nedelja, 31. oktober 2010

Pot domov

V resnici je vse zelo enostavno :)
Ja vem, tako običajno pravijo moški. Zase pravijo da so izjemno enostavna in preprosta bitja. Ženske smo tiste, ki kompliciramo :)

Ampak čisto zares je vse, kar moramo storiti to, da presežemo vse čemur smo dali svojo moč, del svoje energije. In zaradi tega nismo več 100%. Zaradi tega izgubljamo svojo avtentičnost. Vsakič, ko svojo moč damo nečemu zunaj sebe, s svojo energijo to podpiramo dan za dnem. In vse kar moramo narediti je, vzeti nazaj svojo energijo, svojo luč in biti to kar smo. Vsa orodja so le to, orodja in vi jih s svojo energijo podpirate. Zakaj ne bi vozili svojega kolesa brez pomožnih kolesc, pa sploh nima veze ali so super moderna, zadnje mode, okrašena z ametisti ali Swarovski kristalči. Pomožna kolesca so le to, pomožna kolesca.

Čas je, da jih presežemo.
Ste pripravljeni na dvig zavesti in na to da postanete luč?

Izziv s katerim smo soočeni je, ali bomo odprli oči ali ne. In ko jih odpremo nas svetloba lahko zaslepi. In vendar je naša izbira ali bomo izbrali, da nas zaslepi, ali da nas razsvetli.

Vprašanje pa je ali lahko presežemo strahove, pomanjkanje in tehnike, to pomembnost "jaza", ki ga mistiki imenujejo narcisizem.
Ali lahko presežemo to, da smo pomembni in stopimo v svet, v katerem nismo pomembni in smo tukaj zato, da smo kanal in pomagamo stopiti drugim v polje čiste luči in zavedanja, da smo v služenju drug drugemu?

To je ključno vprašanje.
Ali lahko?

Odgovor najdete v sebi.

Se lahko soočite z resnico?
To je že drugo vprašanje.

Ali lahko živite z vedenjem, da bi lahko odprli vrata mnogim ljudem, pa tega niste naredili, ker vas je bilo strah, da...

Jaz ne morem.
Zato v polnosti sprejemam svoje poslanstvo :)

ponedeljek, 25. oktober 2010

Za prijatelje si je treba čas vzet

Prijateljstvo je posoda za oblikovanje naše duše. Govorim o pristnem prijateljstvu ali bolje rečeno tovarištvu. Naša duša hrepeni po intimnosti, saj bližina, ki jo ustvarja tesno prijateljstvo, izpolnjuje njeno pravo naravo. Dejstvo je, da pristno prijateljstvo ne zahteva delovanja, potrebuje pa vdanost, navzočnost in pozornost. Pristno prijateljstvo ne zahteva od nas, da se medsebojno ujemamo. Ne gre za povezovanje združljivih oseb temveč za privlačnost in magnetiziranje. Pravi prijatelj je lahko na tisoče kilometrov stran in se z njim ne vidiš prav pogosto. in vendar lahko vsakič nadaljujeta tam, kjer sta prejšnjič nehala. Prijatelji namreč spoštujejo razdaljo, ki jih ločuje in podpirajo individualnost. Sami se odločajo za bližino.

Skrb za prijateljstvo je del negovanja duše in neizmerno srečo imamo, če smo lahko prijatelji s svojimi starši, svojimi partnerji in svojimi otroci. Pomembno je, da prepoznamo, da je prijateljstvo enakovredno, ko nihče ni bolj ali manj pomemben, gre za dve individualni osebi, dva svetova, ki prideta skupaj z namenom, da izmenjata. In neizmerna bolečina na nivoju naše duše se zgodi, ko smo izdani s strani nekoga,ki ga imamo za pravega prijatelja.

Prijateljstvo je dejavnost duše, ki potrebuje primerno okolje, da se razvija. Občutek intimnosti in bližine ustvarjamo skozi pogovore in druženja, in ne preko skypa, telefona ali facebooka. Gre za srečanja v živo, izmenjavo, ki je duši tako zelo dragocena. Moja iskrena želja je ustvarjati sveti prostor za takšna zbliževanja, povezovanja in gojenje pristnega prijateljstva. In le-ta se udejanja.

Tisto, kar mi je bilo izjemno zanimivo v povezavi s prijateljstvom pa je njegov razvoj. Svoje veščine prijateljstva, povezovanja in druženja razvijamo v otroštvu, na neki stopnji pa lahko ostanemo še dolgo po tem, ko otroštvo mine.
Po principih antropozofije se vsi premikamo iz popolne soodvisnosti v mladih letih, ko smo čisto odvisni od svojih staršev in ko nam soodvisnost nudi varnost (prvih 7 let), ko so nam starši vzorniki in se popolnoma zlijemo z njimi, Pa nato preko avtoritete (naslednjih 7 let), ko se začnemo osvobajati in ustvarjati svojo identiteto. In preko vzornikov v obdobju pubertete pa tja do 21 leta, ko naj bi dosegli stopnjo popolne svobode in s tem tudi popolno prevzemanje odgovornosti za svoje življenje. Za pristno prijateljstvo smo pripravljeni šele takrat, ko prevzemamo popolno odgovornost zase in za vse kar počnemo, ko nihče zunaj naj ni kriv za nič in ni odgovoren za nič, kar smo ustvarili mi sami. Ko se popolnoma zavedamo, da mi kreiramo svoje življenje. Takrat dosežemo popolno neodvisnost in s tem svobodo.
In ta otroški razvoj, če ga nismo zaključili v prvih 21 letih vlečemo s seboj na nivoju, kjer smo ostali in ga podoživljamo skozi svoje partnerske odnose.
So vam partnerji avtoritete, ali ste popolnoma odvisni od njih in do avtoritete še niste prišli? So vam vzorniki in mentorji ali ste z njimi pristni prijatelji?

To je tema seminarja DivineWeave in duhovnega partnerstva. Nedvomno zanimiva tema:)
Imejte se božansko!

Namaste
Taja

četrtek, 21. oktober 2010

Ponovno naravnani na Vir

Verjetno ste že slišali, saj se zadnje čase o ponovni povezavi veliko govori. In tudi o tem, da se človeštvo nahaja na točki, kjer smo v preteklosti enkrat že bili. Sama rada rečem, da se vračamo po isti poti po kateri smo se spuščali, le da gremo sedaj drugo polovico kroga nazaj do Vira. In kot je modro, da se za vsako popotovanje dobro pripravimo, kar pomeni, da v Himalajo ne boste vzeli kopalk in na Havaje ne smuči, se je modro tudi za to naše popotovanje, na katerem smo, ustrezno pripraviti. Sama opazujem ljudi, ki me obkrožajo in sama sebe. Soočamo se s kaosom, strahovi, tesnobo, paniko. Negativna čustva? NE. Gre le za nelagodje telesa ob dejstvu, da nima potrebne infrastrukture za energetske pretoke, ki se trenutno s svetlobno hitrostjo odvijajo na planetu. Saj ste že slišali tisto zgodbo iz računalništva, ko hoče stranka najmodernejša Okna naložiti na svojo staro 386-tko. Nekako mu ne uspe, ker računalnik ne zmore. Se morda počutite podobno?

Ko sem v zadnjih dveh mesecih intenzivno delala s svojimi arhetipi sem dojela, da sem se premikala skozi različna orodja z namenom odmetavati vso nepotrebno "kramo", ki je ne potrebujem v svojem kovčku, na svojem popotovanju v celostnost (če še niste, si preberite zgodbo o Wu-ju in njegovih kovčkih). Ko sem objela svojo notranjo Hetairo, ki sem se ji uspešno upirala kar dolgo časa, sem objela tudi arhetip svečenice. In s tem sem si dovolila, da do mene pridejo stari spomini moje duše na vsa življenja moje svečenice. In ko sem v roke dobila literaturo o aksialnih linijah ali meridianih vesolja, so se obudili moji spomini iz pred-egipčanskega obdobja in kako smo v Egiptu Ankh uporabljali za povezovanje meridianov telesa z energijsko mrežo Zemlje in naprej z energetsko strukturo univerzuma – z izvorom.

Do mene so prišle informacije o ponovnem povezovanju, metodi o kateri piše dr. Eric Pearl in o ponovni naravnavi na aksialne linije vesolja. Dejstvo je, da nam ta energijska mreža daje podporo in nam omogoča izražanje in uresničitev naših notranjih zmožnosti, zdravja, sposobnosti in talentov. Spodbuja in podpira nas, da se na vseh življenjskih področjih premaknemo v ravnovesje, oziroma da realiziramo svoj življenjski namen.
Vse v meni je reklo JA, to je moje. In za kaj gre? Gre za delo na eteričnem telesu in če vprašate kakšnega dobrega akupunkturista, vam bo vedel povedati, da ko zabada igle v točke na meridianu telesa VEDNO naredi isto tudi na eteričnem nivoju in ti dve točki med seboj poveže. Eterično telo, na katerem se nahajajo meridiani se sidra v telo preko akupunkturnih točk. In pretok na energijskem telesu se preslika v telo. Znanstveniki so dokazali obstoj tankih prosojnih kanalov po telesu po katerem se prevaja elektromagnetni impulz. Akupunkturne točke so kot vrtinci energije na nivoju kože. Tisto, kar je presenetilo mene, je dejstvo, da ima vsaka celica v našem telesu enako strukturo in imajo tudi celice svoje vrtince, ki so videti kot akupunkturne točke. Pravzaprav sem se s tem srečala v RPT-ju, ko smo se pogovarjali o tem, da ima tako spermij kot jajčece vsak svoj set čaker, ki se ob spočetju povežejo in zlijejo ali pa tudi ne. Aksialni pretočni sistem v telesu vključuje in povezuje vse akupunkturne točke in vse meridiane v našem telesu. Energija ki teče po tem sistemu je elektromagnetna. In ko je ta sistem odprt in deluje, oddaja zvočne in svetlobne frekvence, ki povzročijo, da se atomi v naših celicah gibljejo hitreje. Povečana hitrost gibanja naših atomov ustvarja svetlobne niti, ki jim pravijo tudi superstrune, ki ustvarijo mrežo celične regeneracije na vseh nivojih. Strune so osnovni gradniki vesolja in glede na njihovo hitrost gibanja ustvarjajo energetsko strukturo ali materijo. Ko se povežemo na to mrežo s svojim sistemom meridianov, dovolimo celičnim mrežam, da so v ravnovesju.


Z manj znanosti in bolj po domače, to nam omogoči, da se celice obnavljajo in telo se neha starati. Cool?
Ponovna naravnava na aksialne linije naše Zemlje in Vesolja nam omogoči povezavo v širino in globino, v večnost in neskončnost, vse do vira vsega kar je. Na ta način vzpostavimo povezavo s svojim višjim jazom in preobrazimo vse kar nam ne ustreza več. Ko smo povezani z Virom, nam spomini na dogodke, osebe, situacije splavajo na površje, da jih zavestno prepoznamo, si jih priznamo, jih objamemo in smo to kar smo - božanski. To pomeni, da tudi to ni čarobna paličica,ki jo mnogi iščejo, da bi se izognili vsemu s čimer se morajo v življenju soočiti. Je pa proces povezovanja skozi čas in prostor, skozi plasti generacij in dušne zgodovine precej lažji in zavesten. In v danem trenutku ozavestiš toliko, kolikor si dopustiš. In v naslednjem si pripravljen še na več. In še na več.

Ko naravnamo svoje aksialne meridiane se povežemo, naravnamo, uravnovesimo in regeneriramo. Aksialni pretočni sistem se poveže s kristalno mrežo, ki obstaja skozi dimenzije časa in prostora na več nivojih zavesti v našem univerzumu. Ko smo v ravnovesju in povezani s svojo naddušo, kot tudi imenujemo svoj višji jaz, naš aksialni sistem nenehno obnavlja in polni naše svetlobno KA telo, ki je tako povezano z BA telesom in v popolni sinergiji uravnovešeno delujemo skozi SAHU, naše duhovno telo. Če povem v jeziku egipčanske alkimije.

To kar nam omogoči ponovna naravnava na vir je povečano zavedanje sebe, povezanost z virom vsega kar je, ki je zavestna. To nam omogoči večjo modrost, svetlobo in ljubezen, ki jo živimo tukaj in sedaj, v svojem fizičnem telesu. To nam omogoča takojšnjo manifestacijo naše božje prisotnosti v skladu z načrtom, ki smo si ga določili pred rojstvom.
Naj še enkrat povem, da ne gre za čarobno paličico, ki bi vas naredila takoj razsvetljene in vnebovzete, čeprav priznam, je tudi to mogoče. Odvisno je od vaše stopnje DOVOLJEVANJA, da se to zgodi v vašem življenju tukaj in sedaj. Velika večina ni pripravljena na popolno prenovo svojega življenja, čeprav vas bo veliko na mentalnem nivoju reklo; ja, seveda sem pripravljen. Kot pravi dr. Pearl: "Če imaš srečo, bo zdravljenje prišlo v obliki, ki si jo želiš. Če pa imaš zares srečo, bo zdravljenje prišlo v obliki, kot si je še zamisliti ne moreš – v obliki, ki jo ima Vesolje v mislih specifično zate."

Zame osebno je to čista magija. Magija, ki te poveže s tvojo izvorno avtentičnostjo, pristnostjo. Zame je to svetost. Neskončno, nepojmljivo polje čaščenja življenja, ko se zaveš, da si na svetih tleh in da je tempelj tam, kjer si ti, da ti ni treba nikamor, da bi doživel svetost življenja.
Zame je to neskončnost trenutka, posvečenost, skromnost, ponižnost, ko se pokloniš življenju in samo si. Ko se zavedaš svoje veličine in svoje majhnosti hkrati in samo si.

In sedaj vem, da je to moje delo. Da je to moje tempeljsko delo, ki sem ga tisočletja opravljala in sem ponovno pripravljena, da ga opravim. Če ste začutili, da vam lahko kako pomagam, ste dobrodošli, da se mi oglasite. S ponovnim povezovanjem pa začnem v novembru in na osebno ponovno povezavo se lahko naročite na moj e-naslov.
In če vam je tole le v navdih, uživajte, prepustite se radosti. Vdihnite življenje vase in samo bodite, to kar ste - božanski.

Namaste.

sobota, 16. oktober 2010

Osebna mitologija

Naloga mitologije je, da nas prenese iz otroštva v zrelost, iz zrelosti v drugo otroštvo ali dobo modrosti in nato skozi temna vrata v onostranstvo. Joseph Campbell razlaga osebno mitologijo kot vrečo kenguruja, v kateri se mali kenguru razvija, dokler ni sposoben izplezati in sam hoditi. Tako so v drugi maternici, maternici z razgledom. Na mitologijo gleda kot na enakovreden organ za človeka. Potrebujemo jo, tako kot vrečar potrebuje vrečko, da bi se razvil iz stopnje nesposobnega mladiča na stopnjo, ko lahko zleze iz nje in se pokaže svetu.

Osebna mitologija je ta vreča, udobna, poznana, kajti v njej se razvijajo vaša čustva, dokler niste dovolj varni, da lahko oddidete. Živimo v svetu, ki je mitologijo raztrgala na koščke, jo ponižala in ji odvzela njeno pomembno vlogo negovalca. Mite smo razglasili za nesmisel in s tem svojim otrokom vzeli varnost, ki jo potrebujejo, da odrastejo.

Kaj je naša družba uspešno naredila je, da imamo veliko število prezgodnjih rojstev, ki niso diplomirali iz druge maternice. Brez mitologije se naša psiha porodi vsa popačena.

Waldorfska pedagogika mi nenehno daje potrditve zakaj je zastavljena tako kot je. Otroke vodi skozi mitologijo v zgodovino. Skozi roke v glavo. Skozi ritme v čutenje in občutenje sebe, samo zavedanje kdo jaz sem. Tisto kar otrokom vzamemo že takoj, ko lahko hodijo in se premikajo naokrog je njihov občutek, da so potrebni, da so pomembni. Zavijamo jih v vato in jim ne omogočimo, da si izborijo svojo pot na svobodo.

Se spomnite zgodbe o metulju in človeku, ki je opazoval zapredek in metulja, ki se je porajal iz njega. Ko ta človek v zgodbi tudi mi pogosto vzamemo nož in zapredek odpremo, da bi metulj -naš otrok- lažje zlezel iz njega. In ravno s tem mu odvzamamo to izkušnjo, to bolečino porajanja in osvobajanja in tako se metuljeva krila ne prekrvavijo in metulj nikoli zares ne poleti.
Ozrite se okoli sebe, se vam ne zdi, da se okoli vas plazi veliko metuljev s poškodovanimi krili in da le redki v vsej svoji lepoti poletijo? Morda pa je to le moja percepcija, kar je povsem v redu!

Šele sedaj se v polnosti zavedam darila, ki mi ga je dal moj oče s svojo avtoriteto, s svojo trdo roko in disciplino, ki mi jo je iz mojega takratnega stališča "vsilil". Vedno mi je govoril, da bom že videla, ko bom imela svoje otroke, kako bom ravnala. In res sem že zelo zgodaj odkrila, da je naravno ravnovesje tisto, ki nas iz ene skrajnosti zaniha v drugo in da sem želela svojega otroka vzgajati v popolni svobodi. In vendar sem se zavedla tega, da ti otrok, ki nima meja zelo hitro zrase čez glavo in ga ne moreš najprej ne voditi in nato ne več obvladovati. Zato sem začela iskati srednjo pot in kmalu ugotovila, da otroci hočejo ne le meje, temveč tudi disciplino in red.
Otroci od nas, staršev, pričakujejo, da jim bomo znali postaviti ritem. Ritem hranjenja, ritem spanja, ritem oblačenja glede na letne čase in toploto zunaj. In če jih sprašujemo kaj bi radi v času do 14. leta, ko so se fiziološko sploh sposobni odločati zase,jih zelo zmedemo. Pri štirinajstih so namreč možgani razviti do te mere, da lahko začnejo uporabljati predele za pomnjenje in intelekt v polni meri. Takrat so pripravljeni sprejeti posledice svojih dejanj in prevzeti odgovornost za svoje življenje. In če tega ne delajo pred tem časom za njih starši, to vlogo izbire rade volje prevzamejo mediji, lepotna industrija, reklame, družba v kateri se otrok giblje.
Največje razkritje moje vloge starša je prišla skozi Godija Kellerja, ki mi je pred leti dal misliti, ko je na enem od seminarjev za starše dejal, da največji stres za otroke ustvarjamo starši s tem, ko svoje otroke sprašujemo ali jim je všeč šola, vrtec, obleka, prijatelj, hrana, ko jim dajemo na izbiro več stvari.
V svoji vlogi liberalnega starša sem svojim otrokom dala na izbiro kaj bodo jedli, kako bi se oblačili, kam bi radi šli in se nisem zavedala, da jim to povzroča stres, da jim to povzroča nelagodje in da to daje znotraj njih vtis da niso varni. Kajti če mamica ne ve, kaj bi rada, to pa je kriza, to je zanje strašljivo. In to je tisto, kar po mojem laičnem mnenju ustvarja apatijo in mnoge zdravstvene težave pri otrocih. Otroci hočejo meje, hočejo jasnost, hočejo občutek gotovosti, da njihovi starši vedo, kaj je dobro za njih, ne da sprašujejo njih, ki še nimajo razvitega čuta za dobrobit. Naš čut za lastno dobrobit je zakrnel, je potlačen, ker nam starši niso omogočili, da bi se razvil skozi njihovo vodenje.

In kaj je čut za dobrobit? Pove vam kdaj ste lačni, kdaj ste zaspani, kako se počutite. Znanstveno to imenujemo živčni sistem. Vse se prenaša po živcih, ki povzročijo, da se človek zaveda svoje konstitucije, gre za življenjski čut. Brez tega življenjskega čuta, čuta za dobrobit ne bi čutili bolečine. Gre za neke vrste obrambni sistem, ki nas opozori na nevarnost. In otrok tega čuta nima razvitega!
Učijo nas, naj se ne oprijemamo, naj bodimo dovzetni in vendar je vprašanje, ki je na mestu ali naša psiha to sploh zmore?

V zadnjem času se veliko govori o preobremenjenosti, o notranji izgorelosti in utrujenosti. Ste se kdaj vprašali od kje to izhaja? Živčni sistem prevaja inpulze iz okolice in če ga ne ojačamo, če torej ne razvijemo čuta za dobrobit, ne bo zmogel prevajati vsega, kar doživljamo. In zato pogosto pri ljudeh, ki se ne zmorejo soočati z bolečino, ki jim jo povzroča življenje, pride do živčnega zloma ali bolezni živčevja. Ne vem koliko poznate anatomijo, vendar so bolezni povezane z živci, kot je poškodba mielinske obvojnice, zelo boleče. Bolečina nas vedno opozarja, da nekaj ni v redu. Skozi občutke napora in bolečine se učimo. In vendar dandanes vsi stremimo k svobodi in k mislimo, da se lahko učimo in izkušamo stvari brez bolečine. Celotna družba je naravnana k ugodju, k udobju. In vendar, ko ti je udobno nimaš nobene želje, da bi rasel. Je vaša izkušnja drugačna? Jaz vem, da je vsakemu mojemu velikemu premiku v življenju botrovala velika bolečina, veliko razočaranje, nekaj, kar me je dobesedno vrglo iz moje zone udobja. In vendar se zavedam, da je tak moj način. Moj mož nima potrebe po taki poti, njegovi prehodi so manjši in bolj zložni in vendar skozi bolečino in napor, ki se mu izpostavlja skozi športne aktivnosti.
Se torej čudimo zakaj so športniki tisti, ki dojemajo velike modrosti skozi svojo jekleno disciplino, osredotočenost, napor in ritem, ki se ga držijo?

In vendar starši želimo vzgajati brez bolečine, brez discipline, brez osredotočenosti na to kar se mora, brez napora in brez ritma. Se potem čudimo, zakaj ustvarjamo generacije, ki nimajo ciljev, ne vidijo smisla v življenju in se čutijo izgubljeni v tej veliki juhi, ki ji pravimo življenje?
Godi mi je dal velik ključ, ko je z nami delil, da je za otroke varnost pred svobodo. In svobodo si morajo v času pubertete izboriti. Če jim starši ne postavimo meja in okvirov, si jih bodo skozi nevarnosti, adrenalinske športe in skrajnosti ustvarili sami. Vsakdo se rojeva skozi preizkušanje svojih zmožnosti.

Naš čut za življenje nas uči o bolečini in nam daje ključ, ki odpira vrata v dušo, v realnost našega višjega jaza. In ko se bolečini želimo izogniti, se izogibamo bolečini v vsakdanjem življenju in bolečini naše usode. Toliko se nas želi izogniti svoji usodi, ker je boleča. In vendar moramo uvideti, da je to naša izbira. Naša duša je izbrala pot naše rasti, našo usodo. In dandanes vsako bolečino zadrogiramo, imamo tablete za fizično bolečino, droge za čustveno bolečino, in drogo za mental - znanje, še več znanja, še več znanja. Samo da tega znanja ni potrebno izkusiti, kajti to bi utegnilo prinesti bolečino s seboj.

Tako nepovezani smo sami s seboj, da mislimo, da so strahovi nekaj napačnega, da jih ne smemo doživljati. In vendar je opazovanje pomemben del našega življenja. Opazovnje in sprejemanje. In vendar se pogosto sprejemanja učimo skozi upiranje, ko se nečemu upiramo zelo dolgo in je napetost resnično ogromna, se spustimo in sprejmemo s tem, ko rečemo, da se ne gremo več. Poznate to iz lastnega življenja?
Ta upor je potreben, zakaj pa več v naslednjem članku, ko se bom dotaknila egipčanske alkimije.

Če povzamem ... danes se zavedam, kako pomembna je samovzgoja staršev. In da v resnici rabimo vzgojiti sebe, da bi lahko vodili otroke. Danes se zavedam resnice, ki jo poznam že dolgo, da smo starši samo vodniki svojim otrokom, da smo jim zgled, od katerega se učijo. In če mi nimamo vrednot, če mi ne cenimo sebe, kako naj to storijo naši otroci? Od kje?
Največje presenečenje od vsega, pa mi je prinesel čut za dotik, kajti čut za dotik je tisti, ki vam pomaga postaviti meje. Skozi čut za dotik se zaveš kje sem jaz in kje so drugi. In za otroka so starši njegova koža, skozi katero čuti svet, ki ga obdaja.

Danes sem hvaležna očetu za njegovo trdo roko, kajti zavedam se, da mi je s tem omogočil, da sem si izborila svojo svobodo. Da sem se drugič rodila iz maternice mitologije in da si danes dovolim biti metulj, ki jaz sem.

Bodite živopisani metulji in nehajte soditi svoje starše, začnite ceniti svojo svobodo in poletite čez prostrane širjave sveta, ki vas obdaja.

Neskončno uživajte!

petek, 8. oktober 2010

Jesenska inventura

Se tudi vi počutite nekoliko nostalgično? Se vam zdi kot da ste izgubili tisti notrnji venter, povezanost sami s seboj? Morda je čas pravi za jesensko inventuro...
Caroline je delila z nami priporočila, ideje v zvezi opuščanjem vsega starega in sprejemanjem novega.

Vedno, ko se znajdemo v situaciji, ko se nekaj poslavlja od nas in nam ni popolnoma jasno kaj se dogaja, smo zmedeni in iščemo znane, stare načine, kako se spopasti s tem, kar se nam dogaja. Morda je čas, da se namesto, da se obračamo ven v svet, spustimo v svojo notranjost in si pogledamo, kaj nas tam čaka.

Veliko se govori in vsi govorimo o pozitivni naravnanosti in motiviranju samega sebe in vendar iz lastnih izkušenj vem, da se včasih enostavno moraš soočiti z vso tisto žlindro v svoji notranjosti in jo spremeniti v zlato skozi notranje izpraševanje in kontemplacijo.

Nedvomno se boste strinjali z menoj, če rečem, da opravljanje notranje inventure ni stvar ene ure, gre za proces, za katerega se odločimo in mu sledimo. Kot pravi Abraham skozi Ester Hicks se moraš spustiti in iti s tokom. Dokler veslaš proti toku porabljaš enormne količine energije, situacija pa se ponavadi komajda spremeni. Torej kot prvo SE UMIRITE. Nehajte veslati. Prisluhnite tišini v sebi in dovolite, da se vaš čoln obrne v smer toka. OPAZUJTE.

Vsi vemo, da imajo inventure opraviti z opazovanjem situacije in njenim ocenjevanjem:
Katere odločitve kreirajo strukturo vašemu življenju?
Vas posledice izbir, ki jih delate zadovoljujejo?
Poglejte si, kaj za vas pomeni, da vas nekaj zadovoljuje. In sedaj izziv, poglejte kaj natančno morate narediti, da ste zadovoljeni. In seveda to odpre mnoga nova vrata. Koliko delov vas lahko zadovoljite s samo eno ali dvema izbirama?

Med to inventuro si boste postavili mnogo vprašanj. In kot veste, vsi odgovori na vaša vprašanja že obstajajo. S tem ko postavite pravo vprašanje se samo naravnate na vibracijo, ki jo nudi odgovor. Vibracijsko ujemanje VOILA.

Igra se spreminja in z njo se spreminjajo vaše vrednote. In to ne le na osebnem nivoju. O ne, igra se spreminja na kolektivnem nivoju. Mislim, da na svetu obstaja zelo malo ljudi, če sploh kakšen, ki bi se neko jutro zbudil in se zavestno sam pri sebi odločil: "Danes je pa tako lep dan za zamenjavo starih vrednot. YEP. To bom naredil danes."

In vendar, če svojih vrednot ne zamenjamo zavestno, kako se potem to sploh zgodi? Percepcija se spreminja in z njo menjamo tudi leče, skozi katere gledamo na svet in vendar se to ne zgodi kar z obiskom okulista; zamenjajte mi leče prosim. Zamenjava percepcije je vtkana v tapiserijo našega življenja kot zelo prefinjena nit, ki jo vsake toliko potegnejo za zanko naše življenjske krize. Saj poznate; kriza srednjih let, kriza sedmega leta zakona, kriza ob menjavi okolja, krize pač. Gre za prehode, v katerih nas življenje opomni, naj se ustavimo in si ponovno ogledamo svoje izbire:

Kdo si bil
Kdo si danes
Kaj moraš postati
Kaj ni več tvoj klic

In ko si ogledamo ta ključna vprašanja opazimo, da je tisto, kar ostaja z nami skozi vsak prehod v našem življenju, nekaj drugega. Mladi imajo več časa kot starejši in starejši imajo več modrosti. Oseba srednjih let ima še vedno čas in vendar so njegove vrednote zelo drugačne od mladih let, čas je dragocen, tako kot zdravje in družina. Prioriteta arhetipa mladenke ali mladeniča so precej drugačne od prioritet arhetipa matere in očeta. Inventar vrednot zato od nas zahteva obdobje refleksije, notranjih vpogledov skozi katere spoznavamo:

Kaj so moje vrednote v tem obdobju mojega življenja?
Kaj potrebujem vedeti sedaj, česar pred tem nisem potreboval?
Česa ne potrebujem več?
Kaj moram narediti sedaj?
Česa mi ni več treba početi?
Koga potrebujem v svojem življenju?
Kdo potrebuje mene v svojem življenju?

Jaz na primer spoznavam, da čas postaja moja dragocenost in da z njim razpolagam precej drugače kot pred leti. Ne ženem se več za prepoznavnostjo in dosežki, družina je tista, ki je na prvem mestu. Cenim svoj čas, ker cenim svoje življenje in cenim kako uporabljam svoj čas. Zase.

Naslednja stopnja vaše inventure ima opraviti z zelo občutljivo temo; z vašimi odnosi. Nekateri odnosi se premikajo naprej z vami in se z leti plemenitijo, kot starano vino. Z malce sreče, so vaši najboljši prijatelji sedaj še boljši prijatelji z vami, bolje se spoznavate in s tem ko se bolje poznate ste raje v družbi drug z drugim. Nepopolnosti niso več ovire, njihov ego bledi in z leti vedno bolj podaja roko globoki lepoti njihove duše. Vendar pa so v nekaterih primerih slovesa neizbežna. Vprašanja, ki se porajajo kar sama od sebe so globoka in neizbežna.

Ali ta odnos podpira izvorno moč moje duše?
Ali jaz podpiram izvorno moč duše tega človeka?
Ali cenim to osebo v mojem življenju popolnoma in celovito?
Ali želim negovati ta odnos in če je odgovor pritrdilen, kaj bo to zahtevalo od mene?
Ali me ta oseba ceni?
Ali ta odnos potrebuje veliko trdega dela ali me navdušuje?
In , kaj delam zase in samo zase?

Kaj cenim pri sebi?
Kaj delam, da skrbim zase?
Cenim svoje osebno življenje.
Sedaj cenim svoj čas in kot rezultat tega: zapolnite vi
Cenim svoje zdravje in kot rezultat: zapolnite vi
Moje osebno življenje sedaj zahteva tole: zapolnite vi
Moje duhovno življenje sedaj zahteva: fill in the blank

Skozi iskreno odgovarjanje na zgoraj omenjena in vsa ostala sproti porajujoča se vprašanja tako delate inventuro in hkrati s tem spreminjate svoje življenje. Kajti uvidi in sporočila so ob takem globokem samo-vpogledu tako izjemno glokboka in izjemna, da si ne morete blefirati, da ne veste, ne vidite, ne slišite in vam ni čisto nič jasno. In naj ponovim, kar sem povedala na začetku, to niso naloge, to so priporočila. In inventuro delam tudi sama. Moja sicer traja že dobro leto in vendar, sem temeljita.

In ker vem, da prehajamo v tisti čas v letu, ko se ljudje zaradi naravne usmerjenosti navznoter, v katerega nas sili sam cikel narave, ki prehaja v fazo počitka in refleksije, počutijo zelo izgubljeno, čutijo težo in pomanjkanje povezanosti s svojim življenjem (zima je namreč čas globokih nezavednih premikov, ko nas majhne nepomembne stvari popolnoma vržejo iz tira) vam ponujem svojo roko.
Bodite v stiku, pošljite mi sporočilo kako napredujete, objavite svoj komentar in bodimo povezani.

Caroline pravi, da so pravi razlog za težo, ki jo čutimo in pomanjkanje povezanosti, ki jo v življenju izkušamo, prav ti nezavedni premiki, spreminjanje naših vrednot in ne majhne nepomembne stvari, ki jih kot tarče poiščemo v svojem zunanjem svetu. Ti premiki in spreminjanje vrednot, namena in pomena v našem življenju, ki spreminjajo notranjo dinamiko so substanca našega življenja in ta del nas zahteva nenehno pozornost.

In nostalgični občutki, ki jih čutimo vedno napovedujejo, da se nekaj zaključuje in da prihaja nekaj novega. In to je življenje - arhetipsko kolo tranzicije in preobrazbe se nenehno vrti v našem življenju. Vendar ali ne pomaga vsaj malo, ko vemo kako delati s tem kolesom?

In zato vas vabim, da se mi pridružite na spoznavanju svojega arhetipskega kolesa, vaših notranjih arhetipov 13. in 14.11.2010 v Biljah pri novi Gorici. V decembru pa prihaja tradicionalni seminar 12 svetih dni Božiča - kako se z milino soočati z odpuščanjem starega in kako manifestirati novo leto, 4.12.2010 v Biljah, 11.12.2010 v Ljubljani in 12.12.2010 v Mariboru. Označite si datume na svojem koledarju :=)

Namaste
Taja…

Biti ženska

Ženska ... prebujena, objeta, spravljena sama s seboj, božanska ... ženska.
Moja pot do moje notranje ženske je bila polna čeri, mučiteljev vseh sort in predvsem samozanikanja. Ko sem se spogledala s svojimi arhetipi mi je postalo precej bolj jasno zakaj so stvari potekale kot so. Zanikala sem mamo, zatrla družabnico, se bojevala z amazonko in modra ženska je sedela na bojišču in čakala, da se spametujem.

In tako se je moja pot k ženski začela z materjo. Arhetipom, ki nas neguje, nam da podporo in je kot Marija Jezusu tisti arhetip, ki je tam, ko moramo žrtvovati vse kar poznamo, da preobrazimo svojo notranjost v nekaj novega (in to je mimogrede notranje križanje). Mati nas prime za roko in nas pelje skozi iniciacijo. In če se s svojo notranjo mamo nismo pomirili in je objeli v sebi, se tudi s svojo zunanjo mamo ne moremo pomiriti. Ko sem si dovolila biti mama, se negovati in podpirati, pa ne le v umu, kar tako radi počnemo, sem to začela živeti v svojem vsakdanjem življenju.
Vsi smo mentalno svojim mamam odpustili, vsaj tako večina trdi in vendar se mnogi z njo borimo in ji ne dovolimo, da opravi tisto, kar arhetipsko opravlja - neguje. In tako se pogosto znajdemo v njeni senčni strani ko se žrtvujemo za družino in za otroke, ko namesto negovanja opravljamo žrtvovanje. In vendar to ni vloga matere. Iz lastnih izkušenj vem kako izgleda upiranje notranji notranji mami. In ko sem se spogledala s svojo senčno platjo, ki je na koncu že tako očitno tolkla v oči, da mi je mož rekel, da naj neham igrati mučenico, ki se žrtvuje za svoje otroke in vsem daje močan občutek krivde; češ čemu vse se moram odpovedati, ubogi jaz... Takrat sem se prviš zbudila, kot bi me kdo polil z lavorjem hladne vode, vedela sem, da ima prav ...jaz razsvetljeno bitje (no v svojem ego tripu sem kdaj mislila, da sem že tam LOL) pa ja nisem taka...

In sem se zbudila iz iluzije, se objela in postala bolj ponižna in uslužna do svojih najdražjih, pa ne z računico, ampak preprosto, ker si to zaslužim jaz, da se negujem, da se imam rada, si dam kar si želim in z večjim užitkom poskrbim za druge. Pa saj prej sem tudi. Pri dveh skoraj pubertetnicah pač nisem mogla živeti v utvari, da bo stvari kdo naredil namesto mene. In vendar sem jih pogosto počela z uporom in notranjim nerganjem.
Po soočenju z notranjimi sencami arhetipa mame pa se mi je prvič zgodilo, da sem hišo pospravila z užitkom, da sem resnično uživala v vsaki stvari, ki sem jo dvignila, prebrisala, pri sesanju in čiščenju. Ko sem se takole opazovala od daleč, kar se mi zadnje čase pogosto dogaja, sem razmišljala o tem, da se mi je verjetno strgalo, da sem totalno zabluzila in je z mano definitivno konec. Nato pa sem se potopila v občutke in doživljanje izkušnje in ugotovila, da resnično uživam.

In nato je prišla lekcija intimnosti, ki jih je več vrst in tako sem dojela, da sem moj resnično moj ženski arhetip popolnoma zatrla in si ga nisem dovolila živeti niti v svetli niti v senčni plati, no v pasivni obliki je pogosto udarila ven prostitutka, ko sem svoje talente, sposobnosti in kvalitete zamenjala za tiste trenutke blaženosti, ko imaš občutek, da te ima nekdo rad in te neguje. In vendar to ni trajalo, ker sem bila v sporu s svojo notranjo materjo in si negovanja na dolgi rok nisem dovolila, vedno sem morala najprej nekaj narediti, da sem si kupila tisti občutek sprejetosti.
Znano?

In seveda amazonka, moja bojevnica, borka za pravice vseh ... samo nase sem pozabila. In kot je poznano v današnji družbi je tudi moja pustolovka izkoristila vsako priložnost, da bi bila sprejeta v moškem svetu. Najprej pri očetu in nato pri vseh moških v mojem življenju. Ko sem se spogledala z njo iz oči v oči sem dojela, da moj moški noče v postelji še enega moškega. Da intimnosti ne bom ustvarila z nenehnim bojevanjem in dokazovanjem da zmorem, da sem dovolj dobra in da obvladam. Hja no, kaj naj rečem težka lekcija.

In na koncu še moja modra ženska, ki je potrpežljivo čakala, da se spametujem in preko vseh bojišč, ki jih je modro opazovala od daleč, toliko utrudim, da ji bom pripravljena prisluhniti. Da se neham pritoževati, kritizirati in soditi in da dojamem, da sem sama tista, ki kreira. In da izbiram JAZ.

Seveda je trajalo še nekaj časa, da sem vse svoje vloge prepoznala skozi arhetipe, jih zapakirala v embalažo, v kateri se lahko prepozna vsak od nas in sem jo pripravljena deliti z vami. In tako se je rodil DivineFeminine, ki se mu bo pridružil tudi DivineMasculine, kmalu.

Popotovanje vase ni enkratni dogodek, je popotovanje dolgo celo življenje. Gre za tkanje tančice, tkanine vesolja v katero smo prepleteni vsi mi. In ko spletam in tkem svoje življenje v tkanino vpletam niti vseh s katerimi se srečujem. Vsak od vas, ki ste me poznali in se z mano družili ali pa me poznate in se z mano družite sedaj je pomembno vplival na moje tkanje in vaše niti so obogatile mojo tkanino.

Želim vam, da je vaše tkanje nežno in puhasto, lahkotno kot veter in prostrano kot oceani. Naj bo toplo kot savane in bogato kot zemlja. Dovolite si, da postanete to kar ste, tkalci svojega življenja. Naj bo božanskost vtkana v vaše življenje in naj se svilnato zliva v tkanja vseh tistih, s katerimi se družite, se srečujete ali preprosto samo veste, da obstajajo.

Hvala mojemu dušnemu bratu in vsem mojim sestam, ki tkejo z mamo mojo svileno brokatno z zlatom plepleteno tkanino. Hvala za vse zlato, dragulje in bisere, ki jih tkete v tkanino mojega življenja. In hvala tistemu, ki je moje življenje obogatil z najlepšimi darili ... hvala Matjaž ... zaklad si, ki mi je bil dan in ki mi je prinesel vse druge zaklade, ki me bogatijo vsak dan in mi pomagajo, da rastem in grem za to svileno nitjo, ki ji pravimo življenje.

Nikoli, nikoli ne pozabite kako dragoceni ste. Neizmerno dragoceni ste. Vsak od vas. In vedite, da svet nikoli ne bi bil to kar je brez vas. In to je resnica.

Rada vas imam.

Taja

sobota, 2. oktober 2010

Genij v celicah

Hvala:)
Hvala bogu. Za življenje. Za to, da sem. Za to, da ste.

Informacija v sebi nosi izjemen potencial. Nosi moč prebujenja, spominjanja. Da ti moč, da usmerjaš svoje življenje in si stvarnik svojega lastnega kraljestva, ki mu pravimo ...življenje.

V pravljicah 1001 noči je Aladin podrgnil svojo svetilko in pojavil se je duhec. Genie mu je rekel, da mu izpolni tri želje. V zgodbi, ko duh izpolni tri želje, magija izgine. Zelo dobro mora pomisliti, kaj si bo zaželel in katere tri stvari bo izbral.
V našem vsakdanjem življenju imamo svetilko razumevanja in genija v sebi in imamo neomejeno možnosti, da manifestiramo svoje želje. Kakršne koli želje imamo jih uresničujemo in tisti, ki še vedno mislijo, da jim usodo krojijo drugi se motijo. Škarje in platno držimo v svojih rokah.

Če svojo svetilko napolnimo z ljubeznijo, bodo celice hitele regenerirati, obnavljati in aktiviral se bo princip rasti. In če jo napolnimo s stresom, strahovi, se bodo celice osredotočile na zaščito pred napadom. Naše celice se odzivajo na naše okolje.

Epigenetika pravi, da okolje in signali iz okolja nadzirajo naše obnašanje in naše gene. Svoje gene prilagodimo okolju v katerem mislimo, da živimo. V resnici se prilagodimo naši percepciji oziroma filtrom, ki jih imamo v svoji glavi. Naša percepcija vpliva naše možgane. RAS sistem v naši glavi je odgovoren za zavedanje. Tisto, kar naše možgane zbudi in nam omogoča sposobnost mišljenja in zaznavanja je RAS. RAS pa je tudi tisti sistem, ki ga vklopimo takrat, ko preklopimo iz percepcije stvari zunaj nas na percepcijo našega notranjega sveta. Možgani lahko sprejmejo, klasificirajo in se odzovejo na čutne informacije brez da bi te informacije prešle v vašo zavest. Vendar ponavljajoč stimulans končno povzroči zavestno zavedanje, to je zato, ker je RAS aktiviran. To je sposobnost možganov za selektivno pozornost; ko npr. berete knjigo, še posebej če je izjemno zanimiva, boste gluhi za okolico, ne glede na to, kaj se v njej dogaja. Ta dvojnost percepcije je nujna za človekovo preživetje.
Vendar pa čeprav večino našega življenja vodijo »avtomatične« reakcije. Naše reakcije na druge ljudi podpirajo programi, ki se jih pogosto sploh ne zavedamo. Take navade temeljijo na fiksnih prepričanjih, ki so lahko neracionalni; niso prizemljeni v realnosti, so neprimerni in namenjeni samoobrambi. Tak program ali reakcija se je zapisal v travmatičnih situacijah ali jih je vstavil proces ponavljajoče okoliščine, in se nanj odzivamo na star način četudi je sedanja situacija morda popolnoma drugačna. To je cena, ki jo plačamo za prednosti variabilne meje do naše zavesti. Dejstvo pa je, da naši vzorci in matrice, ki jih imamo v sebi spreminjajo biologijo.

Signal iz okolja pride v hipotalamus. Hipotalamus in hipofiza tvorita funkcionalno celoto, ki povezuje živcni in endokrini sistem. Stres iz okolja aktivira hipofizo, ki sproži delovanje nadledvičnih žlez in telesni odziv je boj ali beg. Kri gre v mišice, ki se pripravijo na aktivnost. Stres sproži nagonsko reakcijo in tudi če se ne borimo in ne zbežimo, telo ugasne imunski sistem, procese rasti in obnove v telesu, ker se vsa energija usmeri v zaščito telesa. Zaradi tega se zmanjša vaša inteligenca. Kajti vklopijo se vaši najstarejši možgani - možgani plazilcev. Vaši geni imajo v sebi samo dva programa rast ali zaščito in ta dva se med seboj izključujeta. Če ste v fazi zaščite, ne morete rasti. Celice se ne obnavljajo, če ni ljubezni. In če vas je strah, ne morete biti v energiji ljubezni istočasno.

Vaša percepcija ima to moč, da ponovno zapiše program v vaših genih in vaše telo se gradi po teh programih.
Če vas zanima več, vas vabim na seminar DivineBeing modul 1 - Bodi ljubezen!

Namaste:)