrečo, da je povezan z demoni, ki samo škodujejo, pa tudi sicer je v številnih simbolih povezan s smrtjo. To še zlasti velja za Evropo, kjer pri Germanih čuva vhod v Niflheim, ki je kraljestvo mrtvih in dežela teme.
V tem času odpiranja Siriusovih vrat, Sirius izgine v sijaju našega sonca. Obe nebesni telesi sta v konjunkciji in skupaj vzhajata. Starodavni zvezdogledi so bili mnenja, da vročina prihaja s strani najsvetlejše zvezde na nebu, v kombinaciji s Soncem, kar je ustvarilo najbolj vroč del leta. Čeprav je Sirius bolj vroč od našega Sonca, je predaleč, da bi njegova vročina dejansko vplivala na vročino na našem planetu.
V starem Egiptu so na Sirius gledali kot na darovalca življenja. Kajti vedno, ko je Nil začel poplavljati, se je Sirius na nebu pokazal malo pred vzhodom Sonca. Ko je zvezda zašla na zahodu je izginila za 70 dni (nekje konec maja po sedanjem koledarju), preden se je zopet pokazala na vzhodu. To je Egipčanom predstavljalo čas smrti in ponovnega rojstva. Egipčani so ta proces prekopirali v svojih pogrebnih ceremonialih. Ko je kralj umrl, so njegovo telo mumificirali, nato pa so ga pokopali v grobnici. Celoten ceremonial pokopa je po običajih potekal 70 dni po smrti, ko je kralj "ponovno vstal" med zvezdami.(Izbrano po radijskih zapisih Damond Benningfield).
Na prvi dan Siriusovega ponovnega vzhoda so Egipčani napovedovali, kakšna bo tisto leto žetev. Če se je Sirius prvič po 70 dneh pokazal kot svetla sijoča zvezda na nebu, so pričakovali obilno žetev. In če je bila podoba Siriusa na nebu motna ali je bila zvezda rdeča, je to napovedovalo slabo žetev.
Pasja zvezda, Sirius je poznana tudi kot duhovno sonce in je v ezoteričnih tradicijah srce našega fizičnega Sonca. Med pasjimi dnevi, ko Sirius izgine v naše Sonce, bi lahko rekli, da naše fizično sonce objema naše duhovno sonce. Po tej nebeški združitvi se zgodi ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje. Gre za obdobje, ko Sirius izgine z neba, kar sovpada z mitom, da se Isis skrije dokler ne rodi svojega sina, Horusa.
Sirius je v egipčanski mitologiji poosebljena Isis, imenovana tudi Sothis, sestra in žena boga Osiriza, ki ga na nebu najdemo kot Oriona. Sirius je bil pri Egipčanih astronomsko osnova za celotni religiozni sistem, ki so ga ustvarili. Pravijo, da vsi veliki avatarji in energija evolucije izhajajo iz Siriusa. Povezujejo ga s kristusovo energijo, saj je ena najsvetlejših zvezd na nebu.
Sirius na svoji poti po nebu vsakih 365,25 dni ponovno vzide z našim Soncem, kar je brez primere v svetu astronomije, saj to ustreza točno enemu sončevemu letu. Starodavni Egipčani so poznali ta izjemen odnos med našim sončnim sistemom in Siriusom in so zato svoje novo leto začenjali s prvim dnevom, ko je Sirius vzšel s Soncem.
In danes še vedno, čeprav se večina ljudi na svetu tega ne zaveda, naše praznovanje novega leta 1.1. sovpada s starodavnim ritualom v čast vrnitve Siriusa na svojo najvišjo točko na nebu ob polnoči. Skozi stoletja so opazovali, da se je 1. januarja Sirius postavil na svojo najvišjo točko na nebu, kar je pomenilo, da so bile njegove energije direktno nad nami in so tako najmočneje vplivale na naša življenja v svoji čistosti in pristnosti. Že tisočletja, po vsem svetu praznujemo ob polnoči to vitalno povezavo, to novo energijo, ki jo z radostjo in novim upanjem pričakamo točno opolnoči. (Vir: Theresa Humphrey)
25.7. je poznan kot dan brez časa v majevskem koledarju in po tem dnevu, se začne novo leto, zato 26.7. praznujemo Odpiranje Siriusovih vrat, povezavo z Isis in energijo ponovnega vstajenja, spominjanja naše prave, pristne narave. Vabljeni!
Namaste
Taja
petek, 1. julij 2011
Apokalipsa zdaj?
Ah ja, strahovi. Skoraj kogarkoli vprašaš, v teh časih, izkuša neke vrste zlom. Osebni, na partnerskem področju, poslovno, finančno. Dejstvo je, da se k duši običajno obrnemo takrat, ko nič drugega ne funkcionira več. In v časih v katerih živimo v zunanjem svetu vlada kaos. Videti je, kot da se bliža konec sveta in vendar je tako le videti! V resnici ni konec sveta, temveč začetek novega. Duša je v vseh kulturah veljala za aspekt božanskega ženskega dela. In zanimivo je, da deluje v tandemu in v skladu z modrostjo boginje. Duša sveta je bila pogosto opisana kot Sophia, kot modrost. O spremembah, ki smo jim priča danes, je Rudolf Steiner daljnega 1911 zapisal: "Iz svojih duš moramo izkoreniniti strah in teror pred tem, kar k nam prihaja v prihodnosti... V prihodnost moramo zreti s popolno mirnostjo nad vsem, kar utegne priti in razmišljati moramo o tem, da karkoli že pride s strani Zemlje oz. sveta, je polno modrosti."
Seveda je strah prisoten, vendar nič manj kot prihod Sophie, ki je arhetipsko povezana z apokalipso. Dvakrat je po starih zapisih močna nuja po povezanosti z dušo sveta v ljudeh skoraj pripeljala preporod v modrost na našo Zemljo in vendar se je obakrat stvar izjalovila. Apokalipso predstalja znana številka 666. Trevor Ravenscroft in T. Wallace-Murphy sta raziskovala zgodovino te številke skozi zgodovino sveta, na osnovi raziskav Rudolfa Steinerja.
Ugotovitve sledijo; da je leto 666 v Perziji zaznamovala ustanovitev akademije Jurdi-Shapur. Akademija je bila ustanovljena kot odgovor na zapiranje grških akademij oziroma filozofskih šol, ki jih je ukinil cesar Justinian, ki je želel pomesti z vsem pred krščanskim znanjem. Izgnani grški filozofi so potovali v Perzijo, kjer so odprli novo akademijo. In tukaj se je zgodila bistvena sprememba v usmeritvi in nameri akademije, saj se je zgodil preskok iz razumevanja, da je telo le substanca duše v bolj tehnično medicinski pogled na človeški organizem. Znanje fizičnega sveta kot dela duše sveta se je spremenilo v čisto materialno fiziko. Prvo pojavo Sophie so zatrli in rodila se je znanost, namesto povezanosti znanosti, umetnosti in religije.
Dvakrat 666 je bilo leta 1332, ko naj bi se Sophia pojavila drugič in tudi tokrat je bila zatrta. To je bilo leto, ko je Philip the Fair zatrl gibanje Vitezov Templarjev, reda, ki je bil zvest Sophiji. Templarji so uvedli prvi sistem kreditov, ki je v resnici zametek današnjih bank. Zanimivo je to, da nikoli niso uporabili profita zase, temveč so prispevali k skupnosti tako da so gradili katedrale, bolnišnice, podpirali so umetnost in dobrodeljnost. Ker so želeli priti do denarja, ki so ga Templarji imeli, je prišel ukaz, zaradi katerega so pobili večino Templarjev. Sophia je bila zatrta in namesto povezanosti z dušo sveta je Philip ustvaril začetek ekonomije kot ustvarjanje profita namesto prispevanja k svetu in služenja svetu.
Trikrat 666 je bilo leta 1998. To leto je bilo znano kot leto svetega Duha. Januarja 1998 je Rev. Francis J. Peffley v publikaciji edition of the Arlington Catholic Herald objavil, da je kot pripravo na leto 2000 papež John Paul II v apostolskem pismu, "Tertio Millennio Adveniente" to leto oznanil kot leto svetega Duha, z obnovljenim razumevanjem pomena svetega Duha za krščansko cerkev. Tisto kar mnogi ne vedo pa je, da je cerkev v svetega Duha pravzaprav skrila božanski ženski del, boginjo modrosti, znano kot Sophijo ali mati Marijo. Kajti le tako so ohranili sveto trojnost očeta, mati in sina. Kar naj bi se zgodilo v tem obdobju je združenje in povezanost znanosti, umetnosti in religije in še bolj pomembno, to kar je to leto prineslo je osredotočenost na individualnost, namesto na sistem. Nevarnost pred katero smo vsi skupaj je v tem, da bi hoteli kot se je v preteklosti že zgodilo, dušo sveta uporabiti v osebne namene in ne v dobro celotnega sveta. Če naj bi se to zgodilo, se bo strah sveta povečal, kar lahko pripelje do dejanske fizične apokalipse. Če je duša, globina, misteriji, sanje, domišljija, kvaliteta, lepota, povezanost in celostnost nekaj, kar izkoristimo in apliciramo le na osebno dušo in ne na dušo sveta, smo iz stališča zunanjega sveta vsi fundamentalisti. Osredotočenost le nase je narcizem. In narcizem najhujše vrste, ki smo mu priča danes je, ko ljudje uničujejo stvari, da jih ne bi imeli drugi. "Če tega ne morem imeti jaz, potem tudi nihče drug ne bo imel tega."
Prvič se je želja po vedenju in modrosti večne duše izjalovila v začetek materialistične znanosti in drugič v ekonomijo za lastne potrebe, namesto v služenje duši sveta, kaj nam bo prineslo v tretje? Zanikanje duše sveta v tretje nam utegne prinesti, kot prvič materialistično znanost brez duše in drugič ekonomijo brez domišljije, virtualno realnost kot imitacijo duše sveta. Virtualna realnost imitira fantazijo, domišljijo, sanje, kreativnost, notranjost duše in vendar se obrača proti svetu. Virtualna realnost je ustvarila občutek, da je svet popolnoma nepomemben in vas naredi odvisne. Dušo zniža na nivo zabavljaštva in tako zunanji svet prepustimo izkoriščanju.
Povezanost znanosti, umetnosti in religije, ki je v tem času omogočena je v resnici ogrožena, ponovno. Prvi aspekt enosti je bil poškodovan ko se je znanost obrnila stran od duše sveta. Danes se vendarle na tem področju nekaj premika, saj se znanost in medicina ponovno zanimata za dušo. Drugi aspekt je bil poškodovan, ko se je umetnost ustvarjanja stvari v svetu, ki izraža dušo namesto tega obrnila k ustvarjanju denarja. In tudi tukaj se nekaj premika, ko se svet, v katerem so dominirale ekonomske zadeve, sesuva in se ustvarja nov občutek za ekonomijo, ki naj bi bolj skrbela za svet. Tretji aspekt pa lahko poškudujemo s tem, ko vzamemo notranji svet posameznika za edini tempelj duše. Z nepriznavanjem duše sveta, lahko uničimo tretjo priložnost, da ustvarimo povezanost in združenost v en ocean, katerega izraz je vsak posameznik na tem svetu. Preseči narcizem, ki se razbohotil preko vseh meja je tisto, kar moramo storiti, vsak v sebi. Kajti svet spreminjamo od znotraj navzven.
Nam bo tokrat uspelo? Kot vedno je vse na nas, na vsakem posamezniku. In kot je v Harryju Potterju lepo rekel prof. Dumbledor: "Kdo smo v resnici ne kažejo naše sposobnosti, temveč naše odločitve."
Namste
Taja
Seveda je strah prisoten, vendar nič manj kot prihod Sophie, ki je arhetipsko povezana z apokalipso. Dvakrat je po starih zapisih močna nuja po povezanosti z dušo sveta v ljudeh skoraj pripeljala preporod v modrost na našo Zemljo in vendar se je obakrat stvar izjalovila. Apokalipso predstalja znana številka 666. Trevor Ravenscroft in T. Wallace-Murphy sta raziskovala zgodovino te številke skozi zgodovino sveta, na osnovi raziskav Rudolfa Steinerja.
Ugotovitve sledijo; da je leto 666 v Perziji zaznamovala ustanovitev akademije Jurdi-Shapur. Akademija je bila ustanovljena kot odgovor na zapiranje grških akademij oziroma filozofskih šol, ki jih je ukinil cesar Justinian, ki je želel pomesti z vsem pred krščanskim znanjem. Izgnani grški filozofi so potovali v Perzijo, kjer so odprli novo akademijo. In tukaj se je zgodila bistvena sprememba v usmeritvi in nameri akademije, saj se je zgodil preskok iz razumevanja, da je telo le substanca duše v bolj tehnično medicinski pogled na človeški organizem. Znanje fizičnega sveta kot dela duše sveta se je spremenilo v čisto materialno fiziko. Prvo pojavo Sophie so zatrli in rodila se je znanost, namesto povezanosti znanosti, umetnosti in religije.
Dvakrat 666 je bilo leta 1332, ko naj bi se Sophia pojavila drugič in tudi tokrat je bila zatrta. To je bilo leto, ko je Philip the Fair zatrl gibanje Vitezov Templarjev, reda, ki je bil zvest Sophiji. Templarji so uvedli prvi sistem kreditov, ki je v resnici zametek današnjih bank. Zanimivo je to, da nikoli niso uporabili profita zase, temveč so prispevali k skupnosti tako da so gradili katedrale, bolnišnice, podpirali so umetnost in dobrodeljnost. Ker so želeli priti do denarja, ki so ga Templarji imeli, je prišel ukaz, zaradi katerega so pobili večino Templarjev. Sophia je bila zatrta in namesto povezanosti z dušo sveta je Philip ustvaril začetek ekonomije kot ustvarjanje profita namesto prispevanja k svetu in služenja svetu.
Trikrat 666 je bilo leta 1998. To leto je bilo znano kot leto svetega Duha. Januarja 1998 je Rev. Francis J. Peffley v publikaciji edition of the Arlington Catholic Herald objavil, da je kot pripravo na leto 2000 papež John Paul II v apostolskem pismu, "Tertio Millennio Adveniente" to leto oznanil kot leto svetega Duha, z obnovljenim razumevanjem pomena svetega Duha za krščansko cerkev. Tisto kar mnogi ne vedo pa je, da je cerkev v svetega Duha pravzaprav skrila božanski ženski del, boginjo modrosti, znano kot Sophijo ali mati Marijo. Kajti le tako so ohranili sveto trojnost očeta, mati in sina. Kar naj bi se zgodilo v tem obdobju je združenje in povezanost znanosti, umetnosti in religije in še bolj pomembno, to kar je to leto prineslo je osredotočenost na individualnost, namesto na sistem. Nevarnost pred katero smo vsi skupaj je v tem, da bi hoteli kot se je v preteklosti že zgodilo, dušo sveta uporabiti v osebne namene in ne v dobro celotnega sveta. Če naj bi se to zgodilo, se bo strah sveta povečal, kar lahko pripelje do dejanske fizične apokalipse. Če je duša, globina, misteriji, sanje, domišljija, kvaliteta, lepota, povezanost in celostnost nekaj, kar izkoristimo in apliciramo le na osebno dušo in ne na dušo sveta, smo iz stališča zunanjega sveta vsi fundamentalisti. Osredotočenost le nase je narcizem. In narcizem najhujše vrste, ki smo mu priča danes je, ko ljudje uničujejo stvari, da jih ne bi imeli drugi. "Če tega ne morem imeti jaz, potem tudi nihče drug ne bo imel tega."
Prvič se je želja po vedenju in modrosti večne duše izjalovila v začetek materialistične znanosti in drugič v ekonomijo za lastne potrebe, namesto v služenje duši sveta, kaj nam bo prineslo v tretje? Zanikanje duše sveta v tretje nam utegne prinesti, kot prvič materialistično znanost brez duše in drugič ekonomijo brez domišljije, virtualno realnost kot imitacijo duše sveta. Virtualna realnost imitira fantazijo, domišljijo, sanje, kreativnost, notranjost duše in vendar se obrača proti svetu. Virtualna realnost je ustvarila občutek, da je svet popolnoma nepomemben in vas naredi odvisne. Dušo zniža na nivo zabavljaštva in tako zunanji svet prepustimo izkoriščanju.
Povezanost znanosti, umetnosti in religije, ki je v tem času omogočena je v resnici ogrožena, ponovno. Prvi aspekt enosti je bil poškodovan ko se je znanost obrnila stran od duše sveta. Danes se vendarle na tem področju nekaj premika, saj se znanost in medicina ponovno zanimata za dušo. Drugi aspekt je bil poškodovan, ko se je umetnost ustvarjanja stvari v svetu, ki izraža dušo namesto tega obrnila k ustvarjanju denarja. In tudi tukaj se nekaj premika, ko se svet, v katerem so dominirale ekonomske zadeve, sesuva in se ustvarja nov občutek za ekonomijo, ki naj bi bolj skrbela za svet. Tretji aspekt pa lahko poškudujemo s tem, ko vzamemo notranji svet posameznika za edini tempelj duše. Z nepriznavanjem duše sveta, lahko uničimo tretjo priložnost, da ustvarimo povezanost in združenost v en ocean, katerega izraz je vsak posameznik na tem svetu. Preseči narcizem, ki se razbohotil preko vseh meja je tisto, kar moramo storiti, vsak v sebi. Kajti svet spreminjamo od znotraj navzven.
Nam bo tokrat uspelo? Kot vedno je vse na nas, na vsakem posamezniku. In kot je v Harryju Potterju lepo rekel prof. Dumbledor: "Kdo smo v resnici ne kažejo naše sposobnosti, temveč naše odločitve."
Namste
Taja
Naročite se na:
Objave (Atom)
